VSL Sklep Cst 44/2019

Jedro

Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja.

Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaznal, da dolžnik odsvaja premoženje, bi ga moralo na to opozoriti sodišče. Upravitelj pa bi nato lahko upnikom dal pobudo, naj predlagajo ustrezne ukrepe za zaščito dolžnikovega premoženja.

Skladno z določilom prvega odstavka 240. člena ZFPPIPP je le upnik tisti, ki lahko predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Sodišče take začasne odredbe po uradni dolžnosti samo ne sme izdati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Upnica ... (sedaj DUTB d. d.) je proti dolžniku s stalnim naslovom v ..., Združeni Arabski emirati, 24. 11. 2015 vložila predlog za začetek postopka osebnega stečaja. V njem je med drugim navedla, da ji dolžnik kot porok iz naslova pogodbe o garanciji iz leta 2011 dolguje 124.906,97 EUR, iz pogodbe o kratkoročnem okvirnem limitu iz leta 2010 pa 88.808,06 EUR, to je skupno 213.715,03 EUR. Dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, nima urejenega zavarovanja iz naslova zaposlitve in ni zaposlen. Ker je insolventen, v Sloveniji pa ima odprt transakcijski račun ter premično in nepremično premoženje, je proti njemu vložila predlog za začetek stečajnega postopka. S sklepom z dne 10. 6. 2016 (procesno dejanje 16, v nadaljevanju p. d.) je sodišče prve stopnje proti dolžniku začelo postopek osebnega stečaja.

2. Proti temu sklepu se je dolžnik pravočasno pritožil (p. d. 22). Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da takse za pritožbo ni plačal, je s sklepom z dne 19. 8. 2016 (p. d. 26) njegovo pritožbo (p. d. 22) štelo za umaknjeno. Na njegovo pritožbo pa je Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: VSL) s sklepom z dne 14. 12. 2016 (p. d. 69) ta sklep (p. d. 26) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Presodilo je, da ni izkazano, da bi dolžnik poziv za plačilo sodne takse sploh prejel.

3. Po plačilu takse je sodišče prve stopnje 23. 2. 2017 spis ponovno predložilo VSL (p. d. 78) zaradi odločitve o pritožbi proti sklepu o začetku stečajnega postopka. S sklepom z dne 9. 2. 2017 (p. d. 80) pa je VSL pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek z natančnimi navodili, kako dolžniku pravilno vročiti vsa pisanja v zvezi s tem postopkom.

Izpodbijani sklep

4. Z izpodbijanim sklepom (p. d. 158) je sodišče prve stopnje predlog upnika za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo (2. točka izreka), ker je presodilo, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za vodenje predmetnega postopka osebnega stečaja (1. točka izreka). Poglobljeno je pojasnilo, kaj pomeni „procesna predpostavka“ na splošno in tudi kaj za vodenje stečajnega postopka ter zavzelo stališče, da te v konkretnem primeru niso podane. Povzelo je vsebino določila 381. člena ZFPPIPP, ki predpisuje, v katerih primerih je slovensko sodišče pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja in ugotovilo, (1) da dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, (2) da ne prejema nikakršnih stalnih prejemkov ter (3) da nima nobenega premoženja. Svojo odločitev, da sodišče v Sloveniji ni pristojno za vodenje postopka osebnega stečaja proti dolžniku, pa je podkrepilo s pojasnilom, da sklep VSL Cst 514/2015 z dne 26. 8. 2015 za odločitev v konkretni zadevi ni pomemben, saj se nanaša na vprašanje ustalitve krajevne pristojnosti sodišča, če se po vložitvi predloga spremenijo navezne okoliščine.

Pritožba upnika in odgovor dolžnika

5. Proti temu sklepu se je upnica pravočasno pritožila (p. d. 161). Sodišču prve stopnje je očitala kršitev določil stečajnega postopka in predlagala spremembo ali pa razveljavitev izpodbijanega sklepa. V odgovoru na pritožbo pa je dolžnik predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

6. Na odločilne pritožbene navedbe in navedbe iz odgovora na pritožbo je odgovorjeno v nadaljevanju.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba je utemeljena.

8. Po določilo druge alineje 3. točke drugega odstavka 52. člena ZFPPIPP je v primeru, če dolžnik v Sloveniji nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, za odločitev o začetku postopka zaradi insolventnosti pristojno tisto sodišče, na območju katerega je premoženje dolžnika. Ob uvedbi tega postopka je dolžnik v Sloveniji imel tako premično kot nepremično premoženje (v k. o. X), kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Torej je bilo Okrožno sodišče v Ljubljani stvarno in krajevno pristojno za odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom. Ne glede na to, da se je dolžnik po uvedbi postopka osebnega stečaja vsega svojega premoženja znebil, pa prvostopenjsko sodišče na podlagi določila 89. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ostaja pristojno za izvedbo predmetnega postopka. Po tem določilu so namreč za oceno pristojnosti sodišča Republike Slovenije odločilna dejstva, ki obstajajo takrat, ko postopek začne teči. V pravdnem postopku je to z vložitvijo tožbe, v stečajnem pa z uvedbo postopka osebnega stečaja. Iz tega sledi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9. Drži tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do predlagateljevih navedb in dokazov o premoženju, ki ga je imel dolžnik ob uvedbi postopka osebnega stečaja ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do upnikovih in dolžnikovih navedb o tem, da se je dolžnik tega premoženja znebil tekom trajanja tega postopka. Prvostopenjsko pojasnilo, da sklep VSL Cst 514/2015 z dne 26. 8. 2015 ni relevanten za odločitev v tem postopku iz razloga, ker se ukvarja z vprašanjem ustalitve krajevne pristojnosti, pa ne pomeni, da je izpodbijani sklep obrazložen. Drži torej pritožbeni očitek, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določil stečajnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

10. Prav tako drži pritožbena ugotovitev, da sodišče prve stopnje ničesar ni storilo, ko je upnik opozoril (pripravljalna vloga z dne 19. 9. 2018, p. d. 132), da dolžnik aktivno odsvaja svoje premoženje. Sicer pa to odsvajanje premoženja s strani dolžnika izhaja tudi iz njegovih lastnih vlog¹.

11. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je dolžnik 29. 6. 2017 prodal del vrednostnih papirjev, preostali del pa 6. 8. 2018. Dne 29. 9. 2018 je prodal tudi vse svoje nepremičnine, ki jih je imel v k. o. X, dne 12. 11. 2018 pa zaprl še edino obstoječi TRR pri banki B. Zatem je 16. 11. 2018 odkupil življenjsko zavarovanje pri A. d. d. in 16. 11. 2018 varčevanje pri banki B. Odtlej v Sloveniji nima nobenega premoženja več niti ne prejema plače ali drugih prejemkov.

12. Po določilu prvega odstavka 101. člena ZFPPIPP daje sodnik, ki vodi postopek, upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna. Če že upravitelj sam ni zaznal, da dolžnik odsvaja premoženje, bi ga moralo na to opozoriti sodišče. Upravitelj pa bi nato lahko upnikom dal pobudo, naj predlagajo ustrezne ukrepe za zaščito dolžnikovega premoženja.

13. Sicer pa je v 12. točki obrazložitve sklepa VSL Cst 86/2017 z dne 9. 2. 2017 (p. d. 80) pritožbeno sodišče izrecno zapisalo, da se z začetkom postopka osebnega stečaja omeji dolžnikova sposobnost in kaj mu je odtlej prepovedano. Kot pravilno opozarja dolžnik v odgovoru na pritožbo, pa upnica začasne odredbe v smislu 240. člena ZFPPIPP proti stečajnemu dolžniku, s čemer bi mu mu bila povsem onemogočena prodaja, ni predlagala. Skladno z določilom prvega odstavka tega člena je namreč le upnik tisti, ki lahko predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev vseh upnikov do dolžnika. Sodišče take začasne odredbe po uradni dolžnosti samo ne sme izdati². Sicer pa niti upnica v nobeni od številnih vlog, ki jih je vložila v tem postopku (preko deset) izdaje začasne odredbe ni predlagala, čeprav je, kot sama navaja v pritožbi, vedela, da dolžnik prodaja svoje premoženje v Sloveniji.

14. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da skladno z določilom drugega odstavka 244. člena ZFPPIPP takrat, kadar je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, pa sodišče znova izda sklep o začetku stečajnega postopka velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil objavljen oklic o začetku stečajnega postopka na podlagi prvega sklepa o začetku stečajnega postopka. To določilo pa se na podlagi 383. členom ZFPPIPP uporablja tudi v postopku osebnega stečaja.

15. Glede na zgornje razloge bo moralo sodišče prve stopnje torej nadaljevati ta postopek in striktno upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti iz 48. člena ZFPPIPP, saj drži pritožbeni očitek, da je bil predlog za začetek postopka osebnega stečaja vložen 24. 11. 2015, o predlogu za začetek postopka osebnega stečaja pa še danes ni pravnomočno odločeno.

-------------------------------
¹ V vlogi z dne 6. 9. 2018 (p. d. 130) je dolžnik navedel, da je lastnik nepremičnin v k. o. X, dober mesec kasneje, natančneje v logi z dne 24. 10. 2018 (p. d.138) pa, da v Sloveniji nima nobenega premoženja. To je ponovil tudi v vlogi z dne 26. 11. 2018 (p.d. 153)
² Kot je pojasnjeno v 12. točke te obrazložitve, ima na voljo druge možnosti, da prepreči prodajo odsvajanje premoženja s strani insolventnega dolžnika.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cpg 2/2007
• VSL Sklep I Cpg 180/2019
• VSL sklep II Ip 2364/2013