<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 451/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:CST.451.2018
Evidenčna številka:VSL00016765
Datum odločbe:03.10.2018
Senat, sodnik posameznik:Renata Horvat (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Vesna Jenko
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:podružnica tujega podjetja - družbenik stečajnega dolžnika - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti - nesorazmerni stroški - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja - pravica do opravljanja dejavnosti - nastopanje podružnice v pravnem prometu - zastopniki tujega podjetja v podružnici

Jedro

Pritožniki se jasno zavzemajo za neunovčitev nepremičnin do zaključka vseh sodnih postopkov, odločitev sodišča pa temelji na osnovnem izhodišču, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, ker izkustveno dalj časa trajajoč postopek povzroči nesorazmerno visoke stroške v primerjavi z višino razdelitvene mase, ki je na razpolago za poplačilo upnikov.

Presojo dokazanosti prenosa opravi upravitelj, za kar pa ne potrebuje soglasja drugih upnikov.

Rok 15 dni v pozivu edinemu ločitvenemu upniku, da poda izjavo o prevzemu premoženja, ni prekluziven rok.

Pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev premoženja, ki spada v stečajno maso, fizično osebo v osebnem stečaju zastopa na podlagi zakona upravitelj.

Po začetku stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo prenehajo družbenikom vsa upravičenja upravljanja družbe in premoženjske pravice, razen pravice do preostanka stečajne mase po poplačilu vseh upnikov stečajnega dolžnika. Te pravice ni treba prijaviti v stečajnem postopku. To pa pomeni, da družbenik niti iz naslova pravice do plačila preostanka stečajne mase nima položaja upnika stečajnega dolžnika in posledično tudi ne upravičenja opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku. Če pa je poleg tega še v osebnem stečaju, pomeni, da bi ga tudi pri uveljavljanju terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase lahko zastopal le stečajni upravitelj.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor (p.d. 242) upnika V. L., zastopanega po stečajnem upravitelju R. B. (točka 1.2.a izreka) in ugovor (p. d. 243) upnika I. T. L. (točka 1.2.b izreka). Zavrglo pa je ugovor (p. d. 243), ki se nanaša na upnico V. T. L., ker ni predložila pooblastila stečajne upraviteljice M. B. in ugovor upnika V. L., ker ni predložil pooblastila stečajnega upravitelja R. B. (točka 1.3.c izreka). Zavrglo je tudi ugovor (p. d. 244), ki ga je vložil V. L., ker stečajni upravitelj R. B. ni odobril vloženega ugovora (točka 1.3.d izreka). Sklenilo je še, da se končna razdelitev opravi na podlagi končnega načrta končne razdelitve z dne 13. 6. 2018 (p. d. 261), ki je sestavni del izreka sklepa in ki je objavljen hkrati z objavo tega sklepa (2. točka izreka). V 3. točki izreka sklepa je upravitelju odmerilo nagrado. V točki 4.1 izreka je sklenilo, da se na upnika A. d. o. o., prenesejo v nadaljevanju navedene nepremičnine, ki so v lasti stečajnega dolžnika do 1/1 celote; v točki 4.2. izreka pa je upniku iz prejšnje točke naložilo, da v roku 15 dni na TRR dolžnika plača znesek stroškov v višini 179.240,56 EUR in DDV v višini 354.705,71 EUR, skupaj torej znesek 533.946,27 EUR.

2. Zoper sklep so se pritožili V. L., V. T. L. in I. T. L.

V pritožbi, ki so jo vložili vsi trije pritožniki po Odvetniški pisarni B. d. o. o. so pritožniki navedli, da se pritožujejo zoper celoten sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 000 z dne 13. 6. 2018 ter celoten končni načrt končne razdelitve, ki je sestavni del izreka sklepa in da uveljavljajo vse pritožbene razloge, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi, končni načrt končne razdelitve pa razveljavi ter zavrne predlog stečajnega upravitelja.

V pritožbi, ki jo je vložil V. L. kot družbenik stečajnega dolžnika M. d. o. o., je pritožnik navedel, da se pritožuje zoper celoten sklep, iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi družbenika ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi, ki jo je vložil stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja nad dolžnikom V. L., je uveljavljal bistvene kršitve določb postopka in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter zavrne predlog načrta končne razdelitve, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. O pritožbah se je izjavil stečajni upravitelj stečajnega dolžnika. Izjavi je priložil tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2017 z dne 12. 4. 2018, s katerim je bila zavržena revizija I. T. L. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 254/2017 z dne 11. 4. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II P 885/2016 z dne 9. 1. 2017 ter predlagal pritožbenemu sodišču, da njegovo pritožbo zavrže, ker nima več upravičenja opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku, sicer pa da vse pritožbe zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožbe niso utemeljene.

5. V obravnavani zadevi so upniki nasprotovali odločitvi, ki temelji na določbi 374. člena ZFPPIPP o prenosu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer odločalo tudi o procesni sposobnosti posameznih upnikov za ugovor, ne glede na navedeno pa je tudi po vsebini obravnavalo ugovorne navedbe vseh treh upnikov zoper končni načrt razdelitve s prenosom premoženja, zato pritožbenemu predlogu, da naj pritožbeno sodišče naloži sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku vsebinsko odloči še o ugovorih upnikov V. T. L. in V. L., ni sledilo.

6. Na ugovor, da prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, ni mogoče prenesti, če pred tem ni bila izvedena niti ena prodaja, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da iz zakona (ZFPPIPP) ne izhaja, da je pogoj za prenos premoženja v vsakem primeru le neuspešna prodaja in da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru upoštevalo tehtne razloge upravitelja, da ne predlaga prodaje nepremičnin. Pojasnilo je, da predstavljajo nepremičnine, ki se z izpodbijanim sklepom prenašajo na ločitvenega upnika, edino premoženje, ki tvori stečajno maso in sicer posebno stečajno maso, saj je na tem premoženju ločitvenemu upniku priznana ločitvena pravica, torej pravica do prednostnega poplačila njegovih priznanih terjatev v višini 3.886.814,08 EUR iz tega premoženja. Iz razlogov sklepa izhaja tudi ugotovitev, da je ocenjena vrednost nepremičnin nižja od višine priznane terjatve ločitvenega upnika in da bo prevzemnik premoženja plačal v stečajno maso tudi znesek 179.240,56 EUR za pokritje stroškov. Po presoji sodišča prve stopnje s prodajo nepremičnin ne bi uspeli unovčiti premoženja v taki višini, da bi lahko z njim poleg plačila stroškov postopka v višini 179.240,56 EUR in poplačila ločitvenega upnika v višini 3.886.814,08 EUR, plačali tudi nadaljnje stroške stečajnega postopka in še sorazmeren del terjatev upnikov, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih na premoženju stečajnega dolžnika (navadni upniki). Odločitev, da ne sledi predlogu upnika V. L., da naj se počaka na rešitev vseh sporov s končanjem pravdnih postopkov in šele nato začne s prodajo nepremičnin, je utemeljilo tudi na določbi 47. člena ZFPPIPP, ki določa, da je postopek zaradi insolventnosti treba voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov.

7. V povezavi z navedenim je upniku tudi odgovorilo, da neutemeljeno ugovarja razdelitvi s prenosom edinega premoženja stečajnega dolžnika na ločitvenega upnika, ker bi se tudi v primeru prodaje nepremičnin iz kupnine oblikovala posebna stečajna masa, ki je po zakonu namenjena poplačilu terjatve ločitvenega upnika, ne pa poplačilu terjatev drugih upnikov. Zavrnilo je predlog, da se za terjatve upnika V. L., ki naj bi nastale pred in po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom in o katerih tečejo pravde, denarna sredstva položijo na sodni depozit, prav tako pa tudi predlog istega upnika, da naj mu stečajni dolžnik v zavarovanje obveznosti, če bo upnik v pravdnih postopkih zoper dolžnika uspel, izroči bančno garancijo.

8. Ugovor upnika I. T. L., da novi upnik A. d. o. o. ni dokazal prenosa terjatve in ločitvene pravice, je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je novi upnik dokazal, da je upnik Banka X., podružnica Ljubljana, nanj prenesel priznane terjatve, vključno s priznano ločitveno pravico, z notarsko overjenim prepisom izjave o prenosu terjatev z dne 11. 1. 2018, ki jo je priložil k obvestilu o spremembi upnika 18. 1. 2018 (zap. št. 231 spisa). Zavrnilo je ugovor, da odstopnik v izjavi ni pravilno naveden, z obrazložitvijo, da je pravilno zapisana tako firma matične družbe kot tudi firma podružnice in še pojasnilo, da je stečajni upravitelj prenos terjatve na novega upnika sprejel skladno s tretjim odstavkom 57. člena ZFPPIPP. Poleg tega je materialnopravno utemeljilo tudi zmotnost stališča upnika, da izročitev nepremičnine zastavnemu upniku ni dopustna, z navedbo, da ima sodišče podlago za sprejeto odločitev v določbi 2. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, po kateri se premoženje, ki spada v posamezno posebno razdelitveno maso razdeli ločitvenemu upniku, če privoli, da ga prevzame.

9. Nadaljnji ugovor, da s prodajo nepremičnin ne bi nastali nesorazmerni stroški in da torej niso izpolnjeni pogoji iz 374. člena ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentacijo stečajnega upravitelja, da bi se v času poskusov unovčitve nepremičnin občutno zvišali stroški vzdrževanja in saniranja sistemskih gradbenih napak na fasadi, strehi, hidroizolacije, ipd, s tem da nobenih denarnih sredstev v stečajni masi ni za izvedbo teh opravil, vrednost nepremičnin pa s potekom časa od njihove izgradnje le pada.

10. V zadnjem odstavku na peti strani obrazložitve izpodbijanega sklepa pa se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do razlogov za zavrnitev ugovora preuranjenosti razdelitve premoženja pred končanjem sodnih postopkov, pri čemer je za vsak postopek tudi pojasnilo razloge, zakaj ne predstavlja ovire za razdelitev premoženja ločitvenemu upniku. Pri tem pa je povzelo tudi vsebino sporazuma in izjave, s katerima se je prevzemnik premoženja zavezal prevzeti tudi vse obveznosti iz predmetnih odprtih sodnih sporov stečajnega dolžnika.

11. V zvezi z ugovorom, da je še vedno v teku pravdni postopek II P 885/2016 o izbrisni tožbi za izbris etažne lastnine je ugotovilo, da je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno. Ugovor, da je predmet razdelitve tudi nepremičnina, na kateri je upnica V. T. L. uveljavljala izločitveno pravico, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je njena izločitvena pravica na podlagi določbe tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP prenehala, ker po napotitvenem sklepu sodišča ni vložila ustrezne tožbe.

12. Pritožbena trditev upnika V. L., da bi bil v primeru pravnomočnosti sklepa o končni razdelitvi „postavljen v položaj, da v odprtih pravdnih zadevah spreminja tožbo po 184. členu ZPP in nasl., konkretno, da spreminja pravdne stranke, za kar pa ne obstaja nobena pravna ali dejanska podlaga, ker novi prevzemnik premoženja dolžnika družba A. d. o. o. ni bil v nobenem obligacijskem razmerju z upnikom“, je sama s sabo v nasprotju. Če z razdelitvijo premoženja in z izjavo prevzemnika premoženja po stališču pritožnika ni nastala nobena dejanska in pravna podlaga za spremembo tožbe zoper drugo pravdno stranko, potem bo tožnik lahko vztrajal pri tožbi zoper stečajnega dolžnika, saj stečajni postopek še ni končan in je stečajni dolžnik še vedno vpisan v sodni register. Sicer pa bo lahko vztrajal, da se postopki dokončajo med njim in stečajnim dolžnikom tudi na podlagi pravila iz prvega odstavka 190. člena ZPP, po katerem odtujitev stvari ali pravic, o katerih teče pravda, ni ovira, da se pravda ne dokonča med istima pravdnima strankama. Zato zaradi razdelitve posebne stečajne mase niti upnikova niti dolžnikova procesna legitimacija ne bo ogrožena. V kolikor pa se bo upnik strinjal s spremembo dolžnika, bo lahko zahteval izpolnitev tudi od njega v skladu z zavezami, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih je podal prevzemnik premoženja.

13. Po oceni upnika bi lahko prišlo do izdaje sklepa o končni razdelitvi šele potem, ko bi stečajni dolžnik (lahko skupaj s prevzemnikom premoženja) z upnikom uredil odprta razmerja. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v postopkih zaradi insolventnosti, kamor sodi tudi stečajni postopek, pomembno urediti sporna vprašanja in interesna nasprotja, nenazadnje je temu namenjen tudi inštitut obvezne mediacije v postopkih zaradi insolventnosti (48.a člen ZFPPIPP), ki ga lahko v konkretnem primeru v nadaljevanju postopka uporabi tudi sodišče prve stopnje. V postopek mediacije pa se lahko vključi tudi prevzemnik premoženja. Pritožnik z oceno, da naj bi se razdelitev premoženja ločitvenemu upniku lahko odložila do končanja vseh odprtih pravd z V. L., ni uspel izpodbiti razlogov sodišča prve stopnje, ki potrjujejo zakonitost izpodbijanega sklepa o razdelitvi. Stališče, da morajo biti odločitve sodišča namenjene zaščiti interesov navadnih upnikov, ne pa zaščiti interesov ločitvenih upnikov, ni utemeljeno. Sodišče v stečajnem postopku odloča o unovčenju in razdelitvi premoženja, pri čemer pa mora upoštevati tako pravila, ki jih določa zakon za poplačilo terjatev ločitvenih upnikov, to je upnikov, ki imajo pravico do ločenega poplačila svojih priznanih terjatev iz določenega premoženja stečajnega dolžnika, za razliko od pravil, ki navadnim upnikom dajejo pravico do poplačila le iz splošne razdelitvene mase. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, oziroma je nerazumljivo stališče upnika, da na podlagi dejstva, da je ločitveni upnik doslej založil denarna sredstva za vodenje stečajnega postopka v znesku 120.000,00 EUR, izhaja usklajeno delovanje stečajnega dolžnika in ločitvenega upnika. Pritožnik namreč ne zatrjuje, da bi bilo tudi brez založenih denarnih sredstev upnika mogoče v konkretnem primeru sploh voditi stečajni postopek, ali da je bil sredstva za plačilo tekočih stroškov postopka pripravljen založiti tudi sam.

14. Pritožbene trditve, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker naj ne bi bilo jasno, kaj je vzrok za prenos nepremičnin na ločitvenega upnika, po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje jasno in nedvomno obrazložilo razloge za uporabo 374. člena ZFPPIPP, tako zaradi pravne neurejenosti nepremičnin kot zaradi stroškov, ki bi nastali, če bi se status nepremičnin še vedno pravno urejal, če bi se v stečajnem postopku še vedno vzdrževale, ponovno ocenila njihova vrednost in nazadnje prodajale; v primerjavi s stroški, ki bi bili nižji v primeru, če ločitveni upnik takoj prevzame nepremičnine obremenjene s hipoteko in plača stroške postopka. Pritožbeni očitek, da ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje, da bi z unovčenjem premoženja nastali nesorazmerni stroški, ker ni navedena višina stroškov in vrsta stroškov, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje na njih odgovorilo, upravitelj pa je pravilno opozoril, da izhajajo že iz podatkov spisa, ki so upnikom dostopni, pri čemer že tekoči zneski mesečnih stroškov znašajo 1.982,11 EUR, pri čemer odpade za stroške upravljanja nepremičnin mesečno 1.217,43 EUR. Če je kateri od upnikov menil, da ti stroški ter predvideni stroški vzdrževanja in sanacije nepremičnin niso in ne bodo potrebni, bi lahko sodišču prve stopnje utemeljeno očital, da mu na njih ni odgovorilo. Ker pa takih trditev ni nihče podal, so pritožbene trditve o nepreizkusljivosti izpodbijanega sklepa neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem upravitelja, da je višina stroškov razvidna iz podatkov spisa, ki so upnikom dostopni, saj so vsi sklepi, ki se nanašajo na predračun stroškov tudi javno objavljeni. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da je ocena upravitelja, ki ji sledi sodišče o visokih stroških, ki bi nastali s prodajo nepremičnin, o visokih stroških vzdrževanja nepremičnin, o visokih sodnih stroških povezanih s sodnimi postopki, ki tečejo v povezavi s premoženjem stečajnega dolžnika, o stroških ažuriranja cenitvenega poročila, o rednih in občasnih stroških ter o potrebi po zagotovitvi likvidnostnih sredstev za vzdrževanje in obnovo stanovanj, popolnoma pavšalna, neobrazložena in neresnična. S pritožbenimi trditvami, da naj bi bilo namreč splošno znano, da so se tržne cene rabljenih nepremičnin v obdobju, ki je daljše kot 7,5 let izrazito dvignile, pritožniki pomena ocene stroškov niso uspeli izpodbiti. Na trditve, da bi lahko tako stališče potrdil interes kupcev za nakup, če bi upravitelj izvedel ustrezen postopek za pridobitev informacij o interesu za nakup, pa je upravitelj po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri pojasnil, da v konkretnem primeru vse do začetek leta 2018 (do zaključka postopkov na podlagi prerekanih izločitvenih pravic upnikov, ki so se končali v korist stečajnega dolžnika) sploh niso bili izpolnjeni pogoji za prodajo, čeprav se je stečajni postopek začel že leta 2010. V predlogu (PD 228) je upravitelj še posebej izpostavil problem (ne)možnosti ponovnega vrednotenja nepremičnin po MSOV zaradi rizikov, povezanih s še odprtimi sodnimi postopki (negatorni tožbi in postopku za ureditev čezmejne gradbe). V takem primeru upravitelju ni mogoče očitati, da bi moral zbirati informacije, po kakšni ceni bi bili kupci pripravljeni plačati posamezne ali vse nepremičnine, saj je lahko na podlagi izkušenj in strokovnega znanja, ki ga ima upravitelj, sam ocenil, da kupcev ne bo ali pa bi bili pripravljeni pravno neurejeno nepremičnino kupiti za nižjo ceno. Sicer pa se pritožniki jasno zavzemajo za neunovčitev nepremičnin do zaključka vseh sodnih postopkov, odločitev sodišča pa temelji na osnovnem izhodišču, da postopek poteka hitro in brez nepotrebnega zavlačevanja, ker izkustveno dalj časa trajajoč postopek povzroči nesorazmerno visoke stroške v primerjavi z višino razdelitvene mase, ki je na razpolago za poplačilo upnikov.

15. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prenos premoženja na A. d. o. o. nezakonit, ker navedeni upnik ne bi smel pridobiti statusa upnika namesto upnika s priznano terjatvijo in ločitveno pravico.

V obravnavanem stečajnem postopku je imel priznano denarno terjatev in ločitveno pravico na spornih nepremičninah upnik Banka X, Celovec. Pritožbo upnika zoper sklep St 000 z dne 5. 9. 2013 je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Cst 407/2013 z dne 5. 11. 2013 zavrnilo, kar pomeni, da je postal sklep pravnomočen, zato ponovna presoja legitimacije tega upnika ni dovoljena. Prav tako pa pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravni temelj terjatve in zavarovanja nastal med dolžnikom in podružnico navedene banke v Sloveniji.

Tuje podjetje lahko opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji preko podružnic (prvi odstavek 676. člena ZGD-1). Podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja (679. člen ZGD-1). Za vsako podružnico je treba imenovati enega ali več zastopnikov, ki zastopajo tuje podjetje (682. člen ZGD-1). Za obveznosti, ki nastanejo s poslovanjem podružnic, je odgovorno tuje podjetje z vsem svojim premoženjem (683. člen ZGD-1). Iz navedenih določb ZGD-1 izhaja, da sklepa posle iz dejavnosti tujega podjetja v Republiki Sloveniji ustanovljena podružnica tujega podjetja. Podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja. Če sta zakonita zastopnika podružnice tuje banke terjatev do stečajnega dolžnika prenesla na tretjega, to pomeni, da sta pri tem zastopala upnika Banka X., Celovec in je bil tudi ta posel sklenjen v njegovem imenu in na njegov račun. Zato je neutemeljeno stališče pritožnika, da bančna podružnica ni mogla prenesti nobenih terjatev in ločitvenih pravic na A. d. o. o.

Če upnik pravočasno prijavljeno terjatev prenese na novega upnika, novi upnik pridobi procesno legitimacijo in procesna legitimacija prejšnjega upnika preneha, ko eden od njiju o prenosu obvesti upravitelja in mu dokaže prenos (tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP). Presojo dokazanosti prenosa opravi upravitelj, za kar pa ne potrebuje soglasja drugih upnikov1. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi moral upnik drugim upnikom razkriti tudi pogodbo, s katero je prenesel svojo priznano terjatev na novega upnika. V konkretnem primeru je novi upnik o prenosu terjatve in ločitvene pravice obvestil sodišče in upravitelja, upravitelj je opravil presojo dokazanosti prenosa, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v zadostni meri tudi pri razlogih za zavrnitev ugovora proti končni razdelitvi posebne stečajne mase, zato vztrajanje pritožnika pri trditvah, da prenos ni bil zakonit, ni utemeljeno. Sicer pa je omajalo pomen pritožbenih trditev, da je upravitelj neutemeljeno priznal novemu upniku položaj stranke glavnega stečajnega postopka tudi dejstvo, da prejšnji upnik, ki bi bil lahko edini aktivno legitimiran izpodbijati prenos terjatve, temu ni nasprotoval in se tudi zoper sklep o razdelitvi premoženja novemu upniku ni pritožil. Iz tega pa je mogoče sklepati, da ni podan dvom o resnični volji upnika, da terjatev priznano v tem stečajnem postopku, vključno s priznano ločitveno pravico prenese na družbo A. d. o. o.

Če premoženje spada v posebno stečajno maso in je predmet ene ločitvene pravice, se to premoženje razdeli temu ločitvenemu upniku, če privoli da prevzame to premoženje (2. točka prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru na pravilnost odločitve ne vpliva zatrjevana kršitev pravil postopka, ker je novi upnik podal izjavo o prevzemu premoženja 24. 1. 2018, v posodobljenem seznamu prijavljenih terjatev pa je bil naveden šele 29. 3. 2018. Rok 15 dni v pozivu edinemu ločitvenemu upniku, da poda izjavo o prevzemu premoženja, ni prekluziven rok. V konkretnem primeru v pozivu tudi ni navedeno, da bo to pravico, če se v roku ne izjavi, izgubil. Zato je neutemeljeno stališče pritožnika, da je prvotni upnik izgubil pravico do prenosa premoženja, ker ni podal izjave v roku 15 dni iz poziva z dne 8. 1. 2018 (poziv je bil objavljen na spletnih straneh AJPES 9. 1. 2018).

16. V zvezi z zavrnitvijo ugovora, da razdelitev premoženja ločitvenemu upniku ob pogojih, ki jih določa zakon, ni materialnopravno zmotna, saj temelji na določbi 2. točke prvega odstavka 374. člena ZFPPIPP, pritožnica neutemeljeno vztraja pri nasprotnem stališču. Določba 374. člena ZFPPIPP ponujene razlage v smislu določbe prvega odstavka 132. člena SPZ ne omogoča, ker je jasna. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan. Stališče o upraviteljevi zlorabi pooblastil, ki jih ima kot organ stečajnega postopka, ker naj bi brez preizkusa trga za prodajo nepremičnin podal samovoljno oceno, da gre za neunovčljivo premoženje, so upniki uveljavljali z zahtevo za razrešitev upravitelja, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom Cst 323/2018 z dne 5. julija 2018 izpodbijani sklep potrdilo in svojo odločitev obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v tem sklepu ni odgovarjalo na pritožbene trditve o neskrbnosti upravitelja.

17. V zvezi z vloženo revizijo je upravitelj odgovoril, da je bila s sklepom Vrhovnega sodišča zavrnjena in jo je priložil izjavi na pritožbo (sklep II Ips 286/2017 z dne 12. 4. 2018). V zvezi z očitkom sodišču prve stopnje, da je dovolilo prenos na podlagi trenutno vpisane etažne lastnine na zadevnih nepremičninah, ki so zajete v načrtu končne razdelitve, čeprav je iz objektivnih razlogov neveljavna in absolutno nična, ker je na tak način vzpostavljena etažna lastnina v nasprotju s prisilnimi predpisi (SPZ), pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki sodišču prve stopnje smiselno očitajo, da ne bi smelo upoštevati podatkov iz zemljiške knjige, pač pa da bi moralo počakati, da sodišče še meritorno odloči o izbrisni tožbi (tožba je bila namreč iz procesnih razlogov zavržena). Glede na dejstvo, da pritožniki trdijo, da zahtevek po izbrisni tožbi ni bil vsebinsko obravnavan, temveč iz procesnih razlogov zavržen, neutemeljeno očitajo sodišču prve stopnje, ki vodi stečajni postopek, da jim krši pravico do sodnega varstva. Če svojih zatrjevanih pravic v ustreznem postopku, v katerem bi jih lahko uveljavili, niso pravilno uveljavljali, morajo posledice svojih opustitev trpeti sami.

18. Pritožniki izpodbijajo tudi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju ugovorov, posledično pa tudi sklep St 000 z dne 16. 5. 2018, s katerim je sodišče odločilo, da je pooblaščenec upnikov V. L. in V. T. L., odvetniška pisarna B. d. o. o. dolžna v roku 8 dni predložiti pooblastilo stečajnih upraviteljev R. B. in M. B. za opravljanje pravdnih dejanj v stečajnem postopku St 000 in je v istem roku dolžna izkazati odobritev stečajnih upraviteljev upnikov za vložitev ugovora zoper končni načrt razdelitve ter posodobljeni končni seznam preizkušenih terjatev z dne 13. 4. 2018, sicer bo sodišče ugovor upnika V. L. in V. T. L. zavrglo; ter sklep St 000 z dne 156. 5. 2018, s katerim je sodišče odločilo, da je stečajni upravitelj R. B. dolžan v roku 8 dni odobriti vložitev ugovora upnika V. L. zoper končni načrt razdelitve tere posodobljeni končni seznam preizkušenih terjatev z dne 16. 4. 2018, sicer bo sodišče ugovor upnika V. L. zavrglo. Posebna pritožba zoper navedena dva sklepa namreč ni dovoljena, zato so pritožniki navedli pritožbene razloge proti navedenima dvema sklepa v pritožbi zoper odločitev o zavrženju ugovorov, ker vlagateljia ugovorov nista ravnala v skladu s pozivom sodišča. Uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka, ker izpodbijanih sklepov ni mogoče preizkusiti, povezava med stečajno maso V. L. v postopku osebnega stečaja St 001 oziroma stečajno maso V. T. L. v postopku osebnega stečaja St 002 ter vloženim ugovorom zoper končni načrt razdelitve v stečajnem postopku St 000 pa ni izkazana. Pritožniki trdijo, da ugovor, ki sta ga vložila V. L. in V. T. L. ne predstavlja razpolaganja z njunim premoženjem, ki bi spadalo v stečajno maso njunih osebnih stečajev in nanju ne vpliva, temveč so njuni ugovori usmerjeni v odločanje, kako se bo ravnalo s stečajno maso družbe MA. d. o. o. - v stečaju, vsled navedenega njuna procesna sposobnost ni omejena ter zato ni potrebno nikakršno soglasje ali odobritev s strani stečajnih upraviteljev R. B. oziroma M. B. Uveljavljajo bistveno kršitev določb postopka, ker teh sklepov ni mogoče preizkusiti.

19. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da uveljavljan pritožbeni razlog ni podan. Ni sporno, da sta V. L. in V. T. L. v postopku osebnega stečaja. Z začetkom postopka osebnega stečaja pridobi stečajni upravitelj pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 245. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP). Pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev premoženja, ki spada v stečajno maso, fizično osebo v osebnem stečaju zastopa na podlagi zakona upravitelj (3. točka drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP), ki ga sodišče imenuje v sklepu o začetku postopka. Ne zastopa pa osebe v osebnem stečaju upravitelj v primeru, če gre za pravni posel ali drugo dejanje, ki ni potrebno za unovčitev stečajne mase. V stečajnem postopku nad pravno osebo in enako v postopku osebnega stečaja spada v stečajno maso premoženje iz drugega odstavka 224. člena ZFPPIPP: premoženje stečajnega dolžnika ob začetku tega postopka, vse premoženje doseženo z unovčenjem stečajne mase, upravljanjem stečajne mase, izpodbijanjem pravnih dejanj stečajnega dolžnika in premoženje doseženo z nadaljevanjem poslovanja, če stečajni dolžnik v skladu s tem zakonom nadaljuje poslovanje po začetku stečajnega postopka. Zmotno je pritožbeno stališče, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Če V. L. in V. T. L. menita, da ju v stečajnem postopku nad pravno osebo, v katerem uveljavljata terjatve do stečajnega dolžnika, ne zastopata upravitelja, bi morala navesti relevantna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se njuna dejanja v stečajnem postopku nad pravno osebo M. d. o. o. ne nanašajo na premoženje, ki spada v stečajno maso, pač pa na premoženje, ki je iz stečajne mase izvzeto v skladu z določbami ZFPPIPP. Ker nobenih relevantnih trditev o tem nista podala, na njih sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba odgovarjati. Posledično pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožbenemu stališču, da se njuna ugovora ne nanašata na premoženje, ki bi sodilo v stečajno maso njunih osebnih stečajev in da nanju nič ne vpliva.

20. Pritožnika trdita, da ni jasno kako, v čem in zakaj naj bi ugovor zoper razdelitev stečajne mase vplival na stečajno maso V. L. in V. T. L., kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo pritožnikoma v nadaljevanju. V stečajnem postopku ima procesno legitimacijo vsaka stranka postopka. Upnik pridobi upravičenje opravljati procesna dejanja v glavnem postopku zaradi insolventnosti, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev, določenem v 59. členu tega zakona (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP). Če zakon za opravljanje posameznega procesnega dejanja poleg predpostavke iz prvega odstavka tega člena določa še druge predpostavke, pridobi upnik upravičenje opraviti to procesno dejanje, če obstajajo tudi dodatne predpostavke zanj (drugi odstavek 57. člena ZFPPIPP).

21. Upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku pa preneha, če je upnik zamudil rok za izvedbo dejanj, potrebnih za uveljavitev terjatev ali je bilo s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega državnega organa ugotovljeno, da terjatve ne obstajajo (druga in tretja alineja 2. točke 58. člena ZFPPIPP).

22. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni navedlo v izpodbijanem sklepu nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je kateremu od pritožnikov zaradi razlogov po 58. členu ZFPPIPP prenehalo upravičenje opravljati procesna dejanja (vložiti ugovor ali pritožbo zoper sklep stečajnega sodišča). Zato se do trditev upravitelja v smeri prenehanja procesne legitimacije upnikov pritožbeno sodišče v tem sklepu ni opredeljevalo. Opredelilo pa se je do stališča pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za poziv upniku V. L. in upnici V. T. L., da izkažeta odobritev stečajnih upraviteljev za opravljena procesna dejanja. V stečajnem postopku se določbe ZPP uporabljajo smiselno (prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka (smiselno stranka stečajnega postopka) in ali je pravdno sposoben ter ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik (80. člen ZPP).

23. Ker pritožba ni utemeljena v delu, v katerem uveljavlja vsebinsko nepovezanost terjatev, ki jih uveljavljata v tem stečajnem postopku upnika V. L. in V. T. L. s stečajno maso v postopku njunih osebnih stečajev, v tem stečajnem postopku upnika, vse dokler imata položaj upnika, zastopata njuna stečajna upravitelja kot zakonita zastopnika. To z drugimi besedami pomeni, da dokler ne izkažeta, da ima njuna terjatev, ki jo uveljavljata v stečajnem postopku, naravo premoženja, ki je izvzeto iz stečajnih mas v njunem osebnem stečaju, sama nimata samostojne procesne sposobnosti, ker vsakega od njiju v tem stečajnem postopku lahko zastopa le stečajni upravitelj. Pri tem stališče, da ima procesno sposobnost nastopati sam v tem stečajnem postopku V. L. v vlogi družbenika družbe M. d. o. o., prav tako ni utemeljeno. Po začetku stečajnega postopka nad družbo z omejeno odgovornostjo prenehajo družbenikom vsa upravičenja upravljanja družbe in premoženjske pravice, razen pravice do preostanka stečajne mase po poplačilu vseh upnikov stečajnega dolžnika. Te pravice ni treba prijaviti v stečajnem postopku (tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da družbenik niti iz naslova pravice do plačila preostanka stečajne mase nima položaja upnika stečajnega dolžnika in posledično tudi ne upravičenja opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku. Če pa je poleg tega še v osebnem stečaju, pomeni, da bi ga tudi pri uveljavljanju terjatve za plačilo sorazmernega dela ostanka razdelitvene mase lahko zastopal le stečajni upravitelj, kar pa ni niti predmet izpodbijanega sklepa. Glede na nezadovoljstvo družbenika z vodenjem stečajnega postopka pritožbeno sodišče še dodaja, da je postal sklep o začetku stečajnega postopka pravnomočen, kar pomeni, da so prenehale pravice družbenika, da odloča o družbi v stečaju in jo upravlja. Zato na njegove pritožbene trditve, ki se nanašajo na nestrinjanje s predlogi upravitelja o poteku stečajnega postopka, ki so drugačni od predlogov V. L., pritožbeno sodišče ni odgovarjalo.

24. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so bile pomembne za odločitev. Ker pritožbe niso utemeljene, jih je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijane sklepe (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
1 Primerjaj s sklepom VSL Cst 498/2017 z dne 19. 9. 2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 47, 48a, 57, 57/3, 97, 224, 245, 245/2, 373, 374, 383, 383/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 80, 190
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 676, 679, 682

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI0MjY4