VSL Sodba I Cp 575/2019

Jedro

Za izvenzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (ti. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti, odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.695,92 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku pripada dedna pravica po pokojni A. A., rojeni 00. 00. 1933 in umrli 00. 00. 2011, ker je med njima obstajala dlje časa trajajoča življenjska skupnost, ki je imela vse znake zunajzakonske skupnosti.

2. Tožnik v pritožbi po svoji pooblaščenki, kateri je bila priložena še njegova lastnoročna, uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je oprlo odločitev na okoliščine, da tožnik ni vedel, kdaj sta umrla B. B. in C. C., ki sta živela pri zapustnici do svoje smrti, kar je nepomembno. Slednje velja tudi glede okoliščine, da zapustnici čistoča ni bila najpomembnejša. Tudi obstoj inkontinence, o kateri je izpovedoval le I. B., ne pa tudi drugi, ni dokazan.

Tožnik je dokazal, da sta bila z zapustnico intimno in čustveno povezana. Imel je hišo 50 m proč od zapustničine, na njenem zemljišču, tako da sta v vsakem primeru živela skupaj, tudi če sta bila kdaj v eni, kdaj pa v drugi hiši.

Sodišče je v nasprotju z dokaznim postopkom ocenilo, da med tožnikom in zapustnico ni obstajala intimna vez, in to vse zaradi sporne postelje. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da sta spala in imela intimne spolne odnose pri enem ali drugem, včasih pa sta spala tudi vsak na svojem koncu, saj sta hiši blizu. Ne drži trditev tožencev, da nista imela skupne spalnice. Dokazano je, da sta spala na zakonski postelji, sicer pa je v hiši več postelj. Slednje je potrdila tudi prva toženka. Sodišče tožniku dodatnih vprašanj glede postelj niti ni dopustilo, ker naj ne bi bilo trditev, kar ne drži, saj tožnik ni trdil, da bi spal z zapustnico le na sporni postelji v kuhinji. Da sta v kuhinji živela kot bogova, je dokazano s tožnikovo izpovedjo. Tudi četrta toženka je potrdila, da je tožnika videla pri zapustnici, uredil pa je tudi njen grob, česar ne bi storil, če ne bi bil njen partner.

Sodišče je v zvezi z vprašanjem obstoja intimnega odnosa tudi neutemeljeno ocenilo izpovedi prič V. L. in I. S. za neverodostojni, ki sta potrdila intimen odnos tožnika z zapustnico. Nepravilno je sodišče ocenilo, da tožnik z zapustnico ni bil intimen, ob dokazani obstoječi zakonski postelji v hiši.

Navzven je bila njuna vez kot razmerje med možem in ženo, kar je dokazano z zaslišanjem prič. To izhaja iz delov izpovedi prič J. B., P. Č., J. Č., J. G., V. L., I. S., drugega toženca in četrte toženke. Iz njihovih izpovedi je razbrati, da sta bila tožnik in zapustnica čustveno navezana in tudi intimna.

Ugotovitev o neobstoju skupnih financ je v nasprotju s prvotno oceno prvega sodišča. Tožnik je s pričami dokazal, da sta s tožnico skupaj delala veliko stvari, priče so potrdile, da je vozil njen traktor in delal na njeni kmetiji. Dokazano pa je tudi, da se je ukvarjal s konjeništvom, pri čemer je zaslužil po 40 EUR na kovanega konja. V postopku je tudi dokazano, da je bil pooblaščen na zapustničinem računu. Da je bil pooblaščen le nekaj mesecev pred smrtjo, niti ni pomembno, saj zapustnica ni vedela, da bo umrla. Navedena listina potrjuje, da sta imela skupne finance. Zapustnica se tudi ni hotela pogovarjati o financah s pričo D. L. brez navzočnosti tožnika, ki je izpovedal, da sta bila zapustnica in tožnik pri urejanju poslov vedno skupaj in se v njegovi odsotnosti ni želela pogovarjati o tem. Tudi priče J. B., I. S., V. L., J. G. ter prva in tretja toženka so potrdili, da sta bila tožnik in zapustnica v ekonomski skupnosti, saj so izpovedovali, kaj je tožnik delal na kmetiji. Priča J. B. je tudi povedala, da je za gnoj in jajca plačeval tožniku, prej pa zapustnici. Vse je urejal s tožnikom.

Tožnik ni prejemal le denarne socialne pomoči, pač pa se je ukvarjal tudi s konji, kar potrjujeta njegova izpovedba in revija o konjih. Tudi priči D. L. in I. S. in nenazadnje četrta toženka so potrdili, da je tožnik delal s konji. Navedeno je v nasprotju z oceno sodišča, da tožnik ni ponudil nobenega dokaza o tem, da je prispeval lastna sredstva. Drži, da je zapustnici pomagal, a kot partner.

Sodišče se ne opredeli do tožnikove izpovedi, da je plačeval položnice in da je zapustnica le občasno z njim hodila v trgovino, banko ali na pošto.

3. Toženci so v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Utemeljenost tožbenega zahtevka o obstoju dedne pravice je odvisna od tega, ali je tožnik v postopku dokazal, da je med njim in pokojno A. A. ob njeni smrti obstajala skupnost, ki ima po Zakonu o dedovanju (ZD) enake posledice za dednopravni položaj partnerjev kot zakonska zveza. Gre za skupnost moškega in ženske, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze (4.a člen ZD).

6. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, gre pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti za pravni standard. Za izvenzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata in sta si intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (ti. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti, odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.¹ Obstoj teh prvin mora zatrjevati in dokazati tožnik.

7. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da dokazna ocena v izpodbijani sodbi ni v skladu z 8. členom ZPP. Dokazna ocena je sicer mestoma skromna, a se sklep o nedokazanosti ključnih prvin zunajzakonske skupnosti tudi ob upoštevanju dokazov, ki jih izpostavlja pritožba, pokaže kot pravilen.

8. Tožnikove navedbe o vsebini njune skupnosti so bile skope. Ne glede na razkorak med tožbeno trditvijo in kasnejšo navedbo o tem, kdaj naj bi tožnik s pokojno dejansko zaživel, je razbrati, da je trdil, da je s pokojno v zunajzakonski skupnosti živel od leta 2008 po smrti B. B. in C. C., ki sta stanovala v pokojničini hiši. Navajal je, da si je na pokojničinem zemljišču, ki mu ga je dala, zgradil majhno hišo, v katero se je preselil v letu 1999, da pa se je k njej, ki je živela v svoji (bližnji) hiši/domačiji, preselil v letu 2008 in z njo tam dejansko živel. Trdil je, da se je med njima vzpostavila intimna skupnost oziroma zveza. Glede skupnega gospodinjstva in ekonomske skupnosti pa je navajal, da sta imela skupne finance, da sta praktično vse na pokojničini kmetiji delala skupaj (jedla, kuhala, pospravljala) ter imela skupen denar, s katerim sta hodila v trgovino in plačevala položnice. Tožena stranka je tem trditvam konkretizirano ugovarjala.

9. Glede na takšen okvir trditev, s katerim se je začrtal predmet spora, ima pritožnik prav, da ni odločilno, da ni vedel, kateri stanovalec (B. B. ali C. C.) je umrl katerega leta. A sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti temu ni dalo posebne teže. Relevantno je, ali sta tožnik in zapustnica živela v zunajzakonski skupnosti v obdobju od 2008 do zapustničine smrti v aprilu 2011.

10. Odločitev o zavrnitvi zahtevka temelji na oceni, da tožnik ni dokazal, da bi bil s pokojno v intimnem razmerju in da bi med njima obstajala ekonomska skupnost. Ni uspel dokazati, da bi bil njun odnos oziroma sobivanje, ki so ga nekatere priče sicer potrdile, takšne kvalitete, da bi utemeljeval sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti.

11. Glede na tožbene trditve, da se je tožnik k zapustnici preselil in dejansko pri njej živel, je pomembno, ali in kje sta res (skupaj) spala, saj je lahko s tem vzpostavljen indic razmerja intimne narave, ki lahko vodi (skupaj z drugimi kumulativno obstoječimi okoliščinami) k vzpostavitvi zunajzakonske skupnosti ob obstoju volje po tej. Tožnik je v prvotnem postopku izpovedoval, da je bila postelja, ki sta si jo delila s pokojno, saj sta na njej spala, posneta. Izpovedal je, da so mu to posteljo pomagale sestaviti zaslišane priče, ki so o tem tudi izpovedovale, ob prenovi zapustničine sobe (oziroma kuhinje), ki je bila edina v njeni hiši ogrevana. V tem prostoru, ki ga je uredil v hiši, naj bi s pokojno živela in spala. V tej smeri so v prvem sojenju izpovedovale priče J. Č. in P. Č., V. L. in I. S. Vendar pa je tožnik v ponovljenem sojenju v direktnem nasprotju s prvotno izpovedjo začel izpovedovati, da s pokojno na sporni postelji, ki se je izkazala glede na prikazani posnetek, za enoposteljno, nista spala (da to ni bil prostor za spanje), saj je bila ta mišljena za pokojno, namenjena dnevnemu počitku. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni izpovedbe tožnika kot neprepričljivo, saj je odstopil od svoje prvotne izpovedi. Tudi priči V. L. in I. S. sta v ponovljenem postopku, v ponovni izpovedi nenadoma začela izpovedovati o postelji v kuhinji namenjeni dnevnemu počitku, z dodatnim vsebinsko enakim pojasnilom, da sta tožnik in pokojna spala v drugi sobi, ki jih je zasedal eden od pokojnih stanovalcev v tej hiši.² Razlog, zakaj sodišče ni verjelo tožniku in pričam, da sta bila intimno povezana in tako dejansko prebivala kot mož in žena v pokojničini hiši, je iz izpodbijane sodbe razviden - ker zaradi njihovih nasprotujočih in spreminjajočih se izjav njihove izpovedi niso prepričljive. Okoliščina, da v hiši dejansko obstaja več postelj, glede na skromne tožbene trditve in neprepričljive izpovedi, ne more pripeljati do drugačnega zaključka, kot ga je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje. Priče, katerih zaslišanje je predlagal tožnik in jih deloma povzema v pritožbi, so res izpovedale, da so odnos med tožnikom in pokojno lahko dojemali kot partnerski. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da sta tožnik in pokojna kuhala v kuhinji pokojničine hiše, da ji je tožnik pomagal pri vzdrževanju čistoče in tudi delal, kolikor je zmogel, na njeni kmetiji. Drži, da so priče, ki jih pritožba omenja, izpovedale to, kar se v njej (sicer le deloma) izpostavlja. To so priče izpovedovale, kar so zaznale, kadar so bile na obisku oziroma ko so se družili (na domu pokojne), ne pa tudi kako sta živela sicer. Glede na to, da je bila neprerekana trditev tožene stranke, da je pokojna del parcele odstopila tožniku (kjer si je nesporno ugotovljeno zgradil hiško za bivanje), je življenjsko sprejemljivo in razumljivo, da je tožnik zato pokojni glede na njeno starost pomagal pri različnih delih in sta se tudi družila. Neka naklonjenost ali navezanost med njima je nedvomno obstajala, saj je bilo to potrjeno z zaslišanjem prič, ki jih omenja pritožba. A to ni zadosten dokaz za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti. Občasno sobivanje v istem prostoru v hiši pokojne, ki je bil na novo opremljen, ne predstavlja kvalitete partnerskega odnosa v smislu zunajzakonske skupnosti. Zunajzakonske skupnosti ni mogoče mešati oziroma enačiti s prijateljstvom oziroma sobivanjem ob priložnostih in po potrebi, v katerem med osebama ni izkazana resnična želja po vzpostavitvi trajnega vzajemnega skupnega življenja kot zunajzakonske skupnosti. V prid sklepu, da ni bilo volje, da bi resnično skupaj zaživela v hiši pokojne, govori tudi tožnikova navedba, da je spal tako v hiši pokojne kot tudi na svojem domu.

12. Ker že eden od bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti ni bil dokazan, je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom izpodbijane sodbe o nedokazanosti ekonomske skupnosti med tožnikom in pokojno. Dogovarjanje o plačilu stroškov in prihodkih iz naslova kmetijskih pridelkov ne predstavlja zadostnega dokaza za zaključek o skupnem upravljanju s finančnimi sredstvi, ki sta jih v relevantnem obdobju pridobila tožnik in pokojna. Če sta si tožnik in pokojna delila stroške za nakup dobrin za obedovanje in pogostitev občasnih obiskov znancev, to še ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila v letih druženja zaradi teh prispevkov v ekonomski skupnosti. Izpoved priče D. L. nima posebne teže, saj je v stikih s tožnikom in pokojno nastopal kot pooblaščenec – odvetnik osebe, ki ji je pokojna že pred letom 2008 prodala nepremičnino. Šlo je za trikratni obisk pri pokojni, ki se tedaj brez navzočnosti tožnika ni želela pogajati ali dogovarjati v zvezi z še obstoječim dolgom glede že prodane nepremičnine. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pokojničina želja po prisotnosti tožnika ob pogajanjih ne pomeni, da sta imela s tožnikom skupna finančna sredstva. Priča J. B. je res med drugim izpovedal to, kar pritožba navaja. A pritožnik spregleda, da je priča izpovedala, da je kupoval kmetijske pridelke in živila pri pokojni in jih po njenem naročilu plačeval tudi tožniku, kar pa ni zadosten dokaz o obstoju ekonomske skupnosti, kot zmotno meni pritožnik. Tudi iz izpovedb prič, ki jih pritožba povzema in iz njih izhaja, da je tožnik na kmetiji pomagal pokojni, ne izhaja zanesljiv sklep o obstoju ekonomske skupnosti. Nudenje pomoči pri kmečkih opravilih je bilo vsaj v enaki meri lahko tudi odraz hvaležnosti za podarjeno zemljišče, na katerem si je zgradil stanovanjsko hišo. Da je pokojni z delom vračal, ker mu je na opisan način rešila življenje, je izpovedal tudi tožnik v svojem zaslišanju.

13. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o pravilnosti ocene zapustničine pooblastitve tožnika glede bančnega računu nekaj mesecev pred smrtjo. Pooblastitev namreč ne dokazuje, da bi imela tožnik in pokojna tedaj skupna finančna sredstva. Tožnik ni dokazal, da je poleg socialne pomoči imel še kakšne kolikor toliko redne dohodke. Dejstvo, da se je ukvarjal s konji, na kar opozarja v pritožbi, ne pove ničesar o stalnosti in višini morebitnega zaslužka v relevantnem obdobju, s katerim bi s pokojno skupaj upravljala. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi kdaj izključno zase dvignil ali trošil pokojničin denar. Potrdilo tako kaže le to, da je smel po pokojničinem pooblastilu upravljati z njenim denarjem, ne pa tudi, da je prihajalo do prelivanja njunih prispevkov.

14. Ker tožnik ni dokazal, da je med njim in pokojno obstajala intimna in ekonomska skupnost, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev dedne pravice pravilna.

15. Po ugotovitvi, da niso podani niti pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan toženi stranki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti znašajo 1.688,72 EUR (2.275 točk (upoštevaje zastopanje pet oseb), 32 točk za materialne stroške, 22 % davek na dodano vrednost). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Tako izrecno tudi sodba VS RS II Ips 361/2017 z dne 5. 4. 2018.
² Tožnik je v ponovljenem zaslišanju pričel spreminjati svoje izpovedbe, da je s pojmom spanje mislil spolno občevanje.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2339/2010
• VSL Sodba II Cp 1950/2022
• Sodba II Ips 817/2006