VSL Sodba II Cp 460/2019

Jedro

Škoda ne nastane nujno že s škodnim dogodkom, vendar to ne pomeni, da škoda nastane, ko je znana višina škode oziroma njen obseg. Navedena okoliščina je relevantna za začetek teka subjektivnega roka, pri čemer je po poteku objektivnega roka terjatev zastarana ne glede na to, da subjektivni rok še ni potekel.

Neodločilno je, kdaj sta tožnika izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ker subjektivni zastaralni rok objektivnega roka ne more podaljšati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikoma plačati znesek 9.761,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2012 dalje do plačila. Sodišče je odločilo, da je toženka v roku 8 dni dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v znesku 888,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravilno bi se sicer moral izrek glasiti, da sta tožnika dolžna toženki povrniti stroške postopka, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pa bo lahko predmet popravnega sklepa sodišča prve stopnje (peti odstavek 328. člena ZPP¹).

2. Tožnika v pravočasni pritožbi izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da škoda ne nastane nujno že s škodnim dogodkom, temveč šele tedaj, ko je znana višina škode in njen obseg oziroma ko so znane vse škodljive posledice dejanja upravnega organa. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je škoda nastala s plačilom odmerjenega komunalnega prispevka, saj takrat še ni bila znana višina in obseg škode. Menita, da je šele s sodbama Upravnega sodišča RS I U 509/2012 z dne 13. 9. 2012 in I U 145/2013 z dne 21. 2. 2013 bila znana višina in obseg škode, saj je sodišče šele takrat ravnanje toženke opredelilo kot protipravno. Ker je torej škoda nastala šele s pravnomočnima sodbama Upravnega sodišča, absolutni zastaralni rok še ni potekel. Glede subjektivnega zastaralnega roka navajata, da sta z vsebino predmetnih upravnih sodb bila seznanjena 22. 8. 2017, medtem ko je zaključek sodišča prve stopnje glede začetka teka subjektivnega zastaralnega roka neutemeljen, napačen in diskriminatoren. Stališče sodišča, da sta za nastalo škodo izvedela najkasneje z vročitvijo upravne odločbe, jima odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva. Nadalje navajata, da bi sodišče moralo tudi vsebinsko odločiti o utemeljenosti odškodnine. Sodišče je namreč zadevo obravnavalo vsebinsko, strank pa ni opozorilo, da šteje terjatev za zastarano, zato je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Prav tako je sodišče tožbo preizkusilo na podlagi 189. člena OZ,² na katerega se nista sklicevala. Opozarjata, da sklicevanje sodišča na nov Odlok za H. pomeni kršitev 155. člena Ustave RS, prav tako pa je nov odlok nezakonit in ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče je tožnikoma odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. Sodišče je tudi storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi ju moralo opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije in ju spodbuditi k dopolnitvi navedb. Pravica do izjave in njuna pravica po 22. členu Ustave RS jima je bila kršena tudi s tem, ko se sodišče ni izreklo o tožbenih navedbah.

3. Toženka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je bil tožnikoma z Odločbo toženke št. 426-0061/2011-2 z dne 4. 7. 2011 odmerjen komunalni prispevek v znesku 17.327,03 EUR na podlagi Odloka o novelaciji programa opremljanja stavbnih zemljišč za območje opremljanja »Zazidalni načrt H. – 1. faza« (v nadaljevanju Odlok za H.).³ Tožnika se zoper navedeno odločbo nista pritožila, temveč sta odmerjeni komunalni prispevek 14. 7. 2011 plačala. Naknadno pa je bila v upravnem postopku, v katerem tožnika nista bili stranki postopka, izdana sodba Upravnega sodišča RS I U 509/2012 z dne 13. 9. 2012, ki je v obrazložitvi vsebovala ugotovitev, da je Odlok za H. v neskladju z ZPNačrt.⁴ V tej posledici tožnika vtožujeta znesek 9.761,27 EUR, ki naj bi predstavljal znesek preveč plačanega komunalnega prispevka.

6. Skladno s 352. členom OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Drži pritožbena navedba, da škoda ne nastane nujno že s škodnim dogodkom, vendar to ne pomeni, da škoda nastane, ko je znana višina škode oziroma njen obseg, kot se za to zmotno zavzema pritožba. Navedena okoliščina je relevantna za začetek teka subjektivnega roka, pri čemer je po poteku objektivnega roka terjatev zastarana ne glede na to, da subjektivni rok še ni potekel.

7. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnikoma škoda s plačilom komunalnega prispevka še ni mogla nastati, ker ni bila znana ne višina in ne obseg škode. Navedena okoliščina ni odločilna za začetek teka objektivnega zastaralnega roka, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da jima je škoda nastala šele s sodbama Upravnega sodišča RS I U 509/2012 z dne 13. 9. 2012 in I U 145/2013 z dne 21. 2. 2013, s katerima naj bi bila znana višina in obseg škode, ker je sodišče šele takrat ravnanje toženke opredelilo kot protipravno.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti neutemeljen zaradi zastaranja, saj se je objektivni rok iztekel pred vložitvijo tožbe. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnikoma škoda nastala s plačilom odmerjenega komunalnega prispevka 14. 7. 2011, v posledici česar je objektivni rok začel teči naslednji dan 15. 7. 2011. Objektivni petletni zastaralni rok se je tako iztekel 15. 7. 2016, medtem ko je bila tožba vložena 8. 9. 2017. Glede na to, da se je iztekel absolutni objektivni zastaralni rok, so neutemeljene vse pritožbene navedbe glede subjektivnega zastaralnega roka. Namreč neodločilno je, kdaj sta tožnika izvedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ker subjektivni zastaralni rok objektivnega roka ne more podaljšati. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da jima je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo začetka teka zastaralnega roka odreklo pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

9. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev zastarala, je zmotna pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. Posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve pravice do izjave in pravice po 22. členu Ustave RS, ker se sodišče ni izreklo o tožbenih navedbah.

10. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje strank ni opozorilo, da šteje terjatev za zastarano. Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo jasno podala ugovor zastaranja, glede katerega sta se tožnika v nadaljevanju predmetnega postopka izjavila in ugovoru nasprotovala. Izpodbijana sodba zato ne predstavlja sodbe presenečenja. Zgolj nepotrebno izvajanje dokazov pa ne pomeni, da gre za sodbo presenečenja. Prav tako izpodbijana sodba ni sodba presenečenja, ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek presojalo tudi na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi. V zvezi s tem namreč ne drži pritožbena navedba, da se tožnika na navedeno pravno podlago nista sklicevala, saj sta navajala, da je toženka za vtoževani znesek neupravičeno obogatena, ker je odpadla podlaga za zaračunavanje prispevka, in se izrecno sklicevala na 190. člen OZ. Posledično ne drži, da jima je sodišče odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kršilo pravico do izjave v postopku ter storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da bi ju moralo opozoriti na možnost drugačne pravne kvalifikacije in ju spodbuditi k dopolnitvi navedb.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek tudi iz naslova neupravičene pridobitve glede na ugotovitev, da je Odločba o odmeri komunalnega prispevka dokončna ter glede na to, da Odlok za H., na podlagi katerega je bila izdana odločba, ni bil razveljavljen s strani Ustavnega sodišča RS niti Upravnega sodišča RS, prav tako pa ne s kasneje sprejetim novim Odlokom za H. Podlaga tako ni odpadla, zato ni mogoče govoriti o neupravičeni pridobitvi skladno s tretjim odstavkom 190. člena OZ. Ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo zaradi navedenih ugotovitev, in ne na podlagi ugotovitve, da toženka ni bila obogatena, so vse pritožbene navedbe glede nezakonitosti novega Odloka za H. neutemeljene. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 155. člena Ustave RS.

12. Glede na neutemeljenost pritožbenih navedb ter glede na to, da pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnika s pritožbo nista uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k predmetni odločitvi, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 25/2011.
⁴ Zakon o prostorskem načrtovanju, Uradni list RS, št. 33/2007 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 471/2009
• Sodba II Ips 475/2003
• VSK sklep Cp 574/2011