VSL Sklep Cst 662/2018

Jedro

Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku koristi se v skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če to ni mogoče, pa se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Premoženjska korist se torej primarno odvzame v naravi. In le kadar je le-ta odvzeta v naravi ima upnik, po presoji pritožbenega sodišča, izločitveno pravico, to je pravico, da od stečajnega dolžnika (v skladu z 22. členom ZFPPIPP) zahteva izročitev točno določene stvari (premičnin, nepremičnin, državnih blagovnih rezerv) oziroma odvzete koristi v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o priznanih in prerekanih terjatvah ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja prerekanih terjatev, ločitvenih pravic oziroma izločitvenih pravic, odločilo tako, kot je navedeno v prvem dodatnem končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 6. 9. 2018, ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Upnica Republika Slovenija je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, ki jo je poimenovala „odgovor upnika na prerekanje terjatve“, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Konkretnega predloga odločitve ni podala.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upnica v stečajnem postopku nad dolžnikom, ki se je začel 13. 3. 2012, dne 18. 6. 2018 prijavila „izločitveno pravico v višini 168.054,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi“, na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kranju I K 16999/2013 z dne 17. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 16999/2013 z dne 9. 1. 2018. Z navedeno sodbo je bila družbi X. d. o. o. - v stečaju odvzeta premoženjska korist v višini 211.910,00 EUR (IV. točka izreka sodbe).

6. Iz prvega dodatnega končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 6. 9. 2018 je razvidno, da je upraviteljica upnici prijavljeno izločitveno pravico prerekala z navedbo, da se v skladu z 22. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) denarni znesek v višini 168.054,66 EUR ne more izločiti iz stečajne mase, kot zahteva upnica, ker ne gre za stvarnopravni izločitveni zahtevek, temveč gre le za terjatveni zahtevek upnice. V utemeljitev svojega stališča se je sklicevala na sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 335/2012, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 856/2001 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 115/2007. Da gre v primeru pravnomočno prisojenega odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi za terjatveni zahtevek upnice, naj bi izhajalo tudi iz določbe 408. člena ZFPPIPPP, v kateri je določeno, da odpust obveznosti ne učinkuje za terjatve iz naslova odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenega v kazenskem postopku. Po stališču upraviteljice ima upnica na podlagi navedenega proti stečajnemu dolžniku denarno terjatev kot ostali upniki. Denarna sredstva v višini 168.054,66 EUR, na katerih upnica uveljavlja izločitveno pravico, pa v stečajni masi stečajnega dolžnika ob začetku stečajnega postopka St 000 niti niso obstajala, saj ni bilo sredstev na bančnem računu dolžnika. Le-ta so bila ustvarjena šele ob unovčevanju stečajne mase med samim stečajnim postopkom, tako da izločitvene pravice ni mogoče niti dejansko niti pravno uresničiti.

7. Pritožnica trdi, da protipravno pridobljena premoženjska korist ni zakonsko prešla na stečajnega dolžnika oziroma sploh ni del njegovega premoženja. To naj bi potrjevala določba 74. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, ter da se protipravno pridobljena premoženjska korist odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakonu, ugotovljeno kaznivo dejanje, torej s sodno odločbo, izdano v kazenskem postopku, z vsemi njegovimi jamstvi. Tako nezakonito pridobljeno premoženje po stališču pritožnice ne more biti namenjeno in ne uporabljeno za namen poplačila upnikov, ne v stečajnem postopku in tudi ne v nekem drugem postopku. Pritožnica trdi, da je nedopustno, da bi korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, obdržal storilec, stečajni dolžnik. Enako nedopustno je, da bi se iz tega protipravno pridobljenega premoženja, ki sploh ni premoženje dolžnika, poplačali njegovi upniki oziroma da bi prejeli kakršnokoli korist iz tega naslova. Zato gre po mnenju upnice pri premoženjski koristi stečajnega dolžnika za situacijo, podobno oziroma analogno primerom premoženja, na katerem obstaja izločitvena pravica. Pritožnica trdi, da se sme o obstoju te izločitvene pravice v skladu z drugim odstavkom 74. člena KZ-1 odločati izključno v kazenskem postopku. Za „priznanje terjatve“ je namreč potrebno ugotoviti obstoj kaznivega dejanja, kar izključuje možnost kakršnegakoli prerekanja. Glede na argumente prerekanja, kot jih podaja upraviteljica, bi to pomenilo, da je za ugotovitev s pravnomočno kazensko sodbo že ugotovljene terjatve potrebna ponovna napotitev na kazenski ali kakšen drug postopek, kar je ob dejstvu pravnomočne kazenske sodbe po navedbah pritožnice nelogično in nesprejemljivo. Izločitvena pravica se uveljavlja v zvezi s premoženjem, ki ni premoženje stečajnega dolžnika, med tako premoženje pa spada tudi protipravno pridobljena premoženjska korist, saj gre za premoženje, ki ga je dolžnik pridobil na nezakonit način in zato tega premoženja ni možno obravnavati kot premoženje stečajnega dolžnika. Pritožnica navaja še, da je v kazenskem postopku sprejeta odločitev o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi primarno taka, da jo je mogoče v celoti razumeti kot po naravi stvarnopravno. Po prvem odstavku 75. člena KZ-1 se namreč storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzamejo primarno denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se storilcu odvzame premoženje, ki ustreza obsegu protipravno pridobljeni premoženjski koristi (sekundarni vidik). V kolikor storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženje, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi, pa se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi (terciarno). Poleg tega navaja še, da je sodišče že med kazenskim postopkom I K 16999/2013 odredilo in večkrat podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi.¹

8. ZFPPIPP v oddelku 5.6 ureja posebna pravila o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Za preizkus ločitvenih in izločitvenih pravic se smiselno uporabljajo 61. do 63. člen, 65. do 67. člen, prvi do četrti odstavek 69. člena in 70. do 72. člen ZFPPIPP (prvi odstavek 303. člena ZFPPIPP). Upravitelj se tako mora v skladu z 61. členom v zvezi s prvim odstavkom 303. člena ZFPPIPP tudi o prijavljeni izločitveni pravici določno izreči, ali jo priznava ali prereka. Če je prerekana upnikova izločitvena pravica, ki temelji na izvršilnem naslovu, mora tisti, ki je prerekal izločitveno pravico, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev, da je izločitvena pravica prenehala ali ne obstaja (drugi odstavek 312. člena ZFPPIPP). Stališče pritožnika, da pravnomočna sodba o obstoju izločitvene pravice izključuje možnost kakršnegakoli prerekanja, je torej zmotno. Upravitelj se mora izjaviti o izločitveni pravici, četudi ta temelji na izvršilnem naslovu.

9. Za presojo utemeljenosti pritožbe v obravnavani zadevi pa je odločilno, ali prijavljena izločitvena pravica upnice Republike Slovenije temelji na izvršilnem naslovu in v zvezi s tem, ali napotiti na vložitev tožbe po drugem odstavku 312. člena ZFPPIPP upraviteljico, ali napotiti na vložitev tožbe po prvem odstavku 310. člena ZFPPIPP upnico. Navedeno vprašanje je v povezavi z vprašanjem pravne narave in načina odvzema premoženjske koristi.

10. Odvzem premoženjske koristi se v sodni praksi obravnava kot civilna sankcija za kršitev primarne pravne norme.² Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Vendar pa sodna praksa poudarja, da je primarni upravičenec vrnitve premoženjske koristi oškodovanec, saj se izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1, namenjene varstvu oškodovanca, odvzem premoženjske koristi v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist, in: 1. če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, ali 2. če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek,³ ali 3. če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.⁴ Subsidiarno naravo ukrepa odvzema premoženjske koristi je Vrhovno sodišče poudarilo tudi v sklepu II Ips 499/2007, v katerem je presojalo pravilnost postopanja sodišča prve stopnje v zvezi s prisilno izterjavo denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi, ki je ugodilo ugovoru zoper sklep o izvršbi tako, da je tega razveljavilo, postopek izvršbe pa ustavilo, ker je presodilo, da ni mogoče dovoliti izvršbe, ker je bil zoper dolžnika začet stečajni postopek pred izdajo sklepa o izvršbi. Vrhovno državno tožilstvo RS je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi pridobitve stališča o možnosti in načinu prisilne izterjave denarnega zneska, ki ustreza odvzeti premoženjski koristi pravni osebi v stečaju po 6. členu Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Menilo je, da odločitev izvršilnega sodišča ni pravilna, ker je denarna terjatev za plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi, nastala med stečajnim postopkom. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je denarna terjatev nastala že s storitvijo kaznivega dejanja, kar je bilo v obravnavani zadevi pred začetkom stečajnega postopka. Da je stališče vlagatelja zahteve zmotno, naj bi po stališču Vrhovnega stališča potrjevale situacije, ko bi oškodovanec svojo terjatev prijavil v stečajnem postopku, kjer bi dosegel zgolj sorazmerno plačilo, v primeru odvzema premoženjske koristi pa bi bila ta ista terjatev poplačana v celoti. Oškodovanec bi tako lahko zaobšel določbe insolvenčne zakonodaje o sorazmernem poplačilu terjatev, in sicer tako, da bi počakal na odvzem premoženjske koristi v kazenskem postopku, šele nato pa bi uveljavljal premoženjskopravni zahtevek in zahtevo za poplačilo iz v celoti odvzete premoženjske koristi. Na ta način bi lahko dosegel poplačilo svoje terjatve v celoti. Po stališču Vrhovnega sodišča mora država v stečajnem postopku prijaviti terjatev za odvzem premoženjske koristi, v kolikor je bilo kaznivo dejanje, s katerim je bila pridobljena premoženjska korist, storjeno že pred začetkom stečajnega postopka, in sicer kot pogojno terjatev.⁵ Navedeno naj bi veljalo v konkretnem primeru, ko je bila premoženjska korist odvzeta z naložitvijo plačila denarnega zneska, ki ustreza prejeti premoženjski koristi.

11. Storilcu ali drugi prejemnici oziroma prejemniku koristi se v skladu s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim denarjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Če to ni mogoče, pa se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1). Premoženjska korist se torej primarno odvzame v naravi. In le kadar je le-ta odvzeta v naravi ima upnik, po presoji pritožbenega sodišča, izločitveno pravico⁶, to je pravico, da od stečajnega dolžnika (v skladu z 22. členom ZFPPIPP) zahteva izročitev točno določene stvari (premičnin, nepremičnin, državnih blagovnih rezerv) oziroma odvzete koristi v naravi.⁷

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Okrajno sodišče v Kranju v 26. točki sodbe I K 1699/2013 z dne 17. 3. 2017 ugotovilo, da je S. Z. vrnila protipravno pridobljena sredstva v višini 211.910,00 EUR Fundaciji ... in Ministrstvu ... in od stečajnega dolžnika zahtevala njihovo vračilo s prijavo terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom. Republika Slovenija pa je po poteku roka za prijavo terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnem postopku nad dolžnikom prijavila izločitveno pravico „v višini 168.054,66 EUR z obrestmi“. Prijavila je torej izločitveno pravico v višini odvzete premoženjske koristi na podlagi zgoraj omenjene sodbe Okrajnega sodišča v Kranju I K 16999/2013 z dne 17. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 16999/2013 z dne 9. 1. 2018, s katero je bila družbi X. d. o. o. - v stečaju odvzeta „premoženjska korist v višini 211.910,00 EUR“.

13. V primeru, ko je dolžniku odvzeta premoženjska korist „v višini 211.910,00 EUR“, pa ni mogoče govoriti, da je bila dolžniku odvzeta premoženjska korist v naravi, saj dolžniku ni bil odvzet denar oziroma točno določena denarna sredstva, ki so bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Takšen način odvzema premoženjske koristi zato ne daje podlage za zaključek, da je bilo z zgoraj navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Kranju odločeno o izločitveni pravici upnice. Zato omenjena sodba ne predstavlja izvršilnega naslova, na katerem bi temeljila izločitvena pravica upnice.

14. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno odločilo, ko je na pravdo za uveljavitev prerekane izločitvene pravice napotilo upnico.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče pripominja, da v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku, razen v izjemnih primerih, ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.
² Prim. sodbo VSRS I Ips 2929/2010. Več o tem Vanja Verdel Kokol, Nekatere dileme protipravne premoženjske koristi s poudarkom na gospodarskih kaznivih dejanjih, Podjetje in delo, 2017, št. 5, str. 746 in nasl.
³ Navedeno pravilo velja tudi, če je premoženjskopravni zahtevek še pred izrekom sodbe pravnomočno dosojen oškodovancu v pravdnem postopku (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 52/1999).
⁴ Prim. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 46801/2011.
⁵ V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče RS sicer zavzelo stališče glede pravilne uporabe 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) v povezavi s 6. členom ZOPOKD, vendar pa se določbe ZFPPIPP glede vprašanj, ki so bistvena za obravnavano zadevo, od določb ZPPSL ne razlikujejo.
⁶ Izločitvena pravica je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pravica lastnika oziroma lastnice (med drugim) premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika.
⁷ Prim. sklep VSRS II Ips 499/2007, Op. št. (5).

Datum zadnje spremembe:

10.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Kp 1203/2019
• VSC Sodba II Kp 29843/2016
• VSRS Sodba I Ips 7626/2021