VSL Sklep II Cp 1418/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je predlog tožečih strank za izdajo regulacijske začasne odredbe presojalo restriktivno. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi motenja posesti, ki že samo po sebi pomeni začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da temelji na pravici do posesti. Za zavarovanje z začasno odredbo bi zato morali obstajati res tehtni razlogi.

Pravilno je zavrnjen tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, saj tožeče stranke niso predlagale ustreznega sredstva zavarovanja. Ne drži, da bi jih sodišče moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na popravo in dopolnitev predloga. Tožeče stranke imajo odvetnika, ki je strokovnjak na tem področju, prav tako so zakonske določbe glede sredstev zavarovanja jasne. Skladno z 285. členom ZPP sodišče stranke ni dolžno pozivati na popravo zahtevka, saj bi s tem prestopilo mejo nepristranskosti do ene ali druge stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeče stranke so zoper toženo stranko vložile tožbo zaradi motenja posesti, s katero od nje zahtevajo, da vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani zapornico na parceli 456/2, k. o. ..., ter jim s tem omogoči neoviran dostop z vozili po navedeni nepremičnini do parcele 456/1, k. o. ..., in da se ji v bodoče prepove motenje s takimi in podobnimi ravnanji ter poseganje v neposredno soposest tožečih strank. Skupaj s tožbo so podale predlog in naknadno dopolnilni predlog za izdajo začasne odredbe v identičnem besedilu, kot je podan prvi tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je primarni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeče stranke niso izkazale verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, kot tudi ne, da toženi stranki z odstranitvijo zapornice ne bi nastala nobena škoda. Podredni predlog je zavrnilo iz razloga, ker niso predlagale ustreznega sredstva zavarovanja za zahtevano nenadomestno dejanje tožene stranke, pa tudi iz istih razlogov, zaradi katerih je zavrnilo primarni predlog.

2. Tožeče stranke se pritožujejo zoper celotni sklep iz vseh treh zakonsko dopustnih razlogov ter navajajo, da je odločitev sodišča nepravilna in nezakonita. Ponavljajo, da bodo v primeru neizdaje začasne odredbe neposredno ogrožena človeška življenja in ne gre slediti sodišču prve stopnje, ki govori zgolj za hipotetični nevarnosti. Peš dostop neposredno iz V. ceste za intervencijsko posredovanje ne zadostuje, saj bi moralo intervencijsko vozilo parkirati neposredno na voznem pasu V. ceste, sodišče pa samo ugotavlja, da je ta cesta ena večjih mestnih prometnih žil, torej obstaja možnost naleta. Poleg tega je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da se bazen in dvorane nahajajo na drugi strani objekta, kar je tik ob parkirišču tožečih strank, do katerega jim je sedaj onemogočen dostop. Tožeče stranke navajajo tudi, da je nemoten dostop potreben za obratovanje bazena in savne, ki ju brez tega dostopa ni mogoče vzdrževati, kar posledično pomeni, da lahko pride do resnih posledic, to je ogrozitve zdravja in življenja ljudi, pa tudi do možnosti požara. V tem primeru tudi gasilci ne bi mogli intervenirati neposredno iz V. ceste. Verjetnost nastanka težko nadomestljive škode so tožeče stranke izkazale. Nedvomno pa so izkazale tudi, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožečim strankam. Nobena škoda, ki bi lahko nastala toženi stranki, se ne more meriti s tem, da so zaradi onemogočanja dostopa z vozili neposredno ogrožena človeška življenja in zdravje ljudi. Odstranitev zapornice ne predstavlja nikakršnega gradbenega oziroma rušilnega posega, saj je treba le odviti vijake, poleg tega pa tožena stranka prost dostop z vozili lahko zagotovi tudi na način, da se zapornica dvigne in ostane dvignjena ali pa z izročitvijo daljinskega upravljalca. Tožeče stranke v pritožbi dodajajo, da bi jih sodišče prve stopnje moralo, če je ocenilo, da niso postavile ustreznega predloga, pozvati na dopolnitev z navedbo sredstev izvršbe. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter v celoti ugodi predlogu, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje ter priglašajo pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je obrazložilo, da so tožniki zahtevali izdajo ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, s katero se začasno uredi sporno razmerje med strankami. Takšno začasno odredbo je dopustno izdati v zavarovanje nedenarne terjatve le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih z restriktivnim tolmačenjem pravnih standardov, če so kumulativno izpolnjene predpostavke, (1) da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, (2) če te škode ni mogoče odvrniti drugače kot le z izdajo takšne začasne odredbe, (3) in če začasna odredba ne bi nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče več odpraviti.¹ Sodišče prve stopnje je tako predlog tožečih strank pravilno presojalo restriktivno, še posebej v obravnavanem sporu zaradi motenja posesti, ki že samo po sebi pomeni začasno zavarovanje dejanskega položaja, ki ni nujno, da temelji na pravici do posesti. Za zavarovanje z začasno odredbo so zato v obravnavanem sporu morali obstajati res tehtni razlogi.²

Škoda

6. Tožeče stranke zatrjujejo, da je začasna odredba nujno potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, saj so v nasprotnem neposredno ogrožena človeška življenja in zdravje ljudi. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje navedeno opredelilo zgolj za hipotetično nevarnost, ne drži, saj je ugotovilo, da je glede na zatrjevano vrsto dejavnosti, ki jo tožeče stranke izvajajo, in naprave, ki se v stavbi nahajajo, zaradi varnosti uporabnikov in zaposlenih nujno, da so objekti in naprave redno vzdrževani in v brezhibnem stanju ter da morajo v primeru nesreče imeti reševalci in gasilci možnost hitrega in neoviranega dostopa do stavbe.³ Pravilno je upoštevalo, da se predmetna poslovna stavba nahaja na V. cesti v L. in da imajo intervencijska in druga vozila dostop neposredno iz javne ceste. Neutemeljeni sta pritožbeni navedbi, da gre zgolj za peš dostop, kot tudi, da obstaja nevarnost naleta drugih vozil,⁴ saj imajo intervencijska vozila prednost, kar morajo drugi udeleženci v prometu upoštevati. Tožena stranka pravilno opozarja, da je pritožbena trditev, da se bazen in dvorane nahajajo na drugi strani objekta, pritožbena novota,⁵ a ne glede na to pritožbeno sodišče pojasnjuje, da škoda ne more nastajati niti z vidika dostopnosti in hitrosti intervencije na to stran objekta, saj je tožena stranka v odgovoru na pritožbo⁶ navedla, da je po namestitvi zapornice dostop do sporne parcele urejen tako, da zapornica ni fiksna, ob njej pa je zvonec s 24-urno povezavo s podjetjem J., d. o. o., ki je izvajalec parkirišč in je zadolžen za obratovanje parkirišča, kar vključuje tudi nadzor in delovanje kontrolnih sistemov uvoza in izvoza, avdio in video nadzora in 24-urno pripravljenost za intervencijo. Navedeno dejstvo je razvidno tudi iz fotografij v prilogi B 11. Intervencijskim vozilom, reševalcem in gasilcem dostop tako ni onemogočen niti iz zadnje strani stavbe po parkirišču, ki so ga tožeče stranke do zatrjevanega motenjskega dejanja uporabljale.

7. Navedeno velja tudi za vzdrževanje bazena in savne v spodnjih prostorih poslovne stavbe, kamor lahko vzdrževalci dostopajo neposredno iz javne V. ceste, prav tako pa imajo možnost dostopati iz zadnje strani po do sedaj uporabljani poti po predhodnem dogovoru z lastnico parcele. Težko nadomestljive škode z neposredno ogroženostjo človeških življenj in zdravja ljudi zaradi nemožnosti dostopa intervencijskih vozil in vzdrževalcev športnih objektov tožeče stranke z zahtevano stopnjo verjetnosti niso izkazale. Zaključki sodišča prve stopnje v tej smeri so pravilni, pritožba pa neutemeljena.

Neugodne posledice

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zapisalo, da zgolj zatrjevanje, da tožena stranka z neizdajo začasne odredbe ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi jih brez izdaje utrpele tožeče stranke, za izdajo regulacijske začasne odredbe, ne zadošča. Ob zakonski podlagi, v povezavi z zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, bi morale tožeče stranke zatrjevati, da predlagana začasna odredba ne bo nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke, s tem, da bo vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bo mogoče odpraviti. Že s tem, ko tožeče stranke niso podale trditvene podlage v tej smeri, je sodišče pravilno ugotovilo, da te postavke niso z verjetnostjo izkazale. Tudi če pritožbeno sodišče upošteva podano trditveno podlago tožečih strank, ugotavlja, da bi odstranitev zapornice nedopustno posegla v pravni položaj tožene stranke. Iz njene obrazložitve izhaja, da je zapornico postavila, da je zavarovala svoje uporabnike športnih objektov na način, da je njihova varnost ob prihodu in odhodu na urejenem in zaprtem parkirišču zagotovljena, kar v času neurejenega parkirišča lahko ni bila. Primarni zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen.

Glede podrednega zahtevka

9. Pravilno je sodišče zavrnilo tudi podredni predlog, saj tožeče stranke niso predlagale ustreznega sredstva za zatrjevano nenadomestno dejanje tožene stranke. Pritožbena navedba, da bi jih sodišče moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na popravo in dopolnitev predloga, je neutemeljena. Tožeče stranke imajo odvetnika, ki je strokovnjak na tem področju, prav tako so zakonske določbe glede sredstev zavarovanja jasne. Skladno z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče stranke ni dolžno pozivati na popravo zahtevka, saj bi s tem prestopilo mejo nepristranskosti do ene ali druge stranke. Kot dodatni razlog za zavrnitev je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da za priznanje podrednega predloga niso podane potrebne predpostavke, kar vse je obrazloženo že zgoraj. Tožeče stranke s podrednim predlogom ne zahtevajo odstranitve zapornice, ampak, da jim tožena stranka omogoči neoviran dostop z vozili preko svoje nepremičnine. Predlagajo, da zapornico dvigne in da ta ostane dvignjena. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da bi bilo s tem zaradi varnosti uporabnikov športnih objektov, ki jih ima v posesti tožena stranka, nedopustno poseženo v njen pravni položaj. V pravni položaj tožene stranke ne bi bilo poseženo zgolj z izročitvijo daljinskega upravljalca za odpiranje zapornice, kar tožeče stranke prav tako predlagajo. Pri tem bi toženi stranki res nastala škoda, ker ji tožeče stranke ne bi povrnile stroškov parkirnine, a bi bilo takšno stanje ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka mogoče odpraviti. A kot je obrazloženo, podredni zahtevek ni utemeljen iz razloga, ker tožeče stranke niso predlagale ustreznega sredstva zavarovanja.

10. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97 z dne 6. 7. 1998.
² 4. točka obrazložitve.
³ 5. točka obrazložitve.
⁴ Takšna nevarnost v prometu vedno obstaja.
⁵ Tožeče stranke so v dopolnitvi predloga navajale, da se nahajajo v spodnjem delu poslovne stavbe.
⁶ Kjer se je lahko prvič opredelila do predloga in dopolnilnega predloga za izdajo začasne odredbe, zato njene navedbe niso prepozne.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1948/2021
• VSL sklep I Cp 2025/2013
• VSL Sklep II Cp 1830/2018