VSL Sodba II Cpg 232/2018

Jedro

Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.

S pritožbeno navedbo o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala, da njen najemnik ni poravnal svojih obveznosti, tožena stranka sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja tega dejstva izhaja iz njene prve pripravljalne vloge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 47530/2016 z dne 11.5.2016 pustilo v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 987,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2016 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 64,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2016 dalje do plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), omenjeni sklep o izvršbi pa je razveljavilo v prvem odstavku izreka za plačilo zneska 120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2016 dalje do plačila in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, in sicer zoper I. točko izreka, je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkanjem razlogov o verodostojnosti razdelilnikov stroškov, na katere tožeča stranka opira svoj zahtevek. Listine, ki so podlaga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v pravdnem postopku izgubijo poseben pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Predmet odločanja v pravdi namreč ni več presoja, ali je neka listina verodostojna listina ali ne, temveč sodišče ugotavlja dejansko stanje v kontradiktornem postopku.¹ Tako je sodišče prve stopnje v zvezi s strani tožene stranke zatrjevanim neskladjem med razdelilniki stroškov (priloge A1 do A9 spisa) ter overjenimi prepisi razdelilnikov stroškov posredovanim toženi stranki (priloge B5, B7, B9, B11, B13, B15, B17, B19 in B21 spisa) pojasnilo, da je ne glede na morebitno številčno napako pri zapisu skupne površine sam znesek (vrednost z DDV) po enih in drugih razdelilnikih enak in to tako za posamezne postavke, kot tudi za celoten znesek po posameznem razdelilniku. Navedeno pa predstavlja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano (1. odstavek 458. člena ZPP).

7. S pritožbeno navedbo o protispisnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala, da njen najemnik ni poravnal svojih obveznosti, tožena stranka sodišču prve stopnje (smiselno) očita kršitev 2. odstavka 214. člena ZPP o domnevi priznanja nezanikanih dejstev. Po mnenju pritožnice namreč namen zanikanja tega dejstva izhaja iz njene prve pripravljalne vloge, v kateri je navajala, da je tožeča stranka najemniku neupravičeno obračunala stroške v višini 15,99 EUR po razdelilniku 999016703494 (priloga A9 spisa) in stroške v višini 9,94 EUR po razdelilniku 5789615111028 (priloga A1 spisa) za čas, ko je najemno razmerje že prenehalo (od dne 31.8.2015). S tovrstnim pritožbenim razlogovanjem pritožnica torej smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 339. člen ZPP). Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni bilo dolžno opredeljevati.² Pripominja le, da toženkine navedbe iz njene prve pripravljalne vloge, da je tožeča stranka toženkinemu najemniku neupravičeno obračunala del stroškov po dveh od devetih razdelilnikov, ni mogoče šteti za smiselno zanikanje navedb tožeče stranke, da toženkin najemnik ni poravnal vtoževanih razdelilnikov stroškov oziroma za trditve, da je najemnik zadevne razdelilnike že plačal. Tožeča stranka pa je v svoji drugi pripravljalni vlogi omenjene očitke toženke zavrnila kot nerelevantne z vidika toženkine obveznosti poravnati vtoževane razdelilnike stroškov, saj je tožena stranka kot lastnik zadevnih poslovnih prostorov dolžna poravnati vse obveznosti, ki nastajajo pri obratovanju stavbe (3. odstavek točke III druge pripravljalne vloge tožeče stranke).

8. Prav tako ne držijo pritožbeni očitki, da je nejasna navedba sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka ne glede na vse navedeno dokazala plačila dobaviteljem. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tožena stranka prepozno (šele v drugi pripravljalni vlogi (451. člen ZPP)) in pavšalno ugovarjala trditvam tožeče stranke, da je iz lastnih sredstev poravnala račune dobaviteljem v zvezi s stroški obratovanja po predmetnih razdelilnikih, kljub temu pa je še ugotovilo, da je tožeča stranka tudi sicer omenjena plačila dobaviteljem uspela dokazati, v zvezi s čimer se je oprlo na listine v prilogah A23 do A89 spisa. Tako ima tudi v tem delu sodba razloge o pravno odločilnih dejstvih. Tožena stranka pa pravzaprav izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP).³ Ker tožena stranka ni pravočasno prerekala trditev tožeče stranke o omenjenih plačilih dobaviteljem (451. člen ZPP), ni relevantno, kdaj je tožeča stranka v zvezi s temi plačili predložila dokaze.

9. Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ker je možen individualni obračun stroškov za odvoz odpadkov, teh stroškov ni mogoče šteti kot obratovalnih stroškov in ni podana subsidiarna odgovornost tožene stranke po določbi 5. odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami, SZ-1). Tožena stranka namreč ni podala nikakršnih trditev o tem, da bi bila najemnikova kartica S. d.o.o. naprava, s katero bi bilo mogoče preprečiti oziroma onemogočiti posameznemu stanovanju ali poslovnemu prostoru iznos odpadkov, tako da bi bil glede teh storitev dejansko možen (izvedljiv) individualni odjem (3. odstavek 25. člena SZ-1).⁴

10. Sodišče prve stopnje utemeljeno tudi ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožeča stranka stroške opominjanja zaračunala v nasprotju s pogodbo o opravljanju storitev upravljanja z dne 29.7.2014 (priloga A18 spisa). Tožeča stranka je namreč pojasnila, da nabor storitev upravljanja (iz priloge 2 k navedeni pogodbi v prilogi A19 spisa) zajema le stroške opominjanja etažnih lastnikov glede obveznosti do dobaviteljev storitev, ne pa opominjanja glede obveznosti do nje same (iz naslova založenih sredstev za plačilo dobaviteljem)⁵, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča omenjena pogodba in priloga ne izključujeta možnosti zaračunavanja dodatnih storitev oziroma stroškov izven rednega nabora.

11. Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni prisodilo nadomestila za stroške izterjave po 14. členu Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur. l. RS, št. 57/12 s spremembami, ZpreZP-1), se tako utemeljeno ni opredeljevalo do toženkinih navedb v zvezi s tem delom zahtevka tožeče stranke.

12. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ostale navedbe tožene stranke, ki jih ta ponovno izpostavlja v 5. točki svoje pritožbe, pravilno štelo kot nerelevantne oziroma presplošne ter se do njih utemeljeno ni posebej opredeljevalo, kar je tudi v zadostni meri pojasnilo. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni dolžno opredeliti prav do vseh prvin trditvenega gradiva, prav tako pa tudi ne do vseh prvin dokaznega gradiva.⁶ Opredeliti se je dolžno do tistega, kar je bistveno, to pa je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi tudi storilo.

13. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP). Pri tem se je pritožbeno sodišče opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 521/2016 z dne 11.7.2016.
² Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 57/2014 z dne 3.7.2014.
³ Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 451/2018 z dne 5.7.2018, opr. št. II Cpg 664/2016 z dne 22.6.2016, opr. št. II Cpg 1219/2015 z dne 5.11.2015 in opr. št. II Cp 863/2010 z dne 12.5.2010.
⁴ Podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 113/2015 z dne 27.5.2015 in sodba Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cpg 101/2014 z dne 10.4.2014.
⁵ Takšni razlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja tožena stranka nato ni ugovarjala.
⁶ Npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1270/2007 z dne 9.1.2008.

Datum zadnje spremembe:

05.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cpg 101/2014
• VSM sodba I Cpg 207/2014
• VSM sodba I Cpg 559/2013