VSL Sodba I Cp 1130/2019

Jedro

Iz pritožbenih navedb je mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka je dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti 186 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklep o izvršbi VL 54457/2017 z dne 19. 6. 2017 razveljavilo (I. točka izreka) in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati znesek 1.151,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2016 dalje (II. točka izreka) ter da je toženka dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožnici 765,40 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (II. in III. točka izreka odločbe) je toženka vložila pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča nasprotuje iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je kršilo toženkino pravico do izjave in obravnave pred sodiščem s tem, ko je prezrlo oziroma ni upoštevalo njenih navedb glede grajanja napak, odstopa od pogodbe in vračila blaga. Izpodbijana sodba v zvezi s temi dejstvi nima razlogov, navedbe sodišča v zvezi s tem pa so tudi v nasprotju s procesnim gradivom. Po oceni sodišča namreč toženka ni izkazala, da bi odstopila od pogodbe oziroma zahtevala zamenjavo stvari, čeprav je toženka prav to izrecno zatrjevala, in sicer je navedla, da je o napaki pri izpolnitvi pogodbe obvestila tožnico, ji dala primeren dodatni rok za odpravo napak, nato pa od pogodbe odstopila in tožnici vrnila blago. Poleg tega je sodišče pri odločitvi, da toženka ni ravnala kot dober gospodarstvenik, ker je blago nezavarovano pustila pred vhodom poslovnih prostorov tožnice, izpostavilo dejstva, ki jih tožnica ni navajala in zato niso bila del procesnega gradiva. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker je toženkin ugovor presojalo le na podlagi 101. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), čeprav je toženka uveljavljala tudi jamčevalni zahtevek iz naslova stvarne napake. Dalje se je sodišče napačno sklicevalo na določbo 472. čl. OZ, ki za predmetni spor ni relevantna, ker montirni material in tesnila predstavljajo celoto s turbokompresorjem in ne ločenih komponent, kot je zmotno presodilo sodišče, poleg tega pa je imela tožena stranka opravičen interes, da sprejme dogovorjeno stvar v celoti, saj je na tak način pred tem vedno prejela blago in ga tudi plačala. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbo 500. čl. OZ, saj kršitev varovalne dolžnosti po tej določbi nima za posledico neutemeljenosti toženkinih jamčevalnih zahtevkov oziroma ugovora neizpolnjene pogodbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo pravdne in izvršilne stroške, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe (II. in III. točke izreka odločbe) in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetnem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (1. odst. 443. čl. ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Sodbe v takšnem sporu torej ni dopustno izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Slednje pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: 1) toženka je pri tožnici naročila dva turbokompresorja in dve tesnili, kar je tožnica toženki tudi dobavila in zaračunala, 2) montirna garnitura ni bila predmet naročila in toženki ni bila zaračunana, 3) toženka ni obvestila tožnice o zatrjevani delni neizpolnitvi pogodbe in ji ni pustila dodatnega roka za pravilno izpolnitev, 4) toženka tožnici ni vrnila blaga, 5) tesnila predstavljajo ločeno komponento od turbokompresorja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo kršitev 8., 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP s tem, ko ni upoštevalo toženkinih navedb glede grajanja napak, odstopa od pogodbe in vračila blaga. Prvostopenjsko sodišče se je namreč do teh navedb toženke v izčrpni obrazložitvi argumentirano in prepričljivo opredelilo in jim na podlagi svoje dokazne ocene ni sledilo, kar pa ne pomeni, da jih je prezrlo, kot to zmotno zatrjuje toženka v pritožbi. Iz istega razloga tudi ne drži očitek, da izpodbijana sodba v zvezi s temi dejstvi nima razlogov oziroma da so navedbe sodišča v zvezi s tem v nasprotju s procesnim gradivom. Slednje toženka utemeljuje s tem, da dokazni zaključki sodišča prve stopnje niso v skladu z njenimi trditvami v postopku, kar pa ni utemeljeno, saj toženka poleg trditvenega nosi tudi dokazno breme glede dejstev, ki jih zatrjuje, pri čemer je od dokazne ocene sodišča odvisno, ali je dokaznemu bremenu zadostila. V obravnavanem primeru zato ni podana nobena od zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Iz pritožbenih navedb je sicer mogoče smiselno razbrati grajanje dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, kar pa v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato pritožbeno sodišče navedb toženke, s katerimi ta izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ni presojalo.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je razmerje med pravdnima strankama pravilno presojalo na podlagi določb o prodajni pogodbi (435. čl. in nasl. OZ), pri tem pa je skladno z vsebino toženkinih ugovorov ugotavljalo, ali je tožnica pravilno izpolnila svojo obveznost izročitve blaga toženki. Ker je sprejelo dejanski zaključek, da je bila izpolnitev tožnice pravilna, na to ugotovitev pa je vezano tudi pritožbeno sodišče, je pravilen materialnopravni zaključek, da je dolžna toženka tožnici plačati kupnino na podlagi 496. čl. OZ. Toženkine ugovore je sodišče prve stopnje pravilno presojalo na podlagi določil o odgovornosti za stvarne napake in ob dejanskih ugotovitvah, da toženka o zatrjevani napaki pri izpolnitvi ni pravilno in pravočasno obvestila tožnice, da slednji ni pustila primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe ter da so tesnila ločena komponenta od turbokompresorja, sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da toženka ni ravnala v skladu z obveznostmi po 464., 470. in 472. čl. OZ, zaradi česar ni veljavno odstopila od pogodbe in posledično tožnici dolguje plačilo kupnine. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava v zvezi z določbo 500. čl. OZ, saj je s sklicevanjem na varovalno dolžnost po tej določbi zgolj okaralo s strani toženke zatrjevano, vendar neizkazano ravnanje v zvezi z vračilom blaga tožnici, sicer pa je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi drugih, že navedenih določil in ne na podlagi določbe 500. čl. OZ, kot to napačno meni pritožnica.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo potrebno pritožbo toženke zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl., 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka. Sodišče je tožnici v skladu s priglašenim stroškovnikom priznalo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 150,00 EUR, 22% DDV v višini 33,00 EUR in pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 3,00 EUR, skupaj torej 186,00 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 8 dneh (4. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2036/2017
• VSL Sklep I Cp 168/2022
• VSL Sodba II Cp 2181/2019