VSL Sodba I Cpg 540/2017

Jedro

Za uspešno obrambo proti sklepčnim trditvam tožeče stranke ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje. Zato pritožbene trditve, da je tožena stranka prerekala vse navedbe tožeče stranke, razen tistih, s katerimi se je izrecno strinjala, ne more biti odločilno za presojo, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati: glavnico 4.226,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 4.726,41 EUR od 16. 4. 2014 do 17. 3. 2015, stroške postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine v v višini 65,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 do plačila in stroške pravdnega postopka v višini 711,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki so začele teči po izteku roka za plačilo.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. S sodbo in sklepom z dne 20. 4. 2016 je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75656/2014 z dne 5. 6. 2014 ostane v 1. in 3. točki v veljavi za glavnico v višini 4.226,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2015 do plačila, za zakonske zamudne obresti od zneska 4.726,41 EUR od 16. 4. 2014 do 17. 3. 2015 in za izvršilne stroške v višini 65,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila. Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo za glavnico v višini 1.138,70 EUR ter za zakonske zamudne obresti od zneska 500,00 EUR od 19. 3. 2015 do plačila, in v tem delu postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo. Razveljavilo ga je še v 3. točki izreka za znesek izvršilnih stroškov v višini 8,8 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo v plačilo 711,48 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka je napovedala pritožbo zoper sodbo z dne 20. 4. 2016, sodišče prve stopnje pa je izdalo sodbo z dne 17. 2. 2017 (z dvema popravnima sklepoma), v kateri je obrazložilo odločitev. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke zoper sodbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila tožeča stranka med pritožbenim postopkom kot samostojni podjetnik 30. 11. 2016 izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije (podatki AJPES), vendar to ne vpliva na njene pravice in obveznosti iz obdobja pred tem. Samostojni podjetnik¹ je namreč ves čas fizična oseba, zato se tudi njegov status pravdne stranke z izbrisom iz Poslovnega registra podjetnikov ni spremenil.

6. Tožena stranka je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo, da ima tožeča stranka pravico do plačila vtoževanih del, saj ni dokazala, da je dela izvedla oziroma izvedla v obsegu, v katerem ga je zaračunala. Po oceni pritožbenega sodišča je ključno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile trditve tožene stranke o tem, katera dela niso bila izvedena, pomanjkljive. Tožena stranka je namreč imela pravico in možnost izvedena dela pregledati in izmeriti, pa tega ni storila oziroma ni navedla zakaj tega ni mogla storiti. Upoštevaje dejstvo, da tožena stranka trditev tožeče stranke, da so dela bila izvedena v obsegu, v katerem so bila zaračunana, ni substancirano prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno kot zadosten dokaz izvedenih del upoštevalo s strani tožene stranke podpisan popis materiala in del z dne 12. 2. 2014, račun št. 3/2014 v zvezi z izdanim dobropisom, in načrt objekta s tehničnimi izračuni. Nasprotne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

7. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2015 v utemeljitev tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje deloma ugodilo in ki je predmet izpodbijanja, navedla sklepčne trditve. Za uspešno obrambo proti sklepčnim trditvam tožeče stranke ne zadošča le njihovo pavšalno prerekanje. Zato pritožbene trditve, da je tožena stranka prerekala vse navedbe tožeče stranke, razen tistih, s katerimi se je izrecno strinjala, ne more biti odločilno za presojo, da naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP so se namreč dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, tožena stranka pa jih je zanikala brez navajanja razlogov (pavšalno), štela za priznana.

8. V pravdnem postopku se dokazi izvajajo le glede spornih dejstev. Ker tožena stranka ni podala trditev o tem, katerih del od zaračunanih tožeča stranka ni izvedla, niti zakaj tega tožena stranka ne bi mogla ugotoviti in pravočasno trditi, saj je bila ona naročnik vseh del, nesporno pa je, da je tožeča stranka dela izvajala, posledično ni utemeljen pritožbeni očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje zakonitih zastopnikov obeh strank in za postavitev izvedenca (ki bi pregledal izvedena dela). Pomanjkljive trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z izvedenimi dokazi, razen če bi tožena stranka izkazala, da ona ni imela nobene možnosti preveriti obsega izvedenih del, česar pa v konkretnem primeru ni izkazala.

9. Tožena stranka je obrambo gradila na okoliščinah, ki naj bi ovrgle resničnost trditev tožeče stranke, vendar neuspešno. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi predložila listino o reklamaciji računa. V ugovoru z dne 1. 7. 2014 je namreč kot dokaz predložila le potrdilo o delnem plačilu (2.000,00 EUR) in dobropis tožeče stranke za znesek 638,70 EUR, pri čemer nobena od teh listin ne pomeni in posledično ne dokazuje reklamacije spornega računa. V svoji vlogi z dne 28. 4. 2015 pa je sicer v spis predložila dopis o zavrnitvi spornega računa z dne 7. 4. 2014 (B1), ki pa ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, saj na njem ni odtisnjenega žiga tožene stranke, prav tako ga zakoniti zastopnik tožene stranke ni podpisal. Zato se upravičeno poraja dvom o njegovi pristnosti. Poleg tega drugi dokazi v spisu dokazujejo, da je tožena stranka že po izdaji dobropisa in zatrjevanega dopisa o zavrnitvi računa, vtoževani račun v znesku 500,00 EUR poravnala. V kolikor bi račun res zavrnila, ne bi bilo logično, da je sporni račun naknadno delno poravnala. Zato v konkretnem primeru izdani dobropis in nepodpisan dopis o zavrnitvi računa, za katerega tudi ni dokazano, da ga je tožeča stranka prejela, ne moreta omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje.

10. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožeči stranki, čeprav je že v tožbi priznala nekatere napake v obračunu, s čimer je postavila pod vprašaj kredibilnost celotnega obračuna. Tožeča stranka je namreč ustrezno pojasnila, da je dobropis izstavila, ker je pri izračunu prišlo do računske napake, ki jo je nato z dobropisom v znesku 638,70 EUR naknadno popravila, kar pa upoštevaje izvedeni dokazni postopek v konkretni zadevi ne more biti dokaz o neresničnosti celotnega obračuna oziroma o neizvedbi del. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da tožeča stranka nima pravice zahtevati plačila del, ki jih vtožuje v višini zmanjšani za izdani dobropis in plačila, ki jih je tožena stranka plačala.

11. Tožena stranka zatrjuje v pritožbi, da upa, da so glede na to, da so prava neuka stranka, z dejstvi dovolj jasno pojasnili svojo pritožbo. Pritožba tožene stranke ni nejasna, v njej uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), zmotno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) in kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pa z nobenim uveljavljanim pritožbenim razlogom ni bila uspešna, pritožba ni utemeljena. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo nobene od kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Zato o njenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, pač pa le o priglašenih stroških tožeče stranke za odgovor na pritožbo. Ker jih ni priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, pač pa po Odvetniški tarifi, ki je začela veljati 10. 1. 2015 (Ur. l. RS, št. 2/2015)², pritožbeno sodišče ni imelo podlage za njihovo odmero. Posledično je odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama.

-------------------------------
¹ Podjetnik po tem zakonu je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja (šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah).
² Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 75656/2014 je bil izdan 5. 6. 2014.

Datum zadnje spremembe:

08.01.2019

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cpg 112/2020
• VSL sodba I Cpg 66/2014
• VSM sodba I Cpg 523/2016