VSL Sodba I Cpg 744/2017

Jedro

Dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki velja za poslovodjo d.o.o., se lahko dogovori tudi v pogodbi o poslovodenju.

Če je zadeva odstopljena drugemu sodišču, pomenita postopka pred odstopnim in prevzemnim sodiščem skupaj le eno samo stopnjo.

Izrek

I. Pritožba zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se delno ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da se znesek 2.941,38 EUR zniža za 1.241,50 € na znesek 1.699,88 €. V preostalem nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se sodba v točki III izreka potrdi.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 € v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil zoper bivšega zakonskega zastopnika tožeče stranke zaradi plačila odškodnine zaradi kršenja konkurenčne prepovedi. Tožeča stranka, ki ima pravno obliko družbe z omejeno odgovornostjo je namreč trdila, da jo je tožena stranka kršila. Zahtevala je odškodnino v višini 10.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 20. 9. 2012 naprej. Tožena stranka je v teku postopka priznala, da je bila v času trajanja pogodbe o poslovodenju upokojena (pritožba na Višje delovno in socialno sodišče z dne 23. 4. 2015, l. št. 33). Branila pa se je med drugim s trditvijo, da so med njo in toženo stranko obstajali elementi pogodbe o zaposlitvi in pa, da tožeči stranki ni nastala nobena škoda.

2. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku glede plačila 10.000,00 EUR ugodilo v celoti. Obrestnemu zahtevku je ugodilo tako, da začnejo teči zakonske zamudne obresti z dnem vložitve tožbe (18. 4. 2013). V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na listinske dokaze, ostale dokazne predloga pa naj bi zavrnilo kot prepozne ali nepotrebne. Zaslišalo naj ne bi nobene od predlaganih prič, niti strank. Pritožba omenja po imenu le pričo R. M., ki naj bi vedel izpovedati o obstoju elementov delovnega razmerja med strankama in o okoliščinah sklepanja pogodbe o poslovodenju. Predlagana priča bi lahko pomembno pripomogla k razjasnitvi dejstev, predvsem glede namena v pogodbi o poslovodenju določene odškodnine. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne navedlo razlogov za zavrnitev ostalih dokaznih predlogov. Prvostopenjsko sodišče naj bi nepravilno uporabilo materialno pravo. 41. člen ZGD-1 naj bi namreč določal, da se lahko le z aktom o ustanovitvi družbe določi, da traja prepoved konkurence še potem, ko katera v tem členu navedenih oseb izgubi svoj pravni položaj, ki ga je prej imela v družbi. Z uporabo pravila iz ZDR-1, da se lahko določi prepoved konkurence tudi v pogodbi o poslovodenju, naj bi prvostopenjsko sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje. Pravni temelj za njegovo odločitev naj bi bil ZGD-1, v resnici pa naj bi uporabilo delovnopravno zakonodajo. Tožeča stranka naj bi tudi ne dokazala škode. Nepravilna naj bi bila obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni navedla, da ni z ničimer vplivala na zamenjavo upravnika. Pritožba navaja, da naj bi v svoji vlogi z dne 5. 4. 2017 dala obširne navedbe o okoliščinah, ki so vplivale na zamenjavo upravnika. Nepravilna naj bi bila tudi odločitev o zamudnih obrestih. Te bi smele začeti teči šele od tedaj naprej, ko je bila tožena stranka seznanjena s tožbo. Seznanjena pa je bila z vročitvijo.

4. Pritožnica je vložila pritožbo tudi zoper odločitev o stroških. Navaja, da bi prvostopenjsko sodišče smelo tožeči stranki odmeriti stroške za postopek in za narok le enkrat in ne dvakrat, prvič za postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, drugič pa za postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prav tako graja odločitev o stroških za pritožbo (pred Delovnim in socialnim sodiščem), ker naj bi bila nagrada za odgovor na pritožbo odmerjena previsoko.

5. V svojem odgovoru na pritožbo je tožeča stranka je podrobno odgovorila na nekatere pritožbene navedbe. Zaslišanje R. M. naj ne bi bilo potrebno, ker tožeča stranka predhodno ni postavila nobenih trditev, ki bi bile lahko dokazane z zaslišanjem R. M. Trditve v pritožbi naj bi bile pritožbene novote. Odgovor na pritožbo navaja tudi razloge za to, da se lahko omejitev konkurenčne dejavnosti določi s pogodbo. Navaja tudi, da tožeča stranka ni imela cilja, opustiti svojo obstoječo dejavnost zunaj območja, zamejenega s polkrogom s polmerom 5 km od svojega sedeža.

6. Pritožbo je tožena stranka vložila zoper celotno sodbo. Obrazložila je le pritožbo zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v odstavkih I in III, nič pa je ni obrazložila glede odločitve v odstavku II izreka. Odločitev v odstavku II je za toženo stranko poleg tega celo ugodna. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo v skladu s 1. odstavkom 350. člena ZPP.

Pritožba zoper odločitev v odstavku I izreka prvostopenjske sodbe

7. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

8. Pravni temelj za zahtevek tožeče stranke je bil 1. odstavek 42. člena v povezavi s 1. odstavkom 41. člena ZGD-1 in 2. odstavkom točke VIII Pogodbe o poslovodenju.

9. Tožena stranka je bila poslovodja (zakoniti zastopnik) tožeče stranke do 5. 8. 2012. Pogodba o ustanovitvi (prilogi A9 in B2) tožeče stranke ne določa izrecno ničesar o prepovedi konkurence za bivšega poslovodjo. V 34. členu pa določa, da se vse druge pravice in obveznosti direktorja, ki niso določene z zakonom, določijo s pogodbo med direktorjem in družbo. Te so res bile dogovorjen s Pogodbo o poslovodenju.

10. Še v času, ko je bila tožena stranka poslovodja tožeče stranke, sta namreč tožeča in tožena stranka sklenili navedeno pogodbo, in sicer 26. 8. 2008 (priloga A1). V njej je bilo v točki VIII določeno, da direktor brez privolitve skupščine med trajanjem delovnega razmerja in največ dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne sme ustanavljati podjetja, obrti ali drugega poslovnega subjekta, biti kapitalsko udeležen ali sodelovati v organih družb ali biti poslovodni organ družb, katerih dejavnost bi lahko pomenila konkurenco tej družbi. Konkurenčna prepoved direktorja po tej pogodbi ne zavezuje, če bi direktor ali katerakoli druga oseba v imenu direktorja družbi izplačala odškodnino v višini 10.000,00 €.

11. Tožena stranka je bila od 19. 9. 2012 naprej zakonita zastopnica družbe F. d. o. o. Ta družba opravlja tožeči stranki konkurenčno dejavnost (prvostopenjska sodba, r. št. 6 in 7).

12. Tožeča stranka je bila s pismom z dne 26. 11. 2012 seznanjena, da so stanovalci A. ulice 9, izglasovali sklep o odpovedi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja. Izbrali so F. d. o. o. za novega upravnika in so zato pozvali tožečo stranka na predajo poslov. Pogodbo z novim upravnikom (F. d. o. o.) so sklenili 20. 1. 2013 (prvostopenjska sodba, r. št. 10).

13. Utemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče na naroku dne 19. 4. 2017 svojega dokaznega sklepa ni dovolj utemeljilo. Navedlo je le, da so ostali dokazni predlogi nepotrebni, z izjemo vpogleda v listine. S takšnim ravnanjem je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Takšna kršitev bi bila bistvena, če bi tožena stranka v pritožbi navedla, kako bi lahko takšna kršitev (konkretno) vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Tega pa ni storila. Zgolj povsem splošno je namreč navedla, da bi se z zaslišanjem prič lahko ugotovila sporna, pravno pomembna dejstva. O tem, katera dejstva, in s katerimi pričami pritožba molči.

14. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem očita prvostopenjskemu sodišču, da ni zaslišalo prič. Zaslišanja tožeče stranke ni tožena stranka niti predlagala. Zato opustitev zaslišanja priče, katere zaslišanja stranka ni predlagala, tudi ne more biti kršitev postopka nasproti njej. Ker je tožeča stranka pravna oseba, je tako ali tako ne bi bilo mogoče zaslišati.

15. Pritožba ne navaja, katero dejstvo naj bi bilo nepravilno ugotovljeno, ker ni bila zaslišana tožena stranka. Pritožba je v tem delu premalo določna, saj manjka navedba, kako bi lahko opustitev tega dokaza vplivala na pravilnost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Pač pa je pritožba določna, kolikor se nanaša na zaslišanje R. M. Takšen predlog je tožena stranka dala v svoji pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2017 (l. št. 69 in 70). Predlog je bil takšen: "O obstoju elementov delovnega razmerja med pravdnima strankama, o sklepanju pogodbe o poslovodenju, o okoliščinah v zvezi z ustanovitvijo domnevno konkurenčne družbe F. d. o. o., pa tudi v zvezi z dejavnostjo in načinom dela te družbe, bo vedel izpovedati tudi R. M." Pri tem dokaznem predlogu je tožena stranka sicer vztrajala v naslednji pripravljalni vlogi, trditev pa ni dopolnila. Tako tožena stranka ni v teku prvostopenjskega postopka nikoli trdila, da bi R. M. lahko karkoli izpovedal o razmerju in povezavi družbeništva v tožeči stranki s konkurenčno prepovedjo, niti o tem, kakšen namen naj bi bi imela v pogodbi o poslovodenju določena odškodnina, niti kakšni so bili razlogi zanjo. Pritožnica ni navedla razloga, zaradi katerega novih dejstev ni mogla brez svoje krivde navesti že pred vložitvijo pritožbe, zato so te nove trditve nedopustne in neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

16. Kolikor pa je tožena stranka predlagala zaslišanje R. M. o obstoju elementov delovnega razmerja, o okoliščinah sklepanja pogodbe o poslovodenju, in o ostalem, pa je bil njen dokazni predlog nedopusten. Najprej že zato, ker so bile njene trditve nedoločne. Tožena stranka ni navedla, katerih konkretni elementi delovnega razmerja naj bi se dokazovali z zaslišanjem R. M. Prav tako ni tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka navedla nobenih posebnih okoliščin v zvezi s sklepanjem pogodbe. Takšen dokazni predlog je bil povsem nedoločen. Tudi manjkajo navedbe razlogov, zaradi katerih bi bile takšne okoliščine sploh lahko pomembne za odločitev v tej zadevi.

17. Poleg vseh teh razlogov pa je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog tudi zato, ker tožena stranka ni postavila prav nobene trditve, zakaj bi R. M. lahko izpovedal o elementih pogodbe o poslovodenju in o sklepanju pogodbe s toženo stranko. Kot priča se namreč lahko zasliši le oseba, ki je zmožna dati podatke o dejstvih, ki se naj bi dokazovala (2. odstavek 229. člena ZPP). V kakšnem razmerju do obeh strank pa je bil R. M., pa iz samih navedb tožene stranke ne izhaja, sicer pa niti ne iz navedb tožeče stranke.

18. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je bil dogovor o prepovedi konkuriranja v točki VIII Pogodbe o poslovodenju dopusten in je kot takšen tudi veljaven.Tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča ni nepravilna, ker naj bi dejansko uporabilo pravila delovnega prava, četudi se je sklicevala na ZGD-1, kot je očitala pritožba.

19. ZGD-1 ureja predvsem družbeno pravo. Je del zasebnega prava, v katerem velja pravilo, da se pravna razmerja urejajo prosto. Izjeme določa sam ZGD-1 izrecno, ali pa je mogoče na prisilnost kakšne določbe sklepati iz njene vsebine. Iz določbe 4. odstavka 41. člena ZGD-1 ni mogoče sklepati, da bi bila prisilno pravo. To se pokaže zlasti, če se primerja to določbo z ureditvijo prepovedi konkurenčne dejavnosti ZDR.

20. Ker padeta sklenitev Pogodbe o poslovodenju in končno tudi njena kršitev v časovno obdobje, ko je še veljal Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) in ne ZDR-1, je pritožbeno sodišče za odločitev v tej zadevi uporabilo ZDR. ZDR-1 je namreč začel veljati šele 12. 4. 2013, do takrat pa je bila očitana kršitev že storjena.

21. Dopustnost dogovora o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti je bila urejena v 38. do 40. členu ZDR. Ključen, tudi za odločitev v tem sporu, je bil 3. odstavek 39. člena ZDR: "Če se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o zaposlitvi, konkurenčna klavzula ne velja." Ta določba je sicer enaka tisti v 3. odstavku 41. člena ZDR-1.

22. ZDR, enako pa tudi kasnejši ZDR-1 skušata z določbami o konkurenčni klavzuli varovati delavca. Delavec je namreč v mnogih ozirih šibkejša stranka, ki potrebuje takšno varstvo. Najbolj učinkovito pa je mogoče varovati koristi delavca pred prepovedjo opravljanja konkurenčne dejavnosti z določbo, da mora ta biti dogovorjena v sami pogodbi o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je končno dvostranski pravni posel, na katerega vsebino lahko vplivata obe pogodbeni stranki, in s katerega vsebino sta seznanjeni obe stranki ob njeni sklenitvi ali sta vsaj lahko seznanjeni. Njena vsebina pač ne more biti skrita. Mnogo slabše bi bilo varstvo delavca pred morebitnimi omejitvami konkuriranja, če bi jih lahko enostransko določil delodajalec. Najprej že zato, ker ne bi bilo ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi zagotovljeno niti, da bi bil z njimi delavec seznanjen ali bi lahko bil seznanjen. Potem pa tudi zato, ker na sprejetje enostranske prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, npr. v aktu o ustanovitvi družbe ali pravilniku družbe, delavec zagotovo ne bi imel prav nikakršnega vpliva. Pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi pa na dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti ima vpliv, četudi je ta lahko sicer precej omejen.

23. Tožena stranka je bila kot poslovodja (direktor) tožeče stranke pri sklepanju Pogodbe o poslovodenju v daleč boljšem položaju, kot je delavec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Poslovodja (direktor) je že zaradi pomena položaja, ki ga bo zasedel, znanja in izkušenj, v bistveno ugodnejšem položaju kot delavec. To je jasno razvidno tudi 41. člena ZGD-1, ki v primeru uvedbe prepovedi konkurenčne dejavnosti za poslovodno osebo ne predvideva obvezne odmene, ZDR (in enako ZDR-1) pa jo. Glede na to pritožbeno sodišče ne najde nobenega prepričljivega razloga, da bi bila v Pogodbi o poslovodenju dogovorjena prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti nedopustna zgolj zato, ker ni bila predhodno predvidena v "Pogodbi o ustanovitvi d. o. o.", namreč v družbeni pogodbi tožeče stranke. S tem, ko je bila dogovorjena v Pogodbi o poslovodenju, je bila pravzaprav celo zagotovljena višja stopnja varovanja koristi tožene stranke, kot če bi bila predvidena zgolj v Pogodbi o ustanovitvi d. o. o., še zlasti zato, ker je tožena stranka vseskozi lahko vedela, kaj je dopustno, in kaj prepovedano. Če bi bila prepoved določena zgolj v aktu o ustanovitvi družbe, torej v Pogodbi o ustanovitvi d. o. o. (3. odstavek 41. člena ZGD-1), bi tožena stranka tega nemara ne vedela, predvsem pa ne bi mogla prav nič vplivati na takšno prepoved.

24. Na temelju Pogodbe o poslovodenju (točka VIII, 1. odstavek v povezavi s točkama I in II) je bilo toženi stranki prepovedano, sodelovati v organih družbe ali biti poslovodni organ družb, katerih dejavnost bi lahko pomenila konkurenco tej družbi. Ta prepoved je veljala 2 leti. Prepoved je bila kršena že, če je tožena stranka postala poslovodni organ v družbi s konkurenčno dejavnostjo. Da je tožena stranka postala poslovodja (direktor) v družbi s konkurenčno dejavnostjo v tem roku, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, tožena stranka pa teh ugotovitev v pritožbi ne izpodbija. Ker je bila prepoved konkurenčne dejavnosti opredeljena tako, da tožena stranka ne sme postati organ družbe s konkurenčno dejavnostjo, je tudi povsem vseeno, ali je tožena stranka vplivala na zamenjavo upravnika za stanovanjsko hišo na A. ulici 9, ali ne. Celo če je prvostopenjsko sodišče zares spregledalo trditve tožene stranke, to ne vpliva na pravilnost odločitve. Nepomembno je tudi, ali se je tožeča stranka odločila, da svojega poslovanja ne bo širila zunaj kraja sedeža družbe. Že iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi bila tožeča stranka zato pripravljena opustiti svoje dosedanje posle, četudi so se odvijali zunaj sedeža družbe. Poleg tega pa je toženo stranko zavezovala že prej opisana prepoved konkurence, ki ni bila omejena na kraj sedeža tožeče stranke.

25. Tožena stranka bi lahko odpravila prepoved konkurenčne dejavnosti, če bi bila plačala 10.000,00 € (2. odstavek VIII. točke Pogodbe o poslovodenju). Ker je konkurenčno dejavnost vseeno izvajala, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od nje 10.000,00 €.

26. Pravilna je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zamudnih obrestih. Te so začele teči z vložitvijo tožbe. Na temelju 2. odstavka 299. člena OZ namreč začnejo teči zamudne obresti z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. Pritožba ima sicer prav, da se tožena stranka s tožbo ni mogla seznaniti že takrat, ko je bila tožba vložena. Ne glede na takšen pomislek pa je odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v skladu z dosedanjo razlago 2. odstavka 299. člena OZ, kakršno je temu členu dalo VS RS. V več odločbah je že VS RS odločilo, da začnejo teči zamudne obresti z vložitvijo tožbe, ne šele z vročitvijo (glej odločbo VS RS, II Ips 222/2013, r. št. 19 in 20 - z obširno obrazložitvijo in pregledom sodne prakse; iz novejšega časa odločba III Ips 50/2016-3, r. št. 16).

Pritožba zoper odločitev v odstavku III izreka prvostopenjske sodbe

27. Delno utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Glede na popolni uspeh tožeče stranke v glavni stvari, je sicer prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da nosi tožena stranka vse stroške postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Nepravilno pa jih je odmerilo.

28. Postopek se je sprva začel pred Delovnim in socialnim sodiščem (DSS) v Ljubljani, nadaljeval in končal pa se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Če je zadeva odstopljena drugemu sodišču, pomenita postopka pred odstopnim in prevzemnim sodiščem skupaj le eno samo stopnjo (18. člen ZOdvT). Prvostopenjsko sodišče zato ne bi smelo odločiti, da tožeči stranki pripada nagrada za postopek in za narok dvakrat, enkrat za postopek pred DSS, drugič pred okrožnim sodiščem. Tako je prvostopenjsko sodišče odmerilo previsoke stroške v višini 409,50 € in 378,00 € (tarif. št. 3100 in 3102 ZOdvT), skupaj pa v višini 787,50 €.

29. Prvostopenjsko sodišče je odmerilo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 504,00 € (po tar. št. 3210). Pritožbo je vložila tožena stranka, in sicer zoper sklep DSS, s katerim se je DSS izreklo za nepristojno in je odstopilo zadevo v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Pravni temelj za odmero nagrade je v takšnem primeru tar. št. 3220 ZOdvT. Pritožba zoper odločitev namreč ni bila pritožba zoper odločbo o glavni stvari (glej tarifni del ZOdvT, naslov podpoglavja 2.1), temveč pritožba zoper drugo odločbo (glej tarifni del ZOdvT, naslov podpoglavja 2.2 ZOdvT). Odgovor na pritožbo se tudi ne nanaša na odločbo o glavni stvari. Tožeča stranka je zato upravičena zgolj do povrnitve nagrade za odgovor na pritožbo v višini 50,00 € in ne v višini 504,00 €. Stroški so bili odmerjeni previsoko za 454,00 €.

30. Skupaj so bili previsoko odmerjeni stroški v višini 1.241,50 €. Za takšen znesek je pritožbeno sodišče znižalo znesek stroškov, ki jih mora plačati tožena stranka. Plačati bo morala 1.699,88 €.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka

31. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Zahtevala je povrnitev 504,00 EUR, 20,00 EUR in DDV (tar. št. 3210, 6002, in 6007). Do povrnitve teh stroškov je upravičena (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP). Skupaj bo morala tožena stranka tožeči stranki povrniti 639,28 €. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 119/2014
• VSL sodba I Cpg 625/2006
• VSK Sodba Cpg 10/2021