<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 677/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2019:CST.677.2018
Evidenčna številka:VSL00019022
Datum odločbe:15.01.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Mateja Levstek (poroč.), mag. Damjan Orož
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - namen odpusta obveznosti - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti - prevzemanje novih obveznosti - potrošniški kredit - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti

Jedro

Upnik je le dopolnil navedbe iz ugovora z dejstvi, ki mu ob vložitvi ugovora niti niso bila znana, pri čemer je še vedno uveljavljal isti ugovorni razlog; ob vložitvi ugovora pa ni bil v spis vložen še niti osnovni seznam preizkušenih terjatev. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo petega odstavka 405. člena ZFPPIPP, ko je presojalo tudi ta dejstva, ki so postala del ugovora, dopolnjenega še pred narokom za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti.

Takrat, ko sodišče ugotovi, da je ugovor utemeljen že na podlagi enega sklopa dejstev (kredit pri banki X d. d.), ni nobenega razloga, da bi se ukvarjalo še z drugimi nesorazmernimi zadolževanji. Ta bi postala pomembna šele, če bi višje sodišče presodilo, da kredit pri banki X ni pomenil nesorazmernega zadolževanja.

Kredit je dolžnica najela le štiri mesece pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ko je bila globoko v dolgovih, kar navaja tudi sama. Ob dejstvu, da je imela nizko plačo, po njenih navedbah manjšo tudi zaradi bolniške odsotnosti, ji je bilo takrat jasno ali bi ji vsaj moralo biti jasno, da tega kredita ne bo mogla poplačati.

Le če bi ves prejeti kredit porabila za poplačilo upnikov, bi se s tem njene obveznosti le spremenile na upniški strani, ne bi pa prišlo do novega zadolževanja.

Za prevzemanje nesorazmernih obveznosti je v razmerju do upnikov odgovorna le dolžnica, ki se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s prelaganjem odgovornosti na banko. Le če bi bila banka tista, ki bi (edina) vložila ugovor proti odpustu obveznosti, bi bili ti razlogi lahko upoštevni, saj takega kreditodajalca ni treba varovati pred lahkomiselnostjo dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

    2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da se je zaradi gospodarske krize, zaradi česar je imela nizke in neredne dohodke, enako tudi njen mož, znašla v začaranem krogu zasebnih posojilodajalcev, ki so zaračunavali visoke obresti. Mlada in naivna dolžnica se je znašla v vrtincu dolgov in izsiljevanja večih upnikov, tudi upnika, ki je vložil ugovor. Nov denar si je izposojala, da bi plačala stare dolgove. Zaradi dolgov, zelo nizkih dohodkov in stalnih obiskov izvršiteljev je tudi zbolela in zato prejemala še nižje mesečne dohodke. Banka X, pri kateri je dolžnica najela 13.000,00 EUR kredita, ugovora proti odpustu obveznosti ni vložila, vložil pa ga je upnik, ki ga je dolžnica v izvršilnem postopku po svojih zmožnostih poplačevala. Šlo je za gotovinski express kredit, od katerega je 5.000,00 EUR porabila za star kredit, ostalo pa je porabila za poplačilo določenih upnikov in za tekoče življenjske stroške družine z dvema otrokoma. Banka X d. d. kot strokovna institucija ji kredita sploh ne bi smela odobriti, torej je ravnala neskrbno in lahkomiselno, za njeno premoženjsko stanje pa je vedela in bi ji morala prošnjo zavrniti. Posledice v obliki zavrnitve odpusta obveznosti pa trpi dolžnica. Vlagatelj ugovora B. B. trditev glede sprejemanja nesorazmernih obveznosti sploh ni gradil na tem kreditu. Izpostavljal je izposojanje pri več fizičnih osebah, zato je sodišče prve stopnje kršilo 5. odstavek 405. člena ZFPPIPP.

    3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, da je za odločitev nepomembno, da banka dolžnici ne bi smela odobriti kredita. Dolžnica je kredit prejela, ni pa v celoti pojasnila, za kaj je porabila sredstva. Strinjal se je, da je dolžnica prevzemala obveznosti, ki so bile glede na njeno premoženjsko stanje nesorazmerne.

    4. Upnik je na pritožbo odgovoril, da je dolžnica povzročila dramatičnost postopka, tudi s kazensko ovadbo zoper upnika zaradi spolne zlorabe in z izjavo, da se bo psihično sesula, če bo upnik navzoč na njenem zaslišanju. Sodišče je izvedlo le dokaze o obstoju razloga iz 3. odstavka ter 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, svojo odločitev pa je utemeljilo prav na tej podlagi, zato ni kršilo 405. člena ZFPPIPP. Upniku ob vložitvi ugovora dejstvo v zvezi s kreditom banke X d. d. sploh ni bilo poznano, nanj pa se skliceval takoj, ko je bil s tem seznanjen. Gospodarska kriza ne more biti izgovor za najemanje tako visokih posojil, dolžnica pa se je tudi že pred njo zadolževala preko vsake razumne meje. Dolžnica pa niti ni dokazala, da si je denar izposojala za visoke obresti ter da bi se našla v vrtincu dolgov upnikom, ki se ukvarjajo s posojanjem denarja. Šele ko je upnik vložil ugovor, je vložila kazensko ovadbo, sicer pa zoper nikogar ni začela nikakršnega postopka. Prav tako ni uspela dokazati, za kakšne namene je porabila gotovinski kredit, sodišče prve stopnje pa ji tudi ne bi smelo pokloniti vere glede porabe kredita. Za odločitev ni pomembno, ali ji je banka smela odobriti kredit, navedba, da je 5.000,00 EUR porabila za vračilo prejšnjega kredita, pa je prepozna, saj teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala. Odgovornosti, da je štiri mesece pred začetkom stečaja vzela kredit, pa ne more prevaliti na banko, pri čemer je točno vedela, koliko je komu dolžna. Za primer, da bi višje sodišče hotelo spremeniti izpodbijani sklep, pa je upnik uveljavljal kršitve sodišča prve stopnje, saj pritožbe glede na to, da je v postopku zmagal, ni mogel vložiti.

    5. Pritožba ni utemeljena.

    6. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz 1. odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, torej zloraba pravice do odpusta obveznosti (3. odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri tem je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (1. odstavek 399. člena ZFPPIPP).

    7. Zlorabo pravice do odpusta obveznosti je upnik v ugovoru utemeljeval na 3. točki 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP, ki določa, da velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik (med drugim) v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Najprej je prevzemanje nesorazmernih obveznosti utemeljeval na dejstvu, da si je dolžnica v letu 2013 od C. C. sposodila 5.500,00 EUR, česar sploh ni mogla vrniti, vsaj ne v dogovorjenem času, v 10 mesecih pa bi ta znesek lahko plačala od plače, če denarja ne bi porabila za nič drugega. Nadalje je tudi navajal, da je bilo 24. 2. 2015 v čakalni vrsti za plačilo od plače, ki jo je dolžnica prejemala v družbi D. d. d., pred upnikom za 19.854,82 EUR terjatev, upnik (vlagatelj ugovora) pa je bil šele na 9. mestu v čakalni vrsti, na enakem mestu je bil tudi pri banki Y, kjer je imela dolžnica 3. 10. 2014 odprt račun. Ko je upravitelj navedel, da je dolžnica konec marca 2017 pri banki X d. d. najela potrošniški kredit v višini 13.000,00 EUR, ki ga sploh ni odplačevala, je upnik v vlogi z dne 15. 12. 2017 (PD 55) kot nesorazmerno zadolževanje navedel tudi ta kredit, pri čemer je kot problematično izpostavil, da je v primeru poplačila le dveh upnikov (očeta in H. H.) tudi nedopustno privilegirala ta dva upnika, prav tako pa je del denarja porabila tudi za nakup koles za otroka, kar ne predstavlja nujnih življenjskih stroškov. S tem je upnik le dopolnil navedbe iz ugovora z dejstvi, ki mu ob vložitvi ugovora niti niso bila znana, pri čemer je še vedno uveljavljal isti ugovorni razlog; ob vložitvi ugovora pa ni bil v spis vložen še niti osnovni seznam preizkušenih terjatev. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo 5. odstavka 405. člena ZFPPIPP, ko je presojalo tudi ta dejstva, ki so postala del ugovora, dopolnjenega še pred narokom za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti.

    8. Glede na navedbe iz upnikovega odgovora na pritožbo, v katerem uveljavlja kršitve, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ostalimi ugovornimi navedbami in ni izvedlo številnih predlaganih prič, višje sodišče odgovarja, da takrat, ko sodišče ugotovi, da je ugovor utemeljen že na podlagi enega sklopa dejstev (kredit pri banki X d. d.), ni nobenega razloga, da bi se ukvarjalo še z drugimi nesorazmernimi zadolževanji. Ta bi postala pomembna šele, če bi višje sodišče presodilo, da kredit pri banki X ni pomenil nesorazmernega zadolževanja.

    9. Dejstvo, da je dolžnica konec marca 2017 pri banki X d. d. najela potrošniški kredit, ni sporno in ga dolžnica priznava. Takrat je imela dolžnica številne obveznosti do drugih upnikov, plačo pa obremenjeno z izvršbami upnikov, tudi z izvršbo vlagatelja ugovora. Dolžnica tudi ni zanikala upnikove trditve, da je bilo v letu 2015 pred njim na vrsti za izvršbo več upnikov s skupnimi terjatvami v znesku 19.854,82 EUR in da je bil upnik takrat in v letu 2014 šele na 9. mestu za poplačilo. Kredit je dolžnica najela le štiri mesece pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ko je bila globoko v dolgovih, kar navaja tudi sama. Ob dejstvu, da je imela nizko plačo, po njenih navedbah manjšo tudi zaradi bolniške odsotnosti, ji je bilo takrat jasno ali bi ji vsaj moralo biti jasno, da tega kredita ne bo mogla poplačati. To pa pomeni, da je šlo za prevzemanje obveznosti, nesorazmernih z njenim premoženjskim položajem. Višje sodišče tu poudarja tudi dejstvo, ki ga je dolžnica sama navedla, da je bil takrat tudi njen mož v dolgovih in je prav tako prejemal nizko plačo, tudi njega so bremenile izvršbe, z možen pa sta morala preživljati tudi dva mladoletna otroka.

    10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je izpolnjen dejanski stan iz zakonske domneve iz 3. točke 4. odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je imela možnost to domnevo izpodbiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, da je s kreditom najprej poplačala prejšnji dolg do banke v višini 5.000,00 EUR, to je povedala, ko je bila zaslišana, uveljavlja pa to dejstvo tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje glede na to, da plačilo 5.000,00 EUR starega dolga ni bilo dejanska podlaga dolžničinih trditev (izpoved je namreč lahko le dokaz o postavljenih trditvah, ni pa namenjena postavljanju trditev), ni moglo tega dejstva upoštevati pri odločitvi. Tudi če bi upoštevali to dejstvo, pa še vedno ostaja dejstvo, da je dolžnica vsaj del preostanka porabila za življenjske stroške, nakup učbenikov in delovnih zvezkov in nakup dveh koles za otroka (glede teh koles je vlagatelj ugovora večkrat poudaril, da je tak nakup neprimeren glede na premoženjsko stanje dolžnice, kolesi pa sta stali 350,00 EUR). Le če bi ves prejeti kredit porabila za poplačilo upnikov, bi se s tem njene obveznosti le spremenile na upniški strani, ne bi pa prišlo do novega zadolževanja. Ker temu ni tako, pa je šlo za dodatno zadolževanje, ki je bilo zagotovo nesorazmerno z njenim premoženjskim stanjem, saj niti starih dolgov ni uspela povrniti iz svoje plače (kar je glede na višino plače tudi logično), drugega premoženja pa ni imela. Zato ni uspela izpodbiti domneve, da njeno nesorazmerno zadolževanje pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, zaradi katere ni dopusten odpust obveznosti.

    11. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, socialni in kazensko pravni vidiki ne morejo spremeniti odločitve. Tega ne more spremeniti niti zatrjevanje, da ji banka kredita sploh ne bi smela odobriti. Upnik – vlagatelj ugovora, ni oseba, ki ji je dala kredit, in tudi v ničemer ni mogel vplivati na najem kredita. Za prevzemanje nesorazmernih obveznosti je v razmerju do upnikov odgovorna le dolžnica, ki se svoje odgovornosti ne more razbremeniti s prelaganjem odgovornosti na banko. Le če bi bila banka tista, ki bi (edina) vložila ugovor proti odpustu obveznosti, bi bili ti razlogi lahko upoštevni, saj takega kreditodajalca ni treba varovati pred lahkomiselnostjo dolžnika (tako tudi sklepi VSL Cst 283/2012, Cst 495/2015, Cst 655/2015). V obravnavani zadevi tega ugovora dolžnica ne more uveljaviti.

    12. Višje sodišče še pripominja, da je neutemeljeno, da dolžnica odgovornost za vse njene obveznosti pripisuje le upniku – vlagatelju ugovora. Iz obeh končnih seznamov preizkušenih terjatev (PD 51 in PD 72) je namreč razvidno, da je bilo prijavljenih in priznanih terjatev za 46 tisoč EUR, torej je dolg do vlagatelja ugovora (3.912,44 EUR) le manjši del skupnega dolga, od zasebnih posojilodajalcev oziroma fizičnih oseb pa je v seznamih le še ena fizična oseba – C. C. s terjatvijo v višini 5.769,58 EUR. Tudi višje sodišče razume, da je dolžnica v težkem položaju, da so njeni dohodki prenizki za normalno življenje. Vendar pa to v smislu zakonskih določb, pa tudi sicer, ne upravičuje k stalnemu najemanju posojil, ki jih niti ne more vrniti in so že zato nesorazmerna z njenim premoženjskim položajem. Dolžnica z ustavitvijo odpusta obveznosti in zavrnitvijo predloga za odpust obveznosti ne trpi posledic ravnanja banke X d. d., temveč trpi posledice lastnih ravnanj. Pripomniti pa velja, da je upnik navajal še, da si dolžnica sposoja denar tudi v času stečajnega postopka, česar dolžnica ni izpodbila, upravitelj pa je izrecno zaprosil za dodatne podatke, da bi lahko ugovor proti odpustu obveznosti zaradi kršitev obveznosti vložil tudi sam, kar sicer ni bilo potrebno, ker je sodišče ugodilo že upnikovemu ugovoru.

    13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

    Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 405, 405/5

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    06.09.2019

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMxNTY2