VSL Sklep II Cp 902/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi diskriminacije in neenakih možnosti ter nezagotavljanja primernega stanovanja in s tem povzročene premoženjske in nepremoženjske škode v skupnem znesku 1.270,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila ter pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi kršitev iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Kot pravni temelj našteva Ustavo, OZ, ZUP, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, EKČP, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Evropsko socialno listino, Konvencijo o pravicah invalidov, Deklaracijo o pravicah invalidov, Zakon o graditvi objektov, Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb, SZ-1, Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, svetovani program delovanja v korist invalidov, Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Direktivo 95/16/EC v zvezi z dostopnostjo dvigal. Sodišče ni ugotovilo pravega dejanskega stanu, da je tožena stranka dolžna nadzorovati delovanje lokalni skupnosti tudi o samostojnih zadevah, saj to izhaja iz 140. člena Ustave. Poleg Občine A. je pasivno legitimirana za delovanje le-te in ne samo v zadevah, ki jih je nanjo prenesla država. Pasivna legitimacija izhaja iz hierarhije med občino in toženo stranko, saj je tožena stranka kot višja enota upravljanja dolžna nadzorovati in preverjati delovanje občin ter preprečevati vsakršno diskriminacijo in kršitev temeljnih človekovih pravic. To pomeni kršitev 2. člena Ustave. Sodišče ugotavlja, da je socialno skrbstvo invalidov domena občin, ki jih te samostojno izvajajo; je pa tožena stranka pasivno legitimirana, saj ni preprečevala diskriminacije s strani občine in kršitev, ki jih izzvala upravna enota, je v domeni Ustave in Kovencije tožene stranke. Odgovornost za delovanje občine izhaja iz 26. člena Ustave. Sodišče ni delovalo nepristransko, saj je sledilo le navedbam tožene stranke, ki je močnejša stranka. Zato uveljavlja kršitev 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Po 5. členu Ustave tožena stranka varuje človekove pravice ter je odgovorna za zakonito delovanje samoupravne lokalne skupnosti, nad delovanjem katere opravlja nadzor. Sklicuje se tudi na 2. člen Ustave. Stroški so nesorazmerni standardom v RS. Nato pritožba na osmih straneh prepiše člene iz pravnih podlag, katere našteva.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za škodo, katero vtožuje tožeča stranka. Pri tem sodišče izhaja iz 148. člena OZ, ki temelji na 26. členu Ustave RS. Sodišče ugotavlja, da morajo biti podani vsi elementi za nastanek odškodninske obveznosti. Nato sodišče povzema vsebino pogodbe med tožnikom in Mestno občino B., katere je sedaj pravna naslednica Občina A. in ugotavlja, da tožena stranka ni bila stranka pogodbe in zato ne more odgovarjati za kršitve ali opustitve obveznosti iz pogodbe, ki učinkuje med pogodbenima strankama. Sodišče tudi ugotovi, da ne obstaja zakonska obveznost tožene stranke, katero bi v opisanem primeru tožena stranka prekršila, ali kakšen drugi materialnopravni predpis. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da 140. člen Ustave v prvem odstavku določa, da spadajo v pristojnosti občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. Po 21. členu Zakona o lokalni samoupravi pa občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena kot izvirne naloge in tja med drugim sodijo tudi naloge pospeševanja služb socialnega skrbstva za socialno ogrožene in invalide, kamor je mogoče umestiti storitev za zagotavljanje stanovanj za invalide. Sodišče meni, da v konkretnem primeru ne gre za prenos opravljanja posameznih nalog iz državne pristojnosti na občinsko po 24. členu ZSL in se pri tem sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 498/2008. Po 26. členu Ustave RS pa odgovarja tisti organ, ki je povzročil škodo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti in to v tem primeru ni tožena stranka.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj pritožbeno sodišče nima na voljo vseh pravnorelevantnih dejstev za odločitev v tej zadevi. Res je, kar ugotavlja sodišče in trdi tožena stranka, da je po 21. členu Zakona o lokalni samoupravi pospeševanje službe socialnega skrbstva in med drugim skrb za socialno ogrožene, invalide in ostarele, izvirna naloga občine, saj jo občina opravlja kot lokalno zadevo javnega pomena. Vendar tožnik ves čas postopka trdi, da zahteva odškodnino od tožene stranke zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke za delovanje (nadzor) in protipravno ravnanje samoupravne lokalne skupnosti in nosilca javnih pooblastil. Meni, da je tožena stranka odgovorna za nadzor zakonitosti dela organov lokalne skupnosti in opustitev tega nadzora, zaradi česar je tožnik diskriminiran in mu nastaja škoda v opisanih škodnih dogodkih in s pravnimi naslovi, kot jih zahteva v tožbi.

7. V pravdi je sicer kot stranski intervenient nastopala tudi Občina A., ki je pojasnjevala potek dogodkov v zvezi z dodelitvijo neprofitnega stanovanja tožniku na podlagi sklepa Mestne občine B. (A1) in na podlagi tega sklepa sklenjene najemne pogodbe med najemodajalcem in tožnikom (A2). Občina se sicer brani, da je pogodbo izpolnila in da ne more zagotoviti ves čas dostopa do dvigala v stanovanju, ki se nahaja v stavbi, kjer je zdravstveni dom in da je tožniku ponudila tudi drugi dve primerni stanovanji. Tožnik je temu ugovarjal ter trdil, da občina ni izpolnila svoje obveznosti in da ga je celo tožila na izselitev iz stanovanja, kar je bilo pravnomočno zavrnjeno v pravdi P 4/2018 in da ponujeno stanovanje ni bilo primerno za 100 % invalida.

8. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožniku bilo s sklepom Mestne občine B. na podlagi tedanjega 40. člena SZ in 13. člena Pravilnika o dodeljevanju socialnih stanovanj, po ZUP-u z odločbo dne 18. 10. 2002 dodeljeno stanovanje v prvem nadstropju U. za dobo dve leti in sklenitve najemne pogodbe oziroma dokler se ne ponudi možnost preseliti ga v drugo stanovanje primerno za invalide brez arhitektonskih ovir. Nato pa je občina naložila stanovanjskemu podjetju, da je s tožnikom sklenilo najemno pogodbo (A2). To pomeni, da je Mestna občina B. v okviru izvajanja socialne politike z odločbo dodelila tožniku neprofitno stanovanje v prvem nadstropju in to vse do tedaj, ko „se ne ponudi možnost preseliti ga v drugo stanovanje, primerno za invalida brez arhitektonskih ovir“. Zmotno meni stranski intervenient, da je šlo za pogodbo za določen čas, ki je po preteku časa prenehala brez dolžnosti Mestne občine B. oziroma pravne naslednice Občine A., da mu zagotovi primerno stanovanje za invalide brez arhitektonskih ovir. Nenazadnje se stranski intervenient v pravdi brani, da je v konkretni stavbi vgrajeno dvigalo in tudi tožnik opisuje, da so mu renovirali stanovanje in ga uredili brez ovir za invalida (navedbe v zvezi s poškodbami ob renoviranju stanovanja, tožba na list. št. 5-8). Vendar je ostalo v pravdi nejasno, zakaj občina meni, da tožniku ni mogoče zagotoviti dvigala v času, ko zdravstveni dom ne dela in in zakaj je tožila tožnika na odpoved najemnega razmerja in selitev iz stanovanja. Teh razlogov pritožbeno sodišče ne more preizkušati, saj jih sodišče prve stopnje ni štelo za pravno relevantne, kljub temu, da je tožnik in toženka ponudili vrsto dokazov v zvezi s tem.

9. Tožnik je tudi navajal, da je podajal prošnje za najem stanovanja za invalidne osebe (prošnjo z dne 28. 3.2011) in da mu je bilo ponujeno napačno stanovanje oziroma stanovanje s stopnicami. Tožnik je tudi predlagal zaslišanje vrsto prič in lastno zaslišanje, vendar sodišče nobenega izmed teh dokazov ni izvedlo, ker je menilo, da ne more biti pasivne legitimacije tožene stranke (list. št. 16).

10. Da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo odškodninsko odgovornost države glede na zatrjevane okoliščine, mora poznati dejansko stanje glede ravnanja, najprej Mestne občine B. in nato Občine A. Če je Občina B. odločila z upravno odločbo in ugodila tožnikovemu predlogu, ni nepomembno, kako je odločala v nadaljevanju upravnega razmerja, ko je tožnik vlagal prošnje: za dostop do dvigala, ko je bilo dvigalo izgrajeno, za drugo primerno stanovanje brez ovir. Nejasno je tudi, kaj bi morala občina storiti, ko je menila, da je vloga tožnika neutemeljena. Tožnik očita toženi stranki opustitev nadzora. O nadzoru države nad delom občine govori določba 88. člena Zakona o lokalni samoupravi in Zakon o vladi RS (5. člen). Naš pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Namen določitve pravice do povračila škode kot temeljne pravice v Ustavi, je v zagotavljanju pravne države. Načelo pravne države sicer v prvi vrsti uresničujejo nosilci oblasti, katerih ravnanja morajo temeljiti na Ustavi in zakonu. Da bi nosilci oblasti tako tudi dejansko ravnali, pa se primarno zagotavlja s postopki in pravnimi sredstvi. Če to odpove, nastopi pravica do povračila škode kot ultima ratio za uveljavljanje zakonitosti in Ustave (določba VS RS II Ips 74/2014, II Ips 198/2018 in odločba Ustavnega sodišča U-I-64/14).

11. Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Ur. list RS MP, št. 10-45/28). Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov. Tako bo treba ugotoviti, kaj je storila Mestna občina B. in nato Občina A. v tožnikovem primeru, kako to, da so ob sicer jasnem 18. členu najemne pogodbe in sklepu (A1 in A2) želeli tožnika iz stanovanja izseliti, ne, da bi mu zagotovili primerno stanovanje za invalide brez arhitektonskih ovir in zlasti, zakaj tožnik nima dostopa do dvigala, če dvigalo v stavbi obstaja. Tožena stranka se je branila, da je občina tožniku ponudila drugo ustrezno stanovanje in ga je on neutemeljeno odklonil. Tudi to bo treba v nadaljevanju postopka preveriti. Vendar v zadevi tudi ni nepomembno ravnanje tožnika. Vsak, ki meni, da je prizadet z ravnanjem oblastnih organov lokalne samouprave ali države, se mora poslužiti pravnih sredstev, ki so na voljo. Tako bo treba ugotoviti, ali je tožnik poskušal pri občini ali ustreznem ministrstvu pridobiti odločbo o svojih pravicah in če je, kakšen rezultat so ta prizadevanja imela. Ker tožnik trdi, da je še zmeraj diskriminiran in da nima varstva, bo treba ugotoviti, ali je v času veljavnosti Zakona o varstvu pred diskriminacijo in uvedbo zagovornika, skušal doseči boljši položaj oziroma odpravo zatrjevane diskriminacije. Eno izmed pravnih sredstev je tudi možnost vložitve ustrezne tožbe.

12. V času sojenja na drugi stopnji pa pritožbeno sodišče nima dovolj pravno odločilnih dejstev, da bi lahko odločalo. Nemogoče je tudi izvesti ves dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič in zavrnjenih dokazov v smeri ugotavljanja ravnanja Mestne občine B., Občine A. ter tožnikovega ravnanja in to prvič na drugi stopnji. Gre za pravico obeh strank, da imata pravico do izjave glede nadaljevanja postopka glede zatrjevanega elementa protipravnosti v ravnanju tožene stranke in tudi načelo ekonomičnosti postopka. V primeru, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana odgovornost tožene stranke, pa bo šele treba ugotavljati naslednje elemente odškodninske obveznosti, ki na prvi stopnji v izpodbijani sodbi niso bili preizkušani. V primeru, da sodišče ugotovi odgovornost tožene stranke pa bi bilo treba tožnika pozvati, da postavi zahtevek v skladu z OZ. Zato pritožbeno sodišče ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. To je narekovalo razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje (355. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj torej izvede predlagane dokaze in presodi tako tožnikovo ravnanje kot ravnanje tožene stranke in organov lokalne skupnosti v konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi bilo v nadaljevanju postopka dobro zadevo skušati rešiti v postopku mediacije in pritegniti v postopek tudi stranskega intervenienta v smeri možnih dogovorov o izpolnitvi obstoječe najemne pogodbe tako, da tožnik lahko uporablja obstoječe dvigalo v stavbi neomejeno.

14. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zaradi katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določa sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 1635/2020
• VSL sodba I Cp 18/2000
• VSRS Sklep I Up 21/2017