VSL Sodba I Cp 523/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče zavrača očitek, da je bilo tožencem onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravice, da mnenje skupaj z dokumenti, ki so bili podlaga zanj, pregleda z njihove strani izbran strokovnjak. Ne sicer zato, ker stranka, če izvedenec po navodilu sodišča pregleda (tudi) dokumentacijo, ki ni del spisa, nikoli ne bi imela pravice, da jo pregleda tudi sama (ali s pomočjo z njene strani angažiranega strokovnjaka), ampak zato, ker ugotavlja, da toženci tega pred sodiščem prve stopnje sploh niso zahtevali. Tudi to, da prejetih mnenj zato ne morejo kvalitetno (to je s pomočjo strokovnjaka) pregledati, prvič navedejo šele v pritožbi.

V času sklepanja sporne pogodbe zapustnica ni bila več razsodna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva, druga in tretja tožena stranka so dolžne tožeči stranki povrniti 1208,71 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo (primarnemu) zahtevku za ugotovitev, da je prodajna pogodba, sporazum o priznanju lastninske pravice in pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti z dne 6. 1. 2015, ki sta jo sklenila pok. A. A. kot prodajalka in prvi toženec B. B. kot kupec, nična in nima pravnega učinka (I. točka izreka). Posledično je ugodilo tudi: 1. zahtevku za ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 28/7 k. o. X in parc. št. 27/1 k. o. X, ki je bila izvršena na podlagi te pogodbe, neveljavna in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše vknjižba lastninske pravice na ime prvega toženca ter ponovno vknjiži lastninska pravica na A. A. (II. točka izreka); ter 2. zahtevku za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe pravice stvarne služnosti pri nepremičnini parc. št. 28/4 k. o. X in nepremičnini parc. št. 27/2 k. o. X ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (III. točka izreka). Tožencem je še naložilo, da tožniku povrnejo 13.796,83 EUR pravdnih stroškov s pripadki (IV. točka izreka).

Odločitev je oprlo na ugotovitev, da pokojna A. A. na dan podpisa pogodbe ni imela takšne sposobnosti razsojanja, da bi se z gotovostjo zavedala in znala oceniti, kakšne posledice na premoženjskem stanju bo imel njen podpis.

2. Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo prvi, drugi in tretji toženec. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo pritožbene stroške.

V bistvenem navajajo, da je sodišče kršilo ZPP, saj je v nasprotju z načelom kontradiktornosti zavrnilo dokazni predlog tožencev, s katerim so zahtevali pridobitev in vpogled v zdravstveno dokumentacijo pokojne. Gre za dokumentacijo, na podlagi katere sta bili v postopku izdelani izvedeniški mnenji. Dokazni predlog je zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za zdravniško dokumentacijo, ki jo je vpogledal izvedenec, pri čemer niti iz mnenja niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da je izvedenec dejansko vpogledal vse. Menijo, da okoliščina, da je izvedenec zdravstveno dokumentacijo vpogledal, ni razlog za zavrnitev dokaznega predloga, saj morajo stranke imeti možnost, da na izdelano mnenje odgovorijo, konkreten odgovor in morebitni strokovni pregled mnenja pa brez vpogleda v dokumentacijo ni mogoč. Ker jim vpogled v celotno zdravstveno dokumentacijo ni bil omogočen, je bila pritožnikom odvzeta možnost učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic. Odvzeta jim je bila možnost, da bi sami angažirali izvedenca, na podlagi mnenja katerega bi lahko dejansko preverili strokovnost postavljenega izvedenca, upoštevajoč pri tem tudi nasprotujoče izjave zaslišanih prič glede stanja pokojne in dejstva, da je njeno stanje nihalo.

Menijo, da sta oba postavljena izvedenca premalo upoštevala zdravstveno dokumentacijo iz obdobja november 2014 in januar 2015. Ocenjujejo, da je le-ta pomembna, saj je bila pri pokojni spomladi 2015 opravljena likvorska punkcija, ki je njeno zdravstveno stanje izboljšala. Iz izvida Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja z dne 16. 11. 2014 izhaja, da je bila pokojna novembra 2014 neprizadeta in orientirana. V tem izvidu je tudi navedeno, da je takrat še skrbela sama zase in kuhala. Tudi iz odpustnega pisma z dne 27. 1. 2015 izhaja, da je bila primerno orientirana in pokretna. Pred tem je bila 14 dni hospitalizirana na UKC ... in ves čas brez motenj zavesti, primerno pogovorljiva, orientirana, sposobna samostojne hoje in afebrilna. Pritožniki menijo, da je odsotnost zapisa upada kognitivnih sposobnosti v medicinski dokumentaciji posledica dejstva, da takega upada pokojna decembra 2014 in januarja 2015 ni več imela, saj se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo. Neverjetno je, da bi zdravstveni delavci (med njimi tudi številni nevrologi) upad kognitivnih sposobnosti prezrli in tega ne bi zapisali v izvide. Pojasnilo izvedenca V., da zdravniki upada očitno niso prepoznali, je neverjetno in nerazumljivo. To, da se je izvedenec oprl le in samo na izvide, ki so prikazali slabšo orientiranost pokojne, ostale, v katerih je opisana orientiranost, pa je zavrnil s pojasnilom, da zdravniki slabih kognitivnih sposobnosti niso zaznali, kaže na očitno pristranost v korist tožnika. Zaradi nenavadnega stališča izvedenca V. in okoliščine, da pritožnikom ni bila dana možnost vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, so predlagali postavitev drugega izvedenca, sodišče pa je tak dokazni predlog zavrnilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče je z ugotovitvijo, da je pokojna imela namen nepremičnine prepisati na svoje vnuke, prekoračilo trditveno podlago tožnika. Tožencem je odvzelo možnost odgovora in s tem možnost učinkovitega sodnega varstva. Kršilo je tudi načelo kontradiktornosti. Takšna ugotovitev je napačna. Ni jasno, kdo naj bi dogovor sklenil; glede na starost vnukov to ne more biti res, saj sta bila D. in L. premlada za sklepanje dogovorov. Zmotno je ugotovljeno, s kom je zapustnica v spornem obdobju živela. Pri njej in tožniku je živel C. B. in ne E. F. Sodišče se na njegovo izpovedbo ni oprlo, čeprav je bil poleg tožnika edini, ki je bil v vsakodnevnem stiku s pokojno. V nadaljevanju oporekajo še dokazni oceni izpovedb priče Z. Z., prič, ki jih je predlagal tožnik ter priče H. H.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora. Opozarja, da toženci dokaza z vpogledom vse medicinske dokumentacije niso predlagali, zato kršitve v zvezi s tem ne morejo uveljavljati. Ne glede na to so pri tem prepozni. Ne ob imenovanju izvedencev ne ob izdelavi mnenj niso zahtevali, da sodišče vpogledano dokumentacijo pridobi. V nadaljevanju opozarja, da toženci tudi postavitve novega izvedenca nevrologa niso predlagali. Sodišče trditvene podlage ni prekoračilo. Povzemajo del svojih navedb iz prve pripravljalne vloge. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno, toženci pa ga premalo konkretizirano grajajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki v pritožbi neutemeljeno grajajo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga, da sodišče pridobi medicinsko dokumentacijo. Gre namreč za dokazni predlog tožnika in ne tožencev. Sami so se v vlogah sklicevali le na medicinsko dokumentacijo v spisu. To pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo in se do nje (s pomočjo izvedencev) tudi opredelilo.

6. Vendar pa toženci v zvezi z medicinsko dokumentacijo (to je tistim njenim delom, ki ni vložen v spis) izpostavljajo še dejstvo, da sta to dokumentacijo vpogledala oba izvedenca, stranke pa te možnosti niso imele. To naj bi tožencem onemogočilo učinkovito uveljavitev pravic, to je pravice, da mnenje skupaj z dokumenti, ki so bili podlaga zanj, pregleda z njihove strani izbran strokovnjak. Pritožbeno sodišče očitek zavrača. Ne sicer zato, ker stranka, če izvedenec po navodilu sodišča pregleda (tudi) dokumentacijo, ki ni del spisa¹, nikoli ne bi imela pravice, da jo pregleda tudi sama (ali s pomočjo z njene strani angažiranega strokovnjaka)², ampak zato, ker ugotavlja, da toženci tega pred sodiščem prve stopnje sploh niso zahtevali. Tudi to, da prejetih mnenj zato ne morejo kvalitetno (to je s pomočjo strokovnjaka) pregledati, prvič navedejo šele v pritožbi. To pa je ob upoštevanju prvega odstavka 286.b člena ZPP in ob dejstvu, da pri kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP), prepozno in zato neupoštevno.

7. V sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev. Sodišče zato dejstev, ki jih ugotovi v teku dokaznega postopka, pred tem pa niso bila (pravočasno) zatrjevana, ne sme upoštevati³. Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo. Vendar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da imela zapustnica namen nepremičnino prepisati na svoje vnuke, trditvene podlage ni prekoračilo. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 19. 4. 2016 (list. št. 50) navajal, da je bil namen zapustnice vsakemu od otrok darovati del zemljišča s hišo in so se postopki parcelacije začeli še v času, ko je živela hči M. (pok. žena prvega toženca in mati drugega, tretjega in četrtega toženca, op. sodišča); da pa njen namen nikoli ni bil sklepati posla s prvim tožencem. Že takšna trditvena podlaga zadošča. Je pa tožnik v nadaljevanju postopka (glej vlogo z dne 28. 10. 2016, list. št. 80) še dodatno pojasnil, da je zaradi smrti hčere M. zapustnica nepremičnino namenila vnukom (to je M. otrokom). O tem, da se toženci o tej trditvi niso mogli izjaviti, zato ni mogoče govoriti. Je pa ob tem na mestu opozorilo, da vprašanje, kakšen namen je imela zapustnica (v času, ko je bila še razsodna), v tej zadevi, v kateri je obravnavano vprašanje veljavne sklenitve pogodbe, ni odločilno in zato v pritožbi po nepotrebnem problematizirano.

8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče v izdelanih mnenjih izvedenca nevrologa in izvedenca psihiatra, ki sta bili v teku postopka tudi dopolnjeni, ni našlo nasprotij ali pomanjkljivosti in tudi ni dvomilo v njuno pravilnost. S tem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Bistveno pri tem je, da strokovna stališča izvedenca nevrologa dr. V. o pomenu zdravstvene dokumentacije iz julija 2014 (predvsem izvida nevrološke klinike z dne 20. 7. 2014), o pomenu posameznih zapisov o zapustničini orientiranosti (med njimi sta tudi zapisa v izvidu z dne 16. 11. 2014 ter izvidu z dne 27. 1. 2015, ki ju toženci izpostavljajo v pritožbi) in o pomenu izostanka zapisov o upadu kognitivnih sposobnosti zapustnice v zadnjih šestih mesecih njenega življenja, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne vzbujajo nobenega resnega dvoma v zaključek (obeh izvedencev), da zapustnica v času sklepanja sporne pogodbe ni bila več sposobna razsojati. Že iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da so bile vse nejasnosti v zvezi s tem odpravljene in da sta tako izvedenec psihiatrične kot izvedenec nevrološke stroke (bodisi pisno bodisi ustno ob zaslišanju) odgovorila na vse relevantne pripombe tožencev. Ker so njuna pojasnila povzeta v sodbi, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dodaja le to, da je tudi po presoji pritožbenega sodišča pojasnilo izvedenca nevrologa, da upad kognitivnih sposobnosti (oziroma motnja abstraktnega funkcioniranja) opazovalcu, tudi zdravniku, ni očiten in zato ne preseneča, da v zdravstveni dokumentaciji o tem ni zapisov (oziroma se pojavi zapis o orientiranosti)⁴, poleg tega pa je bilo pri zapustnici v ospredju zdravljenje organskih bolezni in se s kognitivno funkcijo zdravniki niso ukvarjali⁵, prepričljivo in življenjsko logično. Dvoma v pravilnost zaključka, da se zapustničino (kognitivno) stanje po juliju 2014 ni izboljšalo, zato ne vzbuja. Ob tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da izvedenca pri svojem mnenju nista upoštevala le nevrološkega izvida iz julija 2014, ampak tudi ostalo zdravstveno dokumentacijo (ki kaže, da je bila zapustnica zdravljena zaradi številnih bolezni, ki posredno vplivajo na psihično, predvsem kognitivno funkcioniranje), pa tudi izpovedbe strank in prič (ki so v obnašanju zaznale bistvene spremembe), kar le še dodatno potrjuje, da do izboljšanja kognitivnih sposobnosti pri zapustnici v obdobju po juliju 2014 ni prišlo.

9. Pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, s kom je zapustnica v spornem obdobju živela. Zavrača ga najprej zato, ker v sodbi ni ugotovitve, da bi z njo živela hči E. F., ampak ugotovitev, da je slednja le ena od oseb, ki so imele z zapustnico največ stikov; potem pa tudi zato, ker tako iz trditev tožencev⁶ kot iz izpovedbe priče C. B.⁷ izhaja, da je k pokojni stari mami hodil le na obisk. Neutemeljena je tudi kritika dokazne ocene. Ta je bila s strani sodišča prve stopnje izvedena v skladu z metodološkimi napotki 8. člena ZPP. V nasprotju s prepričanjem tožencev pritožbeno sodišče meni, da je bila opravljena vestno, skrbno in natančno ter primerno kritično. To velja tudi v pogledu ocene izpovedb prič Z. Z. ter H. H. na eni strani ter ocene prič, ki jih je predlagal tožnik, na drugi strani. Ker je v verodostojnost prvih dveh sodišče prve stopnje, ki je dokaze neposredno izvedlo, podvomilo, njuni izpovedbi pa sta v bistvenih delih (glede osebnostne spremenjenosti zapustnice) tudi v nasprotju z v tem pogledu medsebojno skladnimi izpovedbami nekaterih drugih prič in ugotovitvami izvedencev, v pritožbi izpostavljena trditev toženca, da priča Z. Z. ni njegova znanka ter trditev, da je druga priča pač o zadevi največ vedela, ne more pomeniti zadostne podlage, da bi pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje in bistvene ugotovitve, ki se nanašajo na (ne)razsodnost pokojne A. A., podvomilo.

10. Očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi očitek, da je bila z zavrnitvijo predloga za postavitev drugega izvedenca (psihiatrične stroke⁸) storjena bistvena kršitev postopka. Novega izvedenca namreč sodišče postavi le, če samo (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčevo mnenje nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (254. člena ZPP). Mnenje pa v konkretnem primeru zagotovo ni tako.

11. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičeni (154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožencem, ki so vložili odgovor na pritožbo, pa je pritožbeno sodišče (ob upoštevanju, da je bila s pritožbo izpodbijana odločitev glede primarnega zahtevka, pri katerem je tožnik vrednost spora označil v višini 123.800 EUR) priznalo za sestavo odgovora 1625 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in materialne stroške v višini 26,25 točke (3. odstavek 11. člena OT), skupaj torej 1651,25 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 990,75 EUR, skupaj z 22 % DDV-jem v višini 217,96 EUR pa 1208,71 EUR. Ta znesek je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 165. členom ZPP naložilo v plačilo pritožnikom.

-------------------------------
¹ Do tega najbolj pogosto pride, ko mora izvedenec, da bo lahko odgovoril na vprašanja sodišča, pregledati zdravstveno, gradbeno, poslovno ali katero drugo dokumentacijo.
² Ni namreč mogoče zanikati, da bo v primeru obstoja nekaterih posebnih okoliščin, stranka svojo pravico do izjave v postopku lahko učinkovito uveljavila le na ta način (glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, 2004, stran 171 in 172 ter odločbi VS RS II Ips 772/2005 in III Ips 103/2016).
³ Primerjaj tudi stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 355.
⁴ Glej pisno dopolnitev izvedenca nevrologa, list. št. 410.
⁵ Glej zapisnik o zaslišanju izvedenca nevrologa na list. št. 464.
⁶ Glej zapisnik naroka z dne 19. 10. 2016, list. št. 69.
⁷ Glej prepis zapisnika z dne 16. 12. 2016, list. št. 141.
⁸ Ker toženci postavitve novega izvedenca nevrološke stroke niso predlagali, pritožbeno sodišče sklepa, da se očitek nanaša na izvedenca psihiatrične stroke.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1293/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 804/2022
• VDSS Sodba Pdp 223/2023