VSL Sklep Cst 431/2018

Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni pojasnil, kaj naj bi predstavljalo škodo, ki naj bi mu nastala zaradi opustitve ravnanj, ki jih očita upniku. Dolžnik ni podal trditev, iz katerih bi izhajalo, v čem se kaže poseg v njegovo premoženjsko sfero, niti ni škode opredelil po višini, temveč je le pavšalno zatrjeval, da mu je nastala. Na podlagi tako pavšalnih trditev dokaza z izvedencem ni mogoče izvajati, saj niti sodišče niti izvedenec ne more vedeti, kakšno škodo naj ugotavlja.

Vložena tožba stečajnega dolžnika zoper upnika (na ugotovitev delne ničnosti poroštvene izjave) tudi ne predstavlja ovire za odločitev o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, saj o zatrjevani delni ničnosti poroštvene izjave sodišče lahko odloči v predhodnem postopku osebnega stečaja kot o predhodnem vprašanju, kar je tudi storilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom A. A., 1000 Ljubljana, rojstni datum: ... (1. točka izreka). Za upraviteljico je imenovalo B. B. (2. točka izreka) in ugotovilo, da ta opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: Upraviteljica v postopkih zaradi insolventnosti, B. B. s.p., matična številka: ... (3. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in postopek osebnega stečaja nad njim ustavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Predlagatelj postopka, upnik H. d.o.o., Ljubljana, je na pritožbo odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik H. d.o.o. utemeljeval procesno legitimacijo za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom na pravnomočnem sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL I 485/2015 z dne 7. 4. 2015, ki je bil izdan na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 2272/2011 z dne 13. 3. 2014, in na podlagi katerega dolžnik dolguje upniku glavnici v višini 159.683,76 EUR in 5.152,02 EUR z obrestmi, znesek v višini 3.933,08 EUR z obrestmi ter stroške izvršilnega in pravdnega postopka, kar skupaj znese 283.986,95 EUR. Navedena terjatev izvira iz Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. 1113135021 z dne 24. 12. 2007 (Leasing pogodba; Pogodba), po kateri je upnik kot leasingodajalec dal družbi L. d.o.o. kot leasingojemalcu v finančni leasing več nepremičnin, A. A. pa se je k tej pogodbi s poroštveno izjavo zavezal kot porok in plačnik. Zaključilo je, da je upnik z gotovostjo izkazal svojo terjatev po sklepu o izvršbi z dne 7.4.2015.

6. Pritožnik navaja, da je v vlogi z dne 18. 5. 2018 opozoril sodišče, da upnik ni prerekal dejstva, ki se v skladu z 214. členom ZPP šteje za priznano, in sicer: da je dolžnik, ali prost svojih obveznosti do upnika (tudi tistih, ki jih upnik uveljavlja na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi), ali pa njegova terjatev zoper upnika visoko presega znesek 283.986,95 EUR.

7. V skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz upnikovih navedb, ki jih je podal v odgovoru na ugovor ter na narokih nedvomno izhaja namen zanikanja dejstev, ki jih izpostavlja pritožnik. Zato se ta dejstva ne morejo šteti za priznana.

8. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani XIII Pg 2272/2011 izdana dne 13. 3. 2014 in je postala pravnomočna. Višje sodišče v Ljubljani je dolžnikovo pritožbo zoper sodbo zavrglo kot prepozno, s sklepom I Cpg 1180/2014 z dne 14. 1. 2015. Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil revizijo, ki pa je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 209/2015 z dne 26. 1. 2017 zavrnjena.

9. Nesporno je, da je upnik odstopil od Leasing pogodbe že 3.9.2010 ter navedenega dne prevzel v posest nepremičnine, ki so bile predmet leasinga. Zato bi dolžnik že v zgoraj navedenem pravdnem postopku (v katerem je upnik zahteval od dolžnika kot poroka plačilo zapadlih, neplačanih obrokov leasinga) lahko uveljavljal svoje ugovore: „da je med glavnim dolžnikom in upnikom po prenehanju Leasing pogodbe potekal dogovor o reprogramu leasinga, kar naj bi pomenilo, da je v skladu z določili 27. člena Leasing pogodbe upnik že naredil končni finančni obračun pogodbe in sicer po 1. točki prvega odstavka tega člena, saj sta pogodbeni stranki sporazumno določili pošteno vrednost predmeta leasinga, ki je bila po oceni sodnega izvedenca M. N. 4.930.200,00 EUR; da je na dan izdelave končnega obračuna poštena tržna vrednost predmeta leasinga presegala dolg glavnega dolžnika do upnika, tudi za znesek, za katerega je upnik zoper stečajnega dolžnika vložil predlog za izvršbo in predlog za postopek osebnega stečaja; da ne obstaja nikakršen dolg glavnega dolžnika do upnika in da zato tudi dolžnik kot porok upniku ne dolguje ničesar“. Ker je navedeni pravdni postopek pravnomočno zaključen, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XIII Pg 2272/2011 z dne 13. 3. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1180/2014 z dne 14. 1. 2015, in ker upnik temelji svojo procesno legitimacijo v tem postopku osebnega stečaja le na tej terjatvi (gre za terjatev iz naslova do dne 13. 9. 2010 zapadlih neplačanih obrokov leasinga in stroškov), dolžnik verjetnosti obstoja terjatve ne more izpodbiti s trditvami, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz s sodnim izvedencem cenilcem nepremičnin, ki bi moral ugotoviti, za kolikšno ceno bi lahko stečajni upnik v razumnem roku predmetno nepremičnino prodal (poštena tržna vrednost) oziroma s trditvami o končnem finančnem obračunu Pogodbe. Upnik svoje procesne legitimacije v tem postopku ni temeljil na terjatvi, nastali zaradi odstopa od Pogodbe. Zato pritožnikove navedbe v tej smeri niso utemeljene.

10. Pritožnik nadalje očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo nobenih aktivnosti v smeri ugotavljanja obstoja in višine nasprotne terjatve stečajnega dolžnika do upnika, za katero je dolžnik ves čas zatrjeval, da presega upnikovo terjatev. Navaja, da sodišče v nasprotju z vsebino Leasing pogodbe dolžniku neutemeljeno in napačno očita, da ni podal navedb o višini zatrjevane škode, čeprav naj bi dolžnik večkrat izpostavil, da lahko višino škode in s tem terjatev stečajnega dolžnika do upnika ugotovi le sodni izvedenec, ki ga je predlagal dolžnik. Trdi, da upnik ni predložil nobene listine o tem, ali je morda vsaj nekajkrat poskusil prodati predmetne nepremičnine ali jih oddati v najem. V kolikor jih nikoli ni poskusil prodati za primerno prodajno ceno, mu dolžnik očita namerno oškodovanje, sodišču prve stopnje pa, da v tej smeri ni izvedlo dokaznega postopka. Navaja, da je protipravnost upnikovega ravnanja določno obrazložil, da je obrazložil vzročno zvezo in tudi škodo, ki naj bi zaradi upnikovega ravnanja nastala stečajnemu dolžniku. Navedel pa tudi je, da višine škode ne more opredeliti brez izvedbe dokaza z izvedencem, ker je vezana na vsebino Leasing pogodbe.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik trdil, da upnik vse do danes ni prodal predmeta leasinga, čeprav je od prevzema tega minilo že skoraj osem let. V času od prevzema predmeta leasinga pa do danes nepremičnin ni vzdrževal kot dober gospodarstvenik, zaradi česar so nepremičnine v zelo slabem stanju. Trdil je, da je bila ob prevzemu predmeta leasinga vrednost predmeta leasinga večja od terjatve upnika do leasingojemalca, da je upnik s svojim ravnanjem oziroma s svojo opustitvijo dolžnosti (s predmetom leasinga ravnati kot dober gospodarstvenik in težiti k temu, da je škoda čim manjša, ki jo upnik ima v skladu z določilom 10. člena OZ), dolžniku povzročil konkretno materialno škodo, da je upnik svojo terjatev obračunal kljub dejstvu, da predmeta leasinga ni prodal ali ga oddal v finančni ali drug najem tretji osebi in je tako skoraj osem let pustil, da je nepremičnina propadala, s čimer se je zmanjševala njena vrednost in s tem povečevala terjatev upnika do dolžnika. S svojim ravnanjem naj bi upnik namerno ali iz hude malomarnosti oškodoval dolžnika, ki sicer upniku ne bi dolgoval niti 1,00 EUR kljub odstopu upnika od Leasing pogodbe, saj je leasingojemalec upniku kot leasingodajalcu izročil obe nepremičnini v dobrem stanju, s sklenjenimi najemnimi pogodbami za poslovne prostore. Trdil je, da bi upnik z minimalno aktivnostjo že v letu 2010 lahko predmet leasinga prodal ali ga oddal tretji osebi v finančni ali drugačni najem, pa tega ni hotel narediti.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik ni pojasnil, kaj naj bi predstavljalo škodo, ki naj bi mu nastala zaradi opustitve ravnanj, ki jih očita upniku. Dolžnik ni podal trditev, iz katerih bi izhajalo, v čem se kaže poseg v njegovo premoženjsko sfero, niti ni škode opredelil po višini, temveč je le pavšalno zatrjeval, da mu je nastala. Na podlagi tako pavšalnih trditev dokaza z izvedencem ni mogoče izvajati, saj niti sodišče niti izvedenec ne more vedeti, kakšno škodo naj ugotavlja. Dolžnik torej že trditvenemu bremenu glede zatrjevane škode ni zadostil. Niti mu ni zadostil s trditvami, da je v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani po tožbi dolžnika zoper upnika, v kateri zahteva ugotovitev delne ničnosti poroštvene izjave in prenehanje obveznosti solidarnega poroka, postavil tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine v pavšalnem znesku 300.000,00 EUR (ki pa so tudi sicer nedopustne pritožbene novote, saj dolžnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, niti ne pove, zakaj tega ni mogel storiti brez svoje krivde - prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da četudi bi bila navedena poroštvena izjava dolžnika delno nična, ga to še ne bi v celoti razbremenilo dane poroštvene zaveze. Z razlogi sodišča prve stopnje v tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje.

14. Zgoraj omenjena tožba tudi ne predstavlja ovire za odločitev o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom, saj o zatrjevani delni ničnosti poroštvene izjave sodišče lahko odloči v predhodnem postopku osebnega stečaja kot o predhodnem vprašanju, kar je tudi storilo. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek in pravilno zaključilo, da dolžnik ni podal konkretnih navedb, da se je moral odpovedati uveljavljanju pobotanja kot tudi ne, da je glavni dolžnik pripoznal dolg, ter da so dolžnikove navedbe o delni ničnosti njegove poroštvene izjave, ki naj bi bila zanj, v povzetih delih, nepoštena in pretirano obremenjujoča, neizkazane in neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno zaključilo, da je upnik z gotovostjo izkazal obstoj svoje terjatve v višini 283.986,95 EUR na dan 10. 4. 2018 ter dejstvo, da dolžnik zamuja z izpolnitvijo svoje obveznosti za več kot dva meseca.

16. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da je dolžnik insolventen. Sledilo je upnikovim navedbam, da četudi bi dolžnik izkazal navedbe o mesečnih prilivih v višini 3.000,00 EUR (6.000,00 EUR v dveh mesecih) in bi trikratnik izplačil v obdobju dveh mesecev znašal 18.000,00 EUR, njegova obveznost do upnika presega ta znesek njegovih prejemkov. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da je dolžnik trajneje nelikviden (1. alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

17. Ker že navedeno izkazuje, da je dolžnik insolventen, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati s trditvami upnika, da je dolžnik tudi dolgoročno plačilno nesposoben, saj za položaj insolvetnostni zadostuje že eden izmed položajev, navedenih v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP. Zato trditve pritožnika, da dolžnik ima premoženje, na katerega bi stečajni upnik lahko posegel z izvršbo in se poplačal, niso relevantne in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeliti.

18. Zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik izkazal, da je procesno legitimiran za vložitev predloga in da je dolžnik insolventen, je ob povedanem pravilen. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno odločilo, ko je začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom.

19. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

20. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 282/2022
• VSL Sklep Cst 122/2023
• VSL Sklep Cst 79/2021