VSL Sodba I Cp 2467/2018

Jedro

Tožnica je rubež terjatve dolžnikovega dolžnika uveljavljala v izvršilnem postopku v skladu z določili ZIZ. Takšna vtoževana terjatev temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi, katerega pravilnosti in zakonitosti v predmetnem postopku ni moč presojati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se odmerjeni stroški, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, znižajo za 137,70 EUR (300 točk).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 19.081,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2014 dalje do plačila, 227,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 4. 2014 dalje do plačila ter 1.939,24 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter o zadevi samo odloči, oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita napačno presojo listinskih dokazov in izjav zaslišanih prič. Vztraja, da družbi M., d.o.o. (v nadaljevanju: M.), in posledično tožnici, ne dolguje ničesar. Iz 3. člena Pogodbe o ustanovitvi služnosti s 6. 11. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba) izhaja, da je bil med pogodbenima strankama (to sta toženka in M.) dogovorjen sočasen nastanek medsebojnih obveznosti v enaki višini. Dogovorjeno je bilo, da se nadomestilo za služnost obračuna na dan zaključka izgradnje sončne elektrarne. Z aneksom s 25. 7. 2013 je bilo nadalje dogovorjeno, da se obračun nadomestila za služnost opravi po pridobitvi uporabnega dovoljenja, oziroma po primopredaji objekta. Pri tem je bistveno, da uporabno dovoljenje, katerega pridobitev je obveznost M., še do danes ni bilo pridobljeno. V aneksu s 14. 1. 2014 so bila opredeljena dela, ki jih je še bilo potrebno izvesti za dokončanje izgradnje nadstreška. Vendar do zamude pri izvedbi teh del ni prišlo po njeni krivdi, kar izhaja tudi iz aneksa z 9. 5. 2014. S slednjim je bilo dogovorjeno, da oba medsebojno izstavljena računa ostaneta v celoti v veljavi. Dela povezana z izgradnjo nadstreška in sončne elektrarne so bila dokončana, kar je pokazal tudi izvedeni dokazni postopek. S strani M. izdani bremepis je bil tako neupravičen, zlasti, ker je bila možnost izdaje bremepisa z aneksom z 9. 5. 2014 izključena, zato ga je pisno zavrnila. Njena obveznost do M. je bila v celoti poravnana s pobotom nasprotne terjatve. Pobot je bil izveden na podlagi pobotne izjave. Kasneje sklenjeni aneksi k Pogodbi tega dejstva ne spreminjajo, saj ne predstavljajo pravne podlage za oživitev terjatve, ki je zaradi pobotanja že prenehala. Do delnega pobota ni prišlo, saj bi bil ta podan le, če bi M. po 1. 4. 2014 sam poskrbel za izvedbo preostalih del za dokončanje nadstreška. Tega nikoli ni storil, sama pa je v celoti izvedla vsa dogovorjena dela. Izpodbijana sodba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, do katerega je sodišče prve stopnje prišlo s kršitvijo pravil postopka, saj ni izvedlo vseh dokazov kot bi jih moralo. Uporabilo je predvsem dokaze v korist tožnice, medtem ko je njene dokaze prezrlo oziroma nepopolno izvedlo. Vztraja pri navedbah, da sta tožnica in M. zlorabila izvršilni postopek. Prereka tudi stroške postopka. Tožnica v tretji, četrti in peti pripravljalni vlogi ni navedla nič novega ali bistvenega za odločitev v konkretni zadevi, zato do povrnitve stroškov za te vloge ni upravičena. Sodišče prve stopnje je tožnici za narok s 7. 6. 2018 nepravilno priznalo 600 točk nagrade. Ker je šlo za drugi narok za glavno obravnavo, tožnici skladno s tarifno številko 20/2 Odvetniške tarife (OT) pripada zgolj 50 % nagrade.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica zoper toženko uveljavlja terjatev, ki jo je v izvršilnem postopku pridobila z rubežem terjatve dolžnikovega dolžnika (tj. rubežem terjatve, ki jo je njen dolžnik - delodajalec M. imel nasproti svojemu dolžniku - toženki). Toženka se je temu upirala s trditvami, da do M. (in posledično tožnice) nima neporavnanih obveznosti, ker terjatev ne obstoji oziroma je že prenehala pred rubežem. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje toženkine ugovore zavrnilo in ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku.

6. Toženka v večjem delu pritožbe izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki pri pritožbenemu sodišču ne vzbudi pomislekov. Dokazna ocena je skladna z določbo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno opravilo presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katera dejstva šteje za dokazana, upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je preverljivo obrazložena ter je z izčrpno in razumno argumentacijo prepričala pritožbeno sodišče. Toženka v pritožbi ponavlja ugovore in navedbe, ki jih je podala že v prvostopenjskem postopku. Nanje je celovito in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče opredeljuje le do nekaterih ključnih poudarkov pritožbe.

7. Pritrditi gre presoji sodišča prve stopnje, da je v besedilu Pogodbe nedvoumno določen trenutek nastanka obveznosti vsake od pogodbenih strank, ki ni sočasen. 3. člen Pogodbe¹, na katerega se sklicuje toženka, ne predstavlja dogovora o sočasnem nastanku in zapadlosti pravic in obveznosti pogodbenih strank, saj je nastanek terjatve M. vezan na trenutek zaključka izgradnje sončne elektrarne, toženkina dolžnost plačila pa na trenutek pričetka obratovanja sončne elektrarne.

8. Toženka si zmotno razlaga vsebino aneksa z 9. 5. 2014. Pogodbeni stranki sta se z njim dogovorili, da lahko toženka dogovorjena, a še neizvedena dela opravi v naknadnem roku do 30. 5. 2014. Aneks z 9. 5. 2014 tako ne spreminja določil Pogodbe in predhodnih aneksov, temveč le podaljšuje rok za izpolnitev obveznosti. Sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil navedeni aneks sklenjen šele po rubežu terjatve oziroma po 8. 5. 2014, ko je bil sklep o rubežu vročen toženki, zato se nanj ne more sklicevati. Ali je terjatev M. do toženke obstajala in je lahko bila zarubljena v korist tožnice, je odvisno od okoliščin pred rubežem terjatve. Kasnejši dogodki za obravnavano zadevo niso relevantni.

9. Iz listinskih dokazov in zaslišanj prič (tudi toženkinih) izhaja, da toženka ni izpolnila vseh pogodbenih obveznosti do M. Za neizvedena dela je M. toženki izstavil bremepis. Podlago za to je imel v aneksu s 14. 1. 2014, s katerim sta se pogodbeni stranki dogovorili, da v kolikor toženka dogovorjenih del ne bo izvedla do 1. 4. 2014, bo M. sam poskrbel za izvedbo del, v tem primeru pa se račun toženke stornira za višino neizvedenih del v višini kot je ponudba izvajalca P. d.o.o., ki je bila sestavni del Aneksa. Nadalje je bilo dogovorjeno, da se toženkin račun stornira z dobropisom toženke ali pa z bremepisom, ki ga enostransko izda M. in pošlje toženki. Kot že navedeno je bil z aneksom z 9. 5. 2014 podaljšanj rok za izvedbo del, sicer pa določbe aneksa s 14. 1. 2014 niso bile spremenjene. Možnost za izdajo bremepisa je še vedno obstajala, zato jo je M. upravičeno izkoristil.

10. Terjatvi pogodbenih strank sta se le delno pobotali, kar izhaja iz besedila aneksa s 14. 1. 2014². Toženka vztraja, da sta bili terjatvi že leta 2013 v celoti pobotani s pobotno izjavo, ki jo je poslala M., vendar tega ni uspela izkazati. Listina, ki jo je toženka predložila v spis, ni pobotna izjava, temveč predlog za kompenzacijo, ki je podpisan le z njene strani (priloga B8 spisa). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da če bi prišlo do popolnega pobotanja terjatev pogodbenih strank že v 2013, ni jasno, zakaj bi toženka pristala na kasnejše anekse. Tudi iz izpovedb toženkinih prič B. in K. izhaja, da je bil med pogodbenima strankama izveden zgolj delni pobot.

11. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje dokazov ni izvedlo tako, kot bi jih moralo, in je uporabilo predvsem dokaze v korist tožnice, niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagala toženka, razen zaslišanja njene zakonite zastopnice, ki se naroka brez opravičljivega razloga ni udeležila. Napravilo je skrbno dokazno oceno in pojasnilo, katerim dokazom je/ni sledilo. V skladu z 8. členom ZPP je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Izvedeni dokazi tudi po presoji pritožbenega sodišča govorijo v prid tožničinim trditvam, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje toženkine dokaze prezrlo ali nepopolno izvedlo.

12. Toženkine trditve o zlorabi izvršilnega postopka s strani tožnice in M. so za predmetni postopek brezpredmetne. Tožnica je rubež terjatve dolžnikovega dolžnika uveljavljala v izvršilnem postopku v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju. Vtoževana terjatev tako temelji na pravnomočnem sklepu o izvršbi, katerega pravilnosti in zakonitosti v predmetnem postopku ni moč presojati. Tako za odločitev v tej zadevi tudi ni relevantno, kdo je tožnico obvestil o M. terjatvi do toženke ter jo usmeril v izvršilni postopek.

13. Toženkina pritožba zoper stroške postopka je neutemeljena glede priznane nagrade za tretjo, četrto in peto pripravljalno vlogo. Tožnica je s tretjo in peto pripravljalno vlogo odgovarjala na oziroma prerekala navedbe toženke iz njenih predhodnih vlog, s četrto pripravljalno vlogo pa je sodišče prve stopnje seznanila s sodbo VSL I Cp 463/2017, ki se nanaša na sorodni spor, ter navedla razloge za njeno uporabljivost v tem postopku. Za nobeno od teh vlog po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da so vsebinsko prazne in da je v njih tožnica le ponavljala predhodno povedano. Pravilno pa toženka opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko nagrado za narok 7. 6. 2018. Ker je šlo za drugi narok za glavno obravnavo, je tožnica upravičena do nagrade v višini 300 točk (tar. št. 20/2 OT) in ne 600 točk, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je odmerjeni znesek stroškov postopka znižalo za 300 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 137,70 EUR (5. točka 358. člena ZPP). Ker sicer pritožbeno sodišče ni našlo napak in kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 750 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV. Nagrade za pregled listin in posvet s stranko ter nagrade za prejem odločbe in poročilo stranki tožnici ni priznalo, saj se odvetniške storitve po tar. št. 39 OT ovrednotijo posebej le, če gre za samostojne storitve. Navedeni storitvi sta, kadar je v teku pravdni (pritožbeni) postopek, že zajeti v priznanih stroških za sestavo vlog. Ob upoštevanju vrednosti točke, ki ob odmeri stroškov pred pritožbenim sodiščem znaša 0,6 EUR³, je toženka dolžna tožnici povrniti 559,98 EUR pritožbenih stroškov. V primeru zamude s plačilom bo toženka dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.⁴

-------------------------------
¹ Ta v prvem odstavku določa, da se podpisniki dogovorijo za višino nadomestila za dodeljeno služnost v višini 210.000 EUR, ki se plača ob pričetku obratovanja sončne elektrarne. Lastnik fakturira nadomestilo povečano za DDV služnostnemu upravičencu na dan zaključka izgradnje sončne fotonapetostne elektrarne.
² Ta v 4. alineji 3. člena določa, da se 31. 12. 2013 faktura lastnika in faktura služnostnega upravičenca medsebojno pobotata - plačata z medsebojno kompenzacijo v višini 135.392 EUR plus DDV. Razlika se pobota - plača ko bodo izvedena vsa dela.
³ Po Sklepu o spremembi vrednosti točke, Uradni list RS št. 22/2019, se je s 6. 4. 2019 zvišala vrednost točke po Odvetniški tarifi iz 0,459 EUR na 0,6 EUR.
⁴ Načelno pravno mnenje, občna seja VSRS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str. 7.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 231/2019-20
• UPRS sodba III U 262/2014
• VSC Sklep I Ip 90/2022