VSL sklep Cst 428/2018

Jedro

Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik pri svojem izračunu teka roka za ugovor očitno ni upošteval načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 1. 2015, po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva, in ki ga je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

Kot izhaja iz prakse Sodišča EU (Zadeva C-396/09 (20.10.2011)) je „za določitev središča glavnih interesov dolžnice treba 2. stavek prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti razlagati tako, da je središče interesov družbe dolžnice treba določiti tako, da se prvotno upošteva kraj uprave te družbe, kot ga je mogoče določiti na podlagi objektivnih elementov, ki jih lahko preverijo tretje osebe. Če so vodstveni in nadzorni organi družbe na statutarnem sedežu družbe in če se odločitve glede upravljanja te družbe sprejemajo v tem kraju tako, da to lahko preverijo tretje osebe, domneve iz te določbe ni mogoče ovreči. Če kraj uprave družbe ni na statutarnem sedežu družbe, je mogoče v državi članici, v kateri družba nima statutarnega sedeža, šteti za elementa, ki zadostujeta za ovrženje domneve zakonodajalca Unije le, če je s celovito presojo vseh upoštevnih elementov mogoče ugotoviti, da sta dejansko središče uprave in nadzora te družbe ter kraj upravljanja njenih interesov v tej drugi državi članici in sicer tako, da to lahko preverijo tretje osebe."

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (1.) zavrglo ugovor dolžnika, ki ga je zanj priporočeno po pošti dne 24.2.2017 poslal odvetnik D. T., ugovor dolžnika in dopolnitev ugovora, ki ju je priporočeno po pošti dne 28.2.2017 poslal dolžnik sam, (2.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (3.) za upravitelja imenovalo J. S., (4.) ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti v postopku preko Odvetniške družbe S.,. o.p. d.o.o. in (5.) odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka ter zavrnilo predlog upnikov za povračilo stroškov postopka.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje stečajni dolžnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in ugotovi mednarodno nepristojnost Okrožnega sodišča v Novi Gorici in izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in ugotovi, da je bil dolžnikov ugovor vložen pravočasen in zato izpodbijani sklep razveljavi, oziroma dodatno podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Upnika (predlagatelja) sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je stečajni postopek nad dolžnikom začelo na podlagi predlogov dveh upnikov, ki ju je sodišče, potem, ko je opravilo predhodni preizkus, vročalo dolžniku.

6. Po določbi drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP lahko dolžnik v 15. dneh po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ugovarja, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja. Po poteku tega roka ugovora ni več mogoče vložiti (treti odstavek 121. člena ZFPPIPP).

7. Dolžnik je predlogu ugovarjal: najprej po pooblaščencu - odvetniku, ki je vlogo sodišču poslal priporočeno po pošti dne 24.2.2017, kar je sicer pravočasno, ne pa tudi v skladu z določbo prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je zato ta ugovor zavrglo, pravilnosti tega pa pritožnik ne izpodbija.

8. Prav tako je zavrglo tudi ugovor, ki ga je dne 28.2.2017 priporočeno po pošti vložil dolžnik sam.

9. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo obvestilo o prispelem pisanju puščeno v njegovem hišnem predalčniku dne 27.1.2017, ker poizkus osebne vročitve izpodbijanega sklepa ni bil uspešen. Prav tako ne zatrjuje, da v obvestilu ne bi bilo navedeno, kje lahko omenjeno pošiljko prevzame, da je rok za prevzem pošiljke petnajst dni, ali da v njem ne bi bilo opozorila o pravnih posledicah, če tega ne bo storil. Nasprotuje pa zaključkom sodišča prve stopnje, da se šteje vročitev za opravljeno (fikcija vročitve) z dnem 11.2.2017, ter da je od takrat dalje (od 12.2.2017) začel teči 15. dnevni rok, v katerem bi dolžnik lahko podal ugovor, in ki se je, glede na to, da je bila 26.2.2017 nedelja, iztekel v ponedeljek, 27.2.2017. Pritožnik opozarja, da je bila 11.2.2017 sobota, zato je prepričan, da je treba, ob upoštevanju četrtega odstavka 111. člena ZPP šteti, da je bila vročitev opravljena prvi prihodnji delavnik, to je v ponedeljek, 13.2.2017.

10. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik pri svojem izračunu teka roka za ugovor očitno ni upošteval načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bilo sprejeto na občni seji 14. 1. 2015, po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 142. člena ZPP določba četrtega odstavka 111. člena ZPP ne upošteva, in ki ga je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo sodišče prve stopnje.

11. Rok za vložitev ugovora tako ni potekel, kot napačno meni dolžnik, v torek, 28.2.2017, temveč že v ponedeljek, 27.2.2017. Dolžnikov ugovor je bil zato vložen prepozno in ga je sodišče prve stopnje pravilno (ob smiselni uporabi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP) zavrglo.

12. Dolžnik tako v postavljenem 15 dnevnem roku ni izjavil ničesar (ni pravočasno vložil ugovora) in tudi ni predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu. V takšnem primeru se po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP domneva, da je dolžnik insolventen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno (že samo iz tega razloga, ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali je dolžnik insolventen in ali je upnik procesno legitimiran vložiti predlog (2. točka prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP)), odločilo, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek (drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Navedena domneva insolventnosti ima značilnost izpodbojne domneve; izpodbija jo lahko vsak družbenik dolžnika po enakem postopku, kot domnevo insolventnosti, ki nastane pri predlogu, ki ga vloži dolžnik (tretji odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP), ne more pa je s pritožbo izpodbijati dolžnik - ta lahko po tretjem odstavku 234. člena ZFPPIPP izpodbija samo domnevo insolventnosti, ki nastane, če predlog za začetek stečajnega postopka vloži njegov osebno odgovorni družbenik. Dolžnik zato s pritožbenimi navedbami o neobstoju insolventnosti ne more uspeti, saj višje sodišče njegovih prepoznih navedb ne sme upoštevati (smiselno: 337. člen ZPP).

13. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da se je dolžnikov družbenik, potem ko mu sodišče prve stopnje (po navodilu višjega sodišča) vročilo sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, odpovedal pritožbi zoper sklep o začetku stečajnega postopka (p.d. 77) in s tem tudi pravici do dokazovanja, da dolžnik ni insolventen.

14. Pritožnik ugovarja, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje v zadevi in da je sodišče napačno uporabilo slovensko materialno pravo. Trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti paziti na vprašanje mednarodne pristojnosti (tretji odstavek 18. člena ZPP). Ves čas je razpolagalo z bilančnimi podatki dolžnika, iz katerih jasno izhaja, da se celotna dejavnost družbe opravlja izključno v Italiji preko tamkajšnje podružnice. Edine prihodke dolžnika je ustvarila navedena podružnica, saj dolžnik na območju Slovenije sploh nikoli ni posloval. Po njegovem mnenju iz tega izhaja, da je „središče dolžnikovih glavnih interesov“ v Italiji, zato naj bi bilo za odločanje o začetku stečajnega postopka pristojno sodišče v Italiji. Ocenjuje, da je s tem izpodbijal (in tudi izpodbil) domnevo iz 2. stavka prvega odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1346 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventnosti. Tudi zatrjevane terjatve predlagateljev so (tudi po njunih trditvah) nastale izključno z navedeno podružnico in v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti.

15. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo, da gre v obravnavanem primeru za zadevo z mednarodnim elementom, saj se obravnava predlog za začetek stečaja nad domačo pravno osebo, ki ima podružnico v G., Italija, eden izmed predlagateljev pa je družba v s sedežem v Italiji. Pravilno je zato pri odločanju uporabilo Uredbo Sveta (ES9 št. 1346 z dne 29.5.2000 o postopkih v primeru insolventnosti. Kot izhaja iz prakse Sodišča EU (Zadeva C-396/09 (20.10.2011)) je „za določitev središča glavnih interesov dolžnice treba 2. stavek prvega odstavka 3. člena Uredbe št. 134672000 o postopkih v primeru insolventnosti razlagati tako, da je središče dolžnikovih interesov dolžnice treba določiti tako, da se prvotno upošteva kraj uprave te družbe, kot ga je mogoče določiti na podlagi objektivnih elementov, ki jih lahko preverijo tretje osebe. Če so vodstveni in nadzorni organi družbe na statutarnem sedežu družbe in če se odločitve glede upravljanja te družbe sprejemajo v tem kraju tako, da to lahko preverijo tretje osebe, domneve iz te določbe ni mogoče ovreči. Če kraj uprave družbe ni na statutarnem sedežu družbe, je mogoče v državi članici, v kateri družba nima statutarnega sedeža, šteti za elementa, ki zadostujeta za ovrženje domneve zakonodajalca Unije le, če je s celovito presojo vseh upoštevnih elementov mogoče ugotoviti, da sta dejansko središče uprave in nadzora te družbe ter kraj upravljanja njenih interesov v tej drugi državi članici in sicer tako, da to lahko preverijo tretje osebe.“ Višje sodišče ugotavlja, da dolžniku te domneve tudi s pritožbenimi navedbami ni uspelo izpodbiti, saj ni niti zatrjeval, da kraj uprave (oziroma) nadzora dolžnika ni na njegovem statutarnem sedežu (ki je v Sloveniji), njegove trditve o podružnici v Italiji pa po presoji višjega sodišča za odločitev (ob odsotnosti drugih argumentov) niso odločilne. Zaradi navedenega tudi ni utemeljeno pritožbeno nasprotovanje uporabi slovenskega prava.

16. Utemeljeno pritožba sicer opozarja, da bi sodišče prve stopnje, če je (že) po prejetju dolžnikovega ugovora ugotovilo, da je dolžnik zamudil rok za njegovo vložitev, moralo dolžnikov prepozni ugovor takoj zavreči in v treh delovnih dneh izdati sklep o začetku stečajni postopek nad dolžnikom (2. točka prvega odstavka 239. člena ZFPPIPP), vendar navedeno v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve.

17. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, oba v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 113/2021
• VSL Sklep Cst 243/2023
• VSL sklep II Cp 3293/2014