VSL Sklep IV Cp 1386/2019

Jedro

Začasne odredbe v družinskih pravnih zadevah imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interes obeh staršev in zlasti otrok, zato je treba k njihovem izdajanju pristopiti restriktivno.

Ne gre za primer, ko o stikih še ne bi bilo odločeno in da ima nasprotni udeleženec že več kot leto dni pravnomočen in izvršilen pravni naslov, s katerim so bili stiki določeni. Nasprotni udeleženec torej lahko doseže izvrševanje stikov. Spremembe, ki jih z začasno odredbo predlaga (glede načina oziroma obsega izvajanja stikov), so obsežne in znatne, zato mora sodišče v postopku ugotoviti, če so take spremembe v korist otrok in če je potrebno nujno ukrepanje.

Ni v predlagateljici vzrok, da se otroka stikom upirata. Ker pa otroka ob predaji na stik doživljata hudo stisko in upoštevaje njuno starost, je po oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi, zaradi čustvene podpore in vzpodbude treba izvesti stik ob podpori osebe, ki ji otroka zaupata. Sodišče je zato ocenilo kot najprimernejši način izvedbe stika tak, kot je že določen v pravnomočni sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Odločitev o stroških postopka zavarovanja je pridržalo do končne odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je spregledalo, da je zaradi prisotnosti predlagateljice težava zgolj pri predaji otrok na stik, med samimi stiki pa težav ni več. Zaključek sodišča, da stiki za otroke niso koristni, je zato napačen in protispisen, niti iz obrazložitve ni jasno, zakaj je sodišče tako zaključilo. Ker so težave zgolj pri predaji otrok na stik, se je nasprotni udeleženec želel temu izogniti s spremembo režima stikov glede kraja in časa predaje. Sodišče pa se do teh navedb nasprotnega udeleženca ni opredelilo in odločitve ni obrazložilo. Najbolj pomemben del dejanskega stanja je ostal nerazjasnjen. Obrazložitev pa je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče se ni opredelilo do ključnih navedb nasprotnega udeleženca glede težav ob predaji na stik in do tega, da v času stikov ni težav. Stiki otrokoma ne povzročajo stiske. Če bi sodišče menilo, da ni primerno povečanje obsega stikov, dokler ne poda mnenja izvedenec ustrezne stroke, bi lahko spremenilo vsaj kraj predaje na stik oziroma odredilo, da predlagateljica ne bi bila prisotna. Sodišče je štelo, da je bilo mnenje klinične psihologinje V. V. že upoštevano pri izdaji sodbe P 112/2016 in spregledalo, da se stiki, ki so bili določeni s to sodbo ne izvajajo. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da se je stanje v zadnjih nekaj mesecih intenzivno poslabšalo, vendar ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je to ocenilo. Po mnenju nasprotnega udeleženca je poslabšanje stanja v tem, da se je v letu 2019 izvedlo zgolj nekaj stikov, kar ni v korist otrok. Sodišče se je postavilo na stališče, da izvedensko mnenje ne predstavlja več realne slike dejanskega stanja in za potrebe predmetnega postopka ni več aktualno. S tem se nasprotni udeleženec ne strinja. Izvedensko mnenje odraža stanje na dan izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča, ki jo je potrdilo višje sodišče v juliju 2018. Od tedaj dalje se ni nič spremenilo. Sodišče bi zato moralo upoštevati izvedensko mnenje, iz katerega jasno izhaja, da so stiki za otroka koristni, četudi otroka čutita nelagodje. Če bi sodišče vztrajalo na stališču, da izvedensko mnenje ne odraža trenutnega dejanskega stanja, bi moralo svojo odločitev glede predlagane začasne odredbe pridržati do pridobitve novega izvedenskega mnenja. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na poročilo in dopise CSD, pri čemer nasprotni udeleženec ves čas postopka poudarja, da je CSD pristranski in so njegova mnenja zavajajoča. Sodišče se sklicuje na stare dokaze in prihaja v nasprotje samo s seboj. Izjava K. K. s 25. 8. 2018 in H. H. s 1. 9. 2018 ter mnenje CSD z 28. 9. 2018 so stari dokazi iz obdobja, ki ne odražajo pravega dejanskega stanja, ki se je od tedaj po stališču sodišča že spremenilo. K. K. in H. H. izpovesta le o predajanju otrok na stik, ničesar pa o tem, kaj se v času stika dogaja. Sodišče tudi ne obrazloži kako je prišlo do zaključka, da otroka želje po obširnejših stikih ne izražata. Zaključek ni strokovno utemeljen, prav tako ni strokovno utemeljen zaključek sodišča, da bi lahko otroka zašla v še večjo stisko ter jima spremembe v tej smeri po stališču sodišča niso v korist. Prav tako ne drži zaključek sodišča, da imata otroka možnost oditi k očetu na stik vsak teden. Ta možnost je le formalna. Dejansko otroka te možnosti nimata zaradi manipulacije predlagateljice z otrokoma.

3. Predlagateljica je na pritožbo nasprotnega udeleženca odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je v zadostni meri in pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva in navedlo vse razloge, ki odločitev utemeljujejo. Razlogi so jasni in prepričljivi ter si med seboj ne nasprotujejo. Zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato ni podana. Prav tako ni podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik zgolj posplošeno zatrjuje, gre pa za kršitev, ki je tehnične narave in jo sodišče stori z napačnim prenosom zapisa iz listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v obrazložitev. V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 411. člena ZPP, po kateri lahko med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok kot tudi začasne odredbe o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oziroma o načinu izvrševanja stikov.

7. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo smoter začasnih odredb v sporih iz teh razmerij, ki je v tem, da se začasno, do dokončne odločitve o sporu, razmerje med starši in otroki uredi tako, da bo zagotovljena največja otrokova korist. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo, da je začasna odredba izjemno sredstvo in jo sodišče izda le, če ugotovi, da bi brez nje otroku lahko nastala nesorazmerno težko popravljiva škoda ali bi lahko prišlo do nasilja. Sodišče jo izda le, če ugotovi, da so v konkretnem primeru podani kakšni razlogi, ki govorijo o ogroženosti otroka in ki narekujejo takojšen poseg v obstoječ obseg oziroma način izvajanja stikov. Treba je upoštevati, da imajo začasne odredbe v družinskih pravnih zadevah velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interes obeh staršev in zlasti otrok, zato je treba k njihovem izdajanju pristopiti restriktivno (odločba Ustavnega sodišča RS Up-410/01 s 14. 2. 2012).

8. Stiki med nasprotnim udeležencem in otrokoma so že urejeni, in sicer tako, da potekajo vsak vikend med 9.00 in 16.00 uro izmenjaje enkrat v soboto in drugič v nedeljo, pri čemer oče prevzame otroka na njunem domu ter ju po stikih tja tudi vrne (sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 112/2016 s 5. 3. 2018). Nasprotni udeleženec predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da je izdaja začasne odredbe nujna za preprečitev nastanka škode obema otrokoma zaradi odtujenosti od očeta in negativnih posledic v psihičnem razvoju otrok. Navaja, da do konca decembra 2018 pri izvajanju stikov z otrokoma ni bilo težav, te so se pojavile z začetkom leta 2019. Po navedbah nasprotnega udeleženca prihaja do težav pri oddajanju otrok na stike ob navzočnosti predlagateljice, sicer pa stiki potekajo brez težav.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da ne gre za primer, ko o stikih še ne bi bilo odločeno in da ima nasprotni udeleženec že več kot leto dni pravnomočen in izvršilen pravni naslov, s katerim so bili stiki določeni. Nasprotni udeleženec torej lahko doseže izvrševanje stikov. Spremembe, ki jih z začasno odredbo predlaga (glede načina oziroma obsega izvajanja stikov), so obsežne in znatne, zato mora sodišče v postopku ugotoviti, če so take spremembe v korist otrok in če je potrebno nujno ukrepanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je odgovor na ti vprašanji (vsaj na drugo) negativen. Pravilno je ugotovilo, da nasprotnemu udeležencu ni uspelo izkazati utemeljenosti oziroma nujnosti večjega obsega stikov, niti drugačnega predajanja otrok na stik. Za tako odločitev je imelo dovolj podlage v podatkih spisa. Nesporno med strankama je, da se otroka ob predaji na stik stikom upirata in da je do tako hudega upiranja otrok začelo prihajati koncem lanskega leta. Zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so se razmere od takrat dalje spremenile in posledično izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologinje G. V., ki je bilo izdelano v letu 2017, za postopek v zadevi IV P 112/2016, ne more več odražati dejanskega stanja v letu 2019, ki je kot je že bilo ugotovljeno, spremenjeno. Vzroki, ki so privedli do take reakcije otrok, pa so lahko obstajali že pred ugotovljeno spremembo.

10. Na pritožbene očitke nasprotnega udeleženca, da ni jasno, od kod je napravilo prvostopenjsko sodišče zaključek, da doživljata otroka pri predaji na stik stiske, pritožbeno sodišče odgovarja, da je prvostopenjsko sodišče napravilo tak zaključek na podlagi podatkov spisa, in sicer mnenja CSD z 28. 9. 2018 ter obvestila CSD s 3. 1. 2019, izjave K. K. s 25. 8. 2018 in H. H. s 1. 9. 2018, mnenja specialistke klinične psihologije B. B. (ta je zaznala, da imata otroka težave s čustvovanjem in vedenjem, pri pogovoru z dečkom pa je zaznala negativno naravnanost do stikov z očetom). Tudi če so ti dokazi nastali v obdobju pred nastalo spremembo, do katere je prišlo konec leta 2018, to ne pomeni, da jih sodišče ne bi smelo upoštevati¹, najverjetneje pa so vzroki, ki so nastali že v letu 2018 (lahko tudi prej), privedli do posledic, ki se kažejo v obdobju, ki ga sedaj obravnava sodišče.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predloga nasprotnega udeleženca o spremenjenem režimu predaje otrok na stik. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da ni v predlagateljici vzrok, da se otroka stikom upirata.² Ker pa otroka ob predaji na stik doživljata hudo stisko in upoštevaje njuno starost, je po oceni sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi, zaradi čustvene podpore in vzpodbude treba izvesti stik ob podpori osebe, ki ji otroka zaupata. Sodišče je zato ocenilo kot najprimernejši način izvedbe stika tak, kot je že določen v pravnomočni sodbi IV 133/2016, nasprotni udeleženec pa ni uspel izkazati, da bi bil drugačen režim izvrševanja stikov v večjo korist otrok.

12. Pritožnik očita CSD X pristranskost in ne sprejema njegovih mnenj. Očitki so sicer posplošeni, ne glede na to pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi prirejenosti postopkov pravdno sodišče ne more odločati o izločitvah posameznih upravnih organov oz. CSD.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Iz 11. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče ugotovilo, da predlagateljica od leta 2016 do 2018 obvešča CSD o težavah pri izvajanju stikov, da je iskala pomoč pri CSD ter drugih skupinah za pomoč ženskam, da se je udeležila terapij skupaj z otrokoma, da je otroka napotila v razvojno ambulanto oziroma k psihologu in da ne preprečuje režima stikov določenih z odločbo IV P 112/66 s 5. 3. 2018, pač pa v skladu z njo ravna.
² Otroka ob predajah jokata, se oklepata matere in silita nazaj proti bivališču, deček tolče po ograji in teka naokoli ter je nemiren.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1742/2021
• VSC Sodba Cp 29/2019
• VSL Sodba IV Cp 1499/2020