VSL Sklep IV Cp 2573/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo ter se sklepi sodišča prve stopnje potrdijo.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris spora

1. Udeleženca tega postopka imata dva skupna otroka: mlad. A., roj, ..., in mlad. B., roj. ... Deklici sta zaupani v vzgojo in varstvo mami. Stike med otrokoma in očetom sta starša uredila s sodno poravnavo 14. 6. 2016, in sicer sta se dogovorila, da bodo stiki med tednom potekali tako, da oče deklici ob torkih prevzame v vrtcu oziroma v šoli ter pri njem prespita do naslednjega dne, ob četrtkih, ko ju prevzame v vrtcu oziroma v šoli ter ju zvečer vrne materi, vsak prvi in tretji vikend v mesecu, dogovorila pa sta se tudi o stikih med prazniki in počitnicami.

2. Dober mesec po dogovoru o stikih pred sodiščem je mama vložila predlog za spremembo stikov, ker naj bi stiki za deklico predstavljali psihično obremenitev. Predlagala je spremembo stikov tako, da bi deklici z očetom preživeli bistveno manj časa, in sicer le vsak torek in četrtek od 17.00 do 19.00.

3. Kasneje v postopku je mama predlagala izdajo začasne odredbe, in sicer je želela stike očetu prepovedati. Trdila je, da ima zlasti starejša hči hude težave ostati pri očetu preko noči, obe pa sta v stiski, kar se kaže z močenjem postelje, v zvezi z mlajšo pa je očetu očitala tudi sum spolne zlorabe. Sodišče je predlagateljičin predlog zavrnilo, je pa po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je zapovedalo izvajanje stikov pod nadzorom CSD vsak četrtek od 14.00 do 15.00 ure. Mama se je proti izdanemu sklepu pritožila, vendar je Višje sodišče v Ljubljani njeno pritožbo zavrnilo.

Predmet pritožbenega odločanja

4. Pritožbeno sodišče tokrat odloča o šestih pritožbah predlagateljice, ki jih je ta (eno sama, druge po pooblaščenki) vložila proti petim (vsebinskim in postopkovnim) sklepom sodišča prve stopnje. Višje sodišče jih bo zaradi preglednosti obravnavalo kronološko, čeprav se bodo posamezni razlogi, navedeni pri obravnavanju posamezne od njih, lahko navezovali tudi na druge. To odločbo višjega sodišča je torej treba razumeti kot enovito celoto in poleg parcialnih odločitev o procesnih vprašanjih tudi kot vsebinsko povezano končno odločitev o ureditvi stikov med deklicama in očetom. Višje sodišče se bo opredelilo le do za odločitev bistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi proti sklepu s 13. aprila 2018

6. Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve začasne odredbe z 19. 2. 2018 predlagateljici izreklo 500 EUR denarne kazni, v primeru, da ne bo plačana, predvidelo prisilno izvršbo, in določilo denarno kazen 750 EUR za primer nove kršitve. Iz obrazložitve te odločitve izhaja, da je sodišče prve stopnje predlagateljico kaznovalo, ker 1. 3., 15. 3. in 29. 3. 2018 ni omogočila stikov oziroma jih je preprečevala ter si ni aktivno prizadevala za izvršitev stikov, kot ji to nalaga pravnomočna začasna odredba.

7. Predlagateljica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne drži, da se stiki niso izvajali, ker bi jih preprečevala, temveč zaradi hudega odpora deklic do očeta, ki je posledica njegovega neprimernega vedenja do njiju in do predlagateljice v preteklosti. Navaja, da je po izdaji začasne odredbe deklici pripeljala vselej, ko nista bili bolni, ter se je izredno trudila, da bi ju motivirala za stik. V nadaljevanju pojasnjuje razloge, zakaj se posamezen stik ni izvedel in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

8. Nasprotni udeleženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

9. Z začasno odredbo z 19. 2. 2018 je bilo določeno, da se nadzorovani uvajalni stiki deklic z očetom pričnejo izvajati 1. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da se do izdaje tega sklepa (13. 4. 2018) ni izvedel niti en stik. Pritožnica temu ne nasprotuje, navaja pa razloge oziroma svoje videnje, zakaj se posamezen od stikov ni izvedel.

10. ZZZDR v drugem odstavku 106. členu določa, da mora tisti od staršev, pri katerem otrok živi v varstvu in vzgoji, oziroma druga oseba, pri kateri otrok živi, opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, ter si mora prizadevati za ustrezen odnos otroka do stikov z drugim od staršev oziroma s staršema.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi proti sklepu s 25. maja 2018

12. Ta sklep predstavlja (skupaj z dopolnilnim sklepom z 19. septembra 2018) odločitev o glavni stvari v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je stike uredilo podrobno in je predpisalo njihovo postopno povečanje (prvih pet stikov pod nadzorom na CSD; naslednjih pet stikov zunaj CSD, a še vedno pod njihovim nadzorom; nato tri mesece stikov brez nadzora, a v enakem obsegu; nato postopna razširitev stikov …). Uredilo je tudi stike med poletnimi počitnicami deklic z očetom.

13. Predlagateljica v laični pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ni uredilo njenih počitniških stikov, saj so stiki med deklicama in očetom določeni preko vseh počitnic, torej ju ne more odpeljati na počitnice.

14. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, pa predlagateljica kot bistveno navaja, da se sodišče pri urejanju stikov ni ukvarjalo s prostočasnimi dejavnostmi deklic. Izpodbija začetek izvajanja stikov brez prisotnosti tretje osebe, kar sovpada s pričetkom šole, zato predlaga prestavitev takega izvajanja stikov na oktober 2018. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do poslušanja posnetka nasprotnega udeleženca z A., ki je na USB ključku, iz katerega izhaja, da je deklica v stiski, in potrjuje, da oče hčerko obremenjuje s preteklimi odnosi. Posnetek dokazuje, da oče ne omogoča spontane komunikacije in da je zaključek sodišča prve stopnje, da je k odraslemu izrazoslovju vplivala samo predlagateljica, najmanj preuranjen, če že ne napačen. Sodišče bi moralo zahtevati, da izvedenki mnenje dopolnita tudi v smeri potrebne psihološke in psihiatrične diagnostike nasprotnega udeleženca, saj je očitno, da nerazčiščen partnerski odnos negativno vpliva na njegov odnos do hčera. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo novega izvedenca in ni opravilo neformalnih razgovorov z deklicama. Očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Poleg navedenega sodišče ni upoštevalo šole prostih dni, čemur morajo biti stiki prilagojeni. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

15. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

16. Višje sodišče ob obravnavanju pritožb proti temu sklepu uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po prejemu pritožb ugotovilo, da o stikih ni celovito odločilo, zato je s sklepom z 19. septembra 2018 svoj sklep o stikih dopolnilo¹ tako, da je uredilo: stike med poletnimi počitnicami celovito, tj. tudi z mamo, in med vsemi šolskimi počitnicami, določilo telefonske stike in krajše stike, do katerih prihaja ob očetovem izvrševanju roditeljske pravice. S tem je izčrpalo del pritožbenih navedb iz pritožbe (glede stikov med počitnicami in prostimi dnevi), vložene po pooblaščenki, ter v celoti laično pritožbo. V zvezi s slednjo je višje sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in jo, ker ni odkrilo nepravilnosti, zavrnilo.

17. Pritožnica ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da je bilo stike med deklicama in očetom treba urediti, ker to terja njuna največja korist. Prav tako na načelni ravni ne izpodbija uvajalnega načina stikov in njihovega obsega, zato bo pritožbeno sodišče najprej le kratko povzelo nosilne razloge izpodbijane odločitve, v nadaljevanju pa bo odgovorilo na pritožbene navedbe.

18. Ključne ugotovitve sodišča prve stopnje so sledeče. Mama ima absoluten in vseobsegajoč vpliv na deklici. S svojimi negativnimi stališči in izjavami pripomore, da se hčerki ne moreta razbremeniti pritiskov ter sta vpleteni v konflikt staršev, s čimer dejansko ovira stike otrok z očetom. Svoje zaskrbljenosti in prepričanja, da oče deklici ogroža, ne zmore kontrolirati. Nesodelovanje deklic na stikih in njuno odklanjanje očeta ni odraz njune prave volje, temveč izraz lojalnosti (zlasti starejše deklice) do mame, od katere ne dobita dovoljenja za stike z očetom. Teza, da se deklici očeta bojita, je bila argumentirano ovržena, prav tako sum spolne zlorabe. Oče je čustveno topel in ima do otrok ljubeč odnos.

19. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).

20. Pritožbena zahteva po opravi dodatne psihološke in psihiatrične obravnave očeta ni utemeljena. To sta izvedenki v okviru, potrebnem za ta postopek, opravili in maminih očitkov proti očetu nista potrdili.² Predlagateljica je imela možnost, da ob podajanju pripomb in/ali ob zaslišanju izvedenke zahteva dodatna pojasnila. Če te možnosti ni (povsem) izkoristila, kršitve sedaj ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Poleg tega ob zaključku zaslišanja izvedenke klinične psihologije ni imela dodatnih pripomb niti ni vztrajala pri postavitvi novega izvedenca oziroma grajala neizvedenih dokazov (286.b člen ZPP); ob zaključku naroka je vztrajala le pri opravi neformalnega razgovora z deklicama.³ Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko teh razgovorov ni opravilo. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, da sta bili deklici že izpostavljeni (pre)več pregledom in sta bistveno preobremenjeni z institucionalno obravnavo.⁴ Pritožbeno vztrajanje pri izvajanju dokazov, ki otrokom ne bi bilo v korist, ne more biti uspešno. Pritožbenemu sodišču se ob tem poraja še pomislek, kaj bi izvedba teh razgovorov sploh pripomogla k odločitvi, ob prepričljivem zaključku sodišča prve stopnje, da deklici ne izražata prave volje, temveč sta pod močnim vplivom matere.

21. Predlagateljičin očitek, da bi iz zaključkov izvedenke izhajalo, da je A. odraslo izrazoslovje lahko pobrala le od matere, je zapisan v pogojniku, torej je predlagateljica tista (in ne sodišče prve stopnje), ki je tak zaključek napravila. Tega izvedenki tudi nista ugotovili na splošno, temveč v kontekstu, ko A. izraža nezadovoljstvo z očetom – takrat, pod močnim materinim vplivom, uporablja tudi izraze, ki jih uporabljajo odrasli. Po drugi strani pa očetovo pogovarjanje z A. (čeprav po izbiri besedišča in po vsebini, kar vse je povzeto v pritožbi, morda res ni povsem primerno njeni starosti) očitno ni vplivalo na A. odnos do mame – česa takega pritožnica niti ne trdi – niti na odnos do očeta. Iz ugotovitev izvedenk namreč izhaja, da sta upoštevali in proučili odnos deklic do očeta (da se ga ne bojita; zmoreta izražati čustva v zvezi z njim; ne doživljata stiske …) in raziskovali njegov morebiten vpliv na obstoječe stanje. Iz njunih mnenj, dodatno potrjenih z zaslišanjem izvedenke C., jasno izhaja, da sta upoštevali dinamiko odnosov, ki nastajajo med deklicama in očetom, ter da sta se mu deklici sposobni upreti.⁵ Mami pa se zaradi njenega absolutnega in vseobsegajočega vpliva očitno nista, zato je mamino ravnanje tudi izključni vzrok za proces odtujevanja, ki sta ga ugotovili oziroma potrdili izvedenki.

22. Ob ugotovljenem dejanskem stanju (resni stopnji odtujitvenega sindroma, za katerega je vzrok mama) in visoki stopnji konflikta med staršema je prav, da se sodišče prve stopnje pri določitvi stikov ni oziralo na prostočasne aktivnosti deklic. V dani situaciji ima vzpostavitev in okrepitev njihovega odnosa prednost pred vsem drugim, sicer deklicama grozi obsežna in trajna škoda, kar je s pomočjo izvedenk ugotovilo sodišče prve stopnje.

23. Pritožba izpodbija tudi ureditev stikov v obsegu, ko se stiki sprostijo izpod nadzora CSD, kar naj bi časovno sovpadalo s pričetkom novega šolskega leta in vstopom mlajše deklice v šolo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi vložene pritožbe proti izpodbijanemu sklepu 1. 9. 2018 (za pritožbo kritičen trenutek) ni bil pravnomočen in so se stiki tedaj izvajali v skladu z začasno odredbo z 19. 2. 2018 pod nadzorom CSD, od 19. 9. 2018 dalje pa v skladu z novo začasno odredbo, prav tako pod nadzorom CSD.⁶ Bojazen sočasnega pričetka šole in sprostitve stikov izpod nadzora se torej zaradi navedenih razlogov ni uresničila in so pritožbene navedbe postale brezpredmetne. Ob tem višje sodišče pripominja, da pritožnica sami sprostitvi izpod nadzora CSD ne nasprotuje, saj izrecno predlaga le prestavitev/zamik pričetka tovrstnega izvajanja stika na 1. 10. 2018.

24. Očitane bistvene kršitve torej niso podane, dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je višje sodišče predlagateljičino pritožbo, vloženo po pooblaščenki, prav tako zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O pritožbi proti sklepu z 19. septembra 2018

25. S tem sklepom je sodišče prve stopnje dopolnilo svojo odločitev s 25. maja 2018 in uredilo vse stike med vsemi počitnicami,⁷ stike na dela oziroma šole proste dni, telefonske stike med deklicama in očetom ter krajše stike, do katerih med njimi prihaja ob izvrševanju očetove roditeljske pravice (npr. govorilne ure).

26. Predlagateljica v pritožbi kot bistveno navaja, da je zanjo sporna odločitev v delu,⁸ da deklici vsak velikonočni ponedeljek preživita z očetom, razširitev stikov prek telefona in stiki v obliki krajših srečanj. Sklep je zanjo presenečenje, saj je sodišče na naroku pojasnilo, da bo udeleženca zaslišalo glede počitnic, sama pa ni imela možnosti izjave v postopku. Ni razloga, da bi sodišče en praznik določilo kot dan, ko ga bosta deklici vselej preživeli z očetom, sploh ker nasprotni udeleženec ni navedel nobenega posebnega razloga, da bi mu ta praznik toliko pomenil. Razlog, ki ga navaja sodišče, ne vzdrži presoje, odločitev pa vpliva na izvrševanje podaljšanega vikenda s predlagateljico. Nadalje meni, da izvajanje stikov prek telefona ni v korist deklic in je prehitro. Ni res, da nasprotni udeleženec ni vedel, da po telefonu ne sme komunicirati, saj mu je pooblaščenec gotovo pojasnil, kakšni stiki so dovoljeni v okviru izdane začasne odredbe. O nedovoljenem stiku je predlagateljica obvestila sodišče v pripravljalni vlogi, A. pa je bila zaradi telefonskega klica cel vikend prestrašena. Ureditev telefonskih stikov razume kot siljenje otrok v stike in je preuranjeno v času, ko imata deklici do očeta najmanj zadržke. V zvezi s tem bi moralo sodišče povprašati izvedenki. Ob tem sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi s trditvami, da na oteženo izvajanje stikov vplivajo ravnanja nasprotnega udeleženca, predlagala v vlogi 18. 9. 2018, pri čemer nasprotni udeleženec njenih trditev ni substancirano prerekal in bi moralo sodišče njene trditve šteti kot dokazane. Ker je nasprotni udeleženec izvedel stik mimo CSD, je ogrozil deklici, kar bi moralo sodišče upoštevati. V zvezi s krajšimi stiki, do katerih prihaja ob očetovem izvrševanju roditeljske pravice pa navaja, da deklici še na stik, predviden za točno določen dan, nista navajeni, zato bi bilo v nasprotju z njuno koristjo, če bi očeta srečevali nenapovedano. Za tako odločitev v izvedenskih mnenjih ni podlage. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

27. Nasprotni udeleženec v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

28. Ne drži pritožbeni očitek, da sklep v delu, ki se tiče telefonskih stikov in krajših stikov, za predlagateljico predstavlja presenečenje, češ da ni vedela, da bo sodišče o tem odločalo.⁹ Iz razlogov izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da je bila predlagateljica tudi v zvezi s temi stiki zaslišana in je o njih tudi izpovedovala.¹⁰

29. V situaciji, kot je obravnavana, enakomerna oziroma ustrezna porazdelitev bivanja, ki ga otrok preživi s posameznim od staršev, ni enostavna. Sodišče prve stopnje je iskalo možnosti, da bi bila odločitev čim bolj enakopravna do obeh staršev, predvsem pa, da bi zagotavljala kar največjo otrokovo korist, izhajajoč iz ugotovitev obeh izvedenk. V sodni praksi ni neobičajno, da sodišče za točno določen praznik odloči, da ga otrok vselej preživi z enim od staršev. Res je sicer, kar opozarja pritožnica, da ponavadi v takem primeru na strani starša obstojijo neki posebni razlogi, da si želi, da bi bil otrok tisti dan vedno pri njem (npr. verski razlogi pri verskih praznikih). Od treh praznikov, glede katerih je sodišče posebej določalo stike (8. 2., velikonočni ponedeljek in 25. 6.), si je sodišče prve stopnje izbralo enega, za katerega je določilo, da ga bosta deklici vselej preživeli z očetom. Lahko bi določilo drugega, pa ga ni in pritožnica tudi ne predlaga, naj to stori višje sodišče, ker bi, npr., njej velikonočni ponedeljek toliko pomenil. Ob ugotovitvi, da bi bil brez določitve enega praznika, ki ga deklici vselej preživita z očetom, čas preživljanja deklic pri starših neenakomerno razporejen (česar pa pritožnica ne izpodbija), višje sodišče sprejema odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je izbralo velikonočni ponedeljek. Ker je splošno znano, da je velikonočni ponedeljek datumsko premakljiv praznik, bo v nekem letu lahko prišlo do tega, da bo imel oče podaljšan vikend, v nekem drugem pa le praznik. Dejstvo, da podaljšanega vikenda prek velikonočnih praznikov tožnica nikoli ne bo imela, je posledica celoletne razporeditve časa, ki ga deklici preživita pri enem in pri drugem staršu, in tu je predlagateljica še vedno v (časovni) prednosti.

30. Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Pravica do stikov je neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari.¹¹

31. Z začasnimi odredbami, izdanimi v tem postopku, je bilo odločeno o tem, kako potekajo stiki v živo med deklicama in očetom. Vzpostavljanje stika prek telefona ali z drugimi sredstvi očetu ni bilo prepovedano – ta pravica mu ni bila ne omejena, še manj odvzeta. Pritožbeni očitki, da je nasprotni udeleženec kršil odločbo sodišča, torej niso utemeljeni.

32. Povsem normalno in življenjsko je, da otroci v današnjem času s tistim od staršev, pri katerem ne živijo, komunicirajo tudi prek telefona. Pritožnica pri prepričevanju pritožbenega sodišča ne more uspeti z navedbami, da je ureditev stikov preuranjena, ker da imata deklici do očeta najmanj zadržke. Za tako stanje je odgovorna mama, dolžnost sodišča pa je,¹² da to stanje čim prej sanira in prepreči nastajanje nadaljnje škode deklicama. Ravno ureditev telefonskih stikov je po oceni pritožbenega sodišča priložnost, da se stanje čim prej „normalizira“, tj. da se prekine proces odtujevanja in vzpostavijo kontinuirani stiki v vseh oblikah.

33. Pritožbena zahteva, da bi morali o koristnosti telefonskih stikov mnenji podati tudi sodni izvedenki, je pretirana. Obseg in način stikov je pravno vprašanje, o katerem odloča sodišče. Sicer pa velja dodati, da so običajni primeri, ko stikov v živo ni ter so edini mogoči telefonski stiki; v obravnavanem primeru pa sta izvedenki podprli izvajanje stikov v živo, zato bi morala predlagateljica povedati, zakaj bi ravno stiki po telefonu deklici ogrožali – da je pri tem potrebno določeno prilagoditveno obdobje, ko se morata deklici na ta način izvajanja stika privaditi, ker ga doslej nista bili vajeni, ter da ob tem prihaja do različnih reakcij, je normalno, a zato imata deklici mamo, ki sta ji zaupani v vzgojo in varstvo ter jima je ob tem dolžna nuditi pomoč in podporo.

34. V zvezi z izvajanjem krajših stikov, do katerih prihaja, ko oče izvršuje upravičenja iz roditeljske pravice (roditeljski sestanki, govorilne ure in obiskovanje šolskih prireditev, predstav, tekmovanj …) višje sodišče najprej poudarja, da očetu roditeljska pravica z omejitvijo pravice do stikov (ki jo predstavlja sodna ureditev stikov po svoji naravi) ni bila omejena v nobenem delu. In pritožnica jo skuša okrniti prek dodatne ureditve stikov, kar je pravno nedopustno, saj za kaj takega ni nobenega razloga; pritožnica ga niti ni zatrjevala. Normalno je, da tudi oče hodi v šolo, na roditeljske sestanke in govorilne ure, ter obiskuje šolske in izvenšolske prireditve, na katerih sodelujeta njegova otroka. Očetovo zanimanje za šolsko in obšolsko dejavnost otrok je za krepitev očetovsko-hčerinskega odnosa še kako pomembno, zato je prav, da se mu to omogoča. In povsem življenjsko je, da se ob morebitnem krajšem srečanju, do katerega pride ob izvrševanju teh starševskih upravičenj, oče in hči pozdravita, spregovorita par besed itd., skratka, da so dane možnosti za razvoj spontanega odnosa. Take stike je treba v dani situaciji le spodbujati, ne pa jih omejevati, saj je cilj čim prejšnja vnovična normalizacija odnosov med očetom in hčerkama.

35. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP potrdilo.

O pritožbi proti sklepu s 4. oktobra 2018

36. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da udeleženca krijeta polovico skupnih stroškov, razen stroškov izvedenke psihiatrinje, ki jih je dolžna kriti predlagateljica.¹³

37. Predlagateljica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja,¹⁴ da je bila izvedenka psihiatrične stroke postavljena glede spolne zlorabe otrok. Pri tem je sodišče napačno štelo, da je bil postopek izveden izključno v njenem interesu, saj se nepravdni postopek za določitev stikov izvede prvenstveno v korist otrok. To mora upoštevati tudi sodišče pri izvedbi dokaza v zvezi s potrditvijo suma spolne zlorabe, ki je bil utemeljen, saj je hčerka B. povedala dr. D., da je videla očetovega lulčka. Predlagateljica je storila, kar je dolžna, to pa je vse potrebno, da zaščiti otrokovo korist. Če se sum spolne zlorabe ni potrdil, to še vedno ne pomeni, da postopek ni bil voden izključno v korist. Obrazložitev sodišča, da je zaradi nepotrjenega suma spolne zlorabe primerno, da ta strošek nosi predlagateljica, je zato glede na izpostavljeno pravno podlago in naravo spora napačna. Ker stroškov ni povzročila predlagateljica po svoji krivdi oziroma stroški niso nastali po naključju, ki bi se njej primerilo, gre za skupne stroške, ki bi morali deliti usodo ostalih stroškov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

38. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

39. Predlagateljica utemeljeno opozarja, da je postopek za ureditev stikov izveden zlasti v korist otrok, zato so stroški, nastali v tem postopku, praviloma skupni. Tako je sodišče prve stopnje večino stroškov tudi porazdelilo, vključno s stroški izvedenke klinične psihologije, ki je bila postavljena, da ugotovi, ali in v kolikšnem obsegu so stiki deklicama v korist.

40. Pritožbeno sodišče ne soglaša s prvostopenjskim, da gre pri strošku izvedenke psihiatrinje za stroške, nastale v postopku, ki je bil izveden izključno v interesu enega udeleženca (tretji odstavek 35. člena ZNP), kajti posamezen nepravdni postopek je enovit in ne more biti zgolj delno izveden v korist enega od udeležencev, tako da bi le del stroškov kril on. Pač pa „drobljenje“ oziroma drugačno porazdelitev nekaterih stroškov od osnovnega pravila (prvi odstavek 35. člena ZNP določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, če zakon ne določa drugače) omogoča peti odstavek 35. člena ZNP – krivdno načelo.

41. V tej zadevi enostavno ni mogoče spregledati, da je predlagateljica med postopkom stopnjevala očitke¹⁵ proti nasprotnemu udeležencu, med drugim z očitkom spolne zlorabe proti eni od hčera,¹⁶ zaradi česar je bila izdana začasna odredba o stikih pod nadzorom CSD in v postopku postavljena izvedenka psihiatrije, ki je predlagateljičine očitke proti očetu v celoti in prepričljivo ovrgla.¹⁷ Predlagateljičino ravnanje je bilo v nasprotju z otrokovo koristjo,¹⁸ zato višje sodišče iz teh razlogov soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da stroške, nastale s postavitvijo izvedenke psihiatrinje, predlagateljica krije v celoti sama.¹⁹

42. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v izpodbijanem delu potrdilo.

O pritožbi proti sklepu z 12. februarja 2019

43. S tem sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagateljičin predlog za začasno odredbo, s katero bi se stiki med deklicama in očetom v času zimskih počitnic ne izvedli. Ob tem je zapisalo, da predlagateljica ni izkazala drugega pogoja za začasno odredbo po drugem odstavku 272. člena ZIZ.

44. Predlagateljica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi sodišče, če bi res izhajalo iz celotnega spisa, kot je zapisalo, lahko ugotovilo, da sta hčerki pogosto bolni, kar kaže na to, da stiki na deklici vplivajo stresno. Da gre za najmanj psihosomatski odziv na stike, bi moral mnenje podati izvedenec medicinske stroke. To pomeni, da deklici potrebujeta predah od stikov. Preživljanje tedna dni počitnic na način, kot sta ga deklici vajeni, cel teden skupaj, izven ..., bi zanju pomenil odmik od stresa, ki ga predstavljajo tedenski stiki. Počitnice so namenjene temu, da si otroci spočijejo od šole, se sprostijo in posvetijo aktivnostim, ki so jim ljube. Če bi počitnice prekinile stik, ki je zanju stresen dogodek, bi izgubile svoj pomen. Deklicama lahko dolgoročno konstantno življenje v stresu povzroči težko nadomestljivo škodo, kar se že kaže v njuni pogosti obolelosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje torej nepravilno ugotovilo, saj deklicama škoda že nastaja, vsak stik pa jo le še povečuje. Opozarja, da se nasprotni udeleženec zaveda, da sta deklici v travmah, kar je povedal na CSD. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

45. Nasprotni udeleženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

46. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da se je predlog za začasno odredbo nanašal na čas zimskih počitnic, točneje na stik, predviden za 28. 2. 2019, pritožba pa je bila višjemu sodišču predložena, ko je bil ta datum že mimo, tako da saniranje stanja (če bi bila pritožba utemeljena, pa ni, kot bo razvidno iz nadaljevanja) v nobenem primeru ne bi bilo mogoče. Iz podatkov spisu še izhaja, da stika 28. 2. 2019 ni bilo, ker sta deklici zboleli.²⁰

47. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da bo s pravnomočnostjo sklepa s 25. maja 2018 v zvezi s sklepom z 19. septembra 2018 uveljavljen režim stikov, ki izrecno predvideva, da v času, ko deklici preživljala počitnice z mamo, rednih stikov z očetom ni. Da bi morali deklici na stik med počitnicami, se torej ne bo več zgodilo, višje sodišče pa mora presoditi, ali je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se v času izvajanja stikov po začasni odredbi, izdani med postopkom, izvede stik z očetom tudi med zimskimi počitnicami, pravilna ali ne.

48. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da razlogov za izdajo začasne odredbe ni bilo. Predlog za njeno izdajo višje sodišče ocenjuje kot le še enega izmed številnih poskusov predlagateljice, da bi obšla mnenja izvedenk in odločitev sodišča,²¹ da je treba stike med deklicama in očetom izvajati, sicer jima grozi še večja škoda od že nastale. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni, saj zanje v spisovnem gradivu ni najti nobene opore. Gre izključno za pritožničin pogled na stike in njihovo izvajanje. Razloge za to, da sta deklici obremenjeni s stiki, pritožnica išče izključno pri nasprotnem udeležencu, nasprotno pa sta izvedenki zavzeli jasno stališče, da je vzrok za obnašanje in težave deklic ob izvajanju stikov iskati predvsem v predlagateljici. Mama očitno ne zmore sprejeti, da so deklicama stiki v korist, čeprav je to dolžna storiti in čeprav po prepričljivih ugotovitvah sodišča prve stopnje to terja največja korist obeh deklic.

49. Po povedanem se izkaže, da bi ravno izdaja predlagane začasne odredbe povzročila tisto, kar naj bi preprečevala, zato je odločitev sodišča prve stopnje iz teh razlogov pravilna. Višje sodišče je zato tudi to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 15. členom ZIZ.)

Sklepno

50. Višje sodišče ni spregledalo, da je CSD v svojem poročilu sodišču sporočil, da ocenjuje, da deklici še nista emocionalno pripravljeni na samostojne stike z očetom. Z odločitvijo pritožbenega sodišča je prenehala veljati začasna odredba z 19. septembra 2018 ter se bo uveljavil režim stikov po pravnomočnem sklepu s 25. maja 2018, ki predvideva prvih deset stikov pod nadzorom CSD. Z odločitvijo pritožbenega sodišča torej stiki še ne bodo sproščeni izpod nadzora, po oceni pritožbenega sodišča pa je, upoštevaje določen napredek pri izvedbi (sicer redkih) stikov v letu 2019, predvideno dovolj dolgo obdobje, da se deklici pripravi, da bosta odtlej stik z očetom izvajali samostojno. Izvajanje stikov pod nadzorom CSD namreč ne more biti trajna oblika izvajanja stikov, temveč gre za prehodno obdobje, ki v obravnavni zadevi že tako ali tako traja predolgo. Ni namreč nezanemarljivo, da izvajanje stikov pod nadzorom predstavlja dodatno omejitev za tistega od staršev, ki stik izvaja.

51. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

-------------------------------
¹ Glej 11. točko obrazložitve sklepa z 19. septembra 2018 (prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).
² S tem ko je sodišče ocenilo, zakaj sledi dokazom v korist nasprotnega udeleženca (poročila CSD in mnenji izvedenk), je implicitno odgovorilo tudi na nasprotne dokaze (pogovor, posnet na USB ključku).
³ Glej zapisnik z naroka s 25. 5. 2018, list. št. 455 in 456 v spisu.
⁴ Glej 7. točko izpodbijanega sklepa. O izpostavljenosti deklic preveč ljudem glej tudi izpovedbo izvedenke C. na list. št. 455, četrti odstavek.
⁵ Med drugim sta ugotovili, da zna ravno A. potrebo po uveljavitvi v odnosu z očetom pokazati zelo glasno (jezno) in odločno … poglobljena psihološka analiza pa kaže, da ima do očeta ambivalenten odnos oziroma pozitivna in negativna čustva in kar je ključno – stikov z očetom ne zavrača.
⁶ Začasno odredbo je sodišče prve stopnje izdalo v isti odločbi kot dopolnilni sklep z 19. 9. 2019, ugovor proti njej pa je pravnomočno zavrnjen – sklep VSL, št. IV 805/2017 s 6. aprila 2017.
⁷ Stike med poletnimi počitnicami v letu 2018 je uredilo s posebno začasno odredbo s 23. julija 2018.
⁸ V preostalem je izpodbijani sklep postal pravnomočen.
⁹ Vloga nasprotnega udeleženca, v kateri je predlagal razširitev stikov s krajšimi stiki, je bila predlagateljici vročena 29. 8. 2018, torej pred narokom, na katerem je sodišče prve stopnje obravnavalo razširitev. Nanjo je tudi odgovorila z vlogo s 6. 9. 2018.
¹⁰ Glej 14. točko izpodbijanega sklepa, primerjaj zaslišanje predlagateljice na naroku – list. št. 546 – 548 v spisu.
¹¹ Glej odločbo VSL, št. IV Cp 1429 s 27. 7. 2015.
¹² Primerjaj stališče ESČP v zadevi A. V. proti Sloveniji, št. 878/13.
¹³ Ob tem je udeležencema naložilo, kdo in komu ter kakšne znesek in v kakšnem roku mora plačati.
¹⁴ Pritožnica sklep izpodbija zgolj v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da stroške, nastale s postavitvijo izvedenke psihiatrinje krije izključno predlagateljica, ker da ti stroški niso skupni in so nastali izključno v njenem interesu.
¹⁵ V predlogu za spremembo stikov s 27. 7. 2016 ni očitkov o spolni zlorabi.
¹⁶ Navedbe v zvezi s spolno zlorabo je predlagateljica podala 16. 2. 2017, tj. po prejemu odgovora na njen predlog in po vročitvi nasprotnega predloga za predodelitev otrok s 14. 10. 2016 (red. št. 9) ter po tem, ko je CSD zavzel stališče, da ne vidi potrebe po spremembi stikov.
¹⁷ Izvedenka psihiatrinja (glej izvedensko mnenje dr. E. na list. št. 166 v spisu) ni ugotovila nobenih značilnosti, ki jih stroka in klinične izkušnje povezujejo z doživetjem spolne zlorabe. Ob tem je poudarila, da bi pogosto, ponovljeno in pozorno izraženo opisovanje pomena dogodka, ki je sestavni del spoznavanje naravne anatomije človeškega telesa, lahko pri deklici vzbudilo predstave, da je telo nekaj grdega, prepovedana in potrebnega skrivanja, kar bi ob drugih neustreznih vzgojnih sporočilih še kasneje pri njej povečalo možnost težav pri razvoju zdravega odnosa do spolnosti in dileme ob lastni naravni spolnosti. Podobno je ugotovila tudi izvedenka klinične psihologije (glej mnenje izvedenke C. na list. št. 181 v spisu), ki je poudarila, da pri obtožbah mame ni jasno, koliko je bila deklica poučena o anatomskih značilnostih po spolu in koliko se je glede na razvojne značilnosti zanima za razlike po spolu (kar je v tej starosti običajno). Večkratno ponavljanje omenjenega dogodka, večkratno snemanje deklice in poudarjanje tega dogodka lahko deklici povzročijo škodo in ji posredujejo napačne predstave o telesu in značilnosti.
¹⁸ Sodna praksa šteje, da je krivdno povzročen tudi strošek postopka, ki je bil povzročen po nepotrebnem in ki udeležencem ni prinesel nobene pravne koristi. Primerjaj sklepa VSL, št. IV Cp 2048/2015 in št. IV Cp 125/2017.
¹⁹ Višje sodišče pripominja, da do enakega rezultata privede tehtanje po prostem preudarku po 413. členu ZPP, za katerega uporabo se v teh postopkih zavzema drugi del sodne prakse. Primerjaj sklep VSL, št. IV Cp 2396/2017 s 23. 10. 2017.
²⁰ Glej dopis CSD s 5. 3. 2019, elektronsko sporočilo predlagateljice s 27. 2. 2019 in temu priloženo dokumentacijo.
²¹ Mamina samovolja se jasno kaže v njenem elektronskem sporočilu, poslanem na CSD 21. 2. 2019 (tj. teden dni pred stikom, na katerega se nanaša predlog za začasno odredbo), kjer predlagateljica sama oceni, da hčerki potrebujeta predah od stikov.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 3119/2014
• VSL Sklep IV Cp 1778/2018
• VSC Sklep I Cp 72/2023