VSL Sodba I Cp 790/2018

Jedro

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Sodišče materialno procesnega vodstva ni opravljalo, ker to zaradi pravočasnih opozoril tožene stranke na pomanjkljivo dokazno podlago tožeče stranke ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da v točki I izreka znesek: "11.911,26 EUR" pravilno glasi: "13.411,26 EUR" in

- da v točki III izreka znesek: "3.343,62 EUR" pravilno glasi: "3.768,40 EUR".

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 53,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo v plačilo 11.911,26 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2014 naprej (točka I izreka) in pravdne stroške tožeče stranke v višini 3.343,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem delu iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP¹). Predlaga spremembo z zvišanjem odškodnine, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema ugotovitve izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, češ da bi bilo treba tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugoditi (do zahtevane višine 8.000,00 EUR). Tudi odškodnina za strah (prisojenih 1.000,00 EUR od zahtevanih 1.300,00 EUR) je prenizka in dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Tožnik se je ob padcu zbal za življenje in zdravje, saj bi lahko utrpel smrtno poškodbo. Strah je bil intenziven. Tožbenemu zahtevku bi bilo treba v celoti ugoditi. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek zaradi skaženosti. Vsaka brazgotina pomeni spremenjeno zunanjost in je izstopajoča. Tožnikova brazgotina je vidna in ga moti. Neutemeljeno je delno zavrnjen zahtevek za odškodnino za tujo pomoč, saj se je tožnik zdravil več mesecev in do konca zdravljenja delno potreboval tujo pomoč. Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek iz naslova finančne izgube (5.747,04 EUR), kar bi tožnik dokazal z izvedbo zavrnjenega dokaza (zaslišanje direktorja pogodbenega partnerja). V okviru materialnega procesnega vodstva je predložil tudi relevantno pogodbo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno zaradi neupoštevanja listinske dokumentacije v spisu (pogodba). Storjena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so ugotovitve sodišča prve stopnje v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik z direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice (prvi odstavek 965. člena OZ²) vtožuje odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki jih je utrpel pri padcu na rekreaciji v prostorih zavarovanca tožene stranke (O.), ko se je med uporabo krogov strgala vrv in je padel z višine na tla. V pritožbenem postopku odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožnikovo škodo, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni več sporna.

6. Ob nezgodi 40-letni grafični tehnik, ki je zaposlen kot komercialist, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel popolno raztrganino vezi med desno ključnico in nadramkom, udarnino glave brez vidnih znakov in udarnino palca leve roke, ne pa tudi zatrjevanega zvina vratne hrbtenice in udarnine vratne hrbtenice. Obseg ugotovljenih poškodb za pritožnika ni sporen. Sodišču pa očita napačno ugotovitev dejanskega stanja o škodi in prenizko dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih oblikah škode.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin, strahu in skaženosti, kar pritožba izpodbija. Oprte so na zbrano in ocenjeno dokazno gradivo (izvedeniško mnenje, medicinska dokumentacija, zaslišanje tožnika). Pritožba jih praktično v celoti povzema, zato je pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju nerazumljiv in neutemeljen.

8. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Upoštevati je treba merila iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati relativno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

9. Dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 11.000,00 EUR (5.000,00 EUR za telesne bolečine, 1.000,00 EUR za strah in 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse in upoštevaje posebne okoliščine tožnika kot oškodovanca prenizka. Za primerljive srednje hude primere iz III. skupine po Fisherjevi klasifikaciji sodišča dosojajo oškodovancem od 2 do 92 neto povprečnih plač v RS oziroma povprečno 24 neto plač.³ Sodišče je tožniku z dosojenim zneskom namenilo približno 10 plač⁴, kar je sicer znotraj navedenega okvira. Vendar je nižja od odškodnin za oškodovance s primerljivimi poškodbami in posledicami.⁵ Z vpogledom v računalniško bazo VS-NEGM je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile odškodnine za tovrstno škodo dosojene v okviru od 10 do 24 plač. Dosojeno odškodnino v celoti in za telesne bolečine je bilo zato treba nekoliko zvišati, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Obseg telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v zvezi s poškodbo, je ugotovljen v točki 44 sodbe, obseg nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, pa v točki 55 sodbe. Slednje sodna praksa združuje v pravnem standardu telesnih bolečin in ne s standardom duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri katerem je dejanske ugotovitve o njihovem obsegu ugotovilo sodišče prve stopnje. Gre za obliko pravno priznane nepremoženjske škode, ki se obravnava v okviru odškodnine za telesne bolečine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih povzema tudi pritožba, je bil tožnik zaradi poškodbe dvakrat operiran (enkrat v splošni in enkrat v lokalni anesteziji), dva dni hospitaliziran, šest tednov je imel desno roko fiksirano k telesu, kar ga je oviralo pri spanju, opravljanju higienskih opravil in fizioloških potreb. Pravno upoštevne so tudi ugotovljene neprijetne kontrole pri zdravnikih (petkrat pri kirurgu, petkrat pri osebni zdravnici) in izvajanje fizioterapije (20x). Ob ugotovljenem bolečinskem obdobju v skupnem trajanju dobrih štirih mesecev in pol, ki je obsegalo bolečine različne - tudi hude intenzitete (sedem dni hude bolečine, deset dni stalne srednje hude bolečine, en mesec stalne bolečine manjše intenzivnosti in tri mesece občasne bolečine manjše intenzivnosti) je po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 5.000,00 EUR nekoliko prenizka. Ugotovljeno operativno zdravljenje in nevšečnosti, povezane z njim, ob ugotovljenem prestanem bolečinskem obdobju utemeljujejo odškodnino v višini 6.500,00 EUR. V tem obsegu je bilo treba pritožbi ugoditi, v presežku pa jo kot neutemeljeno zavrniti. Morebitne bodoče bolečine zaradi poškodbe niso ugotovljene. Zato je po presoji pritožbenega sodišča zvišana odškodnina primerna in zadostna.

11. V ostalem je pritožba neutemeljena.

12. Za strah je sodišče tožniku od zahtevanih 1.300,00 EUR dosodilo 1.000,00 EUR. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu ob nezgodi (nekaj trenutkov srednje intenzivni strah) in za izid zdravljenja (nekaj ur intenziven strah, srednje intenziven strah šest tednov, nato manj intenziven strah, ki je izzvenel v naslednjih mesecih) je tožniku prisojeno primerno zadoščenje za tovrstno škodo. Z opozarjanjem na intenziven primarni strah (za življenje) pritožnik nasprotne dokazne ocene sodišča ne more omajati. Tudi po lastni izpovedbi se je namreč pobral sam in ni bil v smrtnem strahu, zato so njegove pritožbene navedbe močno pretirane. Ob ugotovitvi, da je bil primarni strah kratkotrajen, predlagano zvišanje odškodnine (še za 300,00 EUR) ni utemeljeno.

13. Zahtevek za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 800,00 EUR je sodišče pravilno v celoti zavrnilo. Na podlagi izvedeniškega mnenja in tožnikovega zaslišanja se je zanesljivo prepričalo, da ima tožnik izredno majhno postoperativno brazgotino, ki je zakrita zaradi poraščenosti in je praktično neopazna. Taka brazgotina ne izpolnjuje objektivnega merila za priznanje skaženosti oziroma za odškodnino zanjo. Slednja je utemeljena le, če sta izpolnjeni dve merili: poleg duševnega trpljenja oškodovanca (subjektivno merilo), ki ga izpostavlja pritožba, mora biti skaženost tudi objektivno podana (objektivno merilo). Spremembe v oškodovančevi zunanjosti morajo biti opazne tako, da jih lahko zaznava tudi okolje in ne le oškodovanec sam. Pritožnikovo naziranje, da vsaka brazgotina pomeni spremembo zunanjosti in zato utemeljuje odškodnino, je torej zmotno. Ugotovljena izredno majhna, zaradi poraščenosti slabo vidna in praktično neopazna brazgotina ne zadošča pravnemu standardu skaženosti in ne utemeljuje odškodnine za morebitne tožnikove duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi v tem delu je pritožba torej neutemeljena, ker je odločitev sodišča pravilna.

14. Za celotno nepremoženjsko škodo je torej po presoji pritožbenega sodišča pritožnik upravičen do odškodnine v skupni višini 12.500,00 EUR (6.500,00 EUR za telesne bolečine, 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, česar pritožba ni izpodbijala, in 1.000,00 EUR za strah), kar v času sojenja predstavlja približno 12 povprečnih neto plač v RS in je po mnenju pritožbenega sodišča primerno objektivizirana.⁶ V tem obsegu je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V presežku je pritožba neutemeljena, ker je tožbeni zahtevek kot pretiran pravilno zavrnjen.

15. Tožeča stranka nadalje izpodbija dosojeno odškodnino za tujo pomoč. Sodišče prve stopnje je upoštevaje tožnikovo izpovedbo, ki jo je potrdila tožnikova žena, ki mu je nudila pomoč, in na podlagi izvedeniškega mnenja ocenilo, da je potreboval tujo nego in pomoč šest tednov (tj. 42 dni) po dve uri na dan. Tožnik pa je trdil, da je pomoč potreboval 45 dni po dve uri in pol na dan. Od tod razlika med dosojeno odškodnino 420,00 EUR in vtoževano 550,00 EUR (višina nadomestila 5,00 EUR za uro ni sporna, ker je v tem delu sodišče v celoti sledilo tožnikovim navedbam). Tožnik v ničemer ne omaje ocene sodišča o objektivni potrebi in obsegu tuje pomoči, ker je oprta na izvedeniško mnenje. Temu je mogoče slediti, ker skladno z ugotovitvijo, da je imel tožnik šest tednov fiksirano desno roko k telesu. Ker je imel v tem času težave pri umivanju, opravljanju fizioloških potreb in podobno, so mu morali pomagati drugi. Tudi poraba časa po dve uri na dan za pomoč pri tovrstnih opravilih je izkustveno in z izvedencem po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerno ocenjena. Dosojena odškodnina je tudi pravno pravilna, pritožba pa neutemeljena.

16. Tožbeni zahtevek za povračilo finančne izgube v višini 5.474,00 EUR zaradi nezmožnosti opravljanja pogodbenega dela je kot nedokazan v celoti zavrnjen. Trditveno in dokazno breme o materialni škodi je bilo na tožniku. Na njem je bilo tudi breme, da dokaze, s katerimi dokazuje svoje trditve, skrbno zbere in jih sodišču predloži pravočasno. Dokazni predlog z zaslišanjem v pritožbi izpostavljene priče je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje podan prepozno. Obrazloženo in utemeljeno je zavrnjen v točki 8 sodbe. Pritožbeno sodišče k njegovim razlogom dodaja še, da je bil dokazni predlog podan le podrejeno⁷ in premalo določno, da bi ga sodišče lahko upoštevalo. Sodišče ne sme samo izvajati dokazov po uradni dolžnosti in tudi ne presojati, ali so za postopek potrebni ali ne. Stranka je tista, ki mora določno predlagati dokaze in utemeljiti zakaj. Očitanih procesnih kršitev v smeri 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo tega dokaza sodišče ni zagrešilo.

17. Dejansko stanje o zatrjevani finančni izgubi je v okviru pravočasno podane trditvene in dokazne podlage tožeče stranke pravilno ugotovljeno. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je bila zatrjevana izguba dokazana z v pritožbi izpostavljeno listino (pogodbo o sodelovanju z družbo G. d.o.o.), saj se slednja ne nanaša na vtoževano obdobje. Prav tako ne drži, da je bila pogodba predložena po materialno procesnem vodstvu sodišča. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo v razlogih na strani 27 do 28 sodbe, da materialno procesnega vodstva ni opravljalo, ker to zaradi pravočasnih opozoril tožene stranke na pomanjkljivo dokazno podlago tožeče stranke ni bilo potrebno. Pogodbe o poslovnem sodelovanju, predložene po opravljenem zaslišanju tožnika, zato sodišče ni ocenjevalo. Na podlagi pravočasno predloženih listin je pravilno ugotovilo, da z njimi tožnik zatrjevane izgube zaslužka v relevantnem obdobju ni uspel dokazati. Odločitev je pravilna in ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbo tudi v tem delu zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba spremeniti odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19. Po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 61%, uspeh tožene 39%. V takšnem razmerju sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odmere pravdnih stroškov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pritožnik ne izpodbija. Sprejema jo tudi pritožbeno sodišče. Stroški tožeče stranke so odmerjeni na 6.286,05 EUR, glede na 61% uspeh je tožnik upravičen do povračila 3.834,50 EUR. Tožena stranka je od odmerjenih stroškov v višini 169,48 EUR glede na svoj 39% uspeh upravičena do povračila 66,10 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožniku 3.768,40 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, namesto prvotno dosojenih 3.343,62 EUR.

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožbeni uspeh tožeče stranke je 15% glede na še sporni in v pritožbenem postopku zvišani znesek odškodnine. Pritožbeni stroški so priglašeni na stroškovniku na zadnji strani pritožbe in so v okviru postavljenega zahtevka odmerjeni po OT⁸, ki se uporablja v tem sporu. Nanašajo se na odvetniške stroške v zvezi s sestavo pritožbe, materialnimi stroški in pripadajoči DDV, kar znaša 356,98 EUR. Glede na 15 % pritožbeni uspeh, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 53,50 EUR, in sicer v 15 dneh po prejemu te sodbe. V primeru zamude s plačilom bo dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.⁹

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba 2001, str. 763.
⁴ Oktober 2017: 1.056,47 EUR, Ur.l. RS, št. 79/2017.
⁵ Npr. primeri II Ips 176/2009, II Ips 110/2003, II Ips 93/1999, II Ips 419/98.
⁶ primerjaj: II Ips 176/2009 in II Ips 110/2003.
⁷ Primerjaj list. št. 154a:..."če sodišče meni, da je to potrebno...".
⁸ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 2/2015.
⁹ Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str.7.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba III Cp 2404/2015
• VSL Sodba II Cp 2090/2018
• VSL Sodba I Cp 1828/2019