VSL Sklep I Cp 1275/2019

Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija, da je s tem uspel v znesku 19.900 EUR, torej 60 %. A je sodišče poleg tega zahtevka obravnavalo tudi zahtevek glede premičnih stvari, ki je bil v pretežnem delu utemeljen. Zato je tožnikov uspeh pravilno ocenilo na 73 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje 27. 2. 2019 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo skupno premoženje tožnika in prve toženke, deleža na njem in terjatev tožnika zoper drugo toženko in tretjega toženca. V V. točki izreka je odločilo, da so toženci dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.120,79 EUR.

2. V pritožbi zoper stroškovni del sodbe se toženci pritožujejo glede načina izračuna uspeha pravdnih strank. Sodišče je zmotno ugotovilo, da znaša tožnikov uspeh 73 %, uspeh tožencev pa 27 %. V tem sporu je pomembno le, s kolikšnim delom dajatvenega tožbenega zahtevka je tožnik uspel v sporu, ker je ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem le vmesna faza odločitve o dajatvenem delu tožbenega zahtevka. Tožnikov uspeh glede na dajatveni del tožbenega zahtevka znaša 60 %, uspeh tožencev pa 40 %. Upoštevajoč vse faze postopka in vrednost spora bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Predlagajo, da sodišče v tej smeri stroškovno odločitev spremeni in priglašajo pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravilno odločilo o uspehu pravdnih strank. Tožnik je vrednost spora opredelil na 32.000 EUR, a je bila to vrednost terjatve do druge toženke in tretjega toženca iz naslova vlaganj v nepremičnino. Sodišče je pravilno ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija, da je s tem uspel v znesku 19.900 EUR, torej 60 %. A je sodišče poleg tega zahtevka obravnavalo tudi zahtevek glede premičnih stvari, ki je bil v pretežnem delu utemeljen. Zato je tožnikov uspeh pravilno ocenilo na 73 %. Načeloma drži, da je ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev na njem le vmesna faza odločitve o dajatvenem delu tožbenega zahtevka, vendar toženci spregledajo, da je bil zahtevek iz naslova terjatve postavljen zoper drugo toženko in tretjega toženca, iz naslova premičnih stvari in deležev na njem pa zoper prvo toženko. Dajatveni zahtevek po plačilu (II. in III. točka izreka) je bil tako le posledica dela ugotovitvenega zahtevka, zato zgolj dajatvenega dela tožbenega zahtevka pri uspehu v tem primeru ni zadostno upoštevati, saj je sodišče obravnavalo tudi drugi del zahtevka iz naslova premičnih stvari. Zadeva Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1928/2016, na katero se sklicuje pritožba, je v tem primeru neuporabljiva, saj je šlo tam za zahtevek iz naslova terjatev, v obravnavani zadevi pa je sodišče odločalo o dveh ločenih, samostojnih zahtevkih zoper različne stranke. Poleg tega je bilo predmet obravnave v tistem postopku znižanje tožbenega zahtevka in stroški v zvezi s tem.

6. Ob povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

7. Ker tožene stranke s pritožbo niso uspele, krijejo svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 3036/2010
• VSL sklep II Cp 3337/2014
• VSL Sklep II Cp 1781/2017