VSL Sodba II Cp 1300/2019

Jedro

Nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo dobrih 14 mesecev, s tem da je izvedenec težave, ki jih je tožnik imel v zadnjih 8 mesecih, opredelil le še kot nesposobnost za večje napore, ni mogoče opredeliti kot zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu odškodninskega prava. Začasne neugodnosti, ki jih je tožnik trpel (hudo pešanje srca z občutkom pomanjkanja zraka, občutkom nemoči in nezmožnostjo normalnega gibanja) zlasti v prvem trimesečju po nezgodi, pa niso bile tako intenzivne, da bi jih lahko sodišče upoštevalo posebej in ne v okviru nevšečnosti v času zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. in IV. točka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 10.739,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2015 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka), v presežku (za 42.000 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnika v znesku 355,81 EUR, in sicer na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka), zahtevek za povrnitev stroškov tožene stranke pa zavrnilo (V. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka)¹ in odločitev o stroških (IV. točka izreka) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je udarnina srca pri tožniku pustila vsaj manjše spremembe v srčni mišici, kar predstavlja trajno posledico. Trdi, da bi mu sodišče moralo posebej priznati tudi odškodnino zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Povzema težave, ki jih je trpel med zdravljenjem, in ki jih po njegovem mnenju ni mogoče enačiti z bolečinami oziroma nevšečnostmi. Sodišče ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je imel zelo hudo zmanjšano srčno funkcijo, kar je značilno za srčno popuščanje. Izvedenec je tudi pojasnil, da ima tožnik dobro prognozo in da se srčna funkcija postopoma popravlja, kar pa pomeni, da njegovo stanje še ni tako kot pred nezgodo. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri odmeri pravdnih stroškov oziroma uspeha v pravdi pa upošteva, da je po temelju uspel v celoti ter toženi stranki naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil dne 5. 10. 2012 poškodovan v prometni nezgodi, ko je kot voznik osebnega avtomobila čelno trčil v drevo. Pri tem je utrpel topo poškodbo prsnega koša s kontuzijo (udarnino) srca, kar je bil vzrok za tožnikove težave z delovanjem srca oziroma zmanjšano srčno funkcijo, ki so se pokazale nekaj dni po nezgodi. Postavljeni izvedenec specialist interne medicine in kardiologije je potrdil, da so težave tožnika s srcem posledica prometne nesreče in da drugega vzroka za desnostransko srčno prizadetost pri tožniku ni bilo.

6. Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi zatrjevane škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, ki je pojasnil, da se je srčna funkcija pri tožniku po zdravljenju izboljšala do te mere, da je tožnik sposoben normalnega življenja in premagovanja naporov. Pri povzemanju prve dopolnitve izvedenskega mnenja je sicer napačno zapisalo, da so bile manj izrazite težave, tj. samo nesposobnost za večje napore, prisotne le v drugem trimesečju po nezgodi, a je te v prejšnji (10.) točki obrazložitve (v okviru odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem) pravilno umestilo v drugo polletje po nezgodi oziroma njihovo trajanje časovno omejilo do elektrokonverzije, ki jo je tožnik imel 29. 12. 2013, torej na približno zadnjih 8 od skupno 14 mesecev tožnikovega zdravljenja, ki se je takrat zaključilo, kot je ugotovil izvedenec. Tožnik takšnemu izvedenskemu mnenju niti ni ugovarjal in ga je sprejel kot pravilnega. Ker je torej izvedenec pojasnil, da so tožnikove težave zaradi nezgode najkasneje v 14 mesecih izzvenele, iz mnenja pa tudi ne izhaja, da bi mu ostale kakršnekoli funkcionalne trajne posledice, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da ugotovitev izvedenca, da je udarnina srca pri tožniku pustila vsaj manjše spremembe v srčni mišici, da pa ima dobro prognozo in da se srčna funkcija postopoma popravlja, zaključka sodišča ne omaje oziroma z njim ni v nasprotju. Iz izvedenskega mnenja namreč jasno izhaja, da je pri tožniku prišlo do takšnega izboljšanja iztisnega deleža levega prekata (ki je bil v obdobju po nesreči sicer hudo zmanjšan), da je sedaj povsem normalen (od 15 % se je popravil na 70 %, pri čemer normalen znaša 50 - 70 %).² Izvedenec je sicer res navedel, da je takšno izboljšanje velika redkost, kar pa ne spreminja ugotovitve, da poškodbe oziroma težave s srcem tožniku niso pustile trajnih posledic. O (trajnem) zmanjšanju življenjske aktivnosti in posledično duševnih bolečinah zaradi prizadetosti zato ni mogoče govoriti.

7. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zavzemanje za prisojo odškodnine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se po ustaljeni sodni praksi³ prisodi le v izjemnih primerih, ko gre za takšno zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali ko to opravičujejo posebne okoliščine. Predvsem mora biti prikrajšanje življenjske aktivnosti tako, da je mogoče jasno razmejiti med tistimi neprijetnostmi, ki jih povzročajo telesne bolečine, in tistimi neprijetnostmi in vlaganjem večjega napora v vsakdanjem življenju, ki presegajo omejitve (oziroma trpljenje) zaradi bolečin in zato preidejo v duševno trpljenje, ki je samostojna pravno priznana škoda, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano. Nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo dobrih 14 mesecev, s tem da je izvedenec težave, ki jih je tožnik imel v zadnjih 8 mesecih, opredelil le še kot nesposobnost za večje napore, ni mogoče opredeliti kot zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu odškodninskega prava. Začasne neugodnosti, ki jih je tožnik trpel (hudo pešanje srca z občutkom pomanjkanja zraka, občutkom nemoči in nezmožnostjo normalnega gibanja) zlasti v prvem trimesečju po nezgodi, pa niso bile tako intenzivne, da bi jih lahko sodišče upoštevalo posebej in ne v okviru nevšečnosti v času zdravljenja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da nezmožnost skrbeti sam zase v času zdravljenja prav tako ne spada v okvir te posebne odškodninske postavke. Sodišče prve stopnje je vso to škodo v zadostni meri upoštevalo v sklopu odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja.

8. Ker se pritožnik neutemeljeno zavzema za priznanje odškodnine posebej iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je pritožbeno sodišče presojalo, ali bi mu šla višja odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, v okviru katere je upoštevalo to škodo. Vse dejanske okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in so potrjene z izvedenskim mnenjem ter izpovedbo tožnika,⁴ pa tudi po presoji pritožbenega sodišča višje odškodnine od prisojene v znesku 10.000 EUR (približno 9 povprečnih mesečnih neto plač)⁵ ne utemeljujejo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da točno takega primera v sodni praksi ni najti (udarnina srca oziroma prsnega koša je v večini primerov, ki jih je po pregledu sodne prakse našlo pritožbeno sodišče, kumulirana oziroma spremljana z drugimi poškodbami in ni obravnavana izolirano – v povezavi s težavami s srcem, kot v predmetni zadevi), da pa sodišča v celo (bistveno) hujših primerih prisojajo primerljive zneske odškodnin, kot je bila priznana tožniku s strani sodišča prve stopnje.⁶ Take dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za višjo odškodnino od prisojene, pritožnik pa primerov iz sodne prakse, kjer bi bila za enak oziroma primerljiv obseg škode prisojena odškodnina v višini, kot jo sam predlaga, niti ne ponudi.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo tožnikov uspeh v pravdi. Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje z izvedencem medicinske stroke ugotavljalo tako obstoj škode in njene višine kot tudi vzročno zvezo. Stroški, ki so nastali z dvema dopolnitvama izvedenskega mnenja (zaradi pripomb tožene stranke, ki je ugovarjala zlasti vzročno zvezo) pa glede na višino zahtevka niso bili znatni (161,88 EUR)⁷, zato razlogov za ločeno vrednotenje uspeha ni.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (III. in IV. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške, nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožuje se zgolj zoper višino dosojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ki mu jo je sodišče priznalo v znesku 10.000 EUR.
² Glej stran 9 izvedenskega mnenja z dne 14. 3. 2018.
³ Glej npr. odločbe VS RS II Ips 718/95, II Ips 527/97, II Ips 205/2003, II Ips 723/2008.
⁴ Glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Povprečna neto plača za januar 2019 (v času sojenja na prvi stopnji) je znašala je 1.115,98 EUR.
⁶ V zadevi II Ips 323/2006 je sodišče oškodovancu, poškodovanem v prometni nesreči, za bistveno hujše poškodbe (zlom tretjega do sedmega rebra levo, vdor krvi in zraka v levo prsno votlino, zlom leve mečnice, pretres možganov, raztrgana rana za levim ušesom in poškodba drugega desnega zgornjega sekalca), trajanje telesnih bolečin v večjem obsegu kot v obravnavanem primeru, pri čemer so občasne lahke še sedaj občasno prisotne, 15 dni hospitalizacije, 2 punkciji prsnega koša, 9 RTG slikanj, 3 ultrazvočne preglede trebuha in prsnega koša, prejemanje infuzije, kisika na masko, protibolečinskih zdravil in zdravil za preprečevanje strjevanja krvi, 11 ambulantnih pregledov, 20 fizioterapij in 5 mesecev bolniškega staleža iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v višini 11,5 povprečnih mesečnih neto plač. V zadevi II Ips 803/2006 je bila poškodovancu v prometni nesreči za udarnino prsnega koša, trebuha in raztrganino vranice, ki je bila operativno odstranjena, bolečinsko obdobje prestanih telesnih bolečin približno 43 dni, medtem ko se bodoče telesne bolečine občasno še pojavljajo, 7 dni hospitalizacije, operativni poseg, RTG slikanje in infuzijo prisojena odškodnina iz tega naslova v višini približno 9 povprečnih mesečnih neto plač. Za zlom zoba II. vratnega vretenca, zlom sklepnih odrastkov IV. in V. vratnega vretenca, zvin prsno ledvene hrbtenice, udarnino glave in rame, udarnino z izlivom krvi v zadnjičnem predelu, drobno ranico s tujkom na vratu, telesne bolečine v trajanju približno 6 mesecev, pri čemer lažje občasne še trpi in jih bo tudi v bodoče, hospitalizacijo v trajanju 14 dni in operacijo ter 60 fizioterapij, vrat v mavcu 7 tednov, 14 dni zdravilišča in zdravljenje, ki je skupno trajalo 1 leto in 5 mesecev, je poškodovanec v prometni nesreči prejel 11,4 povprečne mesečne neto plače za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (II Ips 1058/2008). V primeru, ki po višini odstopa navzgor (II Ips 93/2015) je oškodovanec (prav tako v prometni nesreči) utrpel udarnino pljuč obojestransko z izlivom krvi v prsno votlino, skrčenje spodnjega levega pljučnega režnja zaradi motenega dovoda zraka v pljuča, udarnino trebušne stene, udarnino srca z izlivom krvi v osrčnik, zlom zadnjega dela sklepne ponvice levega kolčnega sklepa z izpahom stegnenice, pri čemer so bile poškodbe smrtno nevarne, zdravljenje pa je trajalo 233 dni, 11 dni je bil na intenzivni negi, operiran v splošni anesteziji, stegnenica je bila poravnana v splošni anesteziji, uvedba torakalnih drenov v lokalni anesteziji, imel je številne kontrolne preglede, vezan na bergle 6 mesecev ter druge nevšečnosti. Vse navedeno upravičuje odškodnino v višini približno 26 povprečnih mesečnih neto plač iz tega naslova. Pritožbeno sodišče za primerjavo daje še zadevo II Ips 16/2013, ki po poškodbah sicer ni primerljiva obravnavani, je pa primer bistveno hujši, odškodnina pa le nekoliko višja od prisojene v obravnavani zadevi. V tej zadevi je poškodovanec pri padcu na glavo med drugim utrpel poškodbe možganov in možganovine, kar je imelo za posledico akutne motnje zavesti in nastanek zunajmožganskega hematoma. Bolečine je pričakovati tudi v bodoče, v bolniškem staležu je bil 2 leti in pol. Nevšečnosti med zdravljenjem so zajemale intenzivno nego, več CTG glave, EEG, infuzijske terapije, jemanje številnih zdravil, pregledov pri specialistih itd. Hospitaliziran je bil v trajanju 60 dni, od tega 20 dni v komi. Za telesne bolečine in nevšečnosti pa je prejel 12,3 povprečne mesečne neto plače.
⁷ Glej sklep o odmeri nagrade izvedencu na list. št. 101 in 102 spisa.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3175/2013
• VSC sodba Cp 740/2008
• VSL sodba in sklep II Cp 3154/2014