<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2133/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.2133.2018
Evidenčna številka:VSL00025848
Datum odločbe:22.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), mag. Nataša Ložina (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:garancijska pogodba - glavni dolžnik - porok in plačnik - solidarno poroštvo - pogodbena obveznost - poroštvena izjava - zavarovanje terjatve - bianco menica - menična obveznost - menični ugovor - ugovori iz temeljnega posla - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja terjatve - oprostitev poroka zaradi upnikovega zavlačevanja - obličnost

Jedro

Ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. To je odvisno od prave volje pogodbenih strank.

Izdana menica ni bila indosirana in ni postala abstraktna, kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). V takem primeru so ugovori iz temeljnega posla dopustni (16. člen ZM in 233. člen OZ). Toženka je zaradi kavzalnosti menične obveznosti ohranila ugovore iz temeljnega posla.

Terjatev, za zavarovanje katere je bila menica izdana, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožnica od toženke kot solidarne porokinje lahko zahtevala plačilo, zato je zastaralni rok začel teči naslednjega dne (336. člen OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok znaša tri leta (349. člen OZ). Če tek roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka.

OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena na zahteva posebne obličnosti in je zahteva lahko podana tudi ustno. Ker zahteva v pisni obliki ni bila zatrjevana, sodišče prve stopnje dejstva, ali je bila zahteva dejansko podana, ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke izreka in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30457/2017 z dne 10. 4. 2017 zaradi delnega umika v prvem odstavku izreka za znesek 2.008,56 EUR razveljavi in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da ostane navedeni sklep o izvršbi v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 652.602,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017 do plačila ter v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2017 do plačila. V presežku je navedeni sklep v prvem odstavku izreka delno razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 7.801,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo oziroma njen ugodilni del1 se pritožuje tožena stranka (toženka) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obširno nasprotuje zavrnitvi ugovora zastaranja terjatve tožeče stranke (tožnice). Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno nesprejemljivo. Toženka je izpostavila, da pooblastilo za izpolnitev menice vsebuje določilo, da je tožnica pooblaščena za izpolnitev menice do višine vseh zapadlih in neporavnanih obveznosti iz garancijske pogodbe št. 702144, pooblastilo je bilo dano za obveznosti iz pogodbe, ki so zapadle v plačilo. Iz pooblastila toženke za izpolnitev menice z dne 4. 2. 2013 izrecno izhaja, kot je toženka navedla v odgovoru na tožbo, da je bila volja pravdnih strank, da se dospelost menice določi in ujema skladno z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika, tj. družbe J., d.o.o. oziroma S., d.o.o. – v stečaju. Gre za neprerekane trditve, ki bi morale veljati za priznane, interpretacija prvostopnega sodišča je v nasprotju z razlago in trditvami o vsebini poslovne volje toženke. Toženka se sklicuje na 78. člen Zakona o menici (ZM) in kogentnost 339. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem s pravnim poslom ni mogoče določiti daljšega ali krajšega zastaranja, kot ga določa zakon. Odločba VS RS II Ips 106/2017 te pravne situacije ne obravnava. Pravno razmerje pravdnih strank ni abstraktno, temveč je kavzalno in ima toženka možnost uveljavitve vseh ugovorov iz temeljnega razmerja. V zvezi z vprašanjem zastaranja je zato treba upoštevati datum oziroma čas zapadlosti in zastaranje terjatve iz temeljnega posla in ne menice kot take. Terjatev tožnice iz garancijske pogodbe je zapadla 29. 10. 2013, saj je od tega datuma tožnica tudi obračunala obresti in je že v letu 2013 unovčila prvo menico zoper toženko. S sprožitvijo tega postopka zoper toženko dne 5. 4. 2017, ko je bil vložen predlog za izvršbo, je bil zamujen triletni zastaralni rok. Odločilno je, kdaj je zapadla terjatev iz temeljnega razmerja. Kdor da nekomu bianco menico za zavarovanje njegovih terjatev, ne more biti izpostavljen neskončnemu čakanju na to, da bo menica unovčena oziroma izpolnjena s katerimkoli datumom dospelosti. Imetnik bianco menice ne more biti v svojih upravičenjih neomejen s stališča instituta zastaranja. Izročitev bianco menice mu ne daje vseobsegajočega in nelimitiranega pooblastila za izpolnitev menice. Stališče, da tožnica lahko poljubno izpolni rok dospelosti menice, nasprotuje kogentnosti zastaralnih rokov. Zastaralni rok je začel teči 29. 10. 2013 in ne 31. 3. 2017, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče bi zato moralo zavrniti vsakršno podaljševanje zastaralnih rokov. Sodišče se z vprašanjem pretrganja zastaranja ni ukvarjalo. Toženka opozarja, da je postopek specifičen in poteka na podlagi izpolnjene menice kot verodostojne listine. Tožnica se sklicuje na pretrganje zastaranja zaradi izvršilnega postopka VL 161522/2015 na podlagi njenega predloga za menično izvršbo z dne 18. 12. 2015. Gre za drugo menico, izpolnjeno zoper drugo osebo in ne zoper toženko. Tožnica tako ni izkazala prekinitve oziroma pretrganja zastaranja. Opozarja na solidarno obveznost poroka A. A. (zmotno navaja, da gre za B. B., tj. toženko) in J., d.o.o. oziroma S., d.o.o. – v stečaju. Sodišče bi to moralo upoštevati. Ob predmetni sodbi bo lahko tožnica zahtevala izpolnitev od toženke v celoti, ne glede na to, ali bo v vmesnem času terjatev izpolnil tudi porok A. A. oziroma S., d.o.o. – v stečaju. Sodba bo tako omogočala neupravičeno pridobitev in obogatitev. Nesprejemljiva je tudi odločitev sodišča pri obravnavi ugovora toženke v smislu 1026. člena OZ. Sodišče je verjelo C. C., ki se telefonskega razgovora ne spomni. Gre za razgovor, v katerem je toženka zahtevala od tožnice, da zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika. Sodišče se je obravnavanja dokazov lotilo v nasprotju z določilom 8. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Sodišče verjame, da zahteve ni bilo, ker se predstavnica tožnice telefonskega razgovora ni spomnila, čeprav sta A. A. in B. B. takšno zahtevo potrdila. Sodišče bi moralo upoštevati tudi druge okoliščine navedene zahteve. V decembru 2013 so bili blokirani računi toženke, terjatev postopka je zavarovana s hipoteko na nepremičnini J., d.o.o. oz. S., d.o.o. – v stečaju. Stališče sodišča, da bi morala biti zahteva v pisni obliki, ni sprejemljivo. Takšen zaključek je sodišče sprejelo brez trditvene podlage strank postopka, kar predstavlja kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. 1026 člen OZ za tovrstno zahtevo poroka ne predvideva nobene oblike. Komunikacija med strankama je potekala tudi v ustni obliki, C. C. je potrdila, da je s toženko v januarju 2017 komunicirala po telefonu. 10. 6. 2014 je bilo na sestanku govora o prodaji nepremičnin J., d.o.o. Če zahteva z dne 7. 1. 2014 ne bi bila podana, nedvomno v juniju 2014 ne bi bilo govora o prodaji. Tožnica je postopek izterjave zavlačevala, saj je od najemnikov nepremičnine prejemala vsakomesečna plačila v višini preko 6.000,00 EUR. Banka je svoj položaj zlorabila tako, da je vsem zavezancem znova in znova obračunavala izjemno visoke obresti, kar je razvidno iz priloženih listin. Opomin dolžniku o neplačanih obveznostih ni dejanje terjanja glavnega dolžnika. Zmotno je stališče sodišča, da zadošča, da je upnik glavnega dolžnika opomnil. Sprožiti bi bilo treba postopek pred sodiščem z namenom, da bi se terjatev izterjala. Sodba je nesprejemljiva tudi v delu, ko obravnava plačila najemnikov tožnici. Sodišče je zavrnilo ugovor toženke, da je bilo dogovorjeno, da se celotna plačila najemnikov štejejo za plačilo obveznosti po garancijski pogodbi 702144. Sodišče zaključuje, da takšnega dogovora toženka ni izkazala. S tem se ni mogoče strinjati, saj je tožnica plačila navedenih najemnikov knjižila pod konto, ki ustreza kontu, na katerega so se plačevale obveznosti po garancijski pogodbi. Če dogovor naj ne bi bil sklenjen in ga ni bilo, se je treba vprašati, zakaj je potem tožnica plačilo najemnikov vseeno knjižila na konto plačil garancijske pogodbe tega postopka. Vsa plačila najemnikov so končala na računu tožnice, ta pa ni izkazala niti ni substancirano navedla, za izpolnitev katerih drugih obveznosti je ta plačila štela in (upravičeno) prejela. Potem, ko je toženka zatrdila, da so bila vsa plačila najemnikov izvršena kot plačila po garancijski pogodbi, je dokazno breme prešlo na tožnico. Tožnica bi morala dokazati, da so obstajale druge obveznosti, za kritje katerih je uporabila navedena plačila. Ponuditi bi morala jasne in konkretne navedbe, česar ni storila. Navedla ni niti ene pogodbe niti enega dolga. Toženka meni, da je bila neenakopravna obravnavana, ker je sodišče tožnici verjelo na besedo in je sprejelo vsebino njene prijave v stečajnem postopku.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno: da je družba J., d.o.o. (po spremembi firme: S., d.o.o. – v stečaju) s tožnico sklenila garancijsko pogodbo št. 702144 z osmimi dodatki (A2 do A10); da se je z dodatkom št. 5 z dne 23. 12. 2009 znesek garancije povišal na 600.000,00 EUR (A7); da je poleg družbe J., d.o.o. ter poroka in plačnika A. A. k podpisu dodatka št. 8 z dne 31. 1. 2013 k garancijski pogodbi št. 702144 kot porok in plačnik pristopila tudi toženka (A10); da je toženka s podpisom navedenega dodatka prevzela solidarno jamstvo za plačilo vseh iz garancijske pogodbe oziroma njenih dodatkov izhajajočih obveznosti kot tudi obveznosti, ki bi nastale na podlagi morebiti kasneje nastalih sklenjenih dodatkov (A10); da je toženka v zavarovanje prevzetih obveznosti tožnici izročila brezpogojno poroštveno izjavo in pet bianco podpisanih menic z meničnimi izjavami z naročilom in pooblastilom ter nalogi za nakazilo (A11 do A12); da je bila garancija v času veljavnosti garancijske pogodbe unovčena 29. 10. 2013 v višini 600.000,00 EUR (A14). Na tej podlagi tožnica od toženke kot solidarne porokinje uveljavlja terjatev iz naslova izplačanega garancijskega zneska, obresti in ostalih stroškov, zmanjšano za delna plačila.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo med drugim sporno, ali je obveznost toženke na podlagi prevzetih poroštvenih obveznosti po garancijski pogodbi št. 702144 zastarala ali je prišlo do pretrganja zastaranja; ali je toženka tožnici podala zahtevo, da naj dolg iz naslova garancijske pogodbe izterja od glavnega dolžnika, v kakšni obliki mora biti zahteva podana in ali je tožnica terjala izpolnitev od glavnega tožnika; ali je med tožnico in družbo J., d.o.o. obstajal dogovor o tem, kateri dolgovi družbe naj se poplačajo z zneski najemnin, ki jih je tožnica prejemala za poplačilo dolgov družbe J., d.o.o. in ali je družba J., d.o.o. do tožnice sploh imela druge dolgove. Navedeno je sporno tudi v pritožbenem postopku.

7. Glede ugovora zastaranja so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da iz pooblastila toženke za izpolnitev menice, danega tožnici dne 4. 2. 2013 izrecno izhaja, da je bila volja pravdnih strank, da se dospelost menice določi in ujema skladno z zapadlostjo obveznosti glavnega dolžnika. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo, da v predmetni menični izjavi (A13) takšno ujemanje ni bilo opredeljeno in ni možno pritrditi toženki, da je bila prava volja pravdnih strank, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Tega toženka ni dokazala, razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi šlo za neprerekane trditve s strani tožnice, saj je ta tovrstne trditve prerekala (glej list. št. 56 spisa).

8. Pravilni so nadalje razlogi sodišča prve stopnje, da ni nujno, da se dospelost menice ujema z dnem zapadlosti terjatve, ki je podlaga za izdajo bianco menice. Ker, kot že navedeno, v menični izjavi ujemanje ni bilo opredeljeno, je imela tožnica pravico vstaviti katerikoli datum zapadlosti oz. dospelosti. Določitev dospelosti menice je bila v pristojnosti tožnice. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Toženka zamudo pri postavitvi zahtevka argumentira z 78. členom ZM, dejansko pa se sklicuje na dejstva, ki se nanašajo na poroštvo. Zatrjuje zastaranje obveznosti, sprejete s podpisom dodatka št. 8 k pogodbi o izdaji plačilne garancije in s podpisom poroštvene izjave. Ugovor zastaranja utemeljuje z zastaranjem svoje poroštvene obveznosti, torej z ugovorom iz temeljnega posla. Glede tega je sodišče prve stopnje navedlo, da toženka kot izdajateljica bianco menice ni dolžnica iz temeljnega razmerja in zato ugovor zastaranja terjatev iz garancijske pogodbe ne more biti upoštevan. V tem delu pritožba utemeljeno navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje zmotni.

10. Izdana menica ni bila indosirana in ni postala abstraktna, kavzalno je še vedno povezana s temeljnim poslom (s pogodbo o garanciji). V takem primeru so ugovori iz temeljnega posla dopustni (16. člen ZM in 233. člen OZ). Toženka je zaradi kavzalnosti menične obveznosti ohranila ugovore iz temeljnega posla.

11. Terjatev, za zavarovanje katere je bila menica izdana, je nastala 29. 10. 2013, ko je bila garancija unovčena. Od tega dne dalje bi tožnica od toženke kot solidarne porokinje lahko zahtevala plačilo, zato je zastaralni rok začel teči naslednjega dne (336. člen OZ). Ker terjatev izvira iz gospodarske pogodbe, zastaralni rok znaša tri leta (349. člen OZ). Če tek roka ne bi bil pretrgan, bi se iztekel 29. 10. 2016 in bi bila menica z dospelostjo 31. 3. 2017 unovčena po izteku zastaralnega roka.

12. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja zavrnilo in zato ni presojalo navedb pravdnih strank glede pretrganja zastaranja. Trditveno in dokazno breme glede pretrganja zastaranja je na tožnici. Ta je zatrjevala, da je bilo zastaranje pretrgano z dne 18. 12. 2015 zoper glavnega dolžnika – S., d.o.o. (prej J., d.o.o.) vloženim predlogom za izvršbo, na podlagi katerega je bil 23. 12. 2015 izdan sklep o izvršbi VL 161522/2015. Naveden sklep je tožnica predložila, sodišče prve stopnje je to listino vpogledalo, ni pa je dokazno ocenilo. To lahko stori višje sodišče brez pritožbene obravnave. Sama vložitev predloga za izvršbo, izkazana z listino A19 pa med strankama niti ni sporna.

13. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je z vložitvijo predloga za izvršbo zoper glavnega dolžnika v decembru 2015 prišlo do pretrganja zastaranja (365. člen OZ). Zaradi pretrganja zastaranja, ki je nastopilo decembra 2015 je zastaralni rok začel ponovno teči in se triletni zastaralni rok do 5. 4. 2017, ko je tožnica sprožila ta postopek, še ni mogel izteči. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožničina terjatev zoper toženko ni zastarala, je tako pravilna. Drugačne pritožbene navedbe, da do pretrganja zastaranja ni prišlo, ker je šlo za izvršbo na podlagi druge menice, ki je bila izpolnjena zoper drugo osebo, so tako neutemeljene. S., d.o.o. je namreč glavni dolžnik (prej J., d.o.o.).

14. Navedbe toženke, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo še enega poroka A. A. in glavnega dolžnika (S., d.o.o. – v stečaju) so sicer pravilne, vendar je neutemeljeno njeno pavšalno zatrjevanje, da izrek sodbe tožnici omogoča neupravičeno pridobitev in obogatitev. Toženka namreč ne navaja, da bi bila obveznost katerega od solidarnih dolžnikov že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. V izreku izpodbijane odločitve se zato na solidarnost terjatve z drugo, pravnomočno ugotovljeno terjatvijo, ni mogoče sklicevati. Tožnik kot upnik lahko terja poplačilo od glavnega dolžnika ali od kateregakoli poroka ne glede na tek drugih postopkov, v primeru delnega oziroma celotnega poplačila pa ima porok ustrezen ugovor tudi v izvršilnem postopku.

15. Neutemeljene so navedbe glede višine uveljavljane terjatve. Sodišče prve stopnje je pravilne razloge o tem navedlo v 34. do 37. točki obrazložitve in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Sodišče je pravilno zaključilo, da toženka dogovora o tem, kateri dolgovi družbe J., d.o.o. naj se poplačajo z zneski najemnin, ni dokazala. Toženka razloge izpodbija s trditvijo, da je tožnica določena plačila najemnikov knjižila pod konto, ki ustreza kontu, na katerega so se plačevale obveznosti po garancijski pogodbi. To sicer drži. Tožnica je namreč v vlogah podala podatke o delu vsakega od plačil, ki ga je upoštevala kot delno plačilo partije 1210097470 (to je obveznosti iz naslova unovčene garancije iz pogodbe št. 702144). Hkrati je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica toženko ob vsakem prejetem znesku najemnin obvestila, katere zapadle obveznosti družbe J., d.o.o. so bile z zneski najemnin poplačane, kar je razvidno iz elektronskih sporočil. Toženka obvestilom ni nikoli ugovarjala in te ugotovitve ne izpodbija niti v pritožbi.

16. Sodišče je pravilno ugotovilo, da so drugi dolgovi obstajali in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pri tem ne drži, da tožnica ni substancirano navedla, za katere druge dolgove gre. Tožnica je podala navedbe, za katere druge dolgove gre, pogodbe je tudi predložila in drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Pravilen pa je tudi razlog sodišča, da tudi iz listine A26 izhaja, da je imela družba J., d.o.o. do tožeče stranke več dolgov.

17. Utemeljeno pa toženka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano oprostitvijo toženke kot porokinje na podlagi 1026. člena OZ. Sodišče prve stopnje je glede tega povzelo izpovedi priče C. C., toženke in njenega moža A. A., vendar teh izpovedi dokazno ni ocenilo. Navedlo je, da OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena OZ ne zahteva posebne obličnosti in je lahko podana tudi ustno. Ker je v konkretnem primeru v skladu z bančno prakso vsa komunikacija med pravdnima strankam potekala v pisni obliki, pa bi morala biti tudi zahteva iz določbe 1026. člena OZ podana v pisni obliki. Takšno materialnopravno stališče toženka v pritožbi utemeljeno izpodbija, je pa tudi v nasprotju z uvodoma navedenim zaključkom, da OZ glede zahteve iz določbe 1026. člena na zahteva posebne obličnosti in je zahteva lahko podana tudi ustno. Ker zahteva v pisni obliki ni bila zatrjevana, sodišče prve stopnje dejstva, ali je bila zahteva dejansko podana, ni ugotavljalo in sicer izvedenih dokazov v zvezi s tem odločilnim dejstvom ni ocenilo.

18. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo pisanje odločbe (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je dokaze tudi v zvezi z že navedenim odločilnim dejstvom izvedlo, tako da jih ne bo treba izvajati ponovno, pač pa jih bo treba le dodatno oceniti glede sicer zatrjevanega, a neugotovljenega dejstva, zato ne pride v poštev dopolnjevanje postopka na drugi stopnji. Vračilo zadeve sodišču prve stopnje zgolj v pisanje sodne odločbe je namreč bolj ekonomično in ne bo povzročilo kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno.

19. Ker je razveljavljena odločitev o glavni stvari, je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
1 Zoper sklep (odločitev o delnem umiku) se toženka ne pritožuje, zato je odločitev v I. točki izreka že pravnomočna. Enako velja glede zavrnilnega dela sodbe (drugi odstavek II. točke izreka), saj je iz obrazložitve pritožbe razvidno, da se toženka zoper ta del sodbe ne pritožuje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 233, 336, 349, 365, 1026
Zakon o menici (1946) - ZM - člen 16

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyODQ3