VSL Sklep I Cp 1104/2018

Jedro

Če je vknjižena solastnina navidezna in gre dejansko za etažno lastnino, je treba nepremičnino razdeliti glede na pravne naslove strank za pridobitev posameznih delov nepremičnine, ne pa glede na velikost solastninskih deležev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba, vložena zoper prvo toženo stranko, in tožba, vložena zoper drugo in tretje toženo stranko, zavržeta.

II. Tožeča stranka je dolžna prvo toženi stranki povrniti 3.418,17 EUR stroškov postopka, drugo in tretje toženi stranki pa 1.534,32 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je na podlagi napotitvenega sklepa, ki ga je izdalo nepravdno sodišče v postopku razdružitve solastnega premoženja, ki teče med strankami tega postopka, vložila zoper prvo toženo stranko tožbo na ugotovitev, da je lastnica 4/10 nepremičnin, ki se delijo v nepravdnem postopku. Tekom postopka, ki je tekel zoper prvo toženko, je tožbo spremenila tako, da zahteva ugotovitev, da je izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše P., L. (kot enote etažne lastnine, torej brez izključnega lastništva skupnih delov in naprav), ki stoji na parceli št. 1850/3 k.o. ... in stanovanje opisala ter da je izključna lastnica samostojne garaže in kleti na dvorišču te nepremičnine ter tudi parkirišča na dvorišču iste parcele. Zatem je vložila še tožbo zoper drugo in tretjo toženo stranko z enakim tožbenim zahtevkom za ugotovitev izključnega lastništva stanovanja kot ga je uveljavljala zoper prvo toženo stranko ter predlagala združitev obeh pravd. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko, ki se je nanašal na ugotovitev lastništva na garaži, kleti in parkirnem mestu, je umaknila.

2. Sodišče prve stopnje je zadevi združilo v „enotno obravnavanje in razsojanje“ ter po izvedenem dokaznem postopku s sklepom zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je tožnica lastnica samostojne garaže, kleti in parkirnega mesta na dvorišču nepremičnine parc. št. 1850/9 k.o. ... in zavrglo del tožbe, v katerem je zahtevala ugotovitev, da „je prvo nadstropje enota etažne lastnine, torej brez izključnega lastništva skupnih delov in naprav“. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica prvega nadstropja in podstrešja stanovanjske hiše P., L., ki stoji na parc. št. 1850/3 k.o. ..., konkretno stanovanja, ki obsega stopnišče, vhodno vežo, kuhinjo z jedilnim kotom, dnevno sobo in tri sobe, kopalnico in WC in obsega 120 m2, je ugodilo (točka I. izreka sodbe) ter prvi toženi stranki naložilo v plačilo 1.845,80 EUR stroškov tožnice (točka II. sodbe), drugo in tretje toženi stranki pa 922,90 EUR stroškov tožnice (točka III. izreka sodbe).

Pritožbi in odgovor na pritožbi

3. Prva toženka se pritožuje zoper sodbo, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da sta bili vloženi dve tožbi proti različnim tožencem, zato ni mogoče razumeti, ali gre za odločanje o zahtevku zoper njo ali o zahtevku zoper preostala toženca, vsekakor pa je o enem zahtevku ostalo neodločeno. Z združitvijo postopkov namreč ne pride do nikakršne fuzije zahtevkov in bi moralo sodišče odločiti o vsakem zahtevku posebej. To pa pomeni, da bi morala biti zahtevka zavrnjena, saj ni mogoče voditi postopek samo proti enemu od solastnikov, ker je tožnica zahtevala ugotovitev (uveljavitev) pravice proti vsem. V postopku, ki je tekel zoper njo, je bil celotni dokazni postopek izveden že 6. 10. 2016, tožba proti drugemu tožencu in tretji toženki pa je bila vložena šele 27. 12. 2016, zato za združevanje postopkov ni bilo nobene pravne ali logične podlage. Združitev je v končni fazi pripeljala do fuzije zahtevkov in obida 187. člena ZPP. Ni jasno, kaj je tožnica sploh zahtevala, sodišče je samo korigiralo njen zahtevek s tem, ko ga je del zavrglo. V resnici tožnica sploh nima pravnega interesa za vodenje postopka, s katerim zahteva nekaj povsem drugega, kot izhaja iz napotitvenega sklepa nepravdnega sodišča. Sodišče samo pove, da si tožnica s takšno sodbo v resnici nima kaj pomagati. Takšno stališče je v nasprotju z ugoditvijo zahtevku. Solastninski deleži pravdnih strank so ves čas znani, sodišče pa ne pove, zakaj naj ne bi bili veljavni. Sodišče se ne bi smelo nasloniti na izračun izvedenke iz nepravdnega postopka, saj ni šlo za mnenje, ki bi bilo pridobljeno v okviru tega postopka. Vse to nakazuje, da ni jasno, kaj in zakaj je sodišče v danem primeru sploh odločilo. Gre za odločanje o nepremičnini, a sodišče očitno ni odločalo o parcelah/ali solastniških deležih na njih, čeprav je zaradi načela specialnosti praviloma možno le to. Prav tako sodišče ni odločalo o posameznih delih etažne lastnine, ker etažne lastnine ni. Kaj pomenijo navedbe v I. točki izreka sodbe se ne ve in tudi ne kakšen pomen, če sploh kakšnega, naj bi takšna odločitev imela na prihodnja razmerja in postopke. Kot podlago odločitve sodišče omenja priposestvovanje, vendar pa končni izid postopka v primeru takšnega zahtevka ne sme biti nedoločen. Že iz tega razloga je bil zahtevek tožnice neprimeren za podrobnejše obravnavanje in bi moral biti brez nadaljnjega zavrnjen. Na parceli, ki jo sodba omenja, se nahaja več stanovanjskih hiš, opis nepremičnine pa se ne ujema z dikcijo izvedenskega mnenja v nepravdnem postopku in je v resnici celo znotraj samega izreka sodbe notranje nasprotje. Izpodbijana sodba ne more ustvarjati nobenih pravnih učinkov, saj se ne ve, o čem sploh odloča. Sodišče je pravzaprav preseglo domet pravdnega postopka in seglo na področje, ki se ureja v nepravdnem postopku. Nepravdni postopek, v katerem se odloča, kaj komu pripada na podlagi njegovega solastniškega deleža, dejansko že poteka. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa si nepravdno sodišče ne bo moglo v ničemer pomagati. Sama pravna neurejenost statusa stanovanja ne vzpostavlja interesa za ugotovitveno tožbo. V resnici je tožnica uveljavljala jamčevalne zahtevke, ki pa so vsi prepozni. Drugačna (obstoječa) formulacija zahtevka v resnici pomeni obid kogentnih določb glede jamčevanja. Tožnica se ne more sklicevati na priposestvovanje, če je bila vpisana v zemljiško knjigo z določenim solastniškim deležem. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj tožnica ni uspela s celotnim zahtevkom.

4. Tudi drugo in tretje tožena stranka v pritožbi uveljavljata vse zakonsko predvidene pritožbene razloge in predlagata, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Tožnica nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo in pravdno sodišče za razsojanje o postavljenem zahtevku sploh ni pristojno. Ne onadva ne njun pravni prednik niso bili stranki prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili tožnica in prva toženka, zato do tožnice nimata nobenih obveznosti. Nobena od okoliščin, na katere se sklicujeta tožnica in prva toženka, se ne nanaša na tisti del nepremičnine, ki je v njuni lasti oziroma na njuna solastniška deleža. Vsaj v razmerju do njiju je zato treba tožbo zavreči. Med strankami je v teku postopek za razdružitev solastnega premoženja in zahtevek bi se glede na napotitveni sklep nepravdnega sodišča moral glasiti na višino solastniškega deleža tožnice, za kakršenkoli drugačen ugotovitveni zahtevek pa tožnica ni navedla, kaj šele izkazala pravno relevantnega pravnega interesa ali koristi, ki bi dopuščala naperiti postavljeni ugotovitveni zahtevek zoper njiju. Tožnica želi razčistiti, kaj je bila vsebina prodajne pogodbe in ali je bila predrugačena, kar pa lahko naredi samo v pravdi zoper sopogodbenico – prvo toženko. Tožba za ugotovitev lastninske pravice je ustrezno pravno varstvo pravic zakonitega lastnika le, če je v zemljiški knjigi vknjižen nepravi lastnik. Takšnega pravnega varstva pa tožnica ne zahteva in ga na podlagi izreka izpodbijane sodbe tudi ne bo mogla doseči. Da pravni interes tožnice ni podan, je sodišče sicer zaznalo, vendar svoje ugotovitve ni izpeljalo do konca. Pravilno je namreč navedlo, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev, da je predmetno stanovanje enota etažne lastnine in se bo fizična delitev lahko naredila šele, ko bodo dokončno ugotovljeni deleži solastnikov. To problematiko pa rešuje in bo o njej odločilo okrajno sodišče v nepravdnem postopku, ki že teče. Zato je utemeljen tudi ugovor stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča in izkaže se celo, da je podana litispendenca. Tožnica želi doseči nekaj, kar se obravnava v nepravdnem postopku. Pravno korist bi imela, če bi zahtevala spremembo solastniških deležev, za postavljeni zahtevek pa ni izkazala nobene pravne koristi. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da na podlagi zatrjevane navidezne etažne lastnine tožnica ne bi mogla uspeti, zato ne bi smelo ugoditi zahtevku, ki svoje bistvo oziroma podstat utemeljuje prav z dejansko etažno lastnino. Izpodbijana sodba ne more predstavljati listine, na podlagi katere bi bil možen vpis v zemljiško knjigo. Kako se bodo solastniški deleži pretvorili v pravo oziroma pravno etažno lastnino, se lahko odloča samo v nepravdnem postopku N 103/1996 in ne v tem postopku. O vzpostavitvi etažne lastnine in dejanski razdelitvi nepremičnine bo v nepravdnem postopku odločeno šele, ko bi se v pravdnem postopku odločilo o višini solastninskih deležev. Problematiko višine plačila solastnikom bo tožnica morala urejati v nepravdnem postopku, ki bo odločitev moralo sprejeti glede na vknjižene solastniške deleže. Torej tožnica za tožbo nima pravnega interesa. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

5. Tožnica je na pritožbi odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je v tožbi opisano stanovanje priposestvovala, saj noben toženec ni nikoli trdil, da ne prebiva v svojem stanovanju in ni nikoli zahteval, naj mu stanovanje ali del stanovanja izroči. Predmet tožbenega zahtevka je izključno ugotovitev lastninske pravice na stanovanju, ker glede ostalih nepremičnin med pravdnimi strankami ni soglasja komu pripadajo. Ravnanje prve tožene stranke, ki za priznanje lastninske pravice na stanovanju, ki ga je že zdavnaj prodala, želi še dodatno plačilo, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj je v nasprotju z njenimi prejšnjimi ravnanji – sklenitvijo pogodbe in prevzemom kupnine. Toženci na eni strani priznavajo, da je predmetno stanovanje njena last, po drugi strani pa bi radi razdelili nepremičnino tako, da bi morala prvi toženki plačati 87.571,28 EUR, drugo in tretje toženi stranki pa 31.911,77 EUR. Da so idealni deleži nesporni, ni res. Torej ima interes za ugotovitveno tožbo. O drugih vprašanjih se bo pravdala, ko bo jasno, da ji stanovanja ni mogoče več vzeti. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi zavrne in toženkam naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

Glede združitve pravd

7. Stališče prve toženke o nedopustni združitvi dveh ločeno postavljenih tožbenih zahtevkov je pravilno. V skupno obravnavanje združene pravde (300. člen ZPP) ohranijo samostojnost, kar pomeni, da se kljub združitvi obravnava vsak pred združitvijo postavljen tožbeni zahtevek posebej, razen če je poleg predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP za sosporništvo, podan tudi pogoj privolitve novega toženca iz drugega odstavka 191. člena ZPP.¹ Drugo in tretje tožena stranka v razširitev tožbe zoper njiju nista privolili. Višje sodišče je zato ločeno obravnavalo tožbo zoper prvo toženko in tožbo zoper druga dva toženca, čeprav sta tožbena zahtevka po delnem umiku tožbe zoper prvo toženko enaka. Združitev obeh tožbenih zahtevkov bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na trditve v obeh tožbah in obeh odgovorih na tožbo, sta materialnopravni razmerji med tožnico in prvo toženko ter tožnico in drugima dvema tožencema različni in bi torej sodišče lahko sprejelo različni odločitvi glede tožbe zoper prvo toženko in tožbe zoper druga dva toženca.

O pravnem interesu za tožbi

8. Tožnica s sklepom nepravdnega sodišča ni bila napotena na vložitev tožbe, kakršni je vložila, zato se pravni interes zanju ne predpostavlja. Tožbi merita na ugotovitev pravnega razmerja. Taka tožba se skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj zatrjevanega pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve tožbe. Za vsebinsko obravnavo ugotovitvene tožbe mora tožeča stranka izkazati, da je njen pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj.² To pa tožnici ni uspelo.

9. Pravni interes za tožbo zoper prvo toženko je tožnica utemeljevala v vlogi z dne 10. 3. 2016, s katero je spremenila tožbo. Navedla je, da bo na podlagi ugotovitve sodišča o izključnem lastništvu stanovanja mogoča vzpostavitev etažne lastnine v nepravdnem postopku, predmet delitve pa bodo le še tisti deli nepremičnin, za katere sodišče ne bo ugotovilo, da so v izključnem lastništvu (gl. list. št. 74 spisa). V tožbi zoper drugega toženca in tretjo toženko je zatrjevala obstoj pravnega interesa z navedbami, da je zaradi spora s prvo toženko v negotovosti glede leta 1996 kupljenega stanovanja, zato želi v tej pravdi doseči ugotovitev, da je lastnica stanovanja, kar sta ji drugi toženec in tretja toženka že večkrat priznala v nepravdnem in drugih postopkih, za potrebe tega postopka pa ne, zato je potrebna tožba, da se bo izognila negotovosti, ali bo morala za lastništvo stanovanja plačati 87.571,28 EUR ali kakšen drug visok znesek (točka IV. tožbe oziroma dopolnitve tožbe z dne 21. 12. 2016). Po ugovoru tožencev, da ni izkazala pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe zoper njiju, pa je navedla, da se je za tako tožbo odločila zato, ker sodišče ni dopustilo stranske intervencije tožencev in bo svojo lastninsko pravico na kupljenem stanovanju zavarovala s to tožbo, saj je nepravdni postopek N 103/1996 sodišče vodilo v smeri, da bi morala za stanovanje, ki ga je že v celoti plačala, plačati še 87.571,28 EUR prvi toženki, drugi in tretji toženi stranki pa 31.911,77 EUR.

10. Nesporno je: da sta tožnica in prva toženka 3. 10. 1995 sklenili prodajno pogodbo, v kateri je točno opisano stanovanje, ki ga je tožnica kupila; da to stanovanje tožnica že ves čas nemoteno uporablja; da je bil prenos lastninske pravice s prve toženke na tožnico izveden v zemljiški knjigi tako, da se je vpisal v prodajni pogodbi določen solastniški delež.

11. Tožnica je torej že vknjižena kot (so)lastnica skladno z določili prodajne pogodbe, zato ne izkazuje pravnega interesa za pravdo za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

12. V preteklosti se zaradi zmanjšanega pomena zemljiške knjige pogosto pravni promet z nepremičninami sploh ni zemljiškoknjižno izvedel, izvedeni vpisi pa pogosto niso odraz dejanskega razpolaganja z nepremičninami. Zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, kar je nujno za ponovno vzpostavitev klasičnih lastninskopravnih razmerij in varnost pravnega prometa, je bil v letu 2008 sprejet Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL³). Tudi sodna praksa je v postopkih po ZVEtL in drugih postopkih, ki so se vodili v zvezi s spori, do katerih prihaja zaradi v preteklosti zemljiškoknjižno neurejenih razmerij, zavzela stališča glede rešitve zatečenega stanja. Vrhovno sodišče je v takih primerih uvedlo pojma navidezna solastnina in dejanska etažna lastnina.⁴ Temu je sledil tudi zakonodajalec, ki je v 17. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1⁵) prepisal uporabo tega zakona tudi za primere navidezne solastnine (2. točka tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1). Prav za tak primer gre v obravnavani zadevi, saj so pravdne stranke v zemljiški knjigi vpisane kot solastniki zemljiške parcele, na kateri stoji stavba, katere točno določen del – v prodajni pogodbi določno navedeno stanovanje, je kupila tožnica. V zemljiško knjigo vpisana solastnina je le navidezna, saj v resnici na predmetni nepremičnini nima več oseb (so)lastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (65. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), pač pa gre za lastninsko pravico več oseb na na več enot razdeljeni nepremičnini, kar ustreza pojmu etažne lastnine iz 105. člena SPZ. Tudi iz navedb vseh pravdnih strank jasno izhaja, da je v zemljiško knjigo vknjižena solastnina le navidezna, saj sta v hiši dve ločeni stanovanji. Torej se v nepravdnem postopku dejansko ne deli solastnina (lastninska pravica več oseb na nerazdeljeni stvari), kar pomeni, da delitev stanovanjske hiše po 70. členu SPZ ne pride v poštev.⁶ Nepravdni postopek za delitev pravdnim strankam solastnih nepremičnin se je začel veliko pred sprejemom stališč sodne prakse o dejanski etažni lastnini in sprejemom ZVEtL, katerega ciljni primeri so med drugim taki, kot je obravnavani. Napotitveni sklep nepravdnega sodišča in navedbe pravdnih strank, iz katerih izhaja, da namerava nepravdno sodišče nepremičnino razdeliti po pravilih za delitev solastnine, kažejo na meterialnopravno zmotno stališče nepravdnega sodišča, saj je treba v okoliščinah konkretnega primera nepremičnino etažirati skladno s pravnimi naslovi strank za pridobitev njenih posameznih delov, ne pa glede na velikost v zemljiško knjigo vpisanih solastniških deležev. To pa se lahko naredi v že začetem postopku za delitev solastnine pravdnih strank, ali pa na podlagi novega predloga za vzpostavitev etažne lastnine po določilih ZVEtL-1. Tožba za ugotovitev izključne lastninske pravice tožnice na stanovanju, ki ga je kupila od prve toženke, pa po obrazloženem ni primerno sredstvo za odpravo tožničine negotovosti, saj bo svoj pravni položaj lahko učinkoviteje zavarovala v ustreznem nepravdnem postopku, zato pravni interes za tožbi, ki ju je vložila zoper prvo toženo stranko ter zoper drugo in tretjo toženo stranko, ni izkazan.

Odločitev višjega sodišča

13. Presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnica izkazala predpostavke za obravnavo ugotovitvene tožbe, je torej zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo obe tožbi zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot nedopustni zavreči (274. člen ZPP). Ker ju ni, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 181. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato skladno z drugim odstavkom 354. člena ZPP ugodilo obema pritožbama in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zavrglo obe tožbi. Glede na tako odločitev na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Stroški postopka

14. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Ker tožnica v pravdi ni uspela, mora tožencem povrniti vse potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priloženih stroškovnikov na koncu glavne obravnave (list. št. 178 in 180 spisa) in na koncu pritožb.

15. Zoper prvo toženko je bila tožba vložena pred 10. 1. 2015, ko je pričela veljati Odvetniška tarifa (OT), zato je skladno z 20. členom OT treba stroške prve toženke odmeriti po dotlej veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Potrebni stroški prve toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje so: nagrada za postopek 578,50 EUR, nagrada za narok 534,00 EUR, stroški po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR in 22 % DDV, kar vse skupaj znese 1.381,65 EUR. Ostalih priglašenih stroškov višje sodišče prvi toženki ni priznalo, ker ji po z ZOdvT ne gredo. Za pritožbeni postopek ji je priznalo vse priglašene stroške: nagrada za postopek 1.096,00 EUR, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002, 22 % DDV v znesku 245,52 EUR in 675,00 EUR plačane sodne takse, kar skupaj znese 2.036,52 EUR.

16. Potrebne pravdne stroške drugo in tretje tožene stranke je višje sodišče odmerilo po OT, in sicer po 700 odvetniških točk za obrazložen odgovor na tožbo in narok 15. 1. 2018, 175 točk za narok 4. 9. 2017 (na naroku se dokazi niso izvajali), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 722,92 EUR. K temu je prištelo 10 % za zastopanje dveh oseb ter 11,82 EUR materialnih stroškov skladno z 11. členom OT in na vse skupaj obračunalo še 22 % DDV. To skupaj znese 984,58 EUR. Pritožbeni stroški drugo in tretje tožene stranke znesejo 549,74 EUR: 875 točk za sestavo pritožbe, 10 % pribitek za zastopanje dveh oseb, 8,83 EUR materialnih stroškov po 11. členu OT in 22 % DDV.

17. Skladno s 313. členom je višje sodišče dosodilo 15-dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postpoka. Če ne bodo plačani v postavljenem roku, bo tožnica prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------
¹ Gl. komentar N. Betetto k 300. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, leta 2006, stran 640; sodba VS RS II Ips 796/1993.
² Komentar A. Galiča k 181. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 148 – 155.
³ Ur. l. RS, št. 45/08 in 59/11.
⁴ Sodba II Ips 390/2009.
⁵ Ur. l. RS, št. 34/2017; uporablja se od 19. 7. 2017 dalje.
⁶ Gl. A. Božič Penko: ZVEtL, Pravosodni bilten 4/2013, stran 118 do 120; sklepa VSL I Cp 609/2017 in I Cp 1573/2017.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1536/2016-35
• Sodba II Ips 48/99
• VSL sodba I Cpg 92/2014