VSL Sodba II Cp 11/2019

Jedro

Odnose med partnerjema je treba obravnavati celovito, kar pomeni, da je treba upoštevati vse posebnosti konkretnega primera. Središčna točka konkretnega primera je nagib pravdnih strank, ki ga je prepoznala tudi okolica, da zaradi vzpostavite življenjske skupnost, že pred sklenitvijo te skupnosti oziroma zakonske zveze, pričneta z vlaganji v nepremičnino last toženke in udejanjenje tega nagiba. Pogled za nazaj pokaže kontinuiteto ustvarjanja življenjske skupnosti od leta 1998 dalje, zato ni odločilno, ali je imela njuna skupnost že takrat vse znanke zunajzakonske zveze.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba v I/3. in I/4. tč. izreka spremeni tako, da se v tem delu pravdni postopek ustavi in se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju.

II. V preostalem delu se pritožba toženke in celotna pritožba tožnika zavrneta ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nepremičnina parc. št. 4/2 k. o. ... (ID znak 000-4/2-0)¹ spada v skupno premoženje pravdnih strank v deležu do 517/1000 (I/1), da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in znašata za vsako do ½ (I/2), da je tožnik solastnik nepremičnine do 517/2000, toženka pa do 1483/2000 (I/3). Odločilo je, da se pri nepremičnini vknjiži lastninska pravica na tožnika do 517/2000 (I/4) in da se zavrne, kar sta pravdni stranki zahtevali več ali drugače glede skupnega premoženja na nepremičnini in glede deležev na skupnem premoženju (I/5). Sodišče je še ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo premičnine² (II/1), da znesek neodplačanega dela kredita po kreditni pogodbi št. 000 z dne 30. 10. 2007, ki je bila sklenjena med tožnikom in Banko A. d. d. dne 30. 10. 2007 na dan 1. 4. 2012 v znesku 4.348,68 EUR predstavlja pasivo skupnega premoženja, pri čemer znaša delež toženke na pasivi skupnega premoženja ½ (II/2). Toženko je obsodilo, da mora plačati tožniku 2.174,34 EUR zakonskimi zamudnimi obresti od tega zneska za čas od 24. 4. 2018 dalje do plačila (točka II/3), v presežku je zavrnilo tožnikov dajatveni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti (II/4). Zavrnjen je bil eventualni tožbeni zahtevek tožnika, da v skupno premoženje pravdnih strank spada 15.000,00 EUR, ki je bil nakazan toženki na njen račun pri banki na podlagi kreditne pogodbe št. 001 z dne 26. 11. 2012, ki je bila sklenjena med Banko A. d. d. kot posojilodajalcem in toženko kot posojilojemalko, da je delež tožnika na tem skupnem premoženju 66/100, toženke pa 44/100 in da je toženka dolžna plačati tožniku iz naslova prejetega denarnega zneska iz te kreditne pogodbe glavnico v znesku 9.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 dalje do plačila (II/5). Sodišče je po nasprotni tožbi ugotovilo, da obstaja obveznost iz kreditne pogodbe št. 001, ki je bila sklenjena 26. 11. 2012 med Banko A. d. d. kot posojilodajalko in toženko kot posojilojemalko za posojilo v znesku 5.575,95 EUR, iz naslova skupne obveznosti pravdnih strank v deležu vsakega do ½ in da je tožnik dolžan plačati toženki 2.787,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 12. 2016 dalje do plačila (III/1). V preostalem delu dajatvenega zahtevka po nasprotni tožbi v višini razlike do 7.751,24 EUR je tožbeni zahtevek toženke iz nasprotne tožbe zavrnilo (III/2). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (IV).

2. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče protispisno ugotovilo, da je tožnik v korist toženke priznal vrednost prvotne nepremičnine, ki je bila v celoti prenovljena. Tožnik je v pripravljalni vlogi 24. 4. 2018 navedel, da je stroške izdelave zunanjih sten zanemarljiv v primerjavi z vrednostjo celotne hiše. Od stare hiše so ostale le zunanje stene, vse ostalo je bilo porušeno. Tudi sodišče ugotavlja, da je ostala le škatla (zunanje stene), kar izhaja iz izvedenskega mnenja in fotografij. Sodišče bi moralo upoštevati le vrednost zemljišča v višini 13.143,00 EUR, tako da v skupno premoženje spada 83,50 % nepremičnine oziroma 835/1000. Prispevek toženke ni bil v vrednosti stare hiše. Povečanje vrednosti, kot je to storilo sodišče, ko je upoštevalo vrednost stare hiše, se uporablja v primerih, ko nekdo zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnino in ima zahtevek na povrnitev vlaganj, stvarnopravni zahtevek tožnika pa ni zahtevek na povrnitev vlaganj, temveč na ugotovitev, kaj spada v skupno premoženje. Tožnik je poleg rednega dela pridobival dodatne dohodke z delom pri stricu V. C. v višini 50 % njegove plače oziroma 410,00 EUR mesečno. Od strica je prejemal dodatno še drva za kurjavo, v letih 2007 do 2009 je pomagal A. C. in M. S., tako da je vsak mesec dodatno zaslužil 50 % svoje plače, družina pravdnih strank pa je iz tega razloga koristila brezplačno prikolico n njen obema pravdnima strankama, zato bi sodišče moralo priznati tožniku večji delež na nepremičnini oziroma na skupnem premoženju v razmerju 70 % proti 30 %. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je bil ves prispevek za gospodinjstvo in družino na toženki. Tožnik je bil veliko odsoten, vendar ne vse dni, zato je lahko veliko časa skrbel za otroka. Prispevka pravdnih strank glede teh del sta enaka. Zmotna je odločitev glede priznanja zakonskih zamudnih obresti, saj je toženka vedela za skupen kredit in je bila v zamudi že z dnem, ko je tožnik plačal zadnji obrok. Zmotna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnik glede nepremičnine po temelju uspel v celoti, po višini pa najmanj do ½, prav tako je uspel z zahtevkom glede premičnin in pasive, eventualni tožbeni zahtevek je bil postavljen alternativno, toženka pa je uspela le glede pasive skupnega premoženja. Tožnik je tudi plačal strošek izvedenca.

3. Toženka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov³. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajala zunajzakonska skupnost od začetka vlaganj v toženkino nepremičnino do poroke in da je s temi vlaganji nastalo skupno premoženje pravdnih strank. Skupno bivanje ni pogoj za nastanek skupnega premoženja le, če obstajajo utemeljeni razlogi, zaradi katerih partnerja ne živita skupaj. V obravnavanem primeru bi pravdni stranki, če bi imeli tako voljo, lahko bivali skupaj, tako kot sta po poroki v hiši toženkinih staršev. Sodišče ugotavlja, da sta tožnik in toženka vse do poroke živeli vsak na domu svojih staršev, da nista imeli skupnega gospodinjstva, da sta le občasno prespali drug pri drugem. Tožnik se pri toženki ni nikoli stuširal in kopalnice ni uporabljal. Njuno skupno druženje v prostem času ne kaže obstoja zunajzakonske skupnosti. Številne priče so potrdile, da sta bili pravdni stranki le fant in dekle in ne mož in žena. Tožnikov brat ni izpovedal, da sta bila pred poroko pravdni stranki kot mož in žena, ampak le, da je bila njuna zveza fanta in dekleta resna. I. Š. se s pravdnima strankama pred poroko ni družil, videl ju je le na cesti, da sta fant in punca. Enako je izpovedal I. B. Protispisna je ugotovitev v predzadnjem stavku 9. točke obrazložitve, da sta pravdni stranki pred poroko živeli v sobi v hiši toženkinih staršev. Takšno je bilo stanje šele po poroki. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožnik pred poroko najel kredit, ki ga je vložil v gradnjo. Da ekonomske skupnosti ni bilo, dokazujejo tožnikovi zapisi v poslovni priročnik za obdobje pred poroko, ko je vsak vložek natančno zapisal in katera od pravdnih strank ga je prispevala. Če bi bila vzpostavljena ekonomsko skupnost, takšni zapisi ne bi bili potrebni, saj bi tožnik zapisoval le zneske izdatkov. Zgolj vlaganje tožnika v toženkino nepremičnino ne dokazuje obstoja ekonomske skupnosti, kakor tudi ne načrtovanje življenjske skupnosti. Tožnik zato zaradi vlaganj pred poroko nima pravice do stvarnopravnega zahtevka. Z vlaganji, ki so bila izvedena do poroke, ni bila ustvarjena nova stvar, posebej glede na nizke finančne prispevke tožnika k adaptaciji hiše. Rezultati kasnejših vlaganj niso relevantni, ker toženka priznava, da je z vlaganji po poroki, sorazmerni del nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank. Po poroki so prispevki toženke k ustvarjanju skupnega premoženja večji od polovice, zaradi vsakodnevne delovne in organizacijske pomoči njenega očeta pri gradnji hiše, ki so bili v njeno korist, zaradi sečenj v njej in očetu solastnem gozdu in ker je imela višjo plačo kot tožnik. Tožnik s pomočjo in delom pri svojih sorodnikih ni dobil omembe vrednega zaslužka, kar dokazuje izpoved tožnikovega očeta, ki je izpovedal, da je šlo za brezplačno sorodstveno pomoč in o dohodkih tožnika iz tega naslova ni vedel ničesar. C. niso izpovedali o tem resnice, ker se jim tožnik smili. Tožnik je bil zaradi brezplačne pomoči sorodnikom vseskozi zdoma in je prihajal pozno zvečer in alkoholiziran. Toženka je vseskozi nasprotovala zahtevku, da se v pravdi deli skupno premoženje, posebej iz razloga, ker v skupno premoženje spada še veliko število premičnin in tudi skupne obveznosti, zato je v njenem interesu, da se ugotovi le obseg skupnega premoženja in deleži pravdnih strank na tem premoženju, saj ima v delitvenem postopku interes, da prejme v last celotno nepremičnino, ker je njen delež na tej nepremičnini večji, toženec pa prejme premično premoženje. Sodišče bi zato moralo v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je skupno premoženje in skupna pasiva nastajala le do marca 2012, pri tem pa se je sodišče sklicevalo na druge postopke in na izjave, ki jih je dala toženka, ki ne morejo biti dokaz. Tožnik je pristopil kot porok h kreditu, ki ga je leta 2012 najela toženka. Toženko ščiti sklenjena zakonska zveza. Toženka je natančno specificirala, za katere skupne potrebe je bil kredit porabljen. Toženka je v spornem obdobju krila vse življenjske stroške družine, tožnikov prispevek je bil minimalen, le 100,00 EUR mesečno.

4. Pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbi, v katerih predlagata, da se pritožba nasprotne stranke zavrne. Priglasili sta tudi pravdne stroške za sestavo odgovora na pritožbo in za pritožbo.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je v 9. tč. na strani 8 obrazložitve sodbe zapisalo, da sta pravdni stranki do poroke živeli vsak na domu svojih staršev, v nadaljevanju pa je zapisalo⁴: „Nenazadnje je bila skupna gradnja za njiju, ki sta načrtovala poroko in družino, živela v eni sobi pri toženkinih starših, tudi z življenjskega vidika logična rešitev.“ Ta zapis je treba razumeti v kontekstu ocene razlogov, zaradi katerih sta pravdni stranki obnavljali hišo, tako pred poroko, kot po poroki, ko sta živeli v sobi toženkinih staršev in kasneje v novi hiši. V postopku ni bilo sporno, da sta pravdni stranki bivala v sobi toženkinih staršev šele po sklenitvi zakonske zveze. Sodišče prve stopnje je protispisno v sodbi ugotovilo, da je tožnik pridobil kredit za gradnjo hiše že pred sklenitvijo zakonske zveze, kar pa ni odločilno, ker je bilo prepričljivo ugotovljeno, da je tožnik vlagal delo in denarna sredstva za obnovo hiše že pred sklenitvijo zakonske zveze. Zatrjevana nasprotja in protispisnost pa niso vplivala na pravilnost relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, še posebej glede na druga dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo obseg skupnega premoženja na nepremičnini in na celotnem skupnem premoženju ter pravilno določilo deleža pravdnih strank skupnem premoženju, zmotno pa je delitev skupnega premoženja opravilo v pravdnem postopku.

7. Odnose med partnerjema je treba obravnavati celovito, kar pomeni, da je treba upoštevati vse posebnosti konkretnega primera. Središčna točka konkretnega primera je nagib pravdnih strank, ki ga je prepoznala tudi okolica⁵, da zaradi vzpostavite življenjske skupnost, že pred sklenitvijo te skupnosti oziroma zakonske zveze, pričneta z vlaganji v nepremičnino last toženke in udejanjenje tega nagiba. VSRS je v sodbi II Ips 264/2010 pojasnilo, da je življenje pestro in ponuja številne primere, ki se med seboj pomembno razlikujejo. Primere iz sodne prakse je zato treba presojati kritično in z upoštevanjem vseh okoliščin primera. Dejstvo, da tožnik in zapustnica nista bivala skupaj oziroma sta skupaj preživljala le vikende, še ne izključuje obstoja zunajzakonske skupnosti. Če zaradi dela, stanovanjskih razmer ali drugih razlogov sporazumno nista živela skupaj, njuna skupnost pa je imela druge značilnosti življenjske skupnosti v smislu ekonomske soodvisnosti, čustvene pripadnosti, intimne povezanosti in siceršnje odločitve za skupno življenje, so pogoji za izenačitev takšne skupnosti z življenjem v zakonski zvezi iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (v nadaljevanju ZZZDR) izpolnjeni.

8. Toženka v pritožbi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki začeli leta 1998 obnavljati hišo takoj za tem, ko je toženka pridobila nepremičnino v last od starega očeta in sicer iz razloga, ker hiša ni bila primerna za bivanje, pravdni stranki pa sta načrtovali poroko in družino ter skupno bivanje v hiši. Ta skupen namen (dogovor) priznava tudi toženka, ko zatrjuje, da je hiša skupno premoženje pravdnih strank⁶. Toženka sicer zatrjuje, da ima tožnik za prispevek h gradnji hiše za čas do sklenitve zakonske zveze denarno terjatev, solastniški delež pa mu pripada glede na višino vlaganj po sklenitvi zakonske zveze, vendar kritična presoja okoliščin konkretnega primera te teze ne potrjuje. Namen vzpostavitve skupnosti ni bil (zgolj) ekonomski (kot obstaja med družbeniki v družbeni pogodbi; glej XXXVII. poglavje Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), namen in tudi dogovor pravdnih strank je bil, da se obnovi hiša zaradi skupnega bivanja in vzpostavitve življenjske skupnosti ter da prenovljena hiša posledično postane del skupnega premoženja pravdnih strank, s tem, da je med pravdnima strankama obstajala tesnejša povezanost, ker sta bili čustveno povezani⁷. Kasnejši potek dogodkov potrjuje, da se je nagib in dogovor pravdnih strank v celoti udejanjil, ko sta med obnovo hiše sklenili zakonsko zveza, ustvarili (načrtovano) družino in po končani gradnji pričeli s skupnim bivanjem v hiši. Pogled za nazaj pokaže kontinuiteto ustvarjanja življenjske skupnosti od leta 1998 dalje, zato ni odločilno, ali je imela njuna skupnost že takrat vse znanke zunajzakonske zveze⁸. Pravdni stranki do sklenitve zakonske zveze nista skupaj bivali⁹, po sklenitvi zakonske zveze leta 2000 sta živeli v kletnih prostorih v hiši toženkinih staršev, leta 2004 pa sta se preselili v obnovljeno hišo. Na ta dejstva opozarja toženka v pritožbi, ko izpostavlja, da bi pravdni stranki lahko živeli skupaj v hiši njenih staršev že pred sklenitvijo zakonske zveze, če bi obstajala zunajzakonska skupnost, vendar pri tem spregleda, da je pred sodiščem prve stopnje navajala¹⁰, da „je tožnikova družina zelo verna in tožnikova mati ne bi nikoli dovolila, da bi pravdni stranki pred poroko bivali skupaj.“

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je iz stare hiše nastala nova stvar, ki daje tožniku upravičenje do priznanja lastninske pravice na nepremičnini¹¹, vendar ne le v višini vložka po sklenitvi zakonske zveze, kot to zatrjuje toženka, marveč za vse vložke od začetka obnove hiše dalje.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje¹², da je življenjska skupnost trajala do marca 2012¹³, ko med pravdnima strankama ni bilo več medsebojne čustvene, intimne in ekonomske na(po)vezanosti, kar izhaja tako iz izpovedbe tožnika, kakor tudi toženke v razveznem postopku in v postopku kazenske preiskave. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da njene izjave, ki jih je dala v teh postopkih niso relevantne.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje ovrednotilo prispevke pravdnih strank k ustvaritvi, povečanju in ohranitvi skupnega premoženja in na tej podlagi deleža pravdnih strank na tem premoženju, kot to določa 51. člen ZZZDR. Pravdni stranki sta v času življenjske skupnosti prejemali minimalno plačo. Plača toženke je bila višja od tožnikove od aprila 2011. Tožnik je dodatno zaslužil z delom pri stricu V. C. med leti 2001 do 2006 in z delom pri gradnji hiše A. C. in M. S. med leti 2007 do 2009, kjer je prejemal na uro 5,00 EUR in ugodnost, da je družina brezplačno bivala v prikolici na morju. Ta dejstva je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo in jih pritožba toženke neutemeljeno izpodbija. Toženka je dodatno delala v letu 1998 kot šivilja in dodatno zaslužila 100,00 EUR¹⁴. Očeta pravdnih strank sta opravila številna dela na hiši¹⁵, toženkin oče je bil tudi po izpovedbi tožnika vsaj na začetku idejni vodja projekta obnove hiše, ker je bila to njegova rojstna hiša, dal je tudi les iz svojega gozda, enako tudi tožnikov oče, ki se je uporabil pri gradnji hiše, les pa je dala tudi toženka iz svojega gozda. Pomoč tožnikovih sorodnikov je bila večja, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pomoč in prispevke sorodnikov pravdnih strank pri gradnji, kot pomoč, ki je bila dana obema¹⁶. Tožnik je vodil gradnjo hiše in opravil številna gradbena dela, po izgradnji hiše pa je tudi uredil okolico¹⁷. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri gradnji pomagala tudi toženka, občasno je delavcem tudi prinašala hrano, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da njen prispevek pri obnovi hiše ni enak tožnikovemu. Tožnik je dodatno zaslužil z dodatnimi deli, delal je na hiši, v času njegove odsotnosti pa je toženka skrbela za gospodinjstvo in za njuna otroka, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni mogoče sprejeti tožnikovih navedb, da sta pri teh delih enako sodelovala. Prispevek toženke je bil bistveno večji, enako kot je bil bistveno večji prispevek tožnika pri obnovi hiše. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so prispevki pravdnih strank na skupnem premoženju enaki.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila pred obnovo hiše vrednost nepremičnine v lasti toženke 38.128,00 EUR, vrednost nove nepremičnine je 79.025,00 EUR, kar pomeni, da je skupno premoženje pravdnih strank 51,70 % oziroma 517/1000 nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vrednost prvotne nepremičnine, skupaj z vrednostjo stare hiše. Leta 1998 je bila, glede na finančne zmožnosti pravdnih strank, obnova hiše najbolj realna možnost, da si pravdni stranki zagotovita lastno bivališče, v katerem bosta vzpostavili življenjsko skupnost. Toženka bi nepremičnino lahko prodala za 38.128,00 EUR in ta denarni znesek vložila v skupno premoženje, če bi pravdni stranki kupili drugo nepremičnino, vendar je bil dogovor pravdnih strank drugačen. Pravdni stranki sta želeli obnoviti hišo last toženke, da bi lahko ustvarili življenjsko skupnost, kar pomeni, da je treba upoštevati vrednosti nepremičnine pred začetkom obnove. Nenazadnje je del te hiše ostal (posamezne stene) oziroma je bil material porabljen za prenovo hišo.

13. Toženka je v vlogah večkrat nasprotovala tožbenemu zahtevku (tudi) iz razloga, ker je tožnik zahteval delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, s tem, ko je zahteval priznanje solastninskega deleža na nepremičnini in vpis tega deleža v zemljiško knjigo¹⁸. Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in odločilo, da je njegov solastninski delež na nepremičnini do 517/2000 in da se njegov solastniški delež vpiše v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje ni delilo drugega skupnega premoženja (premičnin) in tudi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih posebnih okoliščin, je bila potrebna delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku in ne v nepravdnem postopku, kot to določa 118. člen Zakona o nepravdnem postopku. Teh posebnih okoliščin v postopku tudi ni zatrjeval tožnik, čeprav je v tem delu toženka tožbenem zahtevku prav iz teh razlogov nasprotovala. Sodna praksa le v izjemnih primerih dopušča delitev skupne lastnine v pravdnem postopku. Gre za primere, ko se izkaže, da bi bilo nesmiselno podvajati postopke, ker med dediči zapustnika in zakoncem zapustnika (ali med nekdanjima zakoncema) ni sporen način delitve in gre za obojestranski predlog, ali če se zahteva izplačilo deleža, pa se s tem predlogom pravdne stranke strinjajo, ali gre za sorazmerno majhna vlaganja in se zahteva plačilo deleža v denarju, ali če gre za vlaganja pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja, ali pa v primeru nedopustnega razpolaganja s skupnim premoženjem skupnega lastnika¹⁹. Ker niso izkazane te posebne okoliščine, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je pravdni postopek glede tožbenega zahtevka, s katerim tožnik zahteva priznanje in vpis solastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo, ustavilo, postopek pa se bo v tem delu nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem (21. člen ZPP)²⁰.

14. Zmotna je ugotovitev toženke, da je treba upoštevati trajanje zakonske zveze pri ugotavljanju obveznosti iz kreditne pogodbe, kateri je pristopil tožnik kot porok leta 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica 26. 11. 2012 najela kredit, s katerim je poplačala kredit z dne 10. 9. 2009 v znesku 5.575,95 EUR in s tem je pokrila del obveznosti iz skupnega premoženja, preostanek kredita, ki je bil plačan 4. 2. 2016 v znesku 9.777,32 EUR, pa ni bil porabljen za potrebe nekdanje življenjske skupnosti pravdnih strank²¹.

15. Glede kredita, ki ga je odplačal tožnik iz naslova obveznosti iz skupnega premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe in ne od dneva, ko je tožnik poplačal kredit, ker je toženka prišla v zamudo z dnem, ko je bila pozvana na plačilo. Sodišče prve stopnje se pri tem pravilno sklicuje na določbo 193. člena OZ. Ker gre za neupravičeno obogatitev, toženka pa ni bila nepoštena, je tožnik upravičen do obresti od dneva vložitve zahtevka.

16. Glede na celoten uspeh pravdnih strank tako po temelju kot po višini, v katerem sta (obe) pravdni stranki deloma propadli, toženka pa je deloma uspela s pritožbo, je pravilna odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka, tako pred sodiščem prve kot druge stopnje²².

17. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je v tem delu pravdni postopek ustavilo, postopek pa se bo nadaljeval po pravilih nepravdnega postopka pred pristojnim sodiščem.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju nepremičnina.
² Glej II/1, kjer so določno opredeljene premičnine, ki so skupno premoženje pravdnih strank.
³ Toženka je po izteku pritožbenega roka vložila popravek pritožbe, ki ga je pritožbeno sodišče upoštevalo, ker je popravila le očitne pisne in računske pomote iz pritožbe.
⁴ Stran 9 sodbe oz. l. št. 237.
⁵ Starši in sorodniki pravdnih strank so zato pomagali (obema) pravdnima strankama pri obnovi hiše, da bi si pravdni stranki ustvarili pogoje za skupno bivanje, s tem, da bo nova hiša del njunega skupnega premoženja. Tudi priče so izpovedovale, da sta bili pravdni stranki v razmerju fant in punca, vendar so hkrati izpostavljali, da je bila zveza resna (trajala je od leta 1994).
⁶ Iz teh razlogov ni odločilna pritožbena navedba toženke, da je tožnik v poslovni priročnik vpisoval vsak prispevek stranke v obnovo hiše, kar naj bi po mnenju toženke dokazovalo, da nista imela skupnih finančnih sredstev in zato pravdni stranki nista bili v zunajzakonski skupnosti od leta 1998 do sklenitve zakonske zveze.
⁷ Podrobneje o tem glej 9. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁸ Primerjaj z razlogi iz sodbe in sklepa VSRS II Ips 252/2017.
⁹ Živeli sta vsaka pri svojih starših, hiši staršev pa sta oddaljeni 200 metrov.
¹⁰ Glej pripravljalno vlogo z dne 29. 8. 2016; l. št. 22.
¹¹ V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na materialnopravne določbe, ki so povzete v 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹² Glej 10. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹³ Zakonska zveza pravdnih strank je bila razvezana dne 5. 6. 2014.
¹⁴ Podrobneje glej 21. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁵ Podrobneje glej 22. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁶ Enako je treba upoštevati tudi dejstvo, da sta pravdni stranki od 2000 do 2004 živeli v hiši toženkinih staršev.
¹⁷ Podrobneje glej 22. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹⁸ Glej npr. l. št. 25.
¹⁹ Glej sklep VSL I Cp 1468/2017.
²⁰ Primerjaj s sodbo in sklepom VSRS II Ips 157/2014.
²¹ V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje iz 25. tč. obrazložitve sodbe.
²² Kar velja tako za stroške za pritožbo, kakor za odgovor na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1435/2014
• VSL sodba in sklep II Cp 1484/2014
• VSK Sodba I Cp 523/2017