VSL Sodba in sklep II Cp 294/2019

Jedro

Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava, konkretno 95. in 96. člen SPZ. Ta pravila so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa OZ, kasnejša, glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi posebna. Pravila iz SPZ zato izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Za dobrovernega posestnika drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, medtem ko za nedobrovernega posestnika SPZ plačila za uporabo stvari ne ureja, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. točki izreka glede tretjega toženca razveljavi za znesek 2.323,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila (uporabnina za obdobje od 1. 9. 2013 do 23. 7. 2014) in za stroške postopka v znesku 2.105,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (za znesek 3.021,20 EUR, ki so ga toženci dolžni plačati solidarno; za znesek 6.474,00 EUR, ki ga je dolžan plačati le tretji toženec, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila, in za stroške postopka v znesku 431,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki sta jih dolžna plačati prvi toženec in druga toženka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Prvi toženec in druga toženka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice in tretjega toženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da morajo toženci tožnici nerazdelno plačati 3.021,20 EUR, tretji toženec pa še 8.797,37 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2015 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencem je naložilo, da tožnici povrnejo pravdne stroške v višini 2.536,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožujejo toženci in uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navajajo, da so v stanovanjski hiši bivali z dovoljenjem pokojnega A. A. in z njegovim soglasjem v mansardno stanovanje vložili znatna denarna sredstva. Postopek, v katerem so na podlagi izvedenih vlaganj uveljavljali lastninsko pravico, je bil pravnomočno zaključen 3. 12. 2014 in vse do takrat so bili toženci dobroverni. Prvi toženec v zapuščinskem postopku po pok. A. A. uveljavlja nujni delež in zahteva vrnitev nepremičnin na naslovu M., v zapuščino, zato je vprašanje njegovega solastninskega deleža še vedno odprto, ta delež pa je predstavljal pravni naslov za bivanje tožencev v mansardnem stanovanju. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je storilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica ni nikoli izrazila želje po uporabi stanovanja, vse do vložitve obravnavane tožbe tudi ni zahtevala plačila uporabnine. To pomeni, da je tožencem dopuščala uporabo mansardnega stanovanja in se je s svojim prikrajšanjem strinjala. Dosojena uporabnina je previsoka. Sodišče bi moralo upoštevati, da toženci niso uporabljali celotnega stanovanja, da sta bili v njem odklopljeni elektrika in voda ter da je moral tretji toženec vanj vstopati po lestvi. Če je sodišče menilo, da je trditvena podlaga glede časa odklopov in zamenjave ključavnice pomanjkljiva, bi moralo tožence na to opozoriti. Ker tega ni storilo, je kršilo njihovo pravico do izjave, sodba pa je zanje presenečenje. Sodišče je tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za zadnji narok za glavno obravnavo in zaslišanje izvedenca.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe tožencem naložilo, da tožnici plačajo uporabnino za mansardno stanovanje v stanovanjski hiši M., pri čemer so za čas od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011 uporabnino dolžni plačati vsi toženci solidarno, za obdobje od 1. 3. 2011 do 23. 7. 2014 pa jo je dolžan plačati le tretji toženec.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva:

- oče tožnice in prvega toženca A. A. je bil lastnik parc. št. 80/2 in 80/4 k. o. ..., ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo z dvoriščem na naslovu M.;

- v mansardnem stanovanju so vse od izgradnje hiše živeli toženci;

- prvi toženec in druga toženka sta pred vselitvijo v stanovanje izvedla določena vlaganja;

- med A. A. in tožnico je bila 7. 7. 2004 sklenjena Izročilna pogodba in sporazum o neuvedenem dedovanju, na podlagi katerih se je tožnica vpisala kot lastnica parc. št. 80/2 in 80/4 k. o. ...;

- pogodbo so podpisali tudi brat in sestri tožnice in prvega toženca, medtem ko je bil prvi toženec o sklepanju pogodbe obveščen, vendar nato pri njeni sklenitvi ni sodeloval;

- toženci so bili s prenosom lastninske pravice na tožnico seznanjeni pred vtoževanim obdobjem;

- tožnica je takoj po pridobitvi lastninske pravice zahtevala, da se toženci izselijo iz stanovanjske hiše, prav tako je željo po njihovi izselitvi izražal A. A.;

- prvi toženec in druga toženka sta se iz mansardnega stanovanja izselila 28. 2. 2011;

- tožnica je 19. 4. 2011 zoper tretjega toženca vložila tožbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Krškem; najprej pod opr. št. P 50/2011, nato pa pod opr. št. P 51/2015;

- prvi toženec in druga toženka sta 11. 11. 2011 zoper tožnico vložila tožbo, s katero sta na podlagi izvedenih vlaganj zahtevala ugotovitev solastninske pravice na parc. št. 80/2 in 80/4 k. o. ... in izstavitev ustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, podredno pa plačilo denarnega zneska;

- 6. 1. 2014 je A. A. umrl;

- tretji toženec se je iz stanovanja izselil 23. 7. 2014;

- s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 212/2011 z dne 19. 5. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2218/2014 z dne 3. 12. 2014 sta bila zahtevka tožencev za ugotovitev solastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnjena, tožnici pa je bilo naloženo plačilo denarnega zneska;

- s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem P 51/2015 z dne 2. 6. 2015 je sodišče ugodilo zahtevku tožnice, da je dolžan tretji toženec izprazniti in ji izročiti nepremičnino na naslovu M.;

- 24. 12. 2014 je tožnica vložila obravnavano tožbo.

7. Pritožniki od zgoraj ugotovljenih dejstev nasprotujejo: 1) ugotovitvi, da so bili že pred vtoževanim obdobjem seznanjeni s prenosom lastninske pravice na tožnico, in 2) ugotovitvi, da jih je tožnica že pred vtoževanim obdobjem pozvala k izpraznitvi stanovanja.

8. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je bolj verjetno, da je bil tako kot ostali potomci pok. A. A. tudi prvi toženec obveščen o nameravani sklenitvi izročilne pogodbe, vendar to ni bistveno. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je pomembno, ali so bili toženci s pogodbo in prenosom lastninske pravice na tožnico seznanjeni pred vtoževanim obdobjem. Za pozitiven odgovor na to vprašanje je imelo sodišče prve stopnje več kot zadostno podlago v izpovedih prvega toženca in druge toženke v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem P 50/2011. V nasprotju s pritožbenimi navedbami toženca v njiju nista priznala samo, da sta slišala za govorice o obstoju neke pogodbe, temveč je prvi toženec izpovedal, da je za izročilno pogodbo izvedel 2 leti po njeni sklenitvi, nato pa še, da je za prenos lastninske pravice na tožnico izvedel 2009, 2010; druga toženka pa, da je za pogodbo in tožničino lastništvo hiše neuradno izvedela 4, 5 let po sklenitvi pogodbe. Iz navedenih izpovedi res ne izhaja, da sta bila toženca seznanjena s podrobnostmi izročilne pogodbe, nobenega dvoma pa ni, da sta vedela za spremembo lastništva in da sta s to okoliščino seznanila tudi svojega polnoletnega sina - tretjega toženca.

9. Sodišče prve stopnje je obširno in prepričljivo utemeljilo dokazni zaključek, da je tožnica od tožencev že pred vtoževanim obdobjem zahtevala izselitev iz mansardnega stanovanja. Svoje dokazne ocene ni oprlo le na izpovedi tožnice in priče D. N., temveč tudi na izpovedi prič M. Ž. in J. L. Te izpovedi so se tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazale za prepričljivejše od drugačnih izpovedi tožencev in priče B. A. Pritožniki tako ne nasprotujejo ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pok. A. A. že pred sklenitvijo izročilne pogodbe in tudi po njej jasno izražal željo, da se toženci izselijo, in da jim je tudi tožnica nagajala z namenom, da doseže njihovo izselitev. Pritožbeno sodišče je prepričano, da so bila ta nagajanja in v letu 2011 vložena tožba za izpraznitev stanovanja le zadnje dejanje tožničinih predhodnih pozivov k izselitvi iz mansardnega stanovanja. Toženci v pritožbi sodišču prve stopnje očitajo, da je prezrlo nasprotne ugotovitve iz sodb I P 212/2011 in P 50/2011. Ker pa ob tem ne obrazložijo, v čem se zatrjevane razlike kažejo, dvoma v dokazno oceno ne uspejo vzbuditi, prav tako ne utemeljiti očitka o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 339. člena ZPP, ki naj bi ju sodišče prve stopnje storilo, ker se do domnevnih razlik ni opredelilo.

10. Neupravičeno uporabo tuje nepremičnine v prvi vrsti opredeljujejo pravila stvarnega prava, konkretno 95. in 96. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta pravila so v razmerju do drugačnih pravil, ki jih določa Obligacijski zakonik (OZ), kasnejša, glede vrste koristi, ki jih urejajo, pa tudi posebna. Pravila iz SPZ zato izključujejo uporabo po vsebini drugačnih pravil OZ. Za dobrovernega posestnika drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, medtem ko za nedobrovernega posestnika SPZ plačila za uporabo stvari ne ureja, zato se zanj uporabljajo pravila, določena v 198. členu OZ.¹

11. Predpostavka vsake obogatitve, tudi verzije, je uporaba tuje stvari. Stvar je z vidika 198. člena OZ tuja takrat, ko tisti, ki jo uporablja, do nje nima pravice. Ta je dobroveren, če ne ve in tudi ne more vedeti, da ni upravičen do posesti, pri čemer se dobra vera domneva (9. člen SPZ). Nepošteni pridobitelj oziroma nedobroverni posestnik pa je tisti, ki ima stvar v posesti, čeprav ve, ali bi lahko vedel (če bi ravnal skrbno), da stvari ni upravičen imeti v posesti, jo uporabljati oziroma uživati (28. člen SPZ). Po osmem odstavku 95. člena SPZ dobroverni posestnik postane nedobroverni s trenutkom, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že prej.²

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica v svoje prikrajšanje privolila, ker tožencev pred vložitvijo obravnavane tožbe ni pozvala k plačilu uporabnine. Tožnica je z zahtevo za izselitev iz stanovanja tožencem jasno sporočila, da se z njihovo brezplačno uporabo stanovanja in svojim prikrajšanjem ne strinja, in tega ni bila dolžna dodatno potrjevati z zahtevo za plačilo uporabnine. Pritožbene navedbe, da toženci ob prejemu zahtevka za plačilo uporabnine niso več zasedali stanovanja, se tako izkažejo za nepomembne.

13. Toženci v pritožbi ne vztrajajo več pri stališču, da so na podlagi izvedenih vlaganj pridobili lastninsko pravico, navajajo pa, da so vse do pravnomočne zavrnitve njihovega stvarnopravnega zahtevka to utemeljeno verjeli. Pritožbeno sodišče se z njimi ne strinja. V skladu z določbami 21., 22. in 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico na podlagi vlaganj, če je šlo za zgraditev samostojne gradbene celote, po 48. členu SPZ pa v primeru obstoja dogovora o nastanku solastnine. Toženci v postopku niso zatrjevali nobene od navedenih predpostavk, ob njihovi odsotnosti pa prepričanje tožencev, da so z vlaganji postali lastniki stanovanja, predstavlja pravno zmoto, ki ne more biti opravičljiva. Nerešeno obligacijsko razmerje v zvezi z vlaganji tožencev ni opravičevalo do brezplačne uporabe tožničinega stanovanja, prav tako ni opravičevalo njihovega (zmotnega) prepričanja, da imajo pravico do takšne uporabe.

14. Toženci v pritožbi ponavljajo, da so v stanovanju bivali z dovoljenjem A. A. Ker pa vsebine dogovora tudi tokrat ne konkretizirajo, ne omogočijo zaključka, da so imeli na njegovi podlagi pravico do brezplačne uporabe v neomejenem časovnem obdobju in proti volji lastnika. Upoštevajoč navedeno lahko dogovor o uporabi nepremičnine predstavlja le neobvezno posodbo do preklica (prekarij), pri kateri lahko lastnik kadarkoli zahteva vrnitev stvari. To sta A. A. in tožnica storila pred vtoževanim obdobjem.

15. Toženci so v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno zatrjevali še eno pravno podlago za uporabo mansardnega stanovanja. Navajali so: 1) da se prvi toženec ni strinjal z izročilno pogodbo;³ 2) da se zato tožnici izročeni nepremičnini štejeta za darilo;⁴ 3) da je prvi toženec v zapuščinskem postopku po pok. A. A. zahteval nujni delež; 4) da je zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteval vrnitev ustreznega dela izročenega premoženja v zapuščino in 5) da zapuščinski postopek po pok. A. A. ni zaključen. Tožnica je tem navedbam nasprotovala in trdila, da je sporna pogodba odplačna in da zahtevki prvega toženca v zapuščinskem postopku ne morejo imeti stvarnopravnih učinkov.

16. Zahtevek za vrnitev darila v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave. V primeru uspešno uveljavljenega zahtevka darilo izgubi učinek proti nujnemu dediču, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža, ter se v tem obsegu vrne v zapuščino. Po 27. členu Zakona o dedovanju (ZD) je pravica do nujnega deleža dedna pravica. Nujni dedič ima pravico do alikvotnega dela zapuščine v naravi.⁵

17. Iz povzetih stališč izhajata dva zaključka: 1) uspešno uveljavljen zahtevek za vrnitev darila lahko vodi v stvarnopravno upravičenje nujnega dediča na darilu in 2) nujni dedič kot univerzalni pravni naslednik zapustnika takšno upravičenje pridobi z dnevom njegove smrti.

18. V času pred smrtjo pok. A. A. je bila izključna lastnica mansardnega stanovanja tožnica, česar ne moreta spremeniti niti uspešno uveljavljen zahtevek za vrnitev izročenih nepremičnin v zapuščino in priznanje nujnega deleža prvemu tožencu. Izid zapuščinskega postopka zato na utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine v obdobju od 1. 1. 2010 do 5. 1. 2014 ne vpliva. Toženci v tem obdobju tudi niso mogli biti dobroverni lastniški posestniki mansardnega stanovanja, saj do smrti A. A. niso mogli utemeljeno verjeti, da so do posesti upravičeni kot njegovi dediči.

19. Navedeno pa ne velja za čas po smrti A. A. Če prvemu tožencu pripada nujni delež na spornih nepremičninah, je z dnem zapustnikove smrti postal njihov skupni lastnik, to pa bi ga opravičevalo tudi do skupne uporabe spornega mansardnega stanovanja (drugi odstavek 72. člena SPZ). Zahtevek za plačilo uporabnine zoper tretjega toženca za čas od 6. 1. 2014 do 23. 7. 2014 je zato odvisen od tega, ali prvemu tožencu pripada nujni dedni delež na izročenih nepremičninah. V tem delu so navedbe tožencev o zahtevkih prvega toženca v zapuščinskem postopku po pok. A. A. pravno pomembne. Sodišče prve stopnje bi se zato do njih moralo opredeliti in bodisi samo presoditi, ali prvemu tožencu pripada nujni delež na izročenih nepremičninah, bodisi postopek prekiniti do pravnomočnega zaključka zapuščinskega postopka. Ker tega ni storilo, je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. V pritožbenem postopku je sporna tudi višina prisojene uporabnine. Toženci v pritožbi ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da tržna najemnina za primerljiva stanovanja znaša 215,80 EUR, navajajo pa, da bi moralo sodišče navedeni znesek znižati, ker: 1) toženci niso uporabljali celotnega stanovanja, 2) je tožnica zamenjala ključavnico, zaradi česar je moral tretji toženec vanj dostopati po lestvi čez balkonska vrata in 3) sta bili v stanovanju odklopljeni elektrika in voda.

21. Toženci se ne morejo uspešno sklicevati na dejstvo, da niso uporabljali vseh prostorov v mansardnem stanovanju. Za višino njihove obogatitve in tožničinega prikrajšanja je namreč pomembno le, da so jih imeli možnost uporabljati in da so tožnici njihovo uporabo preprečili. Na višino uporabnine tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnica zamenjala ključavnico, zaradi česar je moral tretji toženec do stanovanja namesto čez vhodna vrata in po stopnicah, dostopati po lestvi čez balkonska vrata. Tretji toženec je imel namreč vseskozi prost dostop do stanovanja in ga je lahko nemoteno uporabljal kadarkoli in na kakršenkoli način je želel. Ker spremenjen dostop ne vpliva na višino uporabnine, je čas zamenjave ključavnice nepomemben, s tem pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci o tem niso podali zadostne trditvene podlage, in v zvezi z njo podani pritožbeni očitki.

22. Glede vode in elektrike se pritožbeno sodišče najprej ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da stranke niso podale zadostne trditvene podlage glede časa odklopov. Toženci so v vlogi z dne 16. 11. 2016 navedli, da sta bili voda in elektrika odklopljeni jeseni 2013 in predlagali poizvedbe pri družbah K., d. d., in E., d. d., tožnica pa je v nadaljnji vlogi predložila dopis E., d. d., iz katerega izhaja, da je bila elektrika odklopljena dne 22. 10. 2013. Iz povzetih navedb in dokazov zanesljivo izhaja, da je bila elektrika v stanovanju odklopljena 22. 10. 2013, da je bila vsaj do dne 31. 8. 2013 v stanovanju tudi voda in da je bila slednja odklopljena najkasneje decembra 2013.

23. Pritožbeno sodišče kot preuranjeno ocenjuje stališče sodišča prve stopnje, da odklopa elektrike in vode ne vplivata na višino uporabnine. Nobenega dvoma sicer ni, da zaradi tega višina uporabnine ni enaka nič, saj tudi uporaba stanovanja brez vode in elektrike za uporabnika predstavlja določeno korist, vendar pa je ta korist nedvomno nižja kot pri komunalno popolno opremljenem stanovanju. Čim je tako, pa se kot pomemben izkaže razlog odklopov. Če držijo navedbe tožnice, da gre za posledico neplačevanja računov, ki bi jih moral plačati tretji toženec, slednji zmanjšanja uporabnine iz tega naslova ne more zahtevati, saj se je za (večjo) korist prikrajšal sam. Če sta odklopa posledica tožničinega samovoljnega ravnanja, pa bo to predstavljalo podlago za znižanje uporabnine, saj tožnica ne more zahtevati povrnitve koristi, katere pridobitev je tretjemu tožencu onemogočila. Stranki sta v tej smeri podali obširne navedbe, ki jih sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni presojalo. V tem pogledu je dejansko stanje v sodbi nepopolno ugotovljeno, pri čemer se ta pomanjkljivost ne nanaša na obdobje pred 1. 9. 2013, ko sta bili v stanovanju tako elektrika kot voda.

24. Pritožniki nasprotujejo tudi izreku o stroških, pri čemer konkretizirano ugovarjajo le priznanju nagrade za zaslišanje izvedenca in zastopanje na naroku, na katerem je bilo zaslišanje izvedeno. Pritožbeno sodišče se z njimi ne strinja. Stranka ima pravico zahtevati ustno zaslišanje izvedenca ter v neposredni komunikaciji z njim razčistiti zanjo sporne dele izvedenskega mnenja, zato ni dvoma, da stroški zaslišanja izvedenca predstavljajo potrebne stroške postopka.

25. Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so za čas od 1. 1. 2010 do 31. 8. 2013 podane vse predpostavke za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine. Toženci so proti tožničini volji uporabljali njeno mansardno stanovanje, pri čemer so vedeli, da pravne podlage za takšno uporabo nimajo in da jim tožnica brezplačne uporabe stanovanja ne dovoli. Stanovanje je bilo komunalno opremljeno, zato so bili na račun tožnice neupravičeno obogateni v višini tržne najemnine za primerljivo stanovanje, ki znaša 215,80 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zato za to obdobje tožencem utemeljeno naložilo plačilo uporabnine, in sicer 3.021,20 EUR vsem tožencem (od 1. 1. 2010 do 28. 2. 2011, ko sta se prvi toženec in druga toženka iz stanovanja izselila) in 6.474,00 EUR tretjemu tožencu (od 1. 3. 2011 do 31. 8. 2013). Pritožbeno sodišče je zato njihovo pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

26. Glede prisojenih uporabnin za čas od 1. 9. 2013 do 23. 7. 2014 (2.323,37 EUR s pripadki) pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo, da zgoraj ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more odpraviti samo. Sodišče prve stopnje se namreč do ugovora, da je prvi toženec kot (nujni) dedič pok. A. A. solastnik stanovanjske hiše, in s tem ugovorom povezanih spornih vprašanj,⁶ kakor tudi do navedb o razlogih za odklop elektrike in vode ni opredelilo, višje sodišče pa ne more in ne sme na drugi stopnji prvič in edinkrat v postopku obravnavati obsežnih sklopov dejstev, ki predstavljajo samostojne in zaključene pravne celote, saj bi bilo s tem prekomerno poseženo v pravico do sojenja na dveh stopnjah in pravico do pritožbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takšno odločitvijo ne bo prišlo do hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP). Niti po času vložitve tožbe niti po vsebini spora ne gre za primer, ki bi terjal, da sodišče druge stopnje prevzame vlogo sodišča prve stopnje in meritorno odloči o tožbenem zahtevku. Poleg tega bo odprava ugotovljene pomanjkljivosti pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična, kot bi bila pred pritožbenim sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo dokaze z zaslišanjem pravdnih strank in štirih prič ter jih bo moralo zato le še oceniti, medtem ko bi moralo pritožbeno sodišče zaradi spoštovanja načela neposrednosti navedene dokaze izvesti ponovno.

27. Sprejeta odločitev je terjala tudi poseg v odločitev o stroških. Upoštevaje vrednost spornega predmeta na prvega toženca in drugo toženko na vsakega odpade približno 8,5 % tožbenega zahtevka. Prvi toženec in druga toženka sta torej tožnici dolžna povrniti vsak 215,61 EUR pravdnih stroškov (8,5 % od 2.536,80 EUR). V tem delu je odločitev o stroških pravilna, zato je sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo. Preostali del prisojenih stroškov odpade na tretjega toženca. Ker je pritožbeno sodišče sodbo zoper njega delno razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi ustrezen del izreka o stroških.

28. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odločiti, ali je prvi toženec s trenutkom smrti A. A. pridobil lastninski delež na mansardnem stanovanju in s tem pravni naslov za njegovo (so)uporabo. Ker gre za predhodno vprašanje, ki je že predmet zapuščinskega postopka, bo moralo najprej odločiti, ali ga bo reševalo samo ali pa bo pravdni postopek prekinilo (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Če bo o predhodnem vprašanju odločalo samo, bo moralo obravnavati vsa vprašanja, od katerih je odvisen nujni delež prvega toženca. Prav tako bo moralo ugotoviti, zakaj je prišlo do odklopov elektrike in vode v stanovanju, koga bremenijo posledice teh odklopov in po potrebi ustrezno znižati znesek mesečne uporabnine.

29. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.

PRAVNI POUK

30. Zoper I. točko odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v dveh izvodih. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

31. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

32. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018 in II Ips 100/2013 z dne 24. 4. 2014.
² Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018.
³ Prvi odstavek 547. člena OZ.
⁴ Prvi odstavek 550. člena OZ.
⁵ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2008 z dne 20. 5. 2010.
⁶ Npr. odplačnost izročilne pogodbe, obstoj in višina prikrajšanja nujnega deleža, dolžnost tožnice, da v zapuščino vrne izročene ji nepremičnine, obseg vrnitve in višina nujnega deleža.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 851/2018
• VSC Sodba Cp 416/2017
• VSL Sodba II Cp 1369/2023