VSL Sklep I Cp 589/2019

Jedro

Če bi pritožnik želel doseči nižjo taksno obveznost, bi odmerjeni taksni obveznosti moral nasprotovati z ugovorom. Samoiniciativno plačilo taksne obveznosti, manjše od odmerjene, pomeni delno plačilo taksne obveznosti. Da so posledice delnega neplačila enake pravnim posledicam neplačane sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo.

Pravočasno plačilo sodne takse je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe. Če sodna taksa za pritožbo zoper sodbo v danem roku ni plačana v celoti, ta predpostavka ni podana. Ker je način obravnavanja pritožbe predpisan, pritožbeno sodišče ne more obravnavati zgolj pritožbenih razlogov, nanašajočih se na eno od odločitev, vsebovanih v sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pritožbo tožene stranke zoper sodbo in sklep P 159/2017 z dne 20. 9. 2018 je sodišče prve stopnje – zaradi premalo plačane sodne takse – štelo za umaknjeno. S plačilnim nalogom z dne 10. 12. 2018 je bila tožena stranka pozvana, da plača 354,00 EUR sodne takse za pritožbo. Taksna obveznost je v plačilnem nalogu specificirana na sledeč način: (po tar. št. 1121 – 54,00 EUR; za služnost po tar. št. 1121 – 150,00 EUR; po nasprotni tožbi po tar. št. 1121 – 150,00 EUR). V petnajstdnevnem roku, določenem s plačilnim nalogom, je tožena stranka plačala 150,00 EUR. Sodno takso v višini 240,00 EUR je tožena stranka plačala 9. 1. 2019, to je po izteku – v plačilnem nalogu določenega – roka.

2. Pritožuje se tožena stranka. Sklep izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pritožba sprejme v obravnavo, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da ji je bil dne 11. 12. 2018 vročen plačilni nalog za plačilo 354,00 EUR sodne takse, s sledečo specifikacijo: 54,00 EUR glede zahtevka po tožbi zaradi plačila odškodnine, 150,00 EUR glede zahtevka po tožbi zaradi prenehanja vznemirjanja, 150,00 EUR glede zahtevka po nasprotni tožbi. Pritrjuje, da je v roku plačala le 150,00 EUR sodne takse. Na poziv sodišča z dne 4. 1. 2019 je pravočasno odgovorila, da se plačana taksa (150,00 EUR) nanaša na postopek z nasprotno tožbo. To v izpodbijanem sklepu ni upoštevano. Vztraja, da je pravočasno plačala sodno takso za pritožbo zoper odločitev o nasprotni tožbi (zahtevek iz nasprotne tožbe je bil zavrnjen). Graja odločitev, da se pritožba šteje za umaknjeno. Taksa za pritožbo, ki se nanaša na postopek z nasprotno tožbo je bila pravočasno plačana. Zato ni mogoče celotne pritožbe šteti za umaknjeno. Postopanje sodišča je v nasprotju z jasno izraženo toženčevo voljo, da izpodbija odločitev v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek po nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo nedopustno poseglo v toženčevo pravico do pritožbe. Odločitev je v občutnem nesorazmerju s posledico umika celotne pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravilno je pritožbeno stališče, da se za pravno sredstvo – v primeru delnega izpodbijanja odločbe – sodna taksa plača od vrednosti izpodbijanega dela (peti odstavek 18. čl. Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je sodbo opr. št. P159/2017 z dne 20. 9. 2018 izpodbijala le v delu, ki se nanaša na zavrnitev nasprotne tožbe. Iz pritožbe je razvidno: da je vložena zoper sodbo in tudi zoper sklep, torej odločbo v celoti; iz vseh, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Predlagana je sprememba odločbe – zavrnitev tožbenega zahtevka in ugoditev zahtevku iz nasprotne tožbe. Taksno obveznost je torej treba odmeriti od celotne vrednosti spora.

5. Dejstvo, da je v petnajstdnevnem roku, določenem s plačilnim nalogom, pritožnik plačal le del odmerjene sodne takse za pritožbo, ni sporno. S plačilnim nalogom je bil opozorjen na pravne posledice neplačane sodne takse.

6. Če bi pritožnik želel doseči nižjo taksno obveznost, bi odmerjeni taksni obveznosti moral nasprotovati z ugovorom. Samoiniciativno plačilo taksne obveznosti, manjše od odmerjene, pomeni delno plačilo taksne obveznosti. Da so posledice delnega neplačila enake pravnim posledicam neplačane sodne takse, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, sklicujoč se na sodno prakso¹. Ker je način obravnavanja pritožbe predpisan (350. čl. ZPP), ni mogoče obravnavati zgolj pritožbenih razlogov, nanašajočih se na zavrnitev nasprotne tožbe.

7. Pravočasno plačilo sodne takse je procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe (prvi odstavek 105.a. čl. ZPP). Ker sodna taksa za pritožbo v danem roku ni bila plačana v celoti, ta predpostavka ni podana. Na osnovi tretjega odstavka 105.a. čl. ZPP se šteje, da je pritožba umaknjena. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna.

8. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 366.a. čl. ZPP.

-------------------------------
¹ Odločbe VSL II Cp 2446/2012, II Cp 693/2013 in I Cp 3947/2010

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 613/2015
• VSL sklep I Cpg 643/2012
• VSC Sklep III Cpg 162/2017