VSL sklep Cst 41/2019

Jedro

Za predkupnega upravičenca se uporabljajo določila 347. člena ZFPPIPP. Če le-ta svojo pravico uveljavi, mora kupnino poravnati, saj je šele z izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v roku iz pogodbe predkupna pravica pravilno uveljavljena. Sodišče sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem izda le v primeru, da je vse navedeno izpolnjeno, torej da je tudi plačana kupnina, torej tudi upravitelj izdajo soglasja predlaga šele, ko je vse izpolnjeno (vključno s plačilom kupnine). Določila tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP se za predkupnega upravičenca ne uporabljajo, saj je predpostavka za veljavnost sklenjene pogodbe tudi plačilo kupnine, s čimer se šele izkaže, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena. Ravno iz teh razlogov pa predkupni upravičenec tudi ne more odkloniti plačila kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen.

Ob izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe je treba preveriti, ali je prodaja potekala zakonito, kar pomeni, da mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 341. člena ZFPPIPP preveriti tudi, ali so bila pravilno upoštevana določila 347. člena ZFPPIPP. Višje sodišče je tako moralo presoditi tudi o tem, ali ima pritožnica dejansko položaj predkupnega upravičenca, kar bi tudi pomenilo, da niso bila upoštevana pravila tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP. Zato višje sodišče njene pritožbe ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo.

Na osebi, ki trdi, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, je, da svojo zatrjevano pravico tudi pravilno uveljavi. Pritožnica je ni. Za to tudi ni poskrbela pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom – njenim možem. Pritožnica tako v tem stečajnem postopku izločitvene pravice ni uveljavila, v zemljiški knjigi pa njena lastninska pravica tudi ni vknjižena. Čim pa je tako, tudi ni podlage, da bi jo moral upravitelj upoštevati kot predkupno upravičenko.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 30. 7. 2018, sklenjene med stečajnim dolžnikom in družbo N. d.o.o., Š., katere predmet je prodaja dolžnikovega solastniškega deleža do ½ od celote na nepremičnini ID znak: parcela 0000, za kupnino v višini 56.500,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožnika pravočasno pritožila.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi J. H.

4. J. H. (predkupni upravičenec) je v pritožbi (PD 145) navedel, da je bil v pogodbi z njim določen 15 dnevni rok za plačilo kupnine, medtem kot je bil s ponudnikom, ki je dal najvišjo ponudbo v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb (v nadaljevanju: ponudnik), dogovorjen 30 dnevni rok plačila, torej predkupnemu upravičencu predložena (in z njim sklenjena) pogodba ni bila sklenjena pod enakimi pogoji kot s ponudnikom. Pritožnik je upravitelja pozval, naj mu odobri daljši plačilni rok, upravitelj pa je opazil napako in podaljšal rok za plačilo tako, da je pritožniku poslal aneks k prodajni pogodbi, s katerim je rok za plačilo podaljšan na 30 dni. Aneks je bil podpisan 27. 8. 2018, ko je tudi začel teči rok za plačilo kupnine, potekel pa je šele 27. 9. 2018 in ne 9. 9. 2018, kot navaja sodišče. Pa še rok 27. 9. 2018 je vprašljiv, ker upravitelj pritožniku ni predložil enake pogodbe kot ponudniku. Pritožnik si je pridržal plačilo kupnine do pravnomočnega sklepa sodišča o soglasju h kupoprodajni pogodbi prav zato, ker je bil v dvomu, ali je upravitelj pravilno vodil postopek prodaje. Upravitelj je napako poskušal sanirati z aneksom, kar pa zakonsko ni opredeljeno, zato pritožnik upravičeno smatra, da je ravnal nezakonito in bo sodišče soglasje h kupoprodajni pogodbi zavrnilo. Aneksa sodišče prve stopnje sploh ne omenja, zato pritožnik domneva, da ga je upravitelj sodišču zamolčal, pogodba pa ima plačilni rok 15 dni, zato ni skladna s pogodbo, sklenjeno s ponudnikom. Sodišče prve stopnje je sklep oprlo na napačno podlago. Po drugem odstavku 339. člena ZFPPIPP ima kupec pravico odkloniti plačilo kupnine do pravnomočnosti sklepa o soglasju k prodajni pogodbi. Upravitelj pritožniku ni ponudil enake pogodbe kot ponudniku, zato je pritožnik upravičeno zavrnil plačilo kupnine do pravnomočnosti soglasja sodišča k pogodbi. Pogodbo je bil upravitelj dolžan predložiti sodišču v soglasje, tega pa najverjetneje ni storil, čeprav bi po tretjem odstavku 341. člena ZFPPIPP to moral storiti v treh delovnih dneh od njene sklenitve; soglasja tudi ne bi dobil, ker pogodba ni bila enaka pogodbi s ponudnikom, enaka je postala šele s sklenitvijo aneksa, ko je začel teči tridnevni rok, vendar upravitelj sploh ni zahteval soglasja sodišča, ampak je zavrnil predkupnega upravičenca in sodišču predložil pogodbo s ponudnikom.

5. Upravitelj je na njegovo pritožbo odgovoril, da mu je pritožnik 10. 8. 2018 sporočil, da uveljavlja predkupno pravico in poslal podpisano prodajno pogodbo. K pogodbi je bil sklenjen dodatek, ki je določil, da rok za plačilo znaša 30 dni od sklenitve prodajne pogodbe, tako da se je ta iztekel 9. 9. 2018. 30 dnevni rok je enak roku iz pogodbe s ponudnikom. Tako pogodbo kot dodatek sta pogodbeni stranki sklenili soglasno. Dodatek k pogodbi določa, da ostala določila prodajne pogodbe ostanejo enaka. Kupnina do 9. 9. 2018 ni bila plačana, zato je predkupna pravica prenehala. Pritožnik je zaprosil za odlog plačila 90 dni, enako izhaja iz vloge PD 135 iz razlogov pridobivanja kredita, torej razlog za pridržanje kupnine ni v dvomu, ali je pritožnik dobil pravilno ponudbo. Dodatek je bil vložen v spis in je povzet v izpodbijanem sklepu. Drugi odstavek 339. člena ZFPPIPP ne velja za predkupnega upravičenca, zanj se uporablja tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP, kupnina pa mora biti plačana v roku iz pogodbe. Obveznost predložiti prodajno pogodbo sodišču v soglasje se nanaša na izbranega ponudnika, ne pa na predkupnega upravičenca.

6. Pritožnik je na vlogo odgovoril, da upravitelj ne pojasni razlogov, zakaj mu je predložil drugačno pogodbo kot ponudniku, kar upravitelj priznava. Z aneksom je upravitelj skušal sanirati svojo napako, zato pritožnik vztraja, da mu upravitelj ni predložil enake pogodbe kot kupcu, zato je treba izpodbijani sklep razveljaviti.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

7. Navedbe, da naj bi upravitelj sodišču zamolčal, da je bil sklenjen tudi Dodatek št. 1 k pogodbi o prodaji nepremičnine na naslovu Žirovnica (v nadaljevanju Dodatek), so v celoti neresnične. Upravitelj je ta Dodatek priložil k dopolnitvi predloga za soglasje k prodajni pogodbi (gre za vlogo z dne 26. 9. 2018 – PD 141). Ta dodatek je tudi povzet v izpodbijanem sklepu (tretji odstavek na 3. strani sklepa) in ga je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo.

8. Dejstvo, da upravitelj pritožniku ni predložil enake pogodbe kot izbranemu ponudniku – kupcu, niti ni bilo sporno. Razlogi za to, da je bila pogodba drugačna, niso pomembni za odločitev, pri tem pa višje sodišče zgolj pripominja, da je upravitelj v vlogi z dne 26. 9. 2018 (PD 141) razloge že pojasnil (glej četrti in peti odstavek na 2. strani vloge). Upravitelj je napako opazil in pritožniku predložil še Dodatek. Ta Dodatek je pritožnik podpisal, kar pomeni, da se je strinjal z njegovo vsebino. S podpisom Dodatka je bil pritožniku določen enak plačilni rok kot kupcu, torej 30 dni. S tem je bila v celoti izpolnjena zahteva iz tretjega odstavka 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, tako da višje sodišče zaključuje, da je upravitelj pravilno izpolnil svoje obveznosti do predkupnega upravičenca.

9. V Dodatku je v 1. členu določeno, da se spremeni le določilo pogodbe, ki določa plačilni rok, pri čemer je tudi določeno, da mora biti kupnina plačana do 9. 9. 2018. V 2. členu pa je določeno, da ostala določila pogodbe o prodaji ostanejo nespremenjena. Iz navedenih določil jasno izhaja soglasje podpisnikov Dodatka, da je plačilni rok 9. 9. 2018, kar je tudi v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP. V Pogodbi z uspelim ponudnikom je bil določen plačilni rok 30 dni, enak rok je bil določen tudi v pogodbi, sklenjeni s pritožnikom, katere del je tudi Dodatek.

10. Za predkupnega upravičenca se uporabljajo določila 347. člena ZFPPIPP. Če le-ta svojo pravico uveljavi, mora kupnino poravnati, saj je šele z izjavo o uveljavljanju predkupne pravice, sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine v roku iz pogodbe predkupna pravica pravilno uveljavljena. Sodišče sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem izda le v primeru, da je vse navedeno izpolnjeno, torej da je tudi plačana kupnina, torej tudi upravitelj izdajo soglasja predlaga šele, ko je vse izpolnjeno (vključno s plačilom kupnine). Določila tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP se za predkupnega upravičenca ne uporabljajo, saj je predpostavka za veljavnost sklenjene pogodbe tudi plačilo kupnine, s čimer se šele izkaže, ali je bila predkupna pravica pravilno uveljavljena.

11. Ravno iz teh razlogov pa predkupni upravičenec tudi ne more odkloniti plačila kupnine, dokler sklep sodišča o soglasju k prodajni pogodbi ne postane pravnomočen (drugi odstavek 339. člena ZFPPIPP). Že pojmovno namreč ni mogoče izdati soglasja k sklenitvi pogodbe s predkupnim upravičencem, dokler tudi kupnina ni v celoti plačana. Višje sodišče pa se strinja z upraviteljevim stališčem, da razlog neplačila ni bil dvom, ali bo sodišče izdalo sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe in ali bo tak sklep postal pravnomočen. Iz spisa namreč jasno izhaja, da je pritožnik želel daljši rok plačila, da bi lahko zbral kupnino, ne pa zato, ker bi ga obhajali dvomi v pravilnost pogodbe.

12. Glede navedbe, da naj bi rok za plačilo kupnine potekel šele 27. 9. 2018, višje sodišče odgovarja, da taka navedba nima podlage v sklenjeni pogodbi, katere del je tudi Dodatek. V njem je namreč izrecno navedeno, da je rok plačila 9. 9. 2018, s čimer se je pritožnik strinjal, saj je dodatek podpisal. Tudi sicer se je rok 30 dni od podpisa pogodbe iztekel 9. 9. 2018, le tako pa je vsebina obveznosti predkupnega upravičenca enaka obveznosti izbranega ponudnika, ki se je prav tako zavezal plačati kupnino v roku 30 dni od podpisa pogodbe. Upraviteljeva zmota ali pomota, ki je bila odpravljena, podaljšanja roka ni mogla povzročiti, prav tako je bil rok za plačilo 9. 9. 2018 sporazumno določen v Dodatku.

13. Ker kupnina ni bila v roku plačana, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pritožniku predkupna pravica prenehala v skladu 3. točko tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP. Odložni pogoj iz prodajne pogodbe, sklenjene z izbranim ponudnikom, da predkupni upravičenec ni (pravilno) uveljavil predkupne pravice, je s tem izpolnjen, sodišče prve stopnje pa je pravilno izdalo sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe z izbranim (najboljšim) ponudnikom kot kupcem.

O pritožbi Š. H.

14. Š. H. (dolžnikova žena) je v pritožbi (PD 147) sebe označila kot predkupno upravičenko (tako se tudi naslavlja v pritožbi v njenem vsebinskem delu). Navaja, da je solastnica nepremičnine. Z dolžnikom sta zakonsko zvezo sklenila v letu 2000, v skupnem gospodinjstvu pa sta živela vsaj dve leti pred tem. Stanovanjsko hišo, v kateri zdaj bivajo, sta zgradila skupaj z dolžnikovimi starši. Čeprav je dolžnik vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik ½ nepremičnine, je bilo vseskozi jasno, da je tudi pritožnica solastnica do ¼ nepremičnine, v katero je vložila svoje delo in sredstva. Upravitelj je bil seznanjen s solastništvom, saj je pritožnica vložila tožbo na priznanje solastniškega deleža, z njo pa iz procesnih razlogov ni uspela, sodišče vsebinsko o solastnini ni odločalo. Iz upraviteljevega odgovora na tožbo izhaja, da priznava navedeno – da sta dolžnik in pritožnica sklenila zakonsko zvezi 19. 8. 2000, dobrih pet mesecev po pridobitvi gradbenega dovoljenja in njegovi pravnomočnosti. Že logični pogled na zadevo jasno pove, da hiša na parceli ni bila zgrajena v petih mesecih pred sklenitvijo zakonske zveze, prav tako pa potrjuje trditve pritožnice, da sta dve leti prej z dolžnikom živela v skupnem gospodinjstvu, kajti šele na podlagi življenja v skupnem gospodinjstvu je dozorela odločitev o gradnji hiše. Zato pritožnici pripada solastniški delež na nepremičnini in s tem v skladu z ZFPPIPP tudi predkupna pravica, ki je bila v tem postopku s strani upravitelja nezakonito odvzeta. Večina skupnega premoženja je bila ustvarjena v zakonski zvezi, zato bi moral upravitelj z vso skrbnostjo in profesionalnostjo vpogledati v strukturo premoženja med zakoncema; ob upoštevanju minimalne možnosti, da je tudi pritožnica solastnica premoženja, bi jo moral upoštevati kot predkupno upravičenko. Pri tem je upravitelj vedel, da v nepremičnini skupaj z možem (dolžnikom) in otrokoma živijo v nepremičnini, zato bi moral upoštevati osnovne pravice družine, predvsem otrok, do stanovanja. Upravitelj je vedel ali bi moral vedeti, da obstaja predkupna upravičenka, v izpodbijanem sklepu pa nikjer ni navedeno, zakaj njena predkupna pravica ni bila priznana in upoštevana. Predkupne pravice prej ni mogla uveljaviti, saj ZFPPIPP take možnosti ne dopušča, obenem je tudi smatrala, da je ta jasna in nedvoumna. Priznanje predkupne pravice pritožnici ne bi v ničemer škodovalo višini stečajne mase, njeno nepriznanje pa lahko povzroči nepopravljive posledice za pritožnico. Predkupno pravico pa bo uveljavila. Upravitelj ni ravnal skrbno in profesionalno in ni pravilno ugotovil predkupnih upravičencev, zato je izpodbijani sklep nezakonit.

15. Upravitelj je njeno pritožbo odgovoril, da nima položaja upnika, zato je treba njeno pritožbo zavreči. Navedbe tudi ne držijo, pritožnica pa ni predložila dokazil o trditvah. V odgovoru na tožbo je upravitelj nasprotoval zahtevku, dejansko stanje je bilo sporno, upravitelj pa je ugovarjal tako iz procesnih kot iz vsebinskih razlogov. Po podatkih zemljiške knjige sta solastnika nepremičnine dolžnik in njegov oče J. H., vsak do ½. Zemljišče sta kupila 1. 7. 1999, hiša je bila zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja z dne 25. 2. 2000. Ni res, da sta dolžnik in pritožnica živela v skupnem gospodinjstvu vsaj dve leti pred sklenitvijo zakonske zveze (ta je bila sklenjena 19. 8. 2000). Dolžnikov solastniški delež nepremičnine ne predstavlja skupnega premoženja s pritožnico, skupno premoženje bi lahko predstavljalo le premoženje, pridobljeno z delom v času zakonske zveze. Zakonsko zvezo sta sklenila šele 19. 8. 2000, torej dobro leto po pridobitvi nepremičnine, na naslovu X je pritožnica začela živeti šele po sklenitvi zakonske zveze, dne 29. 11. 2000, ko je pritožnica tam prijavila svoje prebivališče. Dolžnik ga je prijavil že 5. 6. 2000. Pritožnica ni sodelovala ne pri nakupu ne pri gradnji, in sicer ni prispevala ne svojega dela ne denarnih sredstev. Če bi pritožnica želela uveljavljati predkupno pravico, bi morala svoje upravičenje najprej uveljaviti na podlagi 22. člena ZFPPIPP, izločitvenega zahtevka pa ni podala. Dolžnikova polovica nepremičnine v celoti spada v stečajno maso, pritožnica pa nima položaja predkupnega upravičenca. Lastninsko pravico iz skupnega premoženja bi morala pritožnica uveljaviti v stečajnem postopku s prijavo izločitvene pravice, v roku za prijavo terjatev. Vse do pravnomočnosti sklepa o prodaji nihče ni uveljavljal izločitvene pravice, upravitelj pa je dolžan solastniški delež na nepremičnini prodati. Kljub opozorilu v pravdi pritožnica izločitvene pravice ni prijavila, neskrbno pa je ravnala pritožnica, ne upravitelj.

16. Pritožnica je na upraviteljevo vlogo odgovorila, da upravitelj vztraja, da ni solastnica nepremičnine, obenem pa jasno potrjuje, da je partnerka dolžnika, in to zakonska od 19. 8. 2000, prej pa je že dve leti živela z dolžnikom v izvenzakonski skupnosti. Takrat sta tudi načrtovala izgradnjo skupnega doma. Oba partnerja sta lastnika polovice premoženja, ki sta ga ustvarila v skupni zvezi. Nepremičnina tudi ni mogla biti zgrajena v enem letu od nakupa zemljišča. Hiša se gradi vsaj nekaj let. Ni tudi važno, ali sta vsak polovico vlagala v nepremičnino. V toku stečajnega postopka upravitelj ni opravil preizkusa skupnega premoženja in ni nasprotoval pritožničini participaciji na skupnem premoženju, kar pomeni, da ji je priznal delež na skupnem premoženju, višina deleža pa sploh ni pomembna. Ker je solastnica nepremičnine, ima predkupno pravico, ki bi jo moral upravitelj brezpogojno upoštevati in pritožnici ponuditi možnost nakupa. Upravitelj se sklicuje na to, da pritožnica ni prijavila izločitvene pravice, s čimer je izgubila predkupno pravico, kar pa je zmotno in napačno, saj izločitvena in predkupna pravica nimata nikakršne logične in zakonske povezave.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

17. Upravitelj ima sicer prav, ko navaja, da predkupni upravičenec (praviloma) nima legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklepe o prodaji (primerjaj 344. člen ZFPPIPP, pa tudi peti odstavek 342. člena ZFPPIPP). Predkupni upravičenec namreč nima statusa upnika v smislu določb ZFPPIPP. Vendar pa s prodajo premoženja nastopi njegovo materialnopravno upravičenje, da predkupno pravico uveljavi (507. člen Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s tretjim odstavkom 513. člena OZ). Za primer stečajnega postopka to pomeni, da ima v fazi postopka prodaje, ko stečajno sodišče odloča o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe, položaj materialnopravnega udeleženca, s tem pa tudi pravico do pritožbe. Pritožnica uveljavlja, da ima položaj predkupne upravičenke, ob izdaji soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe pa je treba preveriti, ali je prodaja potekala zakonito, kar pomeni, da mora sodišče v skladu s sedmim odstavkom 341. člena ZFPPIPP preveriti tudi, ali so bila pravilno upoštevana določila 347. člena ZFPPIPP. Višje sodišče je tako moralo presoditi tudi o tem, ali ima pritožnica dejansko položaj predkupnega upravičenca, kar bi tudi pomenilo, da niso bila upoštevana pravila tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP (enako že sklep VSL Cst 99/2018 z dne 6. 3. 2018). Zato višje sodišče njene pritožbe ni zavrglo, temveč je o njej vsebinsko odločilo.

18. Posebna pravila o uveljavitvi predkupne pravice se uporabljajo za prodajo premoženja, ki je predmet zakonite ali pogodbene predkupne pravice (prvi odstavek 347. člena ZFPPIPP). Pritožnica ima sicer prav, ko navaja, da ima solastnik nepremičnine zakonito predkupno pravico (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Enako velja tudi za skupnega lastnika (peti odstavek 72. člena SPZ). Pritožnica sicer v pritožbi navaja tako to, da je solastnica nepremičnine, kot tudi, da je polovica nepremičnine skupno premoženje nje in stečajnega dolžnika.

19. V zadevi ni sporno, da pritožnica ni vknjižena v zemljiško knjigo ne kot solastnica nepremičnine, ki se prodaja, ne kot ena od njenih skupnih lastnikov (na dolžnikovi polovici nepremičnine). Res je v skladu z drugim odstavkom 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, se vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih (55. člen ZZZDR). Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (drugi odstavek 58. člena ZZZDR).

20. Vendar pa premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Upravitelj trdi, da je nepremičnina dolžnikovo posebno premoženje, ker je bila pridobljena pred sklenitvijo zakonske zveze, prav tako zanika, da bi pritožnica in dolžnik že pred nakupom zemljišča, na katerem je bila zgrajena hiša, živela v skupnem gospodinjstvu; zato pritožbene trditve, da upravitelj priznava skupno premoženje na prodajani nepremičnini, niso pravilne.

21. Pritožnica je sicer vložila tožbo na ugotovitev solastnine, katere podlaga naj bi bilo skupno premoženje. Vendar pa je Okrožno sodišče v Kranju v zadevi I P 541/2015 njeno tožbo zavrglo, ker bi morala zato, ker je takrat nad dolžnikom že tekel postopek osebnega stečaja, najprej v postopku osebnega stečaja prijaviti izločitveno pravico, šele po njenem prerekanju pa bi lahko vložila tožbo. Kljub temu, da je bila vsaj s tem sklepom opozorjena, da mora prijaviti izločitveno pravico, tega ni storila. Na osebi, ki trdi, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje, je, da svojo zatrjevano pravico tudi pravilno uveljavi. Pritožnica je ni. Za to tudi ni poskrbela pred začetkom postopka osebnega stečaja nad dolžnikom – njenim možem. Zato neutemeljeno očita upravitelju neskrbno in neprofesionalno ravnanje, ko naj ne bi poskrbel za njene pravice. Vsak mora najprej sam poskrbeti za svoje pravice, prodaja in cel postopek osebnega stečaja pa potekata transparentno, z javnimi objavami v smislu 122. člena ZFPPIPP, tako da je imela več kot dovolj časa, da svojo zatrjevano lastninsko pravico tudi uveljavi, pa tega ni storila (postopek osebnega stečaja se je začel na predlog dolžnika 3. 3. 2015). Pri tem stečajni postopek ni postopek, v katerem bi se lahko ob nasprotovanju upravitelja ugotavljalo skupno premoženje in upravitelj česa takšnega tudi ni upravičen ugotavljati, še posebej brez prijave izločitvene pravice osebe, ki naj bi bila skupna lastnica ali solastnica.

22. Pritožnica tako v tem stečajnem postopku izločitvene pravice ni uveljavila, v zemljiški knjigi pa njena lastninska pravica tudi ni vknjižena. Čim pa je tako, tudi ni podlage, da bi jo moral upravitelj upoštevati kot predkupno upravičenko. Svojega zatrjevanega statusa skupne lastnice ali solastnice ni pravilno in zakonito izkazala, zato je upravitelj ravnal pravilno, ko ji ni ponudil sklenitve pogodbe v smislu tretjega odstavka 347. člena ZFPPIPP. Nasprotno, če bi ji to ponudil, bi ravnal v nasprotju z zakonom – s 347. členom ZFPPIPP – in sodišče k taki prodaji ne bi dalo soglasja. Tega ne upravičuje niti upoštevanje "osnovne pravice družine predvsem otrok, do stanovanja", na kar se pritožnica sklicuje v pritožbi. Pri tem pa je imela pritožnica tako kot vsak drug kupec tudi možnost, da sodeluje v postopku prodaje kot kupec, če je želela zaščititi pravico družine do stanovanja, pa v petih poskusih prodaje (ti izhajajo iz spisa, navedeni pa so tudi v sklepu o prodaji z dne 15. 2. 2018, ko je bilo odločeno, da se kot peta izvedba prodaje izvede nezavezujoče zbiranje ponudb) ni sodelovala kot ponudnica.

23. Pritožnica tako nima položaja predkupne upravičenke, zato ji upravitelj ni bil dolžen ponuditi sklenitve prodajne pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 347. člena ZFPPIPP, tako da njena pritožba ni utemeljena.

Sklepno

24. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 334/2018
• VSL sklep Cst 533/2016
• VSL sklep Cst 622/2015