VSL Sodba II Cp 2745/2017

Jedro

Prva toženka je društvo, drugi toženec pa je njen predsednik. Za obveznosti društva odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem tudi njegove odgovorne osebe, ki so v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjšala premoženje društva ali preprečile povečanje premoženja, čeprav so vedele, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Odgovarjajo do višine oškodovanja društva, ki so ga povzročile s svojim ravnanjem.

Razmerje med glavnim dolžnikom in zastavnim dolžnikom je po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom. Tako ga je treba presojati ob uporabi določil Obligacijskega zakonika, ki urejajo poroštvo in regresna upravičenja poroka proti glavnemu dolžniku.

S tem, ko je tožnica kot zastavna dolžnica poravnala dolg, je nanjo prešla upnikova terjatev po samem zakonu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki v roku 15 dni nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 60.878,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2015 dalje do plačila in ji nerazdelno povrniti v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 2.794,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da je temelj tožbenega zahtevka subrogacija, ne pride pa v poštev odškodninska odgovornost. Glede drugega toženca je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, glede katerega pride v poštev samo odškodninska odgovornost. Drugi toženec ni podpisal pogodbe o garanciji, podpisala jo je le prva toženka. Trditve tožnice glede drugega toženca so bile nesklepčne in substancialno pomanjkljive, za svoje trditve je ponudila zgolj informativne dokaze, podala ni nobenih trditev glede zlorab, ki bi izhajale iz finančnih transakcij, pri čemer je zanimivo, da se sodišče na dokumente v zvezi s finančnimi transakcijami sploh ne opira, pač pa le na izpovedbe prič in strank. Višino odškodninske odgovornosti poleg tega ugotavlja samo izvedenec. Morebitno dejstvo preusmerjanja denarnih sredstev A. (v nadaljevanju: A.) se lahko primarno dokazuje zgolj z listinami, morebiti z neposrednimi pričami, ki pa jih ni bilo. Tožnica sploh ni podala navedb v tej smeri, čeprav je imela na razpolago vse izpiske prometa od vseh bank, ni navedla katere transakcije naj bi povzročile zmanjšanje premoženja. Sodišče je le na splošno uganjevalo, preko izpovedi prič, da naj bi se plačevalo tretje osebe brez računov. Sodišče ne pove (niti ne more), da naj bi drugi toženec zmanjševal premoženje prve toženke, pri čemer tudi sicer sodišče ta pojem očitno napačno razume in ga enači s spremembo strukture premoženja. Tožnica smiselno priznava lastno soodgovornost za propad projekta, prizna tudi, da je D., d.o.o. (v nadaljevanju: D.) dajal kredite prvi toženki in nato povzročil blokado njenega računa. Izpovedba drugega toženca je povzeta enostransko in izven konteksta in izven tožbenih trditev. Finančne transakcije so bile izvedene tako v korist kot v breme prve toženke. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da naj tožnica ne bi imela nobenih koristi od posla. Sama pove, da je s svojim podjetjem sodelovala pri pridobivanju posla, da brez njenega osebnega angažiranja posla ne bi bilo. Njena družba V. je bila povezana z družbo D. Ni jasno, zakaj je tožnica sodelovala na sestankih, če od projekta ni imela nobenih koristi. Stanovanje je zastavila zavestno v prevzemu tveganja, s čimer je pomagala predvsem družbi D. (tedaj v lasti njenega moža) in ne prvi toženki, kot to ugotavlja sodišče. Glavni nosilec posla je bila družba D. Protispisno je sodišče ugotovilo, da naj bi drugi toženec sam izjavil, da se sredstva projekta niso plačevala firmi D., pač pa so bila porabljena za druge projekte. Tožnica ni izkazala niti enega takšnega konkretnega plačila. Drugi toženec ni nikjer izjavil, da naj bi sredstva iz projekta plačeval drugim osebam, na splošno je govoril o dolgovih, prva toženka je imela tudi druge prilive, s katerimi je pokrivala obveznosti. Sodišče utemeljuje, da prva toženka ni delala po pravilih, da je krila stroške drugih projektov, ne pa stroškov firme D., pri čemer se sklicuje na pričo B. Z. (ki jo sicer napačno imenuje N.), to pa ne more biti relevanten dokaz. O tem, da naj bi prva toženka plačevala kmetom za projekt brez računov, ni bilo nobenih trditev, priča N. B. tega dejstva niti smiselno ne potrjuje. Tudi če bi bilo to res, to še vedno ne more bremeniti drugega toženca. Neposredni vzrok prenehanja sodelovanja z A., je bila blokada računa prve toženke s strani firme D., tožnica in firma sta vedeli, da bo zaradi blokade računa projekt prekinjen. Naknadno je firma skušala A. prepričati, da projekt nadaljuje, kar pa ji ni uspelo. Teh dejstev pri svoji odločitvi sodišče ni upoštevalo. Do finančne luknje v projektu je prišlo, ker je firma D. propagandni material naročila za tri leta vnaprej, prilivi s strani A. pa so prihajali z večmesečno zamudo. Glede drugega toženca sodišče ne pojasni ključne pravne norme 6. člena Zakona o društvih (ZDru-1) - v čem naj bi se kazalo zmanjšanje premoženja prvega toženca, v čem naj bi drugi toženec vedel, da ne bo mogel poravnati svojih obveznosti. Kot rečeno sodišče ne pojasni, katere transakcije pomenijo zmanjšanje premoženja, premoženje se ne zmanjša za opravljeno storitev, o neopravljenih storitvah pa ni nobenih navedb. Ko sodišče ugotavlja, da naj bi bila prva toženka ob podajanju pravne zaveze že v globoki izgubi, ta ugotovitev ni podprta z nobenimi dejstvi, od kod sodišču ta zaključek? Iz katere bilance stanja ali uspeha? Čeprav gre za javno dostopne podatke, tožnica o tem ni nikoli navedla ali predložila podatkov. Projekt je od marca 2013 do septembra 2014 normalno potekal, v tem času je bila firma D. deležna plačil kot izhajajo iz preglednice plačil. Projekt ne bi mogel nemoteno potekati leto in pol, če bi bila že na začetku "globoka izguba", ki je sodišče niti ne pojasni z nobeno številko. Pravno nerelevantni so tudi razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z domnevnim ravnanjem drugega toženca v nasprotju s statutom društva. Gre za interna pravna razmerja znotraj prve toženke.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva toženka, Z. je v sodelovanju s podjetjem D., tedaj v lasti tožničinega moža, uspela pridobiti posel za promocijo kmetijskih proizvodov za program Y., ki se je delno financiral tudi iz evropskih sredstev. Za pridobitev posla je morala prva toženka zagotoviti A., preko katere se je z razpisom ponujal posel, bančno garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Ne prva toženka in ne D. nista imela dovolj dobrih bonitet, zato je prišlo do dogovora med banko, prvo toženko in tožnico. X. banka je kot dajalec garancije izdala prvi toženki kot naročniku garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti s pogodbo št. G279/2013 z dne 11. 2. 2013 (priloga A2), po kateri je prva toženka pridobila garancijo, vendar je morala tožnica kot zastaviteljica prevzeti obveznost, in s svojim stanovanjem jamčiti, da se bo banka lahko iz stanovanja poplačala, če bi A. kot upravičenec garancije, le-to unovčila. Projekt je nekaj časa nemoteno potekal, nato pa je A. odstopila od pogodbe ter pri X. unovčila garancijo. Ker prva toženka prevzete obveznosti iz naslova bančne garancije ni poravnala, je X. pozvala tožnico, naj ji izplača znesek unovčene garancije, sicer bo pričela s prodajo tožničinega stanovanja. Ta je v izogib prodaji najela dva kredita ter svojo obveznost poplačala. Od obeh tožencev solidarno zahteva povrnitev teh zneskov, kakor tudi še strošek odobritve kredita, notarske stroške in stroške sodne takse za vpis hipoteke, skupaj 60.878,44 EUR.

6. Tožnica je torej s svojo nepremičnino jamčila za dolg prve toženke (za primer, če bi upravičenka (A.) zahtevala unovčenje bančne garancije). Razmerje med glavnim dolžnikom (prvo toženko) in zastavnim dolžnikom (tožnico) je po pravnih učinkih podobno razmerju med glavnim dolžnikom in porokom. Njuna medsebojna razmerja je tako presojati ob uporabi določil Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo poroštvo in regresna upravičenja poroka proti glavnemu dolžniku.¹ Primerna pravna podlaga, kot jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje, je tudi subrogacija. Če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami (275. člen OZ). Šteje se, da ima tretji pravni interes, da opravi izpolnitev namesto dolžnika, če je osebno ali stvarno odgovoren za dolg, pri čemer se kot tipičen primer osebne odgovornosti navaja poroštvo.²

7. Tožnica je svojo obveznost izpolnila v celoti. S tem so nastopili učinki prenosa terjatve z upnika (X.) nanjo kot izpolnitvenico. Tožnica ima pravico od prve toženke zahtevati, da ji povrne vse kar je zanjo plačala z vsemi stranskimi pravicami (obrestmi, stroški).³ Da je tožnica kot zastavna dolžnica dolg poravnala, med pravdnima strankama ni sporno. Da je s tem nanjo prešla po samem zakonu upnikova terjatev tudi ne more biti sporno. Prva toženka je obdržala ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala proti upniku (X.). Takšnih ugovorov⁴ prva toženka ni podala. Z ugovorom, da je tožnica prostovoljno pristala na zastavo svoje nepremičnine, ker je tudi ona od posla pričakovala koristi, pa prva toženka ne more biti uspešna. Razlogi zaradi katerih kdo v zavarovanje terjatve tretjega zastavi svojo nepremičnino (ali sklene poroštveno pogodbo), so različni. Lahko je to samo usluga dolžniku, lahko pa iz tega naslova tudi sam prejme kakšno korist, npr. tudi v obliki plačila s strani glavnega dolžnika. To pa na veljavnost zastave (ali poroštvene pogodbe) in na pravico do subrogacije oziroma regresno pravico zastavitelja oziroma poroka, ne vpliva. Glede ugovora, da je do odstopa od pogodbe s strani A. prišlo zaradi vložitve predloga za izvršbo s strani podjetja D., s katerim je bila tožnica (preko moža in svoje firme) povezana, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni bila tožnica tista, ki bi povzročila prekinitev pogodbe, niti vložitev predloga za izvršbo zaradi izterjave dolga, ne pomeni protipravnega ravnanja. Oboje na obstoj obveznosti prve toženke do tožnice ne more vplivati. Če pa ima prva toženka zoper tožnico iz tega naslova kakšno nasprotno terjatev, pa bi jo morala konkretno uveljavljati (npr. s pobotnim ugovorom).

8. Prva toženka je društvo, drugi toženec pa njen predsednik. Odgovornost drugega toženca tožnica utemeljuje na določbi tretjega odstavka 6. člena ZDru-1. Ta določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka⁵, za obveznosti društva odgovarjajo solidarno in z vsem svojim premoženjem tudi njegove odgovorne osebe, ki so v svojo korist ali v korist koga drugega zmanjšala premoženje društva ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali novo ustanovljeno pravno ali fizično osebo preprečile povečanje premoženja, čeprav so vedele, da društvo ne bo moglo poravnati obveznosti tretjim osebam. Odgovarjajo do višine oškodovanja društva, ki so ga povzročile s svojim ravnanjem. Določena je torej izjema od pravila, da za svoje obveznosti odgovarja društvo, to je izjema v pomenu spregleda pravne osebnosti⁶. Ne gre za odškodninsko odgovornost, pri kateri je, četudi gre za povzročeno škodo tretjim s strani organa pravne osebe, za škodo odgovorna le pravna oseba, v skladu z določbo 148. člena OZ. Spregled pravne osebnosti je podlaga za odgovornost odgovorne osebe za obveznosti pravne osebe. Po svoji naravi gre še vedno za obveznost pravne osebe, vendar zanjo solidarno z njo odgovarja odgovorna oseba. Splošna predpostavka takšne odgovornosti je zloraba pravne osebe. Objektivni element zlorabe predstavlja ravnanje odgovorne osebe, s katerim v svojo ali v korist koga drugega zmanjša premoženje pravne osebe, v konkretnem primeru društva, ali s preusmeritvijo poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo obstoječo ali na novo ustanovljeno pravno osebo ali fizično osebo prepreči povečanje premoženja, subjektivni element zlorabe pa vedenje, da v posledici pravna oseba (v konkretnem primeru društvo) ne bo mogla poravnati obveznosti tretjim osebam.⁷

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo oba elementa. Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na dovolj prepričljivi dokazni oceni, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Dokazni postopek je pokazal, da je drugi toženec iz strogo namenskih sredstev zavestno poravnaval druge obveznosti prve toženke, s čimer je v korist nekoga drugega zmanjševal sredstva (premoženje) društva iz tega naslova. Poleg tega je pod okriljem in s sredstvi tega projekta tržil druge svoje dejavnosti, za kar nato ni mogel predložiti ustrezne dokumentacije, na podlagi katere bi bila sredstva, ki jih je zalagal D., refundirana s strani A., s čimer je spet zmanjševal sredstva oziroma preprečil povečanje premoženja društva s sredstvi iz tega naslova. Pri tem je drugi toženec, kot edini aktivni odgovorni član društva, ki je imel tako vse niti projekta v svojih rokah, nedvomno vedel, da ravna v nasprotju z razpisnimi pogoji in pogodbo o sofinanciranju, ki jo je prva toženka sklenila z A., kakor tudi, da je to razlog za odstop od pogodbe (pogodba o sofinanciranju, priloga A4) in za unovčitev bančne garancije, ki je društvo ne bo moglo poravnati. Prva toženka je bila že ob podajanju pravnih zavez z A. in D. v globoki izgubi, kar izhaja iz neprerekanih trditev oziroma povzetkov bilanc iz točke V pripravljalne vloge tožnice z dne 2. 12. 2016, list. št. 37. Da je vse posle za prvo toženko vodil toženec kot njen predsednik, ni sporno. Da je denar A. namenjal za poplačilo drugih dolgov oziroma za trženje svoje lastne dejavnosti (najmanj preko podjetja I. d. o. o.) in da je bilo takšno njegovo ravnanje zavestno, pri čemer je tudi vedel, da v posledici ne bo mogel poravnati obveznosti tretjim osebam (D. in kaj to v posledici lahko pomeni za tožnico), je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo ugotovilo že na podlagi izpovedb zaslišanih prič, pa tudi samega drugega toženca. Priča B. Z. je povedala, da je drugi toženec npr. iz prejetih sredstev plačal kmete, ki jih je sam najel, za kar ni izstavil računa⁸. B. V. (takratni zakoniti zastopnik D.) je potrdil, da je drugi toženec tržil svoje dejavnosti pod okriljem projekta, za kar ni zmogel natančne specifikacije, niti ni mogel predložiti obračunov (kar je spet vodilo v zavestno oškodovanje upnikov). Da je navedeno smiselno potrdila tudi priča A. A., je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo.⁹ Predvsem pa je drugi toženec sam izpovedal, da je imela prva toženka še neke druge bančne obveznosti in je npr. najmanj posojilo M., vračal iz refundiranih sredstev A., kar jasno izhaja iz njegove izpovedbe (list. št. 156). Sam je tudi povedal, da je tudi sam mimo pogodbe¹⁰ izvajal določene akcije, ki so mu bile¹¹ plačane iz sredstev prve toženke (list. št. 162).¹²

10. Dovolj utemeljen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženec vsaj del akcij ni izvedel na način kot je velevala pogodba (tako z A. kot z D.), zato del aktivnosti, ki jih je izvajal D., ni bil refundiran, del refundiranih sredstev pa je z računa društva usmerjal po svoje, ter tako v svojo korist oziroma v korist drugega zmanjšal premoženje oziroma preprečil povečanje premoženja društva iz tega naslova (naslova strogo namenskih sredstev), v posledici česar je prišlo do prekinitve pogodbe z A.¹³ in do unovčenja garancije v breme tožnice.

11. V zvezi z ugovorom drugega toženca, da je projekt propadel zaradi ravnanja D. samega, ker je naročil reklamni material za tri leta vnaprej, v posledici česar je zmanjkalo denarja, je sodišče ugotovilo, da je bil reklamni material res naročen za tri leta vnaprej iz razloga nižje cene, kar pa ni pomembno, saj tega stroška D. ni zahteval v plačilo, kar je drugi toženec izrecno potrdil, ko je bil zaslišan.

12. Tudi trditvena podlaga tožnice je bila zadostna in dovolj konkretna. Že v tožbi je tako trdila, da je drugi toženec za prvo toženko sredstva, ki jih je A. povrnila pod razpisnimi pogoji, namesto za poplačilo D. in njegovim podizvajalcem, namenil za poplačilo drugih dolgov; da se je naknadno ugotovilo, da je imela prva toženka še druge bančne obveznosti in je drugi toženec vedel, da sredstev za izpolnjevanje obveznosti do upnika (D.) nima; da je drugi toženec sredstva prve toženke namenjena izpeljavi projekta Y., preusmerjal na svoje podjetje I., d.o.o., kar potrjujejo javno dostopni podatki o njegovem poslovanju (ki jih je tudi konkretizirala, drugi toženec pa jih ni prerekal). V prvi pripravljalni vlogi pa, da toženki namenoma in hote (naklepno) sredstev, ki sta jih pridobili od izvajanja programa, nista namenila izvajalcu D. za poplačilo stroškov in s tem onemogočili vse v verigi udeležene subjekte in projekt kot tak; da je šlo za namerno in hoteno nedosledno in opuščeno izvajanje projekta zaradi lastnih koristi; da je drugi toženec denar porabljal za druge namene, v posledici česar je prvi toženki zmanjkalo sredstev, izvajanje projekta pa se je ustavilo; da določenih segmentov izvajanja projektov toženec ni listinsko podprl, da je posloval gotovinsko; da je sredstva z računa prve toženke usmerjal po svoje; konkretizirala finančno stanje prve toženke, ki ga toženki nista prerekali; ponovila, da je drugi toženec iz sredstev, ki jih je pridobil za projekt in so bila definirana kot strogo namenska, poravnaval pretekle obveznosti, s katerimi projekt ni imel nič skupnega; da je drugi toženec "denar iz kroga odpeljal ven za poplačilo drugih izdatkov in tako onemogočil nadaljevanje projekta." Navedeno pa je tožnica z zadostno stopnjo prepričanja, upoštevaje tudi lastno izpovedbo drugega toženca, tudi izkazala.

13. Na podlagi določbe 6. člena ZDru-1 je tako drugi toženec solidarno s prvo toženko dolžan povrniti tožnici sredstva, ki jih je ta plačala iz naslova bančne garancije, skupaj s stroški in obrestmi.¹⁴

14. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za toženki temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na podlagi določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 357/99.
² Komentar k 275. členu OZ, Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003.
³ 275. člen OZ, 1028. člen OZ.
⁴ Npr. da je banka neutemeljeno izpolnila zahtevo A. za unovčenje bančne garancije, ker npr. zahtevana terjatev ne obstaja.
⁵ Da za svoje obveznosti odgovarja društvo z vsem svojim premoženjem.
⁶ Primerjaj 8. člen Zakona o gospodarskih družbah.
⁷ Primerjaj npr. sodbi VS RS II Ips 101/2013, II Ips 48/2015.
⁸ V posledici česar upnik D. ni dobil refundiranih svojih založenih sredstev.
⁹ Priča je dovolj jasno potrdila, da so se iz denarja A. plačevali tudi drugi računi in, "da je bil projekt težko obvladljiv, težko razumljiv, kaotičen in v resnici se je prenakazovalo sem ter tja marsikaj."
¹⁰ Pogodbe o sodelovanju pri programu akcij informiranja in promocije na notranjem trgu EU: Y. (priloga B6), iz katere je razvidno, da je edini izvajalec za vse akcije D.
¹¹ Torej njemu osebno.
¹² Akcija "S.".
¹³ Sicer res po vložitvi predloga za izvršbo s strani D., kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva.
¹⁴ Drugi toženec kot predsednik društva odgovarja za obveznost društva, obveznost pa ostaja taka kot je obveznost društva.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 12/2004
• VSL sklep II Cp 1624/2015
• VSL sodba I Cpg 430/2014