<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 450/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:CST.450.2018
Evidenčna številka:VSL00015627
Datum odločbe:25.09.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Andreja Strmčnik Izak
Področje:STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - zakonske domneve - ovire za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - odtujitev zarubljenih premičnin - pravnoodločilno obdobje ugotavljanja obstoja ovire - vrednost premičnin - pravica do zasebne lastnine

Jedro

Določba četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP vsebuje le domneve, kdaj se šteje, da je prišlo do zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Gre za domneve, ki upniku olajšujejo dokazovanje obstoja te zlorabe in s tem obstoja ovire za odpust obveznosti. Vendar pa v tem določilu niso zajeta vsa dejanja, ki po svoji vsebini predstavljajo zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

Bistvo je torej, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ravnal vestno in pošteno, sicer odpust obveznosti ni dovoljen. Višje sodišče se strinja tako z upnikom kot z izpodbijanim sklepom, da dolžnik, ki je odtujil zarubljene premičnine med prvo in drugo dražbo v izvršilnem postopku, ni ravnal vestno, sploh pa ni ravnal pošteno. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da vrednost odtujenih premičnin pri tem ni pomembna. Že samo dejstvo odtujitve zadostuje za obstoj ovire.

Nasproti dolžničini zakonski pravici do odpusta obveznosti stoji upnikova ustavna pravica do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zakon je določil stroge pogoje, kdaj je odpust obveznosti dovoljen, vsaka kršitev pa zaradi pomembnosti upnikovih pravic že predstavlja oviro za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

    2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila. Navaja, da sodišče prve stopnje odločitev obširno utemeljuje na procesni podlagi, za vsebinsko odločitev pa ni navedlo ne dejstev ne dokazov. Ni namreč navedlo nobenega dejstva in dokaza o tem, da naj bi bila dolžnica tista, ki naj bi odtujila predmete. Sklepa se zato ne da preizkusiti. Kaj naj bi bila zloraba pravice odpusta obveznosti iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, je opredeljeno v četrtem odstavku istega člena, nobena od teh okoliščin pa ni izkazana v izpodbijanem sklepu. Prav tako ni izkazana nobena od okoliščin iz drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Izpodbijani sklep pa tudi ne navaja ničesar o subjektivni odgovornosti dolžnice, zato niso izkazane okoliščine, ki po 399. členu ZFPPIPP narekujejo odrek pravne dobrine odpusta obveznosti. Upnik niti ni trdil, da je dolžnica tista, ki je kriva za manjko premičnin, navedenih v zapisniku izvršitelja. Tak položaj s 399. členom ZFPPIPP niti ni zajet. Zakonodajalec namreč tega ni opredelil kot prepovedanega ravnanja, pri tem pa je tudi bistvena vrednost manjkajočih nepremičnin. Naloga sodišča je tudi ščititi stečajne dolžnike pred procesnimi zlorabami upnikov, kar pomeni tudi podajanje ugovorov, ki niso opredeljeni kot ugovorni razlogi po 399. členu ZFPPIPP. Če upnik ni konkretno trdil, da je dolžnica za nekaj odgovorna, ampak je postavil le objektivno trditev, temu pritožnica ni dolžna niti ugovarjati na noben način. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka zaradi nasprotja med odločitvijo in njenimi razlogi, saj sodišče ni navedlo nobenega subjektivnega elementa, ki bi nakazoval, da je dolžnica tista, ki je odgovorna za manjko stvari, zato se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. Te trditve pa niti upnik ni postavil. S tem pa je prišlo tudi do kršitve z Ustavo zajamčene pravice do poštenega sojenja, saj gre za arbitrarno odločitev, ki se skriva za domnevno procesno pasivnostjo dolžnice, po drugi pa za neobrazloženo odločbo, ki glede subjektivne odgovornosti dolžnice ne vsebuje nobene navedbe.

    3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, da je sodišče dolžnici dalo dovolj možnosti, da se izjavi in da dokaže nasprotno, dokazno breme glede manjka premičnin pa je bilo na dolžnici. Ravnanje dolžnice pomeni oviro za odpust obveznosti. Vse premičnine so bile v njeni lasti in posesti, dela premičnin pa po začetku postopka osebnega stečaja ni več.

    4. Upnik je na pritožbo odgovoril, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razpolaganje z zarubljenimi premičninami je lahko tudi kaznivo dejanje. Med prvo in drugo dražbo je dolžnica odtujila del zarubljenih premičnin, iz poročila izvršitelja izhaja, da ob drugi dražbi določenih premičnin ni bilo več. S tem je dolžnica zmanjšala premoženje in kršila določbe ZIZ. Temu dolžnica vsebinsko ni ugovarjala, upnik pa je navedel tako subjektivno kot objektivno odgovornost dolžnice. Ravnanje dolžnice je bilo tako nepošteno in nevestno.

    5. Pritožba ni utemeljena.

    6. Upnik je na strani 4 ugovora (PD 144) večkrat izrecno navedel, da je premičnine odtujila dolžnica, to je tudi v izpodbijanem sklepu v povzetku navedb. Glede teh navedb upnika je sodišče prve stopnje (večkrat) navedlo, da jim je sledilo, saj jih je štelo kot resnične, ker jim dolžnica ni opredeljeno nasprotovala. Zato pritožbene trditve, da naj upnik tega sploh ne bi zatrjeval, niso pravilne, prav tako pa se je o njih dovolj jasno izjavilo tudi sodišče prve stopnje. Tako ugovor kot izpodbijani sklep zato vsebujeta tudi ugotovitev subjektivne odgovornosti dolžnice. Dolžnica upnikovih trditev ni pravočasno in substancirano prerekala, čemur pritožba niti ne ugovarja (trdi le, da tega niti ni bila dolžna storiti), take trditve pa se zato vzamejo za dejansko podlago sodne odločbe na podlagi določil drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo.

    7. Dolžnica ima sicer prav, ko navaja, da četrti odstavek 399. člena ZFPPIPP takega ravnanja ne opredeljuje. Pri tem pa spregleda, da so v tej določbi vsebovane le domneve, kdaj se šteje, da je prišlo do zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Gre za domneve, ki upniku olajšujejo dokazovanje obstoja te zlorabe in s tem obstoja ovire za odpust obveznosti. Vendar pa v tem določilu niso zajeta vsa dejanja, ki po svoji vsebini predstavljajo zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

    8. Upnik je svoj ugovor glede dolžničine odtujitve zarubljenih premičnin (navedel je več razlogov za ugovor proti odpustu obveznosti, sodišče je presojalo le enega, ki je po oceni sodišča prve stopnje zadostoval za ugoditev ugovoru) temeljil tudi na tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP, kar je izrecno zapisal tudi na koncu III. točke ugovora. Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Pri tem je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Bistvo je torej, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ravnal vestno in pošteno, sicer odpust obveznosti ni dovoljen. Višje sodišče se strinja tako z upnikom kot z izpodbijanim sklepom, da dolžnik, ki je odtujil zarubljene premičnine med prvo in drugo dražbo v izvršilnem postopku, ni ravnal vestno, sploh pa ni ravnal pošteno. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da vrednost odtujenih premičnin pri tem ni pomembna. Že samo dejstvo odtujitve zadostuje za obstoj ovire. Predvsem pa ni dolžnica tista, ki bi smela ocenjevati, ali imajo zarubljene premičnine kakšno vrednost in kolikšna ta je. Poštenost tudi ni vrednostno omejena, saj 399. člen ZFPPIPP ne določa vrednostne meje, od katere dalje se ravnanje upošteva kot nepošteno.1

    9. Dolžnica tudi ne upošteva, da nasproti njeni zakonski pravici do odpusta obveznosti stoji upnikova ustavna pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Zakon je določil stroge pogoje, kdaj je odpust obveznosti dovoljen, vsaka kršitev pa zaradi pomembnosti upnikovih pravic že predstavlja oviro za odpust obveznosti.

    10. Glede na zgoraj navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da naj bi upnik zlorabil pravico do ugovora. Ugovor je temeljil na generalni klavzuli iz tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP, s čimer je tudi uspel. Izpodbijani sklep je tudi dovolj obrazložen, iz njega jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo neprerekano dejstvo, da je dolžnica odtujila zarubljene premičnine, tako ravnanje je ocenilo kot nepošteno in zato je ugovoru tudi ugodilo. Ni podano niti nasprotje med odločitvijo in razlogi zanjo niti ni podana kršitev pravice do poštenega sojenja.

    11. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in ustrezno obrazložena, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

    Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

    ...........................

    1 Glede domnev iz 1. in 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP sicer res določa, da obstaja ovira za odpust obveznosti pri določenih ravnanjih v škodo javnih sredstev, davkov in prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR, pri neodplačnem razpolaganju in izpodbojnih dejanjih iz 3. in 4. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP pa vrednostne omejitve ni.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 399, 399/1, 399/3, 399/4

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    19.03.2019

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2Nzcz