VSL Sodba in sklep I Cp 974/2019

Jedro

V obravnavani zadevi je za odločitev o primarnem zahtevku ključna ugotovitev, ali je toženec vedel, da ni lastnik, pa je to zamolčal in s tem prevaral tožečo stranko. Zahtevan je goljufivi namen, to je, da je vedel, in ne (samo) stopnja malomarnosti, to je, da bi moral ali mogel vedeti, da ob prodaji ni bil lastnik. Kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, sodišče ni ugotovilo nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko bilo prepričano, da je ob prodaji v letu 2012 vedel, da ni bil solastnik nepremičnine. V odsotnosti konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale toženčevo vedenje, utemeljitev odločitve (zgolj) na splošnih izkustvenih pravilih ne zadostuje in bi sodišče prve stopnje moralo sklepati po dokaznem bremenu strank.

Prodaja tuje nepremičnine v odsotnosti goljufivega namena ne nasprotuje morali in pogodba iz tega razloga ni nična, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„ Prodajna pogodba št. 000, ki sta jo 12. 12. 2012 sklenili tožeča stranka Republika Slovenija in tožena stranka A. K., je nična.“

zavrne, v II., III. in IV. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta sklenili prodajno pogodbo, katere predmet je bil toženčev solastniški delež (1/12) na nepremičnini parc. št. 53, k. o. ... Tožnica s primarnim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in vrnitev kupnine z obrestmi, utemeljuje ga je na trditvah, da je toženec v trenutku sklenitve pogodbe vedel, da mu nepremičnina ne pripada, in je to dejstvo tožnici zamolčal ter jo tako prevaral (49. člen Obligacijskega zakonika - OZ). S podrednim zahtevkom zahteva razveljavitev pogodbe in vrnitev kupnine iz razloga bistvene zmote (46. člen OZ), utemeljuje ga na trditvah, da je bila v opravičljivi bistveni zmoti glede lastninske pravice na nepremičnini, v to zmoto pa jo je spravil toženec. Zahtevek za vračilo kupnine utemeljuje tudi na odškodninski podlagi.¹ Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu zahtevku, saj je presodilo, da toženec ni imel lastninske pravice na nepremičnini in se je tega v času sklenitve pogodbe zavedal,² kar pomeni ravnanje v nasprotju z moralnimi načeli. Ugotovilo je, da je sporna pogodba nična na podlagi 86. člena OZ. Posledično je ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku in tožencu naložilo vračilo prejete kupnine z obrestmi.

2. Zoper sodbo se v celoti in iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, iz katerega razloga po 86. členu OZ je pogodba nična. Sodišče prve stopnje tudi ni naredilo dokazne ocene izpovedi prič S. in G. Z. in ni obrazložilo, katera pravno relevantna dejstva je na podlagi njunih izpovedi štelo za dokazana. Ne soglaša z dokazno oceno sodišča, ki ni skladna z metodološkim napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede njegovega vedenja o lastninski pravici na nepremičnini.

3. Tožnica in stranska intervenientka v odgovorih na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške. Stranska intervenientka tudi opozarja, da je bila pritožba vložena prepozno.

4. Pritožba je utemeljena.

Pravočasnost pritožbe

5. Pritožba je vložena pravočasno. V pravnem pouku izpodbijane sodbe je bil za vložitev pritožbe naveden tridesetdnevni rok, pritožba pa je bila vložena znotraj tega roka, kar med strankama in stransko intervenientko ni sporno. Ravnanje v skladu s pravnim poukom, tudi v primeru, da bi bil ta napačen, ne more biti v škodo stranke.³ Sicer je sodna praksa, kljub začetni deljenosti mnenj,⁴ že utrjena glede stališča, da znaša pritožbeni rok za postopke, ki se na drugi stopnji začnejo po začetku uporabe novele ZPP-E, trideset in ne petnajst dni.⁵

Postopkovne kršitve

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je zakrivilo postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega razloga po 86. členu OZ je pogodba nična. Navedena kršitev je podana, če se sodbe ne da objektivno preizkusiti.⁶ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede ničnosti pogodbe utemeljilo na 86. členu OZ, saj je ugotovilo, da je toženčevo ravnanje ob sklenitvi prodajne pogodbe nasprotovalo moralnim načelom, kar je jasno razvidno iz celotne obrazložitve sodbe, predvsem pa iz 23. do 26. točke, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeni razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podan, pritožba pa je v tem delu neutemeljena.

7. Sodišče je na podlagi izpovedi prič S. in G. Z. ugotovilo, da so dediči izvajali pritisk glede ureditve statusa na nepremičnini, a na to dejstvo sodbe ni oprlo. Zato do kršitve 8. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ni prišlo in je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Pritožbeni očitek glede (ne)verodostojnosti izpovedi navedenih prič je tudi pavšalen in zato neupošteven, saj toženec ni utemeljil, zakaj izpovedi prič sodišče ne bi smelo šteti za verodostojni.

8. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, katere dokaze je tehtalo pri ugotavljanju, ali je toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe vedel, da nepremičnina ni v njegovi lasti, in sicer v 23. do 26. točki obrazložitve, zato do kršitve metodološkega napotila iz 8. člena ZPP ni prišlo. Dokazno oceno je mogoče preveriti, a je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev in uporabi splošnih (življenjskih) izkustvenih pravil prišlo do napačnega zaključka, da je toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe vedel, da na nepremičnini ni imel solastninske pravice in da je bil pri sklepanju pogodbe nedobroveren.

Dokazna ocena

9. Sodišče prve stopnje je toženčevo nedobrovernost ob sklepanju pogodbe ugotovilo na podlagi sledečih ugotovljenih dejstev:

- toženčeva mati je vedela, da je M. C. nepremičnino že prodala in tako ta ni bila del zapuščine. Toženčeva mati se je tudi odpovedala dedovanju v korist svojih potomcev. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih dejstev z gotovostjo sklepalo, da je toženčeva mati tožencu povedala, da je sporna nepremičnina že (bila) prodana. (24. točka obrazložitve);

- v zapuščinskem spisu po pokojni M. C. se je nahajal dopis Zavoda ... iz leta 1983, s katerim je ta obvestil zapuščinsko sodišče, da sporna nepremičnina ni del zapuščine, saj jo je M. C. prodala, dopisu je bila priložena tudi pogodba o prodaji te nepremičnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega sklepalo, da je toženec ob povprečni skrbnosti spis pregledal ter je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da sporna nepremičnina ne sodi v zapuščino (25. točka obrazložitve).

- med izdajo sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je toženec postal solastnik nepremičnine do 1/12, in sklenitvijo prodajne pogodbe s tožnico sta pretekli dve leti, toženec pa v tem času ni plačeval stroškov, odpadlih na njegov del nepremičnine. Sodišče je na podlagi teh dejstev štelo za neverjetno, da si toženec v tem času nepremičnine ne bi ogledal, se pred sprejemom dediščine pozanimal o stroških v zvezi z njo in tako vsaj tekom dveletnega obdobja izvedel, da mu nepremičnina ne pripada, glede na to, da v zvezi z njo ni plačeval nobenih stroškov (26. točka obrazložitve).

10. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča ne tvorijo primerne dejanske podlage za ugotovitev, da je toženec v času sklenitve prodajne pogodbe vedel, da mu sporna nepremičnina ne pripada, sploh upoštevajoč, da je dokazno breme glede tega dejstva na tožnici (212. člen ZPP) in toženca ščiti domneva, da je deloval v dobri veri (9. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ). V obravnavani zadevi je za odločitev o primarnem zahtevku ključna ugotovitev, ali je toženec vedel, da ni lastnik, pa je to zamolčal in s tem prevaral tožečo stranko. Zahtevan je goljufivi namen, to je, da je vedel, in ne (samo) stopnja malomarnosti, to je, da bi moral ali mogel vedeti, da ob prodaji ni bil lastnik.⁷ Kot utemeljeno opozarja toženec v pritožbi, sodišče ni ugotovilo nobene konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko bilo prepričano,⁸ da je ob prodaji v letu 2012 vedel, da ni bil solastnik nepremičnine. V odsotnosti konkretnih okoliščin, ki bi dokazovale toženčevo vedenje, utemeljitev odločitve (zgolj) na splošnih izkustvenih pravilih ne zadostuje in bi sodišče prve stopnje moralo sklepati po dokaznem bremenu strank.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je res mogoče, da je mati tožencu povedala, da je bila nepremičnina odtujena, vendar je prav tako mogoče, da mu za to ni povedala. Sodišče prve stopnje, razen na podlagi splošnega izkustvenega pravila (sorodstveno razmerje mati - sin) ni obrazložilo, zakaj je ena od teh možnosti v konkretnem primeru bolj verjetna kot druga, in zakaj ni upoštevalo toženčeve izpovedi. Iz toženčevih trditev in njegove izpovedi je mogoče razbrati, da je bil tekom zapuščinskega postopka precej malomaren glede pregledovanja dokumentacije in upravljanja podedovane nepremičnine (ni si je ogledal, niso ga zanimali stroški), sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj njegovi izpovedi ni verjelo, o njegovem vedenju, da je lastnik, pa je sklepalo zgolj na podlagi izkustvenega pravila. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni mogoče pritrditi zaključkom sodišča, da je neverjetno, da si toženec nepremičnine ni ogledal in se ni pozanimal o finančnih posledicah podedovanega premoženja, saj je podedoval (le) 1/12 parcele, prodajno pogodbo pa je sklenil na pobudo tožnice (priloga B 2), zato mu gre verjeti, da se s tem podedovanim premoženjem ni posebej ukvarjal. Ob neprerekanem in s strani sodišča prve stopnje sprejetim dejstvom, da je toženec zapuščinsko obravnavo obiskal le enkrat (ko je sprejel dediščino), je tako neutemeljen zaključek, da je preučil zapuščinski spis, kjer se je nahajala prodajna pogodba, in da je iz tega razloga ob prodaji vedel, da ni lastnik. Ob tem toženec tudi utemeljeno opozarja, da je bil v sklepu o dedovanju, torej v odločbi sodišča kot državnega organa, razglašen za solastnika do 1/12 nepremičnine. Pritožbeno sodišče tožencu verjame, da se je zanesel na pravilnost sklepa, ki ga je izdalo zapuščinsko sodišče. Pri tem gre tožencu v korist v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bilo lastništvo nepremičnine, katere del je podedoval toženec, sporno vse do leta 2018, ko je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožnica lastnica.

12. Ob upoštevanju, da je bila predmetna nepremičnina prodana leta 1978, da je toženčeva mati prodajo nepremičnine omenila v pripravljalni vlogi iz leta 1992, dedovanju pa se je odpovedala leta 1987 (priloga B 3), da je bil zapuščinski postopek dolgotrajen, toženec je vanj vstopil kasneje in je nepremičnino podedoval v letu 2010, pri tem pa ni bil tako zainteresiran za dedni postopek, kot njegovi sodediči,⁹ in upoštevaje zgoraj navedene razloge, dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna. Tožnica namreč ni uspela dokazati, da je toženec v trenutku sklenitve prodajne pogodbe vedel za dejstvo, da na nepremičnini ni imel lastninske pravice, in da jo je s tem prevaral. Prodaja tuje nepremičnine v odsotnosti goljufivega namena ne nasprotuje morali in pogodba iz tega razloga ni nična, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje.¹⁰

Sklepno

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotno uporabljenega materialnega prava pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin primarni zahtevek po ugotovitvi ničnosti pogodbe zavrnilo (351. člen ZPP). Ker pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, ni nična, iz te pravne podlage ni utemeljen niti dajatveni del zahtevka po vračilu kupnine. A ker je tožnica postavila tudi podredni zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, o katerem bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločati, na katerega veže zahtevek po vračilu kupnine, poleg tega dajatveni del zahtevka veže še na odškodninsko podlago, je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti v dajatvenem delu po vračilu kupnine, saj utemeljenost tega zahtevka ni bila preizkušena po preostalih dveh pravnih podlagah. Podrednega zahtevka po razveljavitvi pogodbe in odškodninskega zahtevka po vračilu kupnine sodišče prve stopnje zaradi priznanja primarnega zahtevka še ni obravnavalo. Gre za samostojna dejanska sklopa in bi v primeru drugačne odločitve pritožbeno sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa. Zahtevka mora zato najprej obravnavati sodišče prve stopnje, šele nato lahko o njem sodi (in po potrebi dopolnjuje dokazni postopek) pritožbeno sodišče.

14. Delna razveljavitev izpodbijane sodbe utemeljuje razveljavitev v stroškovnem delu (154. člena ZPP), saj bo treba o stroških postopka na prvi stopnji odločiti glede na dokončni uspeh strank v postopku. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločitve v postopku (4. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep, s katerim je izpodbijana sodba razveljavljena v II., III. in IV. točki izreka, je dovoljeno vložiti pritožbo v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka. Pritožbo je treba vložiti pisno pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo samo in bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357. a člen ZPP). Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP). Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo pritožnika naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP). Če pritožbo vloži pooblaščenec, je to lahko odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (87. člen ZPP). Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sprememba tožbe, podana s tožničino prvo pripravljalno vlogo, ki ji toženec s prvo pripravljalno vlogo ni nasprotoval, spustil se je v obravnavanje zadeve po spremenjeni tožbi ter tožničinim zahtevkom po vseh treh pravnih podlagah nasprotoval.
² Sodišče prve stopnje v obrazložitvi na več mestih ugotovi, da se je tega zavedal, kot tudi, da bi se tega moral in mogel zavedati.
³ Glej npr. VS RS sklep II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003 in VS RS sklep VIII Ips 208/2010 z dne 22. 11. 2010.
⁴ Glej npr. VDSS sklep Pdp 101/2018 z dne 15. 2. 2018.
⁵ Glej npr. odločbi VSL I Cp 1232/2018 z dne 26. 9. 2018 in II Cp 2360/2018 z dne 12. 3. 2019 ter kasnejšo sodno prakso.
⁶ Glej Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, komentar k 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.
⁷ Glej VSL sodba I Cp 2682/2013 z dne 7. 5. 2014 in sklep II Cp 356/2016 z dne 22. 6. 2016.
⁸ Standard prepričanja pa je (načeloma) dokazni standard dejstev v pravdnem postopku. Glej Pavčnik, T.: Dokazni standardi, Podjetje in delo 6-7/2012.
⁹ Ki so po trditvah tožnice in izpovedih prič S. in G. Z. vršili pritisk za ureditev statusa nepremičnine.
¹⁰ Glej sodno prakso navedeno v opombi 7 zgoraj.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 194/98
• VSL sodba I Cp 832/2011
• VSL sodba II Cp 2548/2014