<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 512/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.512.2018
Evidenčna številka:VSL00015102
Datum odločbe:23.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič (preds.), Metoda Orehar Ivanc (poroč.), dr. Peter Rudolf
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca za ravnanje delavca - objektivna in krivdna odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost usposabljanje policistov - poškodba policista pri športu - obvezni treningi policistov - delovna naloga policista - trening samoobrambe - nevarna dejavnost - športna dejavnost - pravila športa - kršitev pravil športne igre - judo - judo met

Jedro

Škodni dogodek se je zgodil med izvajanjem judo meta, pri katerem bi moral tožnik pričo zagrabiti in jo preko desnega boka vreči na hrbet. Priča je pred metom tožniku povedala, da čuti bolečine in da naj je zato ne vrže z vso silo. Tožnik je začel izvajati met, ker pa ga ni izvajal s predvideno intenziteto, priče ni mogel zavrteti in vreči pred sebe, zato je pristala na njegovi desni nogi.

Tožnik je kot kršitev pravil juda opredelil napako svojega partnerja pri vadbi judo tehnik. Vsaka napaka pri vadbi tehnik juda, ki vodi v ponesrečen met, ne more biti protipravna, temveč je to lahko le napaka, ki jo je mogoče opredeliti kot predrzno, pretirano grobo, brezobzirno, agresivno in objestno.

Izvajanje običajnih športnih dejavnosti med usposabljanjem za delo policista ni nevarna dejavnost. Slednje velja tudi za izvajanje tehnik juda, saj iz te aktivnosti ob ustrezni previdnosti in varnostnih ukrepih ne izhaja večja škodna nevarnost. Judo lahko postane nevaren le zaradi spleta objektivnih okoliščin, v katerih se izvaja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati 20.410,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2016 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Hkrati je tožniku naložilo, da v roku 15 dni toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 176,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je trdil, da se je poškodba zgodila pri izvajanju meta Osoto-gari, pri katerem izvajalec meta drugega potegne iz ravnotežja in nato pokosi njegovo nogo od strani. Ker tožena stranka tega dejstva ni zanikala, bi moralo sodišče presojati, ali je bil pravilno izveden met Osoto-gari. V nasprotju s tem je sodišče ugotovilo, da se je izvajal met O-goshi. Sodišče prve stopnje je za bolj prepričljivo ocenilo izpoved priče A. A., kljub temu da je svojo izpoved spreminjal, ter se v delih zelo dobro spomnil škodnega dogodka, v delih pa zelo slabo, poleg tega pa je v nasprotju s podatki spisa večkrat izpovedal in pokazal, da je padel na tožnikovo levo nogo. Nadalje je sodišče sledilo priči B. B., ki škodnega dogodka ni videl in sploh ni vedel, kateri met natančno se je izvajal. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje skušal pojasniti, da sta priči neresnično izpovedovali zaradi strahu, da bi delodajalec od A. A. zahteval povrnitev tožniku plačanega zneska odškodnine. V nasprotju z izpovedjo B. B. je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu je tožnik šele po telefonu in bistveno kasneje povedal, da se je A. A. nepričakovano spustil k njegovim nogam. Sodišče prve stopnje se nepravilno sklicuje na obrazec za prijavo poškodbe pri delu. Gre namreč za obrazec, ki ga izpolnjuje delodajalec, v rubriko „kratek opis nezgode“ pa ne sodi pisanje o tem, kaj in kdaj je kdo komu povedal. Poleg tega je splošno znano, da delodajalci zaradi strahu pred regresnimi zahtevki ZZZS in ZPIZ v obrazcu odgovornost pripišejo delavcu. Tudi zapis v anamnezi zdravniškega izvida v ničemer ne nasprotuje tožnikovim trditvam. Tožnik je izpovedal, da sta imela s A. A. še pred izvajanjem meta stik z boki, zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz njegove izpovedi izhaja, da A. A. še ni potegnil na svoj desni bok. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za ugotovitev, da v primeru s strani tožnika zatrjevanega poteka dogodka ne bi moglo priti do tako hude poškodbe. Tožnik meni, da sodišče niti s stopnjo pretežne verjetnosti ne more zaključiti, da bi do tožnikove poškodbe lahko prišlo ob nepravilni izvedbi meta in posledičnem padcu A. A. na tožnikovo nogo. Tožnik je predlagal izvedenca medicinske stroke, ki bi se lahko o tem vprašanju strokovno izjasnil, vendar je sodišče dokaz kot nepotreben zavrnilo. Če bi do poškodbe prišlo na način, ki ga je ugotovilo sodišče, ne bi bilo nobenega razloga, da bi po poškodbi med tožnikom in A. A. prihajalo do konfliktov, ki so pripeljali do tožnikove premestitve, prav tako ni logičen tožnikov očitek priči, da mu je zlomila nogo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik sicer zatrjuje več nasprotij med razlogi sodbe ter vsebino listin in prepisov zvočnih posnetkov, vendar se dejansko ne strinja z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe podrobneje obravnavani v nadaljevanju.

6. Tožnik vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je dne 16. 1. 2014 utrpel na svojem delovnem mestu policista med obvezno vadbo samoobrambe, ko je v paru s sodelavcem A. A. izvajal judo mete. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila vadba organizirana na način, da je inštruktor pokazal vajo, ki so jo udeleženci izvajali tako, da so najprej petkrat nakazali met, šestič pa se je met dejansko izvedel.

7. Tožnik je trdil, da je do poškodbe prišlo, ker se je A. A. še pred izvedbo šestega meta nepričakovano spustil (vrgel) na tla z namenom prikaza, da je bil met opravljen, pri tem pa je po nerodnosti pristal na njegovi nogi. Uveljavljal je objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost delodajalca. V okviru slednje je trdil, da je njegova poškodba posledica nestrokovnega ravnanja A. A., za katerega v skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja njegov delodajalec oziroma tožena stranka, pri kateri je imel delodajalec zavarovano splošno odgovornost.

8. Tožena stranka je trdila, da A. A. ni ravnal nestrokovno. Do poškodbe je prišlo, ker je tožnik met izvedel nepopolno, zaradi česar mu je A. A. nesrečno padel na zunanjo stran noge.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil med izvajanjem meta, pri katerem bi moral tožnik pričo A. A. zagrabiti in ga preko desnega boka vreči na hrbet na sredino pred sebe. Priča A. A. je pred metom tožniku povedal, da čuti bolečine in da naj ga zato ne vrže z vso silo. Tožnik je začel izvajati met, ker pa ga ni izvajal s predvideno intenziteto, priče ni mogel zavrteti in vreči pred sebe, zato je pristala na njegovi desni nogi.

10. Sodišče prve stopnje je navedeni potek škodnega dogodka ugotovilo na podlagi temeljitega dokaznega postopka ter dovolj prepričljive dokazne ocene, v kateri se je v zadostni meri opredelilo do vseh relevantnih okoliščin in dokazov.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje potek meta ugotovilo mimo trditvene podlage. Za odločitev ni pomembno, kako se imenuje met, ki naj bi ga izvedla tožnik in priča A. A., temveč je bistveno, kako se ta met izvaja. Tožnik je v tožbi navedel, da sta morala s A. A. izvesti met Osoto-gari, vendar njegovega poteka ni pojasnil. Dejstvo, da tožena stranka ni zanikala izvajanja meta Osoto-gari, zato ne predstavlja njenega priznanja, da bi moral tožnik pričo A. A. potegniti iz ravnotežja in nato od strani pokositi njegovo nogo. To velja toliko bolj, ker je tožnik v svoji izpovedi sam dopustil možnost, da se je izvajal met O-goshi. Poleg tega med zaslišanjem priče A. A., ki je met opisal kot met preko desnega boka, na izrecno vprašanje sodišča ni zanikal, da je šlo za bočni met, iz takšnega opisa meta pa je med dodatnim zaslišanjem priče B. B. izhajal tudi njegov pooblaščenec. Pritožbene navedbe, da je šlo v resnici za Osoto-gari, ki je nožni met, so zato v nasprotju s tožnikovimi predhodnimi izjavami in procesnim ravnanjem, zato jim pritožbeno sodišče ne more slediti.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek o protispisnosti dokazne ocene izpovedi priče A. A. Takšen očitek bi bil utemeljen, če bi sodišče izpoved priče povzelo v nasprotju z zapisnikom o njenem zaslišanju, česar pritožnik ne trdi. Protispisnost bi bila podana tudi, če bi sodišče prve stopnje v nasprotju s podatki spisa ugotovilo, da je imel tožnik poškodovano levo nogo, česar prav tako ni storilo. Dejstvo, da je priča v nasprotju s predloženi listinskimi dokazi izpovedala, da je padla na tožnikovo levo nogo, pa bi lahko vplivalo na dokazno oceno njene izpovedi in s tem utemeljevalo pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Ker se je A. A. zavedal, da je tožnikova poškodba razvidna iz medicinske dokumentacije, ni imel motiva, da bi o njeni naravi namenoma izpovedoval neresnično. Sodišče prve stopnje zato njegove izjave o poškodbi leve noge upravičeno ni obravnavalo kot poskus lažnega prikaza škodnega dogodka, zaradi katerega bi moralo verodostojnost odreči tudi preostalemu delu njegove izpovedi. Pritožbene navedbe, da je priča svojo izpoved spreminjala in se okoliščin dogodka spominjala selektivno, so neobrazložene, zato pritožbeno sodišče le na kratko odgovarja, da vsebina izpovedi takšnega očitka ne utemeljuje.

13. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da priča B. B. škodnega dogodka ni videl. Kot ključne je zato izpostavilo dele njegove izpovedi, v katerih je izpovedal o pravilnem poteku meta; možnosti, da ob nepravilni izvedbi meta pride do poškodbe desne noge, ter o dogajanju po poškodbi. Gre za okoliščine, ki jih je bodisi sam zaznal, bodisi je o njih izpovedal kot poznavalec juda. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi izpoved priče glede poteka dogodka ni povsem brez dokazne vrednosti. Kljub temu, da je B. B. lahko izpovedal le o svojih predvidevanjih, tako ni mogoče zanemariti dejstva, da je kot inštruktor in poznavalec juda za bolj verjetnega ocenil potek dogodka, ki ga je opisal A. A. Pri tem ni pomembno, da ni znal natančno pojasniti, ali se je izvajal met O-goshi ali Koshi-guruma, saj je izpovedal, da gre pri obeh metih za bočni met s podobno tehniko. Tožnik v pritožbi izpoved B. B. pojasnjuje z njegovo željo zaščititi A. A., vendar ne pojasni, zakaj bi priča koristim A. A. dajala prednost pred koristmi tožnika. Slednje bi bilo potrebno zlasti zato, ker iz izjav tožnika in B. B. izhaja, da sta bila po škodnem dogodku v dobrih odnosih in je slednji tožniku celo urejal pregled pri specialistu.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je priča B. B. med zaslišanjem potrdil, da mu je tožnik že v slačilnici opisal takšen potek dogodka, kot ga zatrjuje v tem postopku. B. B. je namreč najprej izpovedal, da se tožnikovih besed neposredno po dogodku ne spominja in pri tem vztrajal tudi, ko mu je bila predočena tožnikova izpoved o vsebini njunega pogovora. Šele med dodatnim zaslišanjem in potem, ko mu je tožnik natančno opisal, kaj naj bi se v telovadnici in kasnejšem telefonskem pogovoru pogovarjala, je izpovedal, da sta bila s tožnikom po poškodbi večkrat v telefonskem stiku, pri čemer je dopustil možnost, da mu je tožnik povedal, da se je A. A. naredil mehkega in padel dol, preden je začel izvajati met. Ob povzeti izpovedi B. B. ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik priči takšen potek meta opisal šele v kasnejših pogovorih, ni protispisna. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi bila v nasprotnem primeru tožnikova verzija dogodka zabeležena v prijavi poškodbe pri delu. Pritožbeno sodišče tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne vidi razloga, da delodajalec v rubriko „kratek opis nezgode“ ne bi mogel ali hotel zapisati tožnikove izjave, da je do poškodbe prišlo zaradi nepričakovanega spusta njegovega sodelavca ob pripravah na met. Presplošne so pritožbene navedbe, da se poizkušajo delodajalci z nepravilnim opisom nezgode izogniti regresnim zahtevkom ZPIZ in ZZZS, saj tožnik ne trdi, da bi tako ravnal tudi njegov delodajalec. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tožniku, da posebne dokazne vrednosti nima zdravniški izvid z dne 16. 1. 2014, saj se v izvid ne zapiše poteka dogodka, temveč je bistven mehanizem poškodovanja. Ker pa navedeni izvid ni predstavljal ključnega dokaza, na katerem bi sodišče prve stopnje gradilo dokazno oceno, navedeno za odločitev o tožnikovi pritožbi ni odločilno.

15. Tožnik je sicer res izpovedal, da je A. A. držal v objemu in da sta se dotikala z boki, vendar je hkrati izjavil, da ga še ni potegnil nase ali ga kakorkoli vlačil. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz njegove izpovedi izhaja, da A. A. še ni potegnil na svoj desni bok, zato ne more biti protispisna. Upoštevajoč to izpoved pa je logična tudi njegova nadaljnja ugotovitev, da v primeru, da bi partnerja le stala drug ob drugem (tudi če sta se dotikala z boki), A. A. ob spustu na tla ne bi pristal na tožnikovem desnem kolenu, temveč bi bolj verjetno pristal ob njem.

16. Res je, da sodišče nima strokovnega znanja, na podlagi katerega bi lahko ugotovilo, da v primeru spusta A. A. na tla ne bi moglo priti do tako hude poškodbe tožnikovega kolena, vendar navedeno na pravilnost dokazne ocene in odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je to okoliščino navedlo le kot dodatni argument pri presoji verodostojnosti zaslišanih, pri čemer je dokazno oceno v zadostni meri utemeljijo že z drugimi razlogi.

17. Pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da v primeru nepravilno izvedenega meta ne bi moglo priti do poškodbe njegove desne noge. Prav tako v zvezi s potekom meta in mehanizmom poškodovanja ni predlagal izvedenca medicinske stroke.1 Slednjega ni storil niti po tem, ko je B. B., ki ga je sam označil za strokovnjaka za judo, na njegova izrecna vprašanja izpovedal, da je pri nepravilno izvedenem metu poškodba desne noge možna. Sodišče prve stopnje zato upravičeno ni podvomilo v možnost takšnega mehanizma poškodovanja, pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati nasprotno, pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18. Nazadnje dvoma v dokazno oceno ne morejo vzbuditi pritožbene navedbe o motivu A. A. za neresnično prikazovanje dogodka, premestitvi tožnika ter njegovih besedah neposredno po dogodku. Podobno ali celo še bolj kot A. A. je namreč tudi tožnik motiviran, da izkaže s svoje strani zatrjevani potek dogodka, zato to dejstvo posebne dokazne teže ne more imeti. Enako velja za njun konflikt, ki naj bi vodil v tožnikovo premestitev. Tako kot bi bil spor lahko posledica nepravilnega ravnanja A. A., bi bil lahko tudi posledica neupravičenega očitka priči, da je za tožnikovo poškodbo odgovorna ona. Ker je A. A. nedvomno padel na tožnikovo nogo, tudi tožnikov očitek priči, da mu je zlomila nogo, ne dokazuje, da se je dogodek zgodil na način, ki ga zatrjuje v tem postopku.

19. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca.

20. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, izvajanje običajnih športnih dejavnosti med usposabljanjem za delo policista ni nevarna dejavnost. Slednje velja tudi za izvajanje tehnik juda, saj iz te aktivnosti ob ustrezni previdnosti in varnostnih ukrepih ne izhaja večja škodna nevarnost.2 Judo lahko postane nevaren le zaradi spleta objektivnih okoliščin, v katerih se izvaja. Tožnik je kot takšno okoliščino izpostavil, da je šlo za aktivnost, pri kateri je napadalec zoper tožnika uporabljal fizično silo, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je uporaba fizične moči sestavni del borilnih veščin. Zgolj ta okoliščina zato ne zadostuje, da bi sodišče konkretno izvajanje metov ocenilo za nevarno. Slednje velja toliko bolj, ker je šlo za trening, zaradi česar je A. A. fizični napad zgolj nakazoval, hkrati pa se tožniku ni aktivno upiral. Ker tožnik ni zatrjeval drugih objektivnih okoliščin, ki bi konkretno vajo naredile nevarno, objektivna odgovornost njegovega delodajalca ni podana (drugi odstavek 131. člena OZ).

21. Tožnik krivdne odgovornosti delodajalca ni utemeljeval s kršitvami ali opustitvami samega delodajalca ali inštruktorja B. B., temveč se je omejil na zatrjevanje protipravnosti ravnanja A. A. (prvi odstavek 147. člena OZ). Ker iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se met ni ponesrečil zaradi (nepravilnega) ravnanja A. A., temveč zaradi tehnično nepravilne (prepočasne in premalo intenzivne) izvedbe s strani tožnika, krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke ni podana (prvi odstavek 131. člena OZ).

22. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče izpostavlja, da je treba protipravnost ravnanja udeležencev športnih aktivnosti (iger) vrednotiti upoštevajoč dejstvo, da je tveganje nastanka telesnih poškodb sestavni del teh aktivnosti. Pravni red običajna tveganja, povezana z izvajanjem posamezne športne dejavnosti, dopušča kot družbeno sprejemljiva, prav tako kot neizogibna tolerira manjša odstopanja od pravil športnih dejavnosti. Kot nedopustno ravnanje v smislu odškodninske odgovornosti ocenjuje le tiste kršitve športnih pravil, ki so storjene na posebno grob, agresiven, predrzen, nešporten način ali z namenom povzročiti telesno poškodbo drugemu udeležencu.3

23. Tožnik je kot kršitev pravil juda opredelil napako svojega partnerja pri vadbi judo tehnik. Slednja zahteva sodelovanje dveh udeležencev, od katerih eden tehniko izvaja, drugi pa mu to omogoča oziroma mu pri tem pomaga. Tako kot so neizogiben del treninga napake izvajalca tehnik, se na drugi strani ni mogoče povsem izogniti napakam s strani njegovega partnerja. Vsaka napaka pri vadbi tehnik juda, ki vodi v ponesrečen met, zato ne more biti protipravna, temveč je lahko v skladu z zgornjim stališčem takšna le napaka, ki jo je mogoče opredeliti kot predrzno, pretirano grobo, brezobzirno, agresivno, objestno. Tožnik je trdil, da se je A. A. še pred začetkom izvajanja meta nenadoma in nepričakovano vrgel na tla in ob tem padel na njegovo nogo. Ker je bila naloga A. A., da omogoči met tožniku in ne, da ga izvede sam, bi zatrjevano ravnanje ustrezalo opredeljenim kriterijem, vendar dokazni postopek takšnega poteka dogodka ni potrdil. Zgolj morebitna premalo čvrsta drža telesa ali nepravilen oziroma prehiter spust težišča telesa med izvajanjem meta,4 do katerih bi prišlo zaradi dogovora partnerjev, da meta ne izvedeta „na polno“, zaradi strahu A. A. pred padcem ali zaradi njegove nespretnosti, pa še ne bi utemeljevala očitka o grobi kršitvi športnih pravil (nedopustnem ravnanju) s strani A. A., čeprav bi s tem tožniku met otežil. Gre namreč za običajni in pričakovani okoliščini (napaki) v procesu učenja tehnik juda, s katerima mora vsak udeleženec vadbe računati, ju sprejeti in nositi iz njiju izhajajoče tveganje.

24. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, hkrati pa mora toženi stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Za potrebne stroške tožene stranke sodišče šteje materialne stroške v znesku 20,00 EUR, ki ga mora tožnik povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

-------------------------------
1 Izvedenec medicinske stroke je bil predlagan le glede obstoja in obsega škode.
2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 467/1998 z dne 29. 7. 1999, II Ips 562/2005 z dne 7. 12. 2006, II Ips 493/2006 z dne 13. 11. 2008 in II Ips 430/2007 z dne 26. 2. 2009.
3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 291/2012 z dne 20. 3. 2014 in II Ips 108/2016 z dne 5. 1. 2017 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1486/2013 z dne 2. 10. 2013.
4 Kar ustreza opisu tožnika med izpovedjo, da se je A. A. naredil mehkega.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 147, 147/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0NzM1