VSL Sklep I Cp 1075/2019

Jedro

Po splošnem pravilu iz 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Če so nastali skupni stroški, sodišče odloči v kakšnem razmerju jih nosijo udeleženci. Po določbi 139. člena ZNP skupne stroške v postopku za ureditev meje praviloma nosijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o skupnih stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

Med skupne stroške sodijo stroški za delo sodišča, kamor je nedvomno treba uvrstiti tudi stroške sodnih taks.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da udeleženci nosijo svoje stroške postopka (1. točka izreka). Skupne stroške je odmerilo na znesek 2.149,14 EUR in odločilo, da jih 1/2 nosijo predlagatelji, 7/20 nasprotni udeleženec B. B., 3/20 pa nasprotna udeleženka M. M. (2. točka izreka). Nasprotnemu udeležencu B. B. je naložilo, da predlagateljem povrne stroške v višini 752,20 EUR (3. točka izreka), M. M. pa je dolžna predlagateljem povrniti stroške v višini 322,37 EUR (4. točka izreka).

2. Zoper odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka se pritožujeta nasprotna udeleženca B. B. in M. M., ki v pravočasni pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Opozarjata, da odločitev temelji na napačnih zaključkih o tem, kaj so skupni stroški postopka. Prav tako je napačna odločitev, da nasprotna udeleženca E. E. in Občina X ne nosita nobenega deleža skupnih stroškov postopka. Grajata odločitev sodišča, ki je v okvir skupnih stroškov uvrstilo tudi stroške sodnih taks, čeprav so neposredno vezani na po strankah vložena oz. uveljavljana sredstva. Predlog za sodno ureditev meje so podali predlagatelji in je v njihovem interesu, prav tako pa tudi plačilo sodne takse. Ta predstavlja neposredno posledico vložitve njihovega predloga. Prvo sodišče je povsem napačno in v nasprotju z določili ZNP uporabilo svoje pooblastilo za odločanje, v kakšnem razmerju nosijo udeleženci postopka skupne stroške. Določba 139. člena ZNP sodišču ne daje pooblastila, da posamezne udeležence v celoti oprosti plačila skupnih stroškov in breme plačila prenese na ostale. Dejstvo, da so meje ostalih udeležencev postopka nesorazmerno daljše od mejnih točk udeležencev E. E. in Občine X, še ne pomeni, da je bila ureditev meje zgolj in samo v interesu udeležencev, katerim je sodišče naložilo plačilo skupnih stroškov. Mejni točki udeležencev E. E. in Občine X predstavljata skrajni mejni točki v postopku urejanja meje. Ureditev meje – tudi če gre le za mejno točko – je bila zagotovo tudi v interesu obeh navedenih nasprotnih udeležencev.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo presojo in odločitev sodišču prve stopnje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo pritrjujejo argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključku prvega sodišča ter predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri stroškovni odločitvi izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Oprlo se je na splošno pravilo iz 35. člena ZNP, po katerem vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Če so nastali skupni stroški, sodišče odloči v kakšnem razmerju jih nosijo udeleženci. Po določbi 139. člena ZNP skupne stroške v postopku za ureditev meje praviloma nosijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o skupnih stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

6. Meja je bila sporna predvsem med predlagatelji in prvim ter drugo nasprotno udeleženko. Pritožnika v pritožbi ne uveljavljata krivdnega razloga za nastanek spora. Ta bi bil podan v primeru, če bi bil spor nepotreben, ker predlagatelji z njim ne bi dosegli želene spremembe meje, čeprav bi sprožili postopek in s tem povzročili stroške. V obravnavani zadevi predlagatelji sicer niso uspeli v zatrjevanem obsegu, meja pa ni določena niti tako, kot sta jo zatrjevala prvi in druga nasprotna udeleženka. To pa pomeni, da je bila sodna določitev meje potrebna in v interesu tako predlagateljev kot tudi prvega in druge nasprotne udeleženke.

7. Sodišče prve stopnje je porazdelitev stroškov ustrezno argumentiralo. Meja je bila sporna le med parcelami predlagateljev ter prvega in druge nasprotne udeleženke, medtem ko sta tretji in četrti nasprotni udeleženec v postopku sodelovala le kot tromejaša. Poleg tega je bila tromeja med parcelami št. 2029/3, št. 1662/2 in št. 1661, vse k. o. X v zemljiškem katastru evidentirana kot urejena, kar sta pritožnika v postopku tudi priznala, sodišče pa jo je določilo v točki, ki je v zemljiškem katastru že evidentirana kot urejena (točka A). Tudi o tem, kje v naravi poteka tromeja med parc. št. 1664/3, št. 1663 in št. 1664/1, vse k. o. X, je med predlagatelji in nasprotnimi udeleženci obstajalo soglasje. Glede na pojasnjeno je pravilna odločitev prvega sodišča, da skupne stroške nosijo udeleženci, ki jim je bila ureditev meje v interesu in katerih urejena meja je nesorazmerno daljša od mejnih točk nasprotnih udeležencev E.E. in Občine X. Takšno stališče je moč razbrati tudi iz sklepa II Cp 3105/2015.

8. V skladu z ustaljeno sodno prakso med skupne stroške sodijo stroški za delo sodišča, kamor je nedvomno treba uvrstiti tudi stroške sodnih taks.¹ Sodišče prve stopnje jo je zato pravilno uvrstilo v krog skupnih stroškov.

9. Glede na pojasnjeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. Prvi in druga nasprotna udeleženka s pritožbo nista uspela, odgovor na pritožbo vlagateljev pa tudi ni pripomogel k odločitvi o zadevi, poleg tega pa v nepravdnem postopku vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka (35. člen ZNP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da udeleženci nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Primerjaj I Cp 1386/2017, I Cp 4596/2010, II Cp 1275/2016

Datum zadnje spremembe:

04.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1386/2017
• VSL Sklep II Cp 1562/2022
• VSL Sklep II Cp 1097/2023