VSL Sklep I Cp 706/2018

Jedro

Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca ni potreben strankin predlog. Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je potrebno glede na določila 254. člena ZPP odstraniti tako, da se najprej zahteva dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja (pisna ali/in z zaslišanjem), šele če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drug izvedenec.

Za odločitev o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je odločilno (zgolj) dejstvo, ali je toženec, upoštevajoč, da gre za gluho osebo, razumel vsebino poziva, da mora odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh s pravnim poukom o posledicah v primeru njegove pasivnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugodilo predlogu toženca ter dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, v II. točki izreka razveljavilo zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 89/2015 z dne 14. 1. 2016 in v III. točki izreklo, da bo o stroških postopka odločilo s končno odločbo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrne ter razveljavi II. točko izpodbijanega sklepa oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje odreklo možnost, da se izjavi o mnenju dr. A. S., kot tudi o mnenju direktorja Zavoda za gluhe in naglušne v L. B. Č. Komunikacija med sodnikom in psihologinjo S. ter B. Č. je za tožnico popolno presenečenje. S tem je sodišče kršilo njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti v postopku, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS¹ in pravico do poštenega sojenja iz 23. člena URS ter iz prvega odstavka 6. člena EKČP in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP². Ker dokaznega predloga po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca - tolmača za govorico gluhonemih oziroma za slovenski znakovni jezik ni podala nobena pravdna stranka, in je ta dokaz izvedlo sodišče po uradni dolžnosti, je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP in samovoljno uveljavilo preiskovalno načelo, čeprav je tožnica na to opozorila ob prejemu izvedenskega mnenja. Sodišče zmotno uporablja 243. in 244. člen ZPP. Navedena določila ne izključujejo določbe 7. člena ZPP, kot to zmotno tolmači sodišče. Sodišče je vezano na predlog pravdnih strank glede stroke izvedenca. Za odločitev v obravnavani zadevi je relevantno le, ali je toženec sposoben razumeti pravni pouk, da je dolžan na tožbo odgovoriti v roku 30 dni. Glede tega pa izpodbijani sklep nima razlogov. Iz izvedenskega mnenja L. P. izhaja le, da ni razumel vsebine tožbe, česar tudi pravni laiki, ki niso gluhi, tj. večina toženih oseb, ne razume, zato si pravočasno poiščejo pravno pomoč. Dejansko stanje v zadevi je ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je tudi zmotno ugotovljeno. Tožnica oporeka trditvi, da toženec kot gluha oseba ni razumel vsebine pravnega pouka in navaja, da toženec ni umsko zaostala oseba, zna pisati in brati ter ima dovolj bogate izkušnje s postopki na sodišču, zlasti pa tudi zelo bogate izkušnje v socialni komunikaciji. V pritožbi opisuje toženčevo prijateljevanje in navezovanje (tudi intimnih) stikov z neznanimi ljudmi preko sodobnih komunikacijskih sredstev (uporabo interneta), kar kaže na dobro komunikacijsko sposobnost toženca, njegove socialne veščine in prilagodljivost neznanim razmeram ter izredno dobro razumevanje kljub jezikovnim oviram. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da je toženec celo delegat upravnega ali nadzornega odbora področnega slovenskega društva gluhih in naglušnih v Zvezi društev gluhih in naglušnih Slovenije. Notorno je, da poved :“Tožena stranka mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve“, ne vsebuje nobenega strokovnega izraza in ne potrebuje dodatne razlage pravnega jezika, saj gre za povsem običajen vsakdanji jezik. Za razumevanje poziva, da je treba na tožbo odgovoriti v 30 dneh, nihče ne potrebuje tolmača ali psihologa ali odvetnika oziroma kakršnekoli strokovne pomoči - tudi gluhonema oseba ne, če ni umsko prizadeta. Zgolj to je po mnenju pritožnice pomembno. Ker je bil toženec sposoben razumeti besedilo tega stavka, je bil dolžan v tem roku najeti odvetnika oziroma ustrezno pravno pomoč za sestavo odgovora, če besedila tožbe ni razumel. Nepoznavanje prava namreč škoduje vsakomur. V nadaljevanju pritožba opisuje prejšnja ravnanja toženca v podobnih situacijah in navaja, da mu je v takšnih primerih vedno pomagala hčerka D., tolmačka na društvu gluhih ali odvetnik. Če je bila tolmačka M. takrat zasedena, bi se toženec moral obrniti na drugega tolmača, kar je njegova pravica in kar bi brez težav lahko storil ter je bil tega tudi dobro vajen, v roku, ki ga je zagotovo razumel. Če napako stori kdo tretji, ki si ga toženec izbere kot svojega pomočnika, je za izbiro odgovoren toženec in se ne more izgovarjati na razloge, ki so na strani njegovega pomočnika. Opisanega relevantnega stanja sodišče v obravnavani zadevi ni ugotavljalo in ni odgovorilo na navedbe tožnice, ki jih je podala tekom postopka za vrnitev v prejšnje stanje. Prav tako ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v dokaz zgoraj zatrjevanega (ni zaslišalo predlagane priče, ni prebralo in vpogledalo v predložene listinske dokaze), tožnica pa takšne procesne kršitve ni mogla grajati, saj sodišče sploh ni sprejelo nobenih dokaznih sklepov oziroma ni zavrnilo njenih dokaznih predlogov. Zaključek izpodbijanega sklepa, da je toženec zamudil rok iz upravičenega razloga, je zmoten in v nasprotju z drugimi navedbami v sklepu. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, da mu na društvu pisanja niso pravočasno razložili zaradi praznikov, torej so rok zamudile tretje osebe, ne toženec. Ker je bila tožba tožencu vročena 2. 12. 2015, toženec pa 14 dni ni odšel na društvo in ni prosil za pomoč hčerke, ki živi pri njem in mu vse tolmači, je zaključek, da je rok zamudil brez svoje krivde, zmoten, nelogičen in nesmiseln. Napačno je tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na odločbo Ustavnega sodišča, ki je ni mogoče razumeti analogno glede gluhih oseb, kot to razlaga izpodbijani sklep. Zaznavna oblika pisane vloge oziroma pisanja je za gluhe enaka kot za ne gluhe, zaznavna oblika za slepe pa je povsem drugačna. Poleg tega zaznavna oblika nima nobene zveze z razumevanjem pisanja, saj zaznavanje ni enako kot razumevanje. Citirana ustavna odločba v konkretnem primeru ni uporabljiva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvostopenjskega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Skladno s prvim odstavkom 116. člena ZPP sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če ugotovi, da je stranka zamudila rok iz upravičenega razloga. Vsebino tega pravnega standarda je treba napolniti glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Merilo za presojo, ki sta ga oblikovali sodna praksa in pravna teorija, je, da lahko opravičen vzrok za vrnitev v prejšnje stanje predstavlja vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko predstavlja oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje, pod pogojem, da ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše slučaju, ki se je pripetil stranki. Praviloma gre za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti niti odkloniti. Vrnitev v prejšnje stanje je namreč kot izjema nujno omejena le na tiste primere, ko gre za upravičen vzrok za zamudo, ker je treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke in njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.³

7. Na vprašanje, ali je sodišče glede obravnavanega dejanskega vprašanja postavilo izvedenca ustrezne stroke ali pa bi moralo postaviti izvedenca psihiatra, kot je v predlogu za prejšnje stanje predlagal toženec, ter ali je z neformalnim posvetovanjem glede strokovne pristojnosti za obravnavano vprašanje z izvedenko klinične psihologije dr. A. S. in direktorjem Zavoda za gluhe in naglušne v L. B. Č., kršilo pravila postopka, pritožbeno sodišče odgovarja, da je izbira ustreznega izvedenca v rokah sodišča. Sodišče ni vezano na predlog stranke in stranka tudi ni dolžna dokaznega predloga konkretizirati na tak način, da navede, izvedenca katere stroke naj sodišče postavi. Dolžnost stranke je, da navede, v zvezi s katerim dejstvom predlaga dokaz (dokazna tema) ter da tudi navede, da predlaga tovrsten dokaz (torej dokaz z izvedencem). Sodišče nato v skladu z 243. členom ZPP presodi, ali je dokazovanje z izvedencem sploh potrebno in nato tudi, izvedenec katere stroke je potreben za nadomestitev specialnega strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga.⁴ Tako je sodišče prve stopnje tudi ravnalo.

8. Drži, da sodišče pri izbiri izvedenca ne sme ravnati arbitrarno, temveč mora postaviti izvedenca takšne stroke, da bo pogoj iz 243. člena ZPP upravičen, kar pomeni, da mora postaviti izvedenca takšne stroke, da razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. V konkretni zadevi je bil izvedenec predlagan zaradi podaje mnenja o razumevanju gluhih glede vsebine prebranih pisanj in razumevanja pis(a)ne besede s strani toženca brez dodatnih pojasnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je pred izdajo sklepa o postavitvi izvedenca posvetovalo z izvedenko klinične psihologije, ki je zatrdila, da klinični psihologi nimajo zadostnih znanj, na podlagi katerih bi ocenili sposobnost razumevanja pisnega besedila s strani gluhih, psihiatri (slednjega je predlagal toženec) pa še manj. Po posvetu z dr. S., ki ga je napotila na Zavod za gluhe in naglušne v L., je za izvedenko v zadevi postavilo tolmačko za slovenski znakovni jezik L. P., ki, kot povzema sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je po mnenju zavoda edina strokovno usposobljena podati mnenje o razumevanju pisane besede s strani gluhih. Da gre za vprašanje s strokovnega področja konkretne izvedenke (tolmačke), se je potrdilo tudi v izdelanem mnenju.

9. Ker se je pred izdajo sklepa o postavitvi izvedenca smotrno neformalno posvetovati s samim izvedencem o tem, ali zadeva sploh spada v njegovo strokovno pristojnost,⁵ sklep o imenovanju izvedenke L. P., kot tudi izdelano izvedensko mnenje pa sta bila vročena obema strankama s pravnim poukom, da lahko zahtevata izločitev postavljene izvedenke oziroma se o mnenju izrečeta, očitana procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni podana. S tem, ko sodišče ni obveščalo strank oziroma tožnice o (neformalnem) posvetovanju glede postavitve konkretne osebe za izvedenca, ni kršilo določb ZPP oziroma strankine pravice do izjave, saj kaj takega (da se o takšnem dopisovanju stranka izjavi) zakon ne predvideva.

10. Pritožba pa ima prav, ko opozarja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na ugovorne navedbe tožnice oziroma na njene pripombe na prejeto izvedensko mnenje, ki jih sedaj uveljavlja v pritožbi. Tožnica je na izvedensko mnenje sodne tolmačke L. P. podala številne obrazložene pripombe. Zatrjuje, da bi bilo v obravnavani zadevi treba odgovoriti le na vprašanje, ali je bil toženec sposoben razumeti pravni pouk oziroma poziv, da je dolžan na tožbo odgovoriti v roku 30 dni, pri čemer iz izvedenskega mnenja izhaja le zaključek, da toženec ni razumel vsebine tožbe (česar večina pravnih laikov ne), ni pa jasno, od kod sodišču zaključek, da toženec ni razumel vsebine pravnega pouka. Podrobno opisuje okoliščine, ki kažejo na razvite komunikacijske sposobnosti toženca in razumevanje (pisane besede) kljub jezikovnim oviram. Sodišču očita, da ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin konkretnega primera, individualnih lastnosti toženca in njegovih prejšnjih ravnanj (izkušenj s sodnimi postopki), ki po njenem mnenju utemeljujejo zaključek, da je bil toženec sposoben razumeti vsebino pravnega pouka z opozorilom o posledicah nevložitve odgovora na tožbo v 30 dneh od njene vročitve. Sodišče prve stopnje bi moralo njene pripombe obravnavati in se do njih opredeliti,⁶ oziroma od izvedenca zahtevati pojasnila – dopolnitev mnenja.

11. Izvedba dokaza je sicer v pristojnosti sodišča, ki vodi dokazovanje (298. člen ZPP). Vendar pa mora potem, ko se odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, slednjega izvesti tako, kot določa ZPP (251. - 254. člen). Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca ni potreben strankin predlog.⁷ Dvome, nejasnosti, pomanjkljivosti in protislovja v izvedenskem mnenju je potrebno glede na določila 254. člena ZPP odstraniti tako, da se najprej zahteva dopolnitev v pravdi pridobljenega izvedenskega mnenja (pisna ali/in z zaslišanjem), šele če se s tem ne odstranijo pomanjkljivosti, se določi drug izvedenec. Sodišče bi zato moralo izvedenko P. najprej pozvati na dopolnitev mnenja in jo zaslišati. Če tudi potem morebitne nejasnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti ne bi bile odpravljene, če torej izvedenka ne bi prepričljivo zavrnila argumentov tožnice, bi lahko sodišče angažiralo novega izvedenca.

12. Ker ni odgovorilo na pripombe tožnice na izvedensko mnenje in ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožnica ter pri tem ni ustrezno obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo,⁸ sodišče prve stopnje tožnici ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem in je kršilo njeno pravico do izjave oziroma sodelovanja v postopku. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba kršitev vsebinsko uveljavlja, zato ji je bilo potrebno ugoditi ter izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za obsežen sklop manjkajočih dejstev, ki jih je treba v luči nadaljnjega postopka razčistiti na prvi stopnji. Posledično tudi niso bila ugotovljena (vsa) pravno odločilna dejstva. Pritožba utemeljeno opozarja, da je za odločitev o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločilno (zgolj) dejstvo, ali je toženec, upoštevajoč, da gre za gluho osebo, razumel vsebino poziva, da mora odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh s pravnim poukom o posledicah v primeru njegove pasivnosti. Da bo lahko odgovorilo na to vprašanje, pa se bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obrazloženo opredeliti do vseh relevantnih trditev in ugovorov tožnice v zvezi s toženčevo sposobnostjo/zmožnostjo razumeti vsebino poziva oziroma opozorila o pravnih posledicah, izvesti s strani tožnice predlagane dokaze in izvedenki naložiti, da izvedensko mnenje dopolni tako, da odgovori na pripombe tožnice oziroma pojasni, kako okoliščine, ki jih slednja izpostavlja, vplivajo na presojo toženčeve sposobnosti za razumevanje (konkretnega) pisanja.

14. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida pravde, zato jo je pritožbeno sodišče pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami.
² Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
³ A. Galič, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV Založba 2005, str. 478.
⁴ Sklep VSL II Ip 1832/2010.
⁵ J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba 2006, str. 479.
⁶ J. Zobec, Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba 2006, str. 498 in 499.
⁷ Prim. sodbo in sklep VSM Cp 1832/2002 ter komentar J. Zobca k 254. členu ZPP.
⁸ Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze in da zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izkazalo (glej sklep VIII Ips 85/2015).

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep Cpg 180/2019
• VSC Sklep Cp 54/2023
• VSRS Sklep I Up 308/2016