VSL Sodba II Cp 77/2018

Jedro

Za uspeh z zahtevkom po 223. členu SPZ (osvoboditev služnosti) bi morala toženka dokazati ne le, da so bile na služnostni poti postavljene ovire, ampak zlasti, da je bilo nasprotovanje izvrševanju služnosti tako učinkovito, da so tožniki res prenehali z njenim izvrševanjem.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je kljub možnosti druge povezave stvarna služnost čez služečo nepremičnino lahko še vedno v korist gospodujoči nepremičnini, zato izgradnja novega mostu ne pomeni avtomatično prenehanja služnosti. Sodišče je skrbno ocenilo vse okoliščine in se izreklo tako glede koristnosti služnosti za gospodujoče zemljišče kot glede morebitnih spremenjenih okoliščin. Ugotovilo je, da bi morali tožniki, če bi za dostop do svojih nepremičnin uporabljali nov most, peljati preko nepremičnin v lasti tretjih oseb, za kar nimajo dovoljenja, in zaključilo, da tak dostop ni primernejši in enostavnejši. Ob tehtanju interesov izvrševanja lastninske pravice na služečih in gospodujočih nepremičninah pa je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dejstvo, da se služnost izvršuje le nekajkrat na leto in ne predstavlja prehudega posega v lastninsko pravico.

Če potek zatrjevane trase zajema tudi parcelo (ki ni vsebovana v tožbenem zahtevku), ki ni v lasti tožnikov, to na sklepčnost zahtevka oziroma pasivno legitimacijo nima nobenega vpliva.

Tudi dejstvo, da so tožniki trdili, da služnost ovira toženkin mož, prepoved pa se nanaša nanjo, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve. Pasivno legitimiran v takem sporu je (podobno kot v sporih zaradi motenja posesti) tudi tisti, v korist katerega kdo drug stori zatrjevano dejanje, če se od tega dejanja ni ogradil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za ugotovitev, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 227/3, 229/3, 229/4 in 229/5, vse k. o. X, obstoji služnostna pravica hoje, vožnje z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo za potrebe njihovega kmetijskega izkoriščanja in za gonjo drobnice v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 230/6 k. o. X, pri čemer služnostna pot poteka od javne ceste po obstoječem dovozu v dolžini 27, 22 m, nato pa po skrajnem vzhodnem delu parcele 230/6 k. o. X v dolžini 20,30 m, vse do mostu preko vodotoka parc. št. 225/3 k. o. X, pri čemer je širina služnostne poti 3 m. Toženi stranki je v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin prepovedalo vsakršno oviranje izvrševanja služnostne pravice po parc. št. 230/6 k. o. X in ji naložilo odstranitev nameščene verige preko služnostne poti in opustitev parkiranja vozil na služnostni poti. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Zahtevka po nasprotni tožbi (za ugotovitev, da služnostna pravica hoje, vožnje s kmetijsko mehanizacijo in gonjo drobnice ne obstoji oziroma, da je služnostna pravica prenehala) je zavrnilo.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), ki uvodoma sodišču prve stopnje očita, da se ni držalo napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 1112/2016 z dne 10. 8. 2016. Sodišče je prvotno stališče glede dobre vere spremenilo in zaključilo, da zaradi nevknjižene služnostne pravice še ni mogoče govoriti o neobstoju dobre vere pravnih prednikov tožečih strank (v nadaljevanju tožnikov). Tudi, če bi se bilo s takim stališčem mogoče strinjati, se ni mogoče strinjati z nadaljnjimi zaključki, da se je služnost nemoteno izvrševala ves čas priposestvovalne dobe z vsebino iz darilne pogodbe z dne 6. 2. 1990. Stališče sodišča, da nepodpisan dogovor z dne 14. 2. 1994 ne izniči dobrovernosti tožnikov, je povsem zgrešeno. Nepodpisan dogovor jasno manifestira nestrinjanje pravnega prednika tožnice in je nedvomno izničil dobro vero tožnikov. Sodišče verjame tožnikom, da so s predlaganim dogovorom iz leta 1994 želeli doseči vsebinsko širitev služnosti, vendar tega ne obrazloži. Sodišče v nadaljevanju povsem pavšalno sprejme zaključek, da tožnikom uporabe služnosti, toženka in njen pravni prednik, nista preprečevala. Dokazna ocena izpovedb prič ni ustrezno obrazložena. V nadaljevanju pritožba opozarja na izpovedbo priče A. A., ki je na naroku 6. 11. 2015 izpovedal, da so se težave začele, ko se je toženka preselila v novo hišo, začela urejati prej obstoječo cesto in traso bistveno spremenila. Narejena sta bila ostra zavoja in huda klančina, zaradi česar se ni dalo več peljati in je bil njemu in bratu onemogočen dovoz. A. A. je povedal, da se je tedaj zgradil novi most kot edina alternativa. Že na podlagi te izpovedbe je moč zaključiti, da so neresnične navedbe tožnikov o tem, da ni prišlo do relevantne spremembe trase. Od izgradnje hiše B. B. in toženke ni več mogoče govoriti o dobrovernosti kateregakoli od tožnikov oziroma njihovih pravnih prednikov. Ne gre spregledati, da je bil A. A. priča tožnikov. Njegova izpovedba jasno kaže na prekinitev teka priposestvovanja že okrog leta 1995. Sodišče se je sklicevalo tudi na izpovedbo priče C. C., vendar je ni kritično ocenilo, saj je gospa že precej v letih in je očitno pozabila, da se je trasa poti spremenila. Sodišče nekritično sledi tožnikom, da naj bi v letu 1994 šlo za širitev obsega služnosti. Že zaradi tehničnih lastnosti starega mostu je jasno, da to ni res. Zaključek sodišča, da je prvo znano nasprotovanje izvrševanju služnosti bilo šele v letu 2007, je zato v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi zaključek sodišča o zavedanju toženke, da je postala lastnica s služnostjo obremenjene nepremičnine, je napačen. Toženka ni vedela, da sporna služnost obstaja oziroma se v praksi izvršuje, vedela je le za spor o tem. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevkov po nasprotni tožbi. Odločitev sodišča temelji na napačnem zaključku, da je bilo prvo dokazano oviranje služnosti postavitev verige v letu 2007, kar je v nasprotju z izpovedbo A. A. in sicer, da že od leta 1995 pravni prednik toženke ni dopuščal izvrševanja služnosti, zaradi česar je bil zgrajen novi most. Tudi ob predpostavki, da bi bilo prvo dokazano dejanje, ki predstavlja upiranje izvrševanju služnosti, šele leta 2007, je triletno obdobje za osvoboditev služnosti do vložitve tožbe že davno poteklo. Dopisa z dne 9. 4. 2009 in 18. 1. 2013 ne dokazujeta, da so tožniki služnost dejansko izvrševali, ampak le, da je pravni prednik toženke oviral izvrševanje služnosti najmanj še do 18. 1. 2013, kar je več kot pet let od začetka oviranja. Izpolnjen je tudi pogoj za prenehanje služnosti po 222. členu SPZ zaradi izgradnje novega mostu. Argumenti sodišča so neprepričljivi, nesporno je, da so tožniki most zgradili in ga uporabljajo. Tudi stari most nima nobenih upravnih dovoljenj in ne poteka po javni cesti. Novi most zato predstavlja bistveno spremenjeno okoliščino, ki narekuje prenehanje služnosti. Potek zatrjevane trase služnostne poti zajema tudi parcelo 225/3 k. o. X, ki je v lasti D. D. in da ta parcela ni obremenjena s služnostjo, zaradi česar je toženka uveljavljala pomanjkanje pasivne legitimacije, o čemer se sodišče ni izreklo. Opozorila je tudi, da tožniki trdijo, da so sporno traso uporabljali kot lastniški posestniki, kar je pomembno protislovje v tožbi za priposestvovanje služnosti. Tudi o tem se sodišče ni izreklo. Izrek 2. točke v prepovednem delu ni obrazložen, čeprav je toženka ugovarjala nesklepčnost, ker so tožniki zatrjevali, da služnost ovira B. B., izrek sodbe pa prepoved naslavlja na toženko.

3. V odgovoru na pritožbo tožniki navajajo, da je dokazna ocena sodišča prepričljiva in v skladu z 8. členom ZPP ter predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov višjega sodišča iz sklepa II Cp 1112/2016 z dne 10. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev stvarne služnosti¹, ker je štelo, da tožniki niso bili v dobri veri, ker služnostna pravica ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. Ostalih relevantnih okoliščin zaradi opisanega zmotnega materialnopravnega izhodišča ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje naložilo, da mora zato izčrpati trditveno podlago in ponovno presoditi, ali je dobra vera tožnikov podana. V ta namen je moralo (med drugim) oceniti tudi dogovor iz leta 1994. Sodišče prve stopnje je navedenim napotkom v celoti sledilo, nenazadnje pa tudi pritožba konkretno ne pojasni, katerega napotka se sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni držalo. Pritožnica se v resnici le ne strinja z dokazno oceno glede odločilnih dejstev.

6. Sodišče prve stopnje je v sedaj izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje:

- tožniki so bili v dobri veri ves čas priposestvovalne dobe ne glede na dejstvo, da se služnost po darilni pogodbi iz leta 1990 nikoli ni vpisala;

- služnost se je ves čas priposestvovalne dobe nemoteno izvrševala skladno z vsebino služnosti v darilni pogodbi, to je vsaj do leta 2007, ko je mož toženke na sporno pot namestil snemljivo verigo;

- služnost se je po sporni poti izvrševala tudi po tem, ko je bil med letoma 1995 do 1998 zgrajen novi most;

- namen predlaganega dogovora iz leta 1994 je bila razširitev služnosti, ki bi vključevala tudi tovorni prevoz;

- od sklenitve darilne pogodbe dne 6. 2. 1990 pa vse do 6. 2. 2000 oziroma do 1. 1. 2003 takratni lastnik B. B. in kasneje sedanja lastnica- toženka uporabe poti nista preprečevala;

- tudi po namestitvi verige v letu 2007 se je služnost izvrševala, ker na vratih ni bilo ključavnice, ampak le zatič z žico, ki se je dal odstraniti oziroma je bila veriga snemljiva;

- toženka ob pridobitvi lastninske pravice na služeči nepremičnini ni bila v dobri veri, ker ni ravnala s potrebno skrbnostjo in preverjala obremenjenosti služeče nepremičnine (ne le v zemljiški knjigi, temveč tudi z vidika zunajknjižnega priposestvovanja služnosti, saj so obstajali jasni zunanji razpoznavni znaki);

- pogoji za prenehanje služnosti iz 223. člena SPZ (osvoboditev služnosti), niso podani, ker se je tudi po namestitvi snemljive verige v letu 2007 služnost izvrševala in

- pogoji iz 222. člena SPZ niso podani, ker izgradnja novega mostu ne pomeni avtomatično ukinitve služnosti, toženka pa tudi ni dokazala, da bi imeli tožniki pravico uporabljati drugo pot čez novi most, ki poteka čez zemljišča tretjih oseb.

7. Pritožbeno sodišče nanizanim zaključkom sodišča prve stopnje pritrjuje. Iz pritožbe niti ni jasno, ali je ugotovitev o obstoju dobre vere tožnikov sploh izpodbijana². Kljub temu pritožbeno sodišče v zvezi s tem dodaja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ustaljeno stališče sodne prakse³, da v relevantnem obdobju⁴ zemljiška knjiga še ni imela take veljave kot danes oziroma po uveljavitvi SPZ in ZZK-1.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni obrazloženo, zakaj je sodišče glede predlaganega in nepodpisanega dogovora z dne 14. 2. 1994 verjelo tožnikom. Razlogi so navedeni na 11. strani sicer precej nepregledne sodbe⁵, iz njih pa izhaja, da je sodišče ugotovilo, da tožniki v tistem času na gospodujoče nepremičnine niso mogli dostopati drugje kot po sporni poti in da je tudi B. B. (pravni prednik toženke) povedal, da dogovora ni hotel podpisati tudi zato, ker če bi ga podpisal, „bi njegova strica podpisala parcele za njegova dva brata“, s čimer se ni strinjal. Tudi na podlagi teh dejstev je zato verjelo tožnikom, da je bil namen tega dogovora le širitev služnostne poti za tovorna vozila za namene potencialno zazidljivih parcel⁶, zato ne vpliva na obstoj dobre vere.

9. Dokazna ocena izpovedb prič je res skopa, vendar ni res, da jo je sodišče obrazložilo le s stavkom "da so tožniki dokazovali svoje trditve tudi s pričami, ki niso v sorodstveni zvezi z njimi, v nasprotju s pričami tožene stranke, ki jim sodišče ne verjame, ker so kot sorodniki zainteresirani za izid pravde". Zaključek, da toženka oziroma njen pravni prednik uporabe služnosti poti do leta 2007 nista preprečevala, temelji tudi na drugih dokazih in celo na trditvah same toženke, ki je povedala, da je njen mož leta 2007 namestil verigo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to govori v prid zaključku, da pred letom 2007 nasprotovanja izvrševanju služnosti ni bilo. Tega ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje sklicevanje na izpovedbo A. A. Čeprav je res povedal, da se po izgradnji hiše (toženke in njenega moža) leta 1995 po služnostni poti ni dalo več peljati, je treba upoštevati, da je to govoril zase in za svojega brata E. E., ki nista stranki tega postopka, poleg tega pa sta, kot izhaja iz izjave na list. št. 195 in iz izpovedbe, imela mizarsko delavnico in da je povedal, da mu je bila onemogočena vsaka dobava osnovnega mizarskega materiala. Ob tem, da so druge priče povedale, da se je kljub delni spremembi trase (oster ovinek in klančina) terenskim vozilom še dalo voziti⁷, njegova izpovedba na celovito dokazno oceno nima takega vpliva, kot ga skuša prikazati pritožba. Če je v letu 1995 A. A. prenehal uporabljati sporno služnostno pot, to še ne pomeni, da so jo prenehali uporabljati tudi tožniki.

10. Zaključki sodišča prve stopnje glede dobre vere tožnikov, glede teka priposestvovalne dobe in obsega izvrševanja služnosti so po presoji pritožbenega sodišča torej pravilni v dejanskem in materialnopravnem smislu in jih pritožba ni uspela omajati.

11. Toženka je postala lastnica služeče nepremičnine leta 2013. Sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi njeno dobro vero, saj pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo (drugi odstavek 44. člena SPZ). Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da bi toženka morala za izvrševanje služnosti vedeti, saj je bila pot navzven jasno razvidno, poleg tega pa je njen mož (takrat še lastnik) v letu 2007 na pot namestil verigo ravno zato, da bi izvrševanje služnosti preprečil. Tudi tega zaključka pritožbene navedbe, da je toženka vedela le za spor, ne pa za samo služnost oziroma njeno izvrševanje, ne morejo omajati.

12. Pravilna je tudi odločitev glede zahtevkov po nasprotni tožbi.

13. Za uspeh z zahtevkom po 223. členu SPZ⁸ (osvoboditev služnosti) bi morala toženka dokazati ne le, da so bile na služnostni poti postavljene ovire pot, ampak zlasti, da je bilo nasprotovanje izvrševanju služnosti tako učinkovito, da so tožniki res prenehali z njenim izvrševanjem⁹. Dokazni postopek tega ni potrdil, saj so tožniki in priče prepričljivo izpovedale, da se je pot tudi po namestitvi ovir še uporabljala, saj je bila veriga snemljiva (kar izhaja tudi iz fotografij v spisu) in da so bila vrata na mostičku (starem mostu) le zapahnjena in se jih je vedno dalo odpreti. Tem dejanskim zaključkom pritožba niti ne nasprotuje, ne strinja pa se z dokazno oceno dopisov z dne 9. 4. 2009 in 18. 1. 2013, v katerih so tožniki od toženkinega moža zahtevali, da preneha z oviranjem izvrševanja služnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebina navedenih dopisov kaže na to, da se je služnost še izvrševala in je bila le ovirana, ne pa, da je bila izvrševanje v celoti preprečeno.

14. Tudi glede neizpolnjenosti pogojev za prenehanje služnosti po prvem odstavku 222. členu SPZ¹⁰, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je kljub možnosti druge povezave stvarna služnost čez služečo nepremičnino lahko še vedno v korist gospodujoči nepremičnini, zato izgradnja novega mostu ne pomeni avtomatično prenehanja služnosti. Sodišče je skrbno ocenilo vse okoliščine in se izreklo tako glede koristnosti služnosti za gospodujoče zemljišče kot glede morebitnih spremenjenih okoliščin. Ugotovilo je, da bi morali tožniki, če bi za dostop do svojih nepremičnin uporabljali nov most, peljati preko nepremičnin v lasti tretjih oseb, za kar nimajo dovoljenja, in zaključilo, da tak dostop ni primernejši in enostavnejši. Ob tehtanju interesov izvrševanja lastninske pravice na služečih in gospodujočih nepremičninah pa je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo dejstvo, da se služnost izvršuje le nekajkrat na leto in ne predstavlja prehudega posega v lastninsko pravico.

15. Pritožbena trditev, da so novi most nesporno zgradili tožniki, nima opore v podatkih spisa in tudi sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo. Iz izpovedbe A. A. izhaja, da sta ga zgradila z E. E., s tem, da nobeden od njiju ni stranka tega postopka. Tudi če bi bilo to res, s tem ne more biti izpodbit zaključek sodišča, da pot do tega mostu vodi prek zemljišč tretjih oseb in da tožniki dovoljenja nimajo.

16. Če potek zatrjevane trase zajema tudi parcelo (ki ni vsebovana v tožbenem zahtevku), ki ni v lasti tožnikov, to na sklepčnost zahtevka oziroma pasivno legitimacijo nima nobenega vpliva. Enako velja za trditve v tožbi, kjer so tožniki trdili, da so sporno traso uporabljali kot lastniški posestniki. Sodišče je vezano na trditve ne pa na pravno kvalifikacijo.

17. Tudi dejstvo, da so tožniki trdili, da služnost ovira toženkin mož, prepoved pa se nanaša nanjo, nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve. Pasivno legitimiran v takem sporu je (podobno kot v sporih zaradi motenja posesti) tudi tisti, v korist katerega kdo drug stori zatrjevano dejanje, če se od tega dejanja ni ogradil.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Toženka (tožnica po nasprotni tožbi) s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožniki s svojim odgovorom na pritožbo niso v ničemer pripomogli k rešitvi pritožbe, zato krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Nasprotna tožba je bila vložena za primer, če bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo (eventualna nasprotna tožba).
² V tem delu se pritožba glasi: „Sodišče je prvotno stališče iz prve sodbe spremenilo in zaključilo, da zaradi nevknjižene služnostne pravice še ni mogoče govoriti o obstoju (verjetno pravilno neobstoju) dobre vere pravnih prednikov tožečih strank. Tudi, če bi se bilo s takim stališčem izpodbijane sodbe mogoče strinjati, se ni mogoče strinjati z nadaljnjimi zaključki, ki...pripeljejo do sklepa, da se je služnost nemoteno izvrševala ves čas priposestvovalne dobe, skladno z vsebino služnosti v darilni pogodbi iz leta 1990.“
³ Prim. na primer sodbo VSRS II Ips 796/2008 z dne 9. 2. 2012.
⁴ Priposestvovanje se je začelo že leta 1990.
⁵ Ker sodišče ne oblikuje tematskih odstavkov in jih ne oštevilči.
⁶ Da je šlo za problem pridobivanja gradbenih parcel in same gradnje, je razvidno iz samega dogovora (priloga A26).
⁷ Tudi A. A. je npr. povedal, da je oče tam lahko še vozil, ker je imel jeepa.
⁸ Toženka je trdila, da je stvarna služnost prenehala. ker se je lastnik služeče stvari uprl njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ni izvrševal (1. alineja prvega odstavka 223. člena SPZ).
⁹ Glej M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, 2004, stran 918.
¹⁰ Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

Datum zadnje spremembe:

20.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 182/2016
• VSL sklep II Cp 1112/2016
• VSK Sklep I Cp 593/2018