VSL Sodba I Cpg 740/2017

Jedro

Določba prvega odstavka 337. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da sme pri pritožbeni presoji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (torej, ali je bilo blago dobavljeno, ali je bilo plačano, in podobno, kot je to v tem primeru) upoštevati le tiste trditve in dokaze, ki bi jih stranka lahko navajala pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 114069/2014 z dne 29. 8. 2014 razveljavi tudi v prvem odstavku izreka (točka I. izreka sodbe). Delne umike z dne 22. 10. 2014 za znesek v višini 4.957,87 EUR, z dne 10. 11. 2014 za znesek v višini 5.266,28 EUR in z dne 20. 3. 2015 za znesek v višini 2.957,08 EUR je vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (točka II. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe plača znesek v višini 25.370,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 2. 2015 dalje do plačila (točka III. izreka sodbe). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani je ohranilo v veljavi tudi v tretjem odstavku izreka (točka IV. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo še, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 1.987,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi (točka V. izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je vložila laično pritožbo tožena stranka. Navaja, da podaja ugovor in da sodbi ugovarja v celoti, saj sodišče ni ugotovilo pravilnega dejanskega stanja, ker ni upoštevalo, da nekatere dobavnice, ki jih je vložila tožeča stranka kot prilogo izdanim računom, sploh niso podpisane s strani prejemnika oziroma so kot prejemnik podpisane osebe, ki v času izdaje dobavnic sploh niso bile v delovnem razmerju pri toženi stranki. Iz tega je mogoče sklepati, da je tožeča stranka izdajala račune, za katere ni dobavila blaga toženi stranki.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določba 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Drugi odstavek 214. člena ZPP določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če zanikanje teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka podala ustrezne trditve in tudi dokaze za svoj tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je zahtevala plačilo računov, ki jih je toženi stranki izstavila za leto 2013 na podlagi pogodbe za nabavo blaga (priloga spisa A6).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev in dokazov tožeče stranke ugotovilo, da obveznost tožene stranke izhaja iz te pogodbe, po kateri se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki dobavila naročeno blago, tožena pa se je zavezala, da ji bo za blago plačala. Tožeča stranka je svoj del obveznosti po pri sodišču prve stopnje navedenih trditvah in predloženih dokazih izpolnila, saj je naročeno blago dostavila. Tožena stranka pa pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (niti predložila dokazov), ki bi potrdili, da je dobavljeno blago tudi plačala (ali da ji ga tožeča stranka ni dostavila). Tožena stranka je namreč v ugovoru zoper sklep o izvršbi okrajnega sodišča navedla le, da je bila dogovorjena za obročno plačilo dolga. Nikjer, vse do pritožbenega postopka, ni navajala, da blago naj ne bi bilo dobavljeno. Ves čas postopka na prvi stopnji postopka je bila neaktivna in se ni udeleževala narokov za glavno obravnavo, niti ni po pozivih sodišča prve stopnje poslala pisnih vlog, v katerih bi utemeljila svojo obrambo.

8. Navedbe, ki jih je izpostavila v pritožbi, pa so prepozne. Določba prvega odstavka 337. člena ZPP namreč pritožbenemu sodišču nalaga, da sme pri pritožbeni presoji pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (torej, ali je bilo blago dobavljeno, ali je bilo plačano, in podobno, kot je to v tem primeru) upoštevati le tiste trditve in dokaze, ki bi jih stranka lahko navajala pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze (torej tiste, ki jih ni navajal ali predlagal pred sodiščem prve stopnje) le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma pod posebnimi pogoji do konca glavne obravnave. Pritožbeno sodišče tako ni smelo upoštevati pritožnikovih trditev glede neustreznih podpisov na dobavnicah in njegove trditve, da je tožnica izdajala račune, za katere ni dobavila blaga. Vsa ta dejstva bi namreč lahko navajal že pred sodiščem prve stopnje, pa jih ni. V pritožbi tudi ne zatrjuje, da jih brez lastne krivde ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje.

9. Glede na vse navedeno se pritožba tožene stranke izkaže za neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče pri pritožbenem preizkusu ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Tožeča stranka nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj le-ta ni bistveno vplival na odločitev sodišča druge stopnje (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 9/2011
• VSL sklep I Cp 4892/2010
• VSC Sodba Cp 471/2019