VSL Sodba II Cp 1776/2019

Jedro

Kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegla svoj namen, je vselej odvisno od okoliščin konkretnega primera. Pravice do popravka pa ni moč enačiti s pravico do dostopa do medija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo popravka, kot je razviden iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je naložilo, naj v roku 15 dni povrne toženi stranki 951,96 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da mu je bilo zaradi objave neresničnih trditev, ki so objektivno žaljive, poseženo v čast in dobro ime. Tožnik je bil v prispevku tožene stranke nekorektno izpostavljen, o njem so bili podani številni neutemeljeni in žaljivi očitki. Pri presoji izpolnjenosti zakonskega kriterija prizadetosti tožnikove pravice ali interesa, je treba izhajati iz celotne vsebine prispevka, ki v obravnavanem primeru predstavlja negativno poročanje o tožniku. V sodni praksi se je izoblikovalo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi tisto, kar je zapisano med vrsticami oziroma na kar članek namiguje. Popravek se nanaša zgolj na zanikanje in popravljanje informacij, podanih v spornem prispevku, ter na njihovo dopolnitev, do česar je tožeča stranka skladno z določbami Zakona o medijih (ZMed) upravičena. Stališče sodišča, da si je novinarka prizadevala pridobiti stališča, mnenja in odgovore neposredno od tožnika, a je bila neuspešna zaradi odklonilnega odnosa tožnika samega, ni relevantno in je tudi napačno. Tožnik v snemanje ni mogel privoliti, ker je bil v tem obdobju v tujini, je pa z novinarko pred objavo ustno in pisno komuniciral. Sodišče ni ustrezno upoštevalo, da zakon ne nalaga prizadetemu obveznosti do komunikacije, niti je ne sankcionira. Prizadeti ima na podlagi 26. člena ZMed pravico zahtevati popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb in prikaz drugih ali nasprotnih dejstev. Popravek, ki ga zahteva tožnik, je skladen s kriteriji ZMed, česar sodišče ni upoštevalo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa kršilo pravico tožeče stranke do izjave, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, je nejasna in se je ne da preizkusiti, zaradi česar je zagrešena tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je dalo napačno in preveliko težo temi prispevka, s povzemanjem vsebine pa je pokazalo odnos in stališče do prispevka, kar vzbuja dvom v nepristransko odločanje o zadevi. Sodišče je zmotno zaključilo, da so bistvo prispevka trenutni spori med etažnimi lastniki, pri tem pa je prezrlo, da je bistvo prispevka tudi diskreditacija tožeče stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za odstopanje med vsebino prispevka in tem, kar se v razlogih sodbe navaja kot vsebina prispevka. Posledično je napačno tudi stališče sodišča, da velik del tožbenega zahtevka nima povezave s časovnim okvirjem obravnavanih dogodkov v prispevku. Tožnik je v popravku navedel, da z ožjo in širšo javnostjo komunicira, kar potrjuje tudi dejstvo, da je privolil v pogovor z novinarko. Sodišče je zato napačno zaključilo, da tožnik dejstva, da ne komunicira, ne zanika, ampak ga s predmetno navedbo celo potrjuje.

Pravno zmotno je tudi stališče sodišča, da bi se moral tožnik izreči o bistvu spora, ki ga je kot bistvo prepoznalo sodišče. Tožnik se do tega ne more opredeliti, saj gre za navedbe o tretjih osebah, glede navedb, vezanih nanj, pa se je izrekel in podal popravek. Zaključek sodišča, da popravek pri več točkah v ničemer bistveno ne dopolnjuje objavljene informacije, je pavšalen, sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka uporabljala taktiko diverzije ali odvračanja pozornosti in da bi vodila dialog mimo bistvene sporočilne vrednosti prispevka. Tožnik se je s popravkom skladno z zakonom opredelil do delov prispevka, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice in interese, do posega v pravice in interese tretjih oseb pa se tožnik ne more opredeljevati. Glede na celoten kontekst prispevka, katerega sporočilo je bilo, da se tožnik izmika, ne komunicira z javnostjo, si celo ne upa priti in pokazati, kar naj bi prispevek podkrepil z izpovedbami oseb v prispevku, je bilo poseženo v pravice in interese tožnika tudi v delu, ko se mu očita, da vselej deluje iz ozadja. Sodišče je besedo vselej prezrlo, čeprav ta izhaja iz vsebine prispevka, s tem pa je bilo nedopustno poseženo v pravice in interese tožnika, zaradi česar je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede 3. točke popravka je tožnik pojasnil, da ne držita trditvi župana, da naj bi tožnik na območju Občine ... kupoval vikend za pokojnega dr. D. in da ne ve, kdo je tožnik, da ni prišel na občino in da se nikoli ne pojavlja. Glede na celoten kontekst prispevka ni mogoče zaključiti, da z izjavo, da je tožeča stranka kupovala vikend za pokojnega dr. D., ni bilo poseženo v pravice in interese tožeče stranke, kot je pavšalno zaključilo sodišče, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Enako sporočilno vrednost imajo tudi izjave nastopajočih v prispevku, da ne poznajo tožnika in da se z njim niso srečali. Tožeča stranka je s podajo potrebnih pojasnil v popravku pojasnila, da izjave nastopajočih niso kredibilne, glede na navedeno pa je napačen zaključek sodišča, da celotna 2. točka ne izpolnjuje pogojev za objavo. Glede odgovora S. E. C., ki je na vprašanje novinarke izjavila, da se nikoli ni srečala z gospodom J., ni moč zaključiti, da bi se njen odgovor nanašal na službeno srečanje. Sodišče je v tem delu poleg napačne uporabe materialnega prava zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Enaka kršitev določb postopka je podana v delu, ko je zanikana navedba, da se tožnik vozi v zatemnjenem vozilu .... Bistveno je dodati, da vozilo ni zatemnjeno in da gre za staro vozilo, saj je to za razumevanje zgodbe pomembno, saj ravno napačne trditve ustvarjajo negativno podobo o tožniku. Taka medijska podoba pa močno posega v njegove pravice in interese.

V prispevku je bilo navedeno, da so etažni lastniki P. nemočni in obupani zaradi J. manevrov, v popravku pa je to jasno zanikano in dopolnjeno, da gre za odločitev vodstev družb. Že sama navedba, da gre za manever tožeče stranke, je upoštevaje standard povprečnega gledalca objektivno žaljiva. S tem je brez dvoma poseženo v pravice in interese tožeče stranke, zaradi česar ne drži pavšalen zaključek sodišča, ki temu nasprotuje. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da gre v delu popravka, ki se nanaša na pojasnilo, zakaj se gospod A. in njegovo podjetje seli v K., za mnenje tožeče stranke. V popravku je kot bistveno pojasnjeno, da je podjetje gospoda A. lokacijo v S. enostavno preraslo, kar izhaja tudi iz tega, da so novi prostori v K. precej večji. To ni mnenje tožeče stranke, ampak je splošno znano dejstvo.

Napačen je tudi zaključek, da je zavajajoč popravek v delu, ki se nanaša na informacijo v prispevku, da je bil tožnik zaradi povzročitve stečaja in oškodovanja G. obsojen na pogojno zaporno kazen. Tožnik je s popravkom dopolnil navedbe v prispevku. Pri obsodbi ali pri priznanju krivde gre za dve različni zadevi, ki imata različno ozadje. Tožnik podjetja G., d. d., ni porinil v stečaj, saj je njegov stečaj predlagala uprava pod novim lastnikom, kar izhaja iz popravka, katerega objavo zahteva tožnik.

Tožnik posledično izpodbija tudi odločitev o stroških, ker je bil tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnjen, je tudi napačna odločitev o tem, da mora tožnik povrniti pravdne stroške tožene stranke.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Podane niso niti očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjska sodba je obrazložena do te mere, da je njen pritožbeni preizkus mogoč, razlogi si med seboj niso v nasprotju, prav tako niso v nasprotju z izrekom. Pritožnik tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje pristranskost. Na podlagi okoliščin navedenih v pritožbi sodišču ni mogoče očitati, da ni izvedlo nepristranskega sojenja. Pritožbeno sodišče v ravnanju sodišča prve stopnje ni zaznalo nobenih elementov diskriminacije.

6. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih zatrjuje pritožba, pa ni mogoče utemeljiti z očitki, ki kažejo na nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave in je sodišče z napačnim prenosom zapisa iz listin oziroma zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev sodbe. Do česa takega v obravnavanem primeru ni prišlo.

7. Ker na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (kamor spada tudi kršitev pravice do izjave) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora biti ta kršitev v pritožbi konkretizirana. Tožnik bi moral v pritožbi pojasniti, do katere konkretne trditve se sodišče ni opredelilo, pa bi se moralo in zakaj. Zgolj sklicevanje na zatrjevano kršitev s posplošeno navedbo, da sodišče ni upoštevalo trditev tožeče stranke glede izpolnjevanja kriterijev za popravek, ne zadostuje. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v sodbi preko razlogov, ki jih je sodišče navedlo za svojo odločitev, mogoče razbrati tudi stališče do vseh tožnikovih relevantnih trditev.

8. Temeljna predpostavka zahtevka za objavo popravka je, da je bila z obvestilom prizadeta pravica ali interes predlagatelja popravka (prvi odstavek 26. člena ZMed). Pri presoji, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo zahtevek za objavo popravka zaradi odklonilnega razloga (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed) je treba upoštevati namen pravice do popravka. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost, da zaščiti svoje interese. Hkrati se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti dobi na ta način možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje o prispevku. Kakšna mora biti vsebina popravka, da bo dosegla svoj namen, je vselej odvisno od okoliščin konkretnega primera. Pravice do popravka pa ni moč enačiti s pravico do dostopa do medija.

9. Popravek se mora nanašati na prispevek in mora navajati dejstva in okoliščine v zvezi z navedbami v prispevku. Po četrtem odstavku 26. člena ZMed je namreč z izrazom popravek mišljeno zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu (popravek v ožjem smislu), pa tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ali okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). Objavo popravka, ki tega vsebinskega kriterija ne izpolnjuje, lahko odgovorni uradnik zavrne (druga alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). To velja tudi v primeru, da teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje le del zahtevanega popravka, saj zahtevku za objavo popravka ni mogoče ugoditi le delno – popravek je mogoče objaviti le brez sprememb in popravkov (27. člen ZMed).

10. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da je treba upoštevati bistveno sporočilno vrednost prispevka, saj v nasprotnem pride do zlorabe.¹ Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bistvena vsebina prispevka poročanje o problematiki dveh poslovnih con, to je cone S. in cone I., v kateri je kot solastnik udeleženo tudi tožnikovo podjetje A., d. o. o. Bistvena sporočilnost prispevka se osredotoča na aktualne spore med etažnimi lastniki glede poteka funkcionalnega zemljišča, uporabe infrastrukture, trafo postaje, razdelitve stroškov… Spori so prerasli v postavljanje različnih ovir, o rešitvi položaja pa je podal izjavo tudi župan. V prispevku je bilo sporočeno, da tožnik z javnostjo glede obravnavane problematike ne komunicira. Tožnik v pritožbi prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je zgrešilo bistveno vsebino prispevka. Ta naj bi bila v tem, da se želi prikazati tožnika slabšalno, kot nekoga, ki deluje iz ozadja, z negativno konotacijo in žaljivo.

11. Kaj je bistvena sporočilnost prispevka je pravni standard, katerega vsebino napolni sodišče s pravno subsumpcijo vsebine prispevka. S presojo prvostopenjskega sodišča, da se bistvena sporočilnost prispevka ne osredotoča na tožnika kot posameznika, ampak na problematiko dveh poslovnih con (to je cona S. in cona I.) pritožbeno sodišče soglaša. Tožnik kot posameznik je bil v prispevku res izpostavljen glede nezmožnosti vzpostavitve dialoga, a se prispevek, celotno gledano, ne osredotoča nanj kot posameznika. Osredotoča se na spore med etažnimi lastniki, eden od etažnih lastnikov je tudi tožnikovo podjetje C., v imenu katerega je nastopila odvetnica družbe, ki je povedala, da se tožnik v pogovore ne vpleta, zato ima direktorje družb, katerih lastnik je. Novinarka pa je v prispevku pojasnila, da tožnik z javnostjo glede obravnave konkretne problematike ne komunicira in da je privolil zgolj v telefonski pogovor brez snemanja.

12. Bistvo prispevka ni diskreditacija tožnika (kar zatrjuje tožnik v pritožbi), ampak problematika dveh poslovnih con, pri čemer je izpostavljeno, da s tožnikom, čigar podjetje je eno od solastnikov v obeh conah, ni moč vzpostaviti kontakta (v zvezi z obravnavano problematiko). Prispevek ne očita, da s tožnikom nikoli in nikdar ni moč vzpostaviti kontakta, temveč da v zvezi z obravnavano problematiko ne morejo dobiti sogovornika. Tem razlogom pritožnik napačno očita protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj odražajo vrednostno presojo vsebine prispevka, ki ni bila predhodno napačno prenesena iz listin (CD) v sodbo.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da navedbe v vsebinskih sklopih popravkov presegajo konkretni prispevek in ne pomenijo zanikanja oziroma relevantnega dopolnjevanja njegovega bistvenega sporočila. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da vsebinski sklopi iz 1. in 6. točke zahtevanega popravka ne zasledujejo interesov zanikanja dejstev, niti bistvene dopolnitve objavljenega prispevka. Enako velja glede vsebinskega sklopa 3. točke popravka, ki se nanaša na zatrjevane neresnične izjave župana. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, so spori v obeh conah bistvo vsebine izjav sodelujočih v prispevku z zaključkom, da ni sogovornika, ki ga terja obravnavana problematika. V prispevku je nastopila S. E. C. kot ena izmed etažnih lastnic, ki je navedla, da v kontekstu obravnavane problematike neurejenih odnosov ne morejo stopiti v kontakt s tožnikom. Kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, je popolnoma nepomembno, če je tožnik hodil na plesni tečaj v njeno plesno šolo (kar navaja tožnik v popravku) in če mu je ta izdala račun. Sporočilna vrednost njene izjave in izjav nastopajočih v prispevku je, da ne morejo stopiti v stik s tožnikom v povezavi z obravnavano tematiko in ne s tožnikom kot sogovornikom ob naključnem srečanju (oziroma ob izvedbi plesnih vaj), zato tudi celoten vsebinski sklop, ki se nanaša na 2. točko popravka ne izpolnjuje pogojev za objavo.

14. Pravilen je tudi zaključek, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče glede vsebinskega sklopa, ki se nanaša na 12. točko popravka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da popravek ne sme biti zavajajoč in pravilno zaključilo, da je popravek, predlagan v 12. točki, zavajajoč. S tako predlaganim popravkom bi lahko pri javnosti nastal vtis, da tožnik zaradi povzročitve stečaja in oškodovanja G., d. d., ni bil obsojen na pogojno zaporno kazen. Zaradi priznanja krivde ob plačilu 600.000 EUR v dobrodelne namene pa se je kazenski postopek končal brez krivdoreka. Če je tožnik priznal krivdo, to še ne pomeni, da se je kazenski postopek zanj končal brez obsodilne sodbe. To, da je bil izrek obsodilne sodbe posledica priznanja krivde, pa ni odločilna okoliščina. Tudi v tem delu tožnik pojasnjuje tisto, kar v prispevku ni problematizirano, niti ni predmet obravnavanja, popravek pa vsebinsko ne ustreza merilom, določenim v četrtem odstavku 26. člena ZMed.

15. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da navedbe v omenjenih vsebinskih sklopih popravka presegajo prispevek in ne pomenijo zanikanja oziroma relevantnega dopolnjevanja njegovega bistvenega sporočila. Za zavrnitev tožbenega zahtevka pa zadošča že, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje le na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu, temveč komentira ravnanje avtorja in vsebino prispevka. Sicer bi se popravek v celoti sprevrgel v pravno nezavarovano pravico dostopa do medijev.

16. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je podan odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena ZMed je tako materialnopravno pravilna. Glede na prepoved posega v zahtevani popravek (27. člen ZMed) je zahtevek za objavo popravka utemeljeno zavrnilo.

17. Pritožba je tako glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Sodbe VS RS II Ips 212/2017, II Ips 238/2017, II Ips 204/2017 in druge.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1157/2016
• VSL sodba II Cp 4246/2010
• Sodba II Ips 110/2013