VSL Sodba I Cp 574/2019

Jedro

Posplošene trditve, da je tožnici za opravo lastnih poizvedb zmanjkalo časa, ne predstavljajo ustreznih razlogov, ki bi narekovali uradne poizvedbe sodišča o vloženi pripravljalni vlogi. Tudi v primeru, če bi se pripravljalna vloga nahajala v spisu, tožnica s pritožbenim očitkom kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe njenih dokaznih predlogov ne bi uspela, saj bi morala to opustitev pravočasno grajati (prvi odstavek 286. člena ZPP), pa tega ni storila.

Tožnica v pritožbi prvič izpostavlja, da dodatno izročena gotovina v prodajnih pogodbah ni bila zavedena zaradi izogiba davčnim obveznostim. Gre za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Iz pritožbe bi bilo mogoče razbrati, da gre za običajen način poslovanja stranke, ki pa mora zato upoštevati, da so s prirejenimi dokumenti tudi njene možnosti za uspeh pri dokazovanju zmanjšane. Enako velja tudi za izročitev denarnega zneska brez ustreznega potrdila.

Ker tožnica ni bila lastnica predmetov, z vrnitvenim zahtevkom, kot ga ureja 92. člen SPZ, ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 2.802,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in podredni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 979,60 EUR ter vrnitve prenosnega računalnika T., skupaj z optično miško in 15,6˝ ekranom, velikega dežnika, zavoja cigaret W. ter vreče delovnih ključev znamke G. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 614 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja dokazno oceno sodišča, ki ji ni sledilo glede izročitve zneska 600 EUR kot kupnine za vozilo M. Ocenjuje jo kot neprepričljivo in arbitrarno. Tožnica je izpovedovala tako, kot so se stvari dejansko odvijale, in si ni ničesar izmišljevala ali lagala. V njenem imenu se je glede posla dogovarjal oče, ki je sprejemal vse odločitve v zvezi z avtom in tudi izročil denar. Njegova izpoved se ne razlikuje od izpovedi tožnice, ki ni znala pojasniti, kdaj naj bi oče sporni znesek izročil tožencu. Vse pravice in terjatve iz sklenjenega posla je oče prenesel nanjo. Nerazumen je očitek sodišču, ki je kot upoštevno štelo dejstvo, da višja kupnina ni bila navedena v pogodbi. Splošno znano je, da stranke v večini primerov v pogodbo ne vpišejo dejansko dogovorjene cene, da se izognejo plačilu davka, kar je bilo tudi v konkretnem primeru. Neobrazložen je tudi očitek, da ni verjetna izročitev denarja brez ustreznega potrdila. Ne drži, da bi znesek 600 EUR od toženca lahko zahteval le njen oče. Obe prodajni pogodbi je treba obravnavati kot enotni pravni posel in na celoto se je nanašalo tudi njeno pooblastilo. Z vidika dokaznega bremena je imela tožnica težko nalogo dokazati, da je bilo s tožencem dogovorjeno doplačilo za njegov avtomobil. Sodišče bi se moralo vprašati, zakaj bi tožnica oziroma njen oče o izročitvi denarja lagala, za vračilo pa še sprožila pravdo in si delala dodatne sodne stroške. Dokazni oceni očita kršitev 8. člena ZPP, zaradi neupoštevanja metodološkega napotka pa je prišlo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek, da ni dokazala lastnih vlaganj v popravilo vozila. Tožnica je pojasnila, da je bil avtomobil tudi njen in je sama opazila, da ne deluje brezhibno. Tožničino pooblastilo očetu zajema tudi stroške popravila. Toženec ugovora aktivne legitimacije v povezavi z zahtevkom na povračilo stroškov ni podal. Sodišče bi jo zato moralo izrecno pozvati v okviru materialnoprocesnega vodstva, če je štelo, da njena trditvena podlaga ni zadostna. Ker je sodišče ni seznanilo s svojimi pravnimi stališči, ki jih kljub svoji skrbnosti ni mogla predvidevati, gre za sodbo presenečenja. Opustitev materialnoprocesnega vodstva predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede popravil na vozilu se sklicuje na drugo pripravljalno vlogo, za katero priznava, da je ni v spisu. Ker potrdila o oddaji pošiljke ne hrani, sodišču predlaga, da opravi uradne poizvedbe na pošti, da je bila pošiljka oddana in kje se je izgubila. V tej vlogi je podala dodatne dokazne predloge v zvezi s popravili, predvsem kdaj so bila izvedena in da se nanašajo na sporno vozilo. Tožnica je do povračila stroškov kot dobroverna lastniška posestnica upravičena na podlagi 95. člena SPZ. Sodišču očita kršitve, ker pripravljalne vloge ni povzelo v dejstveni substrat, ker se ni opredelilo do dokaznih predlogov in ni odločilo o modificiranem tožbenem zahtevku. Ob tem dodaja, da bi morala predlagati izdajo dopolnilne sodbe, česar pa ni storila, ker je za dejstvo, da sodišče nima pripravljalne vloge v spisu, izvedela šele pred dnevi. Zaključke sodišča pod 56. in 58. do 61. točko sodbe označuje kot arbitrarne. Navaja, da bi o času izvedbe popravil lahko povedale priče iz druge pripravljalne vloge. Glede koristnosti in potrebnosti popravil se je sodišče ukvarjalo z vprašanji, za katere nima potrebnega znanja. V drugi pripravljalni vlogi je v zvezi s tem predlagala izvedenca avtomobilske stroke. Glede stvari, ki so se nahajale v vozilu, ko ga je toženec odpeljal, tožnica primarno uveljavlja vrnitveni zahtevek. V drugi pripravljalni vlogi je pojasnila, da je družba njenega brata še pred vložitvijo tožbe terjatev na vrnitev računalnika prenesla nanjo. Dokazni postopek je to potrdil. O računalniku v avtomobilu so izpovedovale vse priče, ki jih je predlagala. Sodišče jim ni verjelo, razloga za to ni pojasnilo. Enako velja glede ključev, ki so se nahajali v avtomobilu.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obsežen del pritožbe tožnica namenja očitkom sodišču, da ni upoštevalo njenih trditev in dokaznih predlogov iz druge pripravljalne vloge, za katere sama navaja, da se v spisu ne nahaja. Ob tem zatrjuje, da jo je oddala na pošto 4. 7. 2018, o čemer ne predloži listinskega dokaza (na primer izpiska iz oddajne knjige), temveč predlaga poizvedbe pri pošti, ki naj jih opravi sodišče.

6. Dolžnost stranke v postopku je, da dokazno gradivo predloži sama. To velja tudi za listine. Zgolj če stranka sama tega ne more doseči, pa je listina pri državnem organu ali osebi, ki so ji poverjena javna pooblastila, jo sodišče pridobi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 226. člena ZPP). Tožnica razlogov, zakaj podatkov od pošte o oddaji in dostavi pošiljke s pripravljalno vlogo ni mogla pridobiti sama, ne navaja, pavšalno se sklicuje zgolj na pomanjkanje časa. Tak razlog, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne more biti opravičljiv. Kot izhaja iz pritožbenih navedb naj bi tožnica v drugi pripravljalni vlogi modificirala tožbeni zahtevek in podala nove dokazne predloge. Ker naj bi bila njena vloga vložena v spis pred prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem je sodišče izvedlo dokazni postopek in zadevo zaključilo, bi že takrat ob dolžni skrbnosti morala ugotoviti, da sodišče z njenimi dodatnimi trditvami in dokaznimi predlogi ne razpolaga. Še posebej, ker je ob zaključku naroka navedlo, da zaključuje dokazni postopek, ker drugih dokaznih predlogov ni. Takšen zapis se pojavi tudi v sodbi (28. točka obrazložitve), kar bi za tožnico prav tako lahko predstavljalo signal, da preveri, ali se njena vloga v spisu sploh nahaja in si o njeni oddaji priskrbi ustrezne dokaze. Glede na sorazmerno dolg 30 dnevni pritožbeni rok zgolj posplošene trditve, da je tožnici za opravo lastnih poizvedb zmanjkalo časa, ne predstavljajo ustreznih razlogov, ki bi narekovali uradne poizvedbe sodišča o vloženi pripravljalni vlogi.

7. Glede na navedeno tožnica ni izkazala, da bi drugo pripravljalno vlogo, ki jo prilaga k pritožbi, pravočasno vložila v spis, zato so neutemeljene njene pritožbene navedbe, da se sodišče do vsebine te vloge ni ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da tožnica tudi v primeru, če bi se pripravljalna vloga nahajala v spisu, s pritožbenim očitkom kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi opustitve izvedbe njenih dokaznih predlogov ne bi uspela, saj bi morala to opustitev pravočasno grajati (prvi odstavek 286. člena ZPP), pa tega ni storila.

8. Tožnica je v postopku zatrjevala, da je kupnino za vozilo M. poravnala z vozilom N. ter dodatno izročenim zneskom gotovine v višini 600 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogovorom o višini izročene kupnine zaslišalo tožnico, njenega očeta, ki je posel dejansko sklepal, in toženca. Ker je ugotovilo, da tožnica o zadevi ve le tisto, kar je izvedela od očeta, njegova verzija glede izročitve denarja pa je povsem v nasprotju s toženčevo, pri čemer dodatne izročitve kupnine v višini 600 EUR ne potrjujeta sklenjeni prodajni pogodbi glede obeh zamenjanih vozil, je o tem dejstvu odločilo na podlagi dokaznega bremena (215. člen ZPP). Temu tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni zadostila ter zgolj s pritožbenim ponavljanjem lastne verzije dogajanja zaključka prvostopnega sodišča ne more omajati. Tožnica v pritožbi prvič izpostavlja, da dodatno izročena gotovina v prodajnih pogodbah ni bila zavedena zaradi izogiba davčnim obveznostim. Gre za novo dejstvo, ki ga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati, poleg tega ga tožnica, čeprav je imela možnost, ni izpostavila ne ob lastnem zaslišanju, niti ni o tem povprašala zaslišane priče F. F., ki je v njenem imenu pogodbo sklepal. Iz pritožbe bi bilo mogoče razbrati, da gre za običajen način poslovanja stranke, ki pa mora zato upoštevati, da so s prirejenimi dokumenti tudi njene možnosti za uspeh pri dokazovanju zmanjšane. Enako velja tudi za izročitev denarnega zneska brez ustreznega potrdila.

9. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica sploh ni izkazala izročitve zneska 600 EUR, ne osebno ne po pooblaščencu, so nebistvene pritožbene navedbe, da je bil za posel oče v celoti pooblaščen, kar velja tudi za izročitev denarnega zneska. Zaradi skrbne dokazne ocene izvedenih dokazov, pri čemer je sodišče izpovedbe strank in priče F. F. primerjalo z listinami, ob tem pa zaključilo, da tožnica dokaznega bremena za svoje trditve ni zmogla, pritožbenemu očitku kršitve 8. člena ZPP, ki naj bi zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene prerasel v kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče pritrditi.

10. Tožnica sodišču neutemeljeno očita opustitev materialno procesnega vodstva glede vprašanja aktivne legitimacije za zahtevek na povračilo stroškov vlaganj v kupljeno vozilo pred razvezo pogodbe. Toženec je že v odgovoru na tožbo zanikal, da bi tožnica plačala kakršnekoli stroške v zvezi s popravilom njegovega vozila, svoje stališče pa je ponovil tudi na prvem naroku za glavno obravnavo, ko je izrecno navedel, da listinski dokazi ne potrjujejo, da bi zatrjevana popravila plačala tožnica oziroma da bi bili nanjo izdani računi. Tožnica je tako imela možnost, da poda ustrezne trditve, na kakšni podlagi je v svojem imenu upravičena zahtevati povračilo stroškov, ki jih je tudi po njenih trditvah opravil njen oče, in zato dodatni poziv sodišča ni bil potreben.

11. Glede na tožničino trditveno podlago in v celoti izvedene dokaze (ob tem, da pravočasno vložene druge pripravljalne vloge tožnica ni izkazala) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica lastnih vlaganj v vozilo ni izvedla. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi njenim pritožbenim navedbam, da je bila po sklenitvi kupoprodajne pogodbe dobroverna lastniška posestnica vozila, saj je to izključno vozil njen oče, sama pa je bila le njegova papirnata pogodbena lastnica. Z vlaganji (če so bila ta sploh izvedena na konkretnem vozilu) je bil torej prikrajšan F. F. ter njen zahtevek že iz omenjenega razloga ni utemeljen. Do posamičnih vlaganj, ki jih tožnica v pritožbi utemeljuje s sklicevanjem na trditve iz druge pripravljalne vloge, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo. Prav tako tudi ne do zaključka sodišča o njihovi koristnosti in potrebnosti, saj ti razlogi, ob tem, da tožnica z njimi ni bila prikrajšana, niso pravno odločilni.

12. V zvezi s plačilom protivrednosti oziroma vračilom stvari, ki naj bi se nahajale v vozilu M., pritožba izpostavlja zgolj prenosni računalnik T. in delovne ključe. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnica lastništva nad omenjenimi predmeti ni izkazala. Sklicevanje tožnice na navedbe iz druge pripravljalne vloge je neupoštevno, poleg tega pa ustne cesije terjatve brat tožnice, kot direktor družbe J. d.o.o., ob zaslišanju ni potrdil. Tožnica je ob zaslišanju navedla, da so bili delovni ključi, ki so se nahajali v avtomobilu, očetovi. Ker tožnica torej ni bila lastnica teh predmetov, z vrnitvenim zahtevkom, kot ga ureja 92. člen SPZ, ne more uspeti.

13. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencu povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 279,99 EUR. Te stroške je tožnica dolžna poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2341/2015
• VSL sodba II Cp 316/2016
• VSL sodba I Cp 2051/2015