VSL Sklep Cst 7/2019

Jedro

Kot izhaja iz 2. točke 58. člena ZFPPIPP, preneha upnikova pravočasno prijavljena terjatev v stečajnem postopku, pod pogojem, da je bila v celoti plačana. Ob ugotovitvi, da upnikova terjatev do dolžnika še obstaja, je upnik procesno legitimiran za opravljanje procesnih dejanj v stečajnem postopku. Glede na navedeno je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnik procesno legitimiran za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.

Sklep, da je dolžnica s sklenitvijo dveh pogodb s telefonskima operaterjema prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, utemeljujejo predvsem ugotovitve, da je bila v času sklepanja pogodb nezaposlena in ni prejemala rednih dohodkov ter tudi ni razpolagala s premoženjem večje vrednosti, da je imela bančni račun blokiran ter da je imela v tistem obdobju tudi neporavnane obveznosti do drugih upnikov. Nenazadnje pa tak sklep utemeljuje tudi dejstvo, da gre za telefona višjega cenovnega razreda po pogodbah, sklenjenih v razmaku nekaj dni, dolžnica pa ni po teh pogodbah poravnala niti ene mesečne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

2. Zoper navedeni sklep je vložila pravočasno pritožbo stečajna dolžnica. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Odgovor na pritožbo je podal upnik A. A. Meni, da je pritožba neutemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo dolžnice kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti (prvi odstavek 570. člena OZ). S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ).

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu najprej presojalo, ali je upnik aktivno legitimiran za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Dolžnica je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da terjatev upnika A. A., ki je vložnik ugovora zoper odpust obveznosti, ne obstoji več. Iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da terjatev izvira iz posojilne pogodbe med upnikom in dolžničinim možem, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 10. 4. 2009, v zvezi s sklenitvijo katere je bil sicer dolžničin mož obsojen zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po posojilni pogodbi je upnik izročil dolžničinemu možu B. B. znesek 2.500,00 EUR, ta pa se mu je zavezal navedeni znesek vrniti najkasneje do vključno 9. 6. 2009, v primeru zamude z 12% letnimi zamudnimi obrestmi ter s stroški. Kot nadalje izhaja iz izpodbijanega sklepa odgovarja dolžnica za navedeno obveznost po posojilni pogodbi kot porok in plačnik. Upnik je v stečajnem postopku svojo terjatev do dolžnice dokazoval s pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Cerknici ... z dne 29. 5. 2013 in s sklepoma z dne 7. 10. 2013 ter z dne 17. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je nadalje sklenilo, da bi dolžnica morala dokazati, da je dolg poravnan v celoti glede glavnice, obresti in stroškov. Ker je dolžnica dokazala le plačilo v znesku 1.600,00 EUR, je sklenilo, da obveznosti upnika ni bila v celoti poravnala (plačane mu niso bile zamudne obresti in stroški).

7. Dolžnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je obveznost izpolnila zgolj v znesku 1.600,00 EUR, saj je bila obveznost do upnika izpolnjena do višine 2.550,00 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnica sicer utemeljeno zatrjuje, da je dokazala še plačilo v znesku 950,00 EUR. Dokazila o plačilu zneskov 50,00 EUR dne 23. 3. 2011, 100,00 EUR dne 3.5. 2011 ter 800,00 EUR dne 2. 6. 2011, je namreč pravočasno predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča je dolžnica z dokazi, predloženimi že v postopku pred sodiščem prve stopnje, dokazala, da je bil upniku že poravnan znesek 2.550,00 EUR. Ker je bila trditev o plačilu v skupnem znesku 2.550,00 EUR že dokazana, pa izvedba drugih, v pritožbi predlaganih dokazov, ni bila potrebna.

8. Ne glede na to, da je poleg plačila zneska 1.600,00 EUR, dolžnica dokazala še plačilo zneska 950,00 EUR, pa iz dolžničinih navedb ne izhaja, da bi bila s plačilom zneska 2.550,00 EUR poravnana celotna upnikova terjatev, torej glavnica skupaj z obrestmi in stroški. Posojilojemalec B. B. se je namreč s posojilno pogodbo zavezal vrniti plačano glavnico v znesku 2.500,00 EUR ter posojilodajalcu od zamude dalje plačati tudi zamudne obresti in stroške, ki so upniku nastali v zvezi z uveljavljanjem te terjatve. Od dogovorjenega roka vračila zneska po posojilni pogodbi (to je 9. 6. 2009) dalje so torej tekle tudi zamudne obresti, pri čemer obračun zamudnih obresti, v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika, terja upoštevanje datumov in zneskov delnih plačil.¹ Upniku pa so nastali tudi stroški z uveljavljanjem terjatve v izvršilnem postopku do dolžnice, in sicer po priloženem pravnomočnem sklepu o izvršbi ter z nadaljnjimi izvršilnimi stroški v skupnem znesku 356,63 EUR.² Znesek dolgovane glavnice skupaj z obrestmi in stroški, torej tudi po obračunu pritožbenega sodišča presega plačani znesek (2.550,00 EUR). Sodišče prve stopnje je zato, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno sklenilo, da upnikova terjatev še ni bila v celoti plačana.

9. Kot izhaja iz 2. točke 58. člena ZFPPIPP, preneha upnikova pravočasno prijavljena terjatev v stečajnem postopku, pod pogojem, da je bila v celoti plačana. Ob ugotovitvi, da upnikova terjatev do dolžnika še obstaja, je upnik procesno legitimiran za opravljanje procesnih dejanj v stečajnem postopku. Glede na navedeno je pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je upnik procesno legitimiran za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje odločalo o obstoju ovire za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je dolžnica dne 19. 12. 2011 pri C. d. o. o. sklenila naročniško pogodbo z aneksom z dne 28. 12. 2011, s katerim je dobila ugodnost – telefon ... v vrednosti 660,00 EUR, dne 21. 12. 2011 pa je pri D. d. d. sklenila naročniško pogodbo in pogodbo o zagotovitvi posebne ugodnosti, po kateri je prejela ... 5,5 GB v vrednosti 738,00 EUR, obe z naročniškim razmerjem v obdobju 24ih mesecev. Dolžnica po teh pogodbah ni izpolnila niti ene mesečne obveznosti, telefonska operaterja pa sta v stečajnem postopku prijavila terjatvi na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine v višini 743,72 EUR in 1.132,80 EUR. V času sklepanja pogodb pri telefonskih operaterjih je bila dolžnica brezposelna ter tudi ni razpolagala s premoženjem večje vrednosti, bančni račun je imela blokiran. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da so v osebnem stečaju dolžnice upniki prijavili svoje terjatve na podlagi pravnomočnih sklepov o izvršbi v skupnem znesku približno 94.300,00 EUR, kar je sodišče vodilo k zaključku, da je imela dolžnica že v letu 2011, poleg dolgov iz naslova navedenih pogodb s telefonskima operaterjema, še dolgove do drugih upnikov.

11. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje dolžnici očitalo, da bi morala in mogla vedeti, da obveznosti iz sklenjenih pogodb ne bo zmožna poravnati, glede na to, da ni imela rednih prihodkov in premoženja, ki bi ji to omogočalo. Na podlagi navedenega je sklenilo, da je dolžnica prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem, s čimer je bil izpolnjen zakonski stan iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

12. Dolžnica v pritožbi navaja, da že delno plačilo zapadle obveznosti stečajnemu upniku v višini 1.600,00 EUR kaže na to, da njen premoženjski položaj ni bil tako slab, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodbena obveznost prevzeta leta 2011, znesek 1.600,00 EUR pa je bil upniku plačan v letu 2016, ta trditev za ugotovitev o premoženjskem položaju dolžnice v času prevzemanja očitanih obveznosti ni relevantna. Poleg tega iz predloženih potrdil izhaja, da je navedeni znesek upniku plačal mož dolžnice, ki pa je bil sicer, po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, glede na postopka osebnega stečaja, tudi sam v slabem premoženjskem stanju.

13. Dolžnica v pritožbi nadalje napada pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje tudi glede njenega premoženjskega stanja v decembru 2011, ko sta bili sklenjeni pogodbi s telefonskima operaterjema. Navaja, da je meseca decembra 2011 kot negovalka skrbela za več oskrbovancev, med drugim g. E. E., za kar je prejemala plačilo 8,00 EUR na uro preko transakcijskega računa hčerke. Prav tako naj bi v obdobju od aprila 2011 do meseca maja 2012 od svoje hčere F. F. prejemala denarno pomoč v gotovini v višini približno 500,00 do 600,00 EUR mesečno.

14. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa presojalo trditve dolžnice, podane pred sodiščem prve stopnje, da naj bi od avgusta 2011 do začetka leta 2012 skrbela za tri oskrbovance in za to prejemala 5,00 EUR na uro na roko. Njeno izpovedbo je ocenilo kot neprepričljivo, saj je dolžnica najprej trdila, da naj bi bila od leta 2008 do 2011 zaposlena preko sistema javnih del in prejemala plačo, kar pa se je izkazalo kot delno neresnično, saj je bila tako zaposlena zgolj del navedenega obdobja (od 8. 3. 2010 do 7. 3. 211), ne pa tudi v letu 2011. Ta pojasnila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi kot nekonkretizirana.

15. Po presoji pritožbenega sodišča pa dolžnica tudi s pritožbenimi trditvami o negi treh oskrbovancev dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela omajati, saj je treba tudi te navedbe oceniti kot pavšalne. Dolžnica tudi v pritožbi ni konkretno navedla, kdaj naj bi skrbela za katerega oskrbovanca ter koliko ur na dan. Kot je razvidno iz povzetega, pa dolžnica pri svojih navedbah niti ni skladna, saj je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je prejemala 5,00 EUR na uro na roko, v pritožbi pa trdi, da naj bi prejemala 8,00 EUR na uro na transakcijski račun hčerke. Že navedeno nepojasnjeno razhajanje meče dvom v verodostojnost dolžničinih pojasnil. Prav tako se ne skladajo trditve o tem, da naj bi od hčere prejemala denarno pomoč zaradi začasne nezaposlenosti, čeprav po drugi strani trdi, da naj bi v tem obdobju skrbela za tri oskrbovance in dnevno zaslužila približno 30,00 do 40,00 EUR. Tako pa izostane tudi prepričljivo pojasnilo o razhajanju med trditvami o zatrjevanih prejemkih in neplačilu računov, saj dolžnica po navedenih pogodbah s telefonskima operaterjema ni plačala niti enega obroka. Sicer pa dolžnica trditev, da naj bi od svoje hčere prejemala denarno pomoč, pred sodiščem prve stopnje niti ni podala. Zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in jih v pritožbenem postopku že iz tega razloga ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZFPPIPP). Enako velja za predložena dokazila, to je izjavi z dne 18. 11. 2018 in 16. 11. 2018 ter predlog za zaslišanje priče F. F.

16. Po presoji pritožbenega sodišča dolžnica tudi s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati presoje sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo navedenih dveh pogodb prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem. Tak sklep utemeljujejo predvsem ugotovitve, da je bila dolžnica v času sklepanja pogodb s telefonskima operaterjema nezaposlena in da ni prejemala rednih dohodkov ter ni razpolagala s premoženjem večje vrednosti, da je imela bančni račun blokiran, da je imela v tistem obdobju tudi neporavnane obveznosti do drugih stečajnih upnikov ter nenazadnje tudi dejstvo, da gre za telefona višjega cenovnega razreda po pogodbah, sklenjenih v razmaku nekaj dni, dolžnica pa ni po teh pogodbah poravnala niti ene mesečne obveznosti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato pravilen tudi sklep sodišča prve stopnje, da je s sklenitvijo navedenih pogodb za predmete, ki niso predmet vsakdanje potrošnje, prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem.

17. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

---------------------------------

¹ Sam obračun višine zamudnih obresti za odločitev v tej zadevi niti ni bistven, saj že znesek glavnice s stroški presega plačani znesek 2.550,00 EUR.

² Kot izhaja iz sklepov iz izvršilnega postopka, ki so bili priloženi prijavi terjatve v postopku osebnega stečaja so bili dolžnici v plačilo naloženi zneski 90,36 EUR, 76,12 EUR ter 190,15 EUR.

Datum zadnje spremembe:

03.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 31/2018
• VSL sklep Cst 161/2020
• VSL Sklep Cst 483/2017