<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 423/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.423.2018
Evidenčna številka:VSL00015096
Datum odločbe:25.07.2018
Senat, sodnik posameznik:Vesna Jenko (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Renata Horvat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:upravljanje poslovne stavbe - stroški upravljanja in obratovanja - poslovna stavba - ključ delitve - subrogacija - solastniški delež - individualni odjem - delitev stroškov

Jedro

115. člen SPZ določa, da so obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem. Drži torej, da navedeni člen govori o skupnih delih, kar pa stroški, ki nastanejo za namene uporabe posameznega dela stavbe zagotovo niso. Slednje nosi vsak lastnik sam. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da v konkretnem primeru ni šlo za individualni odjem. Vse stroške v stavbi je namreč treba na koncu med plačnike razdeliti po nekem ključu, kar pa še ne pomeni, da je bil zato opravljen individualen odjem in obračun dobave za posamezni poslovni prostor, oziroma ne pomeni, da ne gre za skupni strošek v zvezi z obratovanjem stavbe kot celote.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da:

- se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.779,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 do plačila;

- je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.398,10 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 545,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 212140/2013 z dne 30. 12. 2013 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 7.862,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 do plačila (II. točka izreka) in ji povrniti 1.212,51 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamujenega zneska plačila od prvega dne zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic ter sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja poslovnih stavb T. ulica 108, L. z dne 1. 11. 2007 (v nadaljevanju Pogodba) upravnica poslovne stavbe na naslovu T. ulica 108, v kateri so tudi poslovni prostori št. 1, 2, 3, 38, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 56, 57, 58, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 95, 96, 97 in 101, za katere je trdila, da so v lasti tožene stranke. V zvezi s temi prostori v obravnavanem gospodarskem sporu zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja in sicer za obdobje od vključno decembra 2012 do vključno oktobra 2013, ki jih je dobaviteljem storitev plačala iz lastnih sredstev.

6. Zadeva je že drugič na pritožbeni stopnji. Prvič je sodišče prve stopnje s sodbo II Pg 1533/2014 z dne 23. 8. 2016 zahtevku ugodilo, po pritožbi tožene stranke pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1281/2016 z dne 11. 10. 2017 zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ocenilo je namreč, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja pravilnosti uporabljenih ključev delitve stroškov zmotno uporabilo Stanovanjski zakon (SZ-1) in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (Pravilnik), ker gre v konkretnem primeru za poslovno stavbo in poslovne prostore. Glede na to je treba uporabiti Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v 115. členu določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Višje sodišče je namreč ocenilo, da ključi delitve, ki jih je uporabila tožeča stranka, v večini evidentno ne ustrezajo delitvi po solastniških deležih, z izjemo ključa, s katerim je tožeča stranka delila strošek „storitev plačilnega prometa“, „obisk monterja (september 2013)" in „strošek usklajevanja za izvedbo delitve električne energije“, ki bi eventualno lahko predstavljal delitev po solastniških deležih, česar pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo (sklep na list. št. 220), da v določenem roku pripravi povzetek trditev za utemeljitev višine zahtevka za vsako skupino stroškov in sicer izključno v luči meril iz 115. člena SPZ ter 182. člena SZ-1 (torej v luči solastniškega deleža). Tožeča stranka je na poziv odgovorila (list. št. 224), pri čemer se je sklicevala zgolj na trditve, ki jih je v zvezi z uporabljenimi ključi delitve že podala v svojih prejšnjih pripravljalnih vlogah.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi stroške razdelilo na skupne (za skupne dele) in individualne (za posamezni del) stroške ter se pri vsakem opredelilo do pravilnosti ključa delitve. Zaključilo je, da se določba 115. člena SPZ, da se stroški delijo v skladu s solastniškimi deleži, nanaša zgolj na skupne stroške. Nato je ugotovilo, da je tožeča stranka od skupnih stroškov po solastniških deležih delila le stroške plačilnega prometa, obisk monterja in usklajevanje za izvedbo delitve električne energije ter v tem delu (za znesek 82,82 EUR) zahtevku ugodilo. Glede individualnih stroškov je zaključilo, da se delijo po dejanski porabi, če jo je tehnično mogoče ugotoviti in obračunavati, sicer pa se uporabi pravilo o deljivi obveznosti, ki je, da se v primeru, ko je dolžnikov več in ni določena drugačna delitev, obveznost deli na enake dele (393. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Zato je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za plačilo stroškov elektrike in priključne moči (v znesku 6.258,65 EUR in 1.521,05 EUR), za katere je tožeča stranka trdila, da jih je obračunala po dejanski porabi oziroma po števcu.

9. Pritožbeno sodišču najprej odgovarja na pritožbeni očitek o nepravilni podlagi zahtevka, ker naj bi se tožeča stranka v utemeljitev zahtevka nepravilno sklicevala na 197. člen OZ. Na navedeni očitek je pritožbeno sodišče odgovorilo že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 1281/2016 z dne 11. 10. 2017. Navedlo je, da upravnik s plačilom stroškov obratovanja in vzdrževanja iz lastnih sredstev, pridobi pravico terjati vrnitev plačanega na podlagi 275. člena OZ. Do pravne podlage tožbenega zahtevka se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je v 3. točki obrazložitve navedlo, da je podlaga za aktivno legitimacijo upravnika v 275. členu OZ, zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev, ker sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljena.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroške plačilnega prometa, obiska monterja in usklajevanja za izvedbo delitve električne energije, v skupnem znesku 82,82 EUR s pripadki. Tožena stranka namreč konkretiziranih očitkov v zvezi z odločitvijo, da je tožeča stranka navedene stroške delila po zakonitem ključu in sicer solastniškem deležu, ni podala. Sklicevala se je le na sodbo Višjega sodišča I Cpg 1520/2015 z dne 12. 4. 2016, v kateri je šlo za praktično identično dejansko in pravno stanje ter sta pravdni stranki podali popolnoma enake navedbe in stališča, višje sodišče pa je zaključilo, da so vsi delilni ključi nezakoniti. Glede na to, da navedena odločba višjega sodišča predstavlja prvo odločbo, v kateri se je višje sodišče opredeljevalo do zakonitosti ključev delitve, ni mogoč zaključek, da gre za ustaljeno sodno prakso, posledično pa tudi ne za neutemeljen odstop od nje, kar bi lahko predstavljajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V razveljavitvenemu sklepu I Cpg 1281/2016 z dne 11. 10. 2017 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi delitev stroškov storitev plačilnega prometa, obiska monterja (september 2013) in stroška usklajevanja za izvedbo delitve električne energije, eventualno lahko predstavljala delitev po solastniških deležih. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se navedeni stroški dejansko delili po solastniških deležih, pri čemer je svojo odločitev tudi obrazložilo. Ker tožena stranka konkretiziranih pritožbenih očitkov zoper te razloge ni podala, odločitve sodišča prve stopnje glede teh stroškov ne more uspešno izpodbiti.

11. Utemeljeno pa je pritožba sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s ključem delitve stroška elektrike in priključne moči, ko je zaključilo, da navedena stroška predstavljata individualna stroška, zaradi česar je njuna delitev po dejanski porabi (po števcih) zakonita.

12. 115. člen SPZ določa, da so obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem. Drži torej, da navedeni člen govori o skupnih delih, kar pa stroški, ki nastanejo za namene uporabe posameznega dela stavbe zagotovo niso. Slednje nosi vsak lastnik sam. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da v konkretnem primeru ni šlo za individualni odjem. Vse stroške v stavbi je namreč treba na koncu med plačnike razdeliti po nekem ključu, kar pa še ne pomeni, da je bil zato opravljen individualen odjem in obračun dobave za posamezni poslovni prostor, oziroma ne pomeni, da ne gre za skupni strošek v zvezi z obratovanjem stavbe kot celote.1 Glede na trditve tožeče stranke v točki X. tretje pripravljalne vloge z dne 29. 4. 2015 (list. št. 82), iz katerih izhaja, da so bili računi E. izdani tožeči stranki za porabo vse oziroma skupne elektrike za celotno sporno stavbo, strošek elektrike in priključne moči, ki je po delitvi, ki jo je opravila tožeča stranka, odpadel na toženo stranko, ne predstavlja individualnega odjema in obračuna dobavljene elektrike v poslovne prostore tožene stranke. Gre le za delež pri razdelitvi skupnih stroškov za elektriko v sporni stavbi. Zgolj določitev zneska, ki naj ga lastnik poslovnega prostora plača (po dejanski porabi na podlagi odčitka števca), pa ni in ne more predstavljati individualnega odjema in obračuna.

Za vsak delilni ključ, ki v primerih poslovne stavbe ne pomeni delitve stroškov po solastniških deležih v skladu s 115. členom SPZ, se morajo etažni lastniki soglasno dogovoriti v pogodbi o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). Ker tožeča stranka obstoja takega soglasja ni dokazala, ključ delitve, ki ga je uporabila pri delitvi elektrike in priključne moči (po dejanski uporabi oziroma števcu) ni zakonit, zato tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu ni utemeljen.

13. Glede na navedeno in dejstvo, da je tožeča stranka vtoževala strošek elektrike in priključne moči v skupni višini 7.779,70 EUR, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.779,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2013 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu II. točke izreka (glede stroškov plačilnega prometa, obiska monterja in usklajevanja za izvedbo delitve električne energije, v skupnem znesku 82,82 EUR s pripadki) potrdilo (353. člen ZPP).

14. Po delno uspešni pritožbi tožene stranke in delni spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (0,66 % oziroma 82,82 EUR s pripadki), zato je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ker tožena stranka odmere stroškov v sodbi sodišča prve stopnje s pritožbo ni izpodbijala, sodišče prve stopnje pa ji je odmerilo stroške v višini 1.398,10 EUR, ji je pritožbeno sodišče priznalo pravdne stroške v tej višini (1.398,10 EUR). Tožeča stranka jih je dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (2. alineja I. točke izreka te sodbe).

15. Ker je tožena stranka v večinskem delu uspela tudi s pritožbo (v znesku 7.7790,70 EUR s pripadki oziroma z 98,94 %), ji je dolžna tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Upoštevaje, da je tožena stranka s pritožbo izpodbijala le ugodilni del oziroma odločitev o zahtevku v višini 7.862,52 EUR s pripadki (II. točka izpodbijane sodbe), ji je pritožbeno sodišče za obravnavani pritožbeni postopek priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za pritožbeni postopek po tarifni št. 3210 v višini 427,20 EUR in pavšal po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj 447,20 EUR, z 22 % DDV pa 545,58 EUR, ki ji jih je dolžna tožeča stranka plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka te sodbe).

-------------------------------
1 Primerjaj VSM sodba I Cp 1605/2013 z dne 4. 3. 2014 in VSL sodba II Cpg 113/2015 z dne 27. 5. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 115, 116, 116/1, 116/1-1
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 275, 393
Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MzQ2