VSL Sklep II Cp 1478/2019

Jedro

Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka pridržani osebi omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, v točki II pa odločilo, da se M. M. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X najdlje do 16. 8. 2019.

2. Zoper odločitev o času pridržanja se pritožuje žena pridržane osebe A. A. V pravočasni pritožbi opozarja na moževo nasilje ter njen strah za lastno življenje. Pritožnica se zavzema za daljši čas moževega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom. Prosi za pomoč pri namestitvi v domsko oskrbo, ker nima več moči, da bi skrbela zanj. Živi v negotovosti, saj nikoli ne ve, kdaj jo bo res ubil.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep. Slednji močno posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Na podlagi citirane določbe je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim ali če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, navedenih vzrokov ter ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je jasno in pregledno obrazložilo obstoj vseh treh pogojev iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr in dodatnega pogoja iz 53. člena istega zakona. Ob pomoči izvedenca in medicinske dokumentacije je ugotovilo, da je oseba bistre zavesti, nekoliko miselno upočasnjena in tudi slabše povezanih časovnih opredelitev. Časovno, krajevno, osebnostno in tudi situacijsko je še za silo orientirana, muči pa jo nespečnost in v tem času je tudi prišlo do krajše delirantne epizode s slabšo orientiranostjo/neznajdenostjo, kar je zahtevalo poostren nadzor. Pridržana oseba se sooča s popuščajočimi spoznavnimi sposobnostmi, ima nekoliko svojstveno osebnostno strukturo in po oceni izvedenca še nekaj časa potrebuje stalen nadzor zaradi ustrezne obravnave nočnih delirantnih epizod ob začetnem kognitivnem upadu. Oseba je bila sprva hospitalizirana na odprtem oddelku klinike za starostnike, kjer je prišlo do nočne delirantne epizode, zaradi katere je tavala po oddelku in se ni znašla. Zaradi lastne varnosti je bila premeščena v oddelek pod posebnim nadzorom, saj v takem stanju tudi po mnenju izvedenca zaradi neorientiranosti in neznajdenosti, kar je posledica upada kognitivnih sposobnosti, ogroža svoje zdravje. Oseba bi namreč lahko zatavala, padla in se poškodovala, brez nadzora bi lahko zatavala tudi izven oddelka in se ogrozila v prometu oziroma drugih zunanjih okoliščinah. Po oceni izvedenca naj bi trajalo zdravljenje na oddelku še 14 dni.

6. Tem ugotovitvam pritožnica niti ne nasprotuje. Zaradi strahu za lastno življenje pa predlaga daljši čas pridržanja moža na oddelku pod posebnim nadzorom, in ne le do 16. 8. 2019.

7. Pritožbeno sodišče razume pritožničino stisko, ki se ji poraja ob skrbi za bolnega moža in njeno željo, da se ga namesti v domsko oskrbo. Vendar pa institut pridržanja v oddelku pod posebnim nadzorom prvenstveno ni namenjen reševanju družinske problematike, ki jo izpostavlja pritožba. Pritožničin mož je bil pridržan v oddelku pod posebnim nadzorom zaradi krajše delirantne epizode, do katere je prišlo v času njegove hospitalizacije na odprem oddelku klinike za starostnike. Problematika, ki jo nakazuje pritožba, pa kliče po vključevanju ustreznih socialnih služb. Pritožbeno sodišče zato pritožnici predlaga, da pomoč poišče pri ustreznem centru za socialno delo, ki ji bo v okviru svetovalne funkcije predlagal ustrezne poti in načine za razrešitev družinske situacije. V skladu z določbo 40. člena ZDZdr pa ima pritožnica kot najbližja oseba možnost, da poda predlog za sprejem moža na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, če bo mož ogrožal sebe oz. druge in bodo podani zgoraj predstavljeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Pa tudi univerzitetna psihiatrična klinika lahko predlaga podaljšanje zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom, če zdravniki menijo, da pacient zdravljenje na tem oddelku še vedno potrebuje.

8. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, podane pa tudi niso kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr). V času odločanja o pritožbi pa še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa, saj vročitev vsem udeležencem iz 66. člena ZDZdr še ni izkazana, kar onemogoča potrditev izpodbijanega sklepa. Zato je skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr odločeno le o pritožbi najbližje osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo vsem udeležencem, ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o morebitni pritožbi katerega od preostalih udeležencev.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1848/2019
• VSL Sklep II Cp 38/2018
• VSL sklep I Cp 1743/2014