VSL Sklep I Cp 1734/2018

Jedro

V zvezi z zavrnitvijo predloga na prepoved toženki nadaljnjega objavljanja nepreverjenih podatkov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je ta formuliran preširoko in da iz njega ni jasno razvidno, katerih ravnanj ali načinov poročanja se mora toženka vzdržati. Poleg tega, da je tak predlog vprašljiv z vidika omejevanja pravice do svobodnega izražanja in informiranja (to je cenzure), pa je enako pomembno, da je lahko sodna odločba (s katero je takemu predlogu/zahtevku ugodeno) prav zato neizvršljiva.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrne in se ta v izpodbijanem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 21. 6. 2018 je sodišče prve stopnje:

- odločilo, da je dolžna toženka v roku treh dni od prejema sklepa o začasni odredbi s svoje spletne strani na naslovu www...si ob članku z naslovom „P.“, objavljenem dne 7. 2. 2018, umakniti fotografijo stanovanjske hiše tožnikov, ter da se za primer, da toženka v danem roku svoje obveznosti po začasni odredbi ne bi izpolnila, slednji izreče denarna kazen v višini 2.000 EUR (I. točka izreka),

- zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katerim zahtevajo, da je toženka dolžna v roku treh dni na svoji spletni strani na naslovu www....si spremeniti naslov članka z dne 18. 1. 2018 z naslovom „O.“ tako, da pri oblikovanju naslova članka strogo upošteva domnevo nedolžnosti tretjega tožnika, vse dokler mu ne bo v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo dokazana njegova krivda (II. točka izreka),

- zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katerim zahtevajo, da se toženki na spletnih straneh in v drugih tiskanih publikacijah prepove objavljati nepreverjene podatke iz osebnega in družinskega življenja tožnikov ter druge osebne podatke in fotografije, ki bodo omogočale njihovo identifikacijo ter ne pomenijo objektivnega poročanja o dogodku družinskega nasilja in s katerimi se neupravičeno posega v njihovo zasebnost in družinsko življenje (III. točka izreka),

- sklenilo, da se odločitev o stroških v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi pridrži za končno odločbo (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka ter I. točko izreka sklepa glede odločitve o denarni kazni se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki, ki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njihovemu predlogu v celoti ugodi, podrejeno pa da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V predlogu za izdajo začasne odredbe so navedli, da je tožena stranka dne 18. 1. 2018 na svoji spletni strani na naslovu www...si objavila članek z naslovom "O.“, naslednjega dne 19. 1. 2018 pa pod rubriko K., v njeni tiskani izdaji časopisa A., še članek z naslovom „O.“. Oba naslova članka sta sporna (pritožba pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Že v predlogu so opozorili na izredno moč medijev na javno mnenje, še posebej v tako majhnem vaškem kraju kot so R. V obravnavanem primeru gre za trk več z ustavo, mednarodnim pravom in zakonom zavarovanih svoboščin in temeljnih pravic, ki (jih pritožba navaja in ki) niso absolutnega značaja. Razmerja med njimi so urejena v tretjem odstavku 15. člena Ustave, v točki a), tretjega odstavka 19. člena PDPP in drugem odstavku 10. člena EKČP, po katerih naj bi bila pravica do svobodnega izražanja in informiranja omejena tudi, če je to nujno za zavarovanje ugleda posameznika, za zavarovanje nepristranosti in avtoritete sodišča ter človekovih pravic in svoboščin drugih, kar vključuje tudi pravico do pravičnega sojenja ob spoštovanju domneve dolžnosti (pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 205/95). Poudarjajo, da je toženka s spornima člankoma nedvomno kršila domnevo nedolžnosti tretjega tožnika z uporabo trdilne oblike, namesto poročevalskega stilema naj bi + deležnika na -l ali leksikalnega izražanja nedokazanosti. Pojasnjujejo, zakaj naj bi toženka tak naslov članka oblikovala namenoma. Slednja za takšen način poročanja ni imela pravnega interesa in bi morala biti pri izbiri in oblikovanju naslova previdna, saj jo k temu še posebej zavezujejo tudi določila Novinarskega kodeksa. Prav naslovi člankov so tisti, ki predstavijo temo besedila in predstavljajo predvsem glavno informacijo o tem, kaj naj bi se zgodilo. Stališče sodišča, da zakon ne nudi podlage, po kateri bi bilo mogoče mediju ali novinarju naložiti spremembo besedilo, je materialno pravno zmotno. Pravno podlago zahtevka oziroma terjatve, na katero se nanaša predlog za začasno odredbo, predstavljajo določbe 134. člena OZ. V obravnavanem primeru gre nesporno za poseg v osebnostno pravico tretjega tožnika, saj takšen naslov blati njegovo čast in dobro ime brez legitimnega pravnega interesa tožene stranke in nedopustno posega v njegovo moralno integriteto. V nadaljevanju pritožniki navajajo, kateri pravni viri varujejo osebnostne pravice. Poudarjajo, da so svoj predlog ustrezno formulirali, saj natančnejša konkretizacija izvršitvenega ravnanja ni mogoča, ker bi tako oblikovan predlog ob spoštovanju toženkine pravice do svobode izražanja lahko že pomenil cenzuro. V nadaljevanju omenjajo, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev iz III. točke izreka in se sklicujejo na 134. člen OZ. Poudarjajo, da prepoved, zato da bi bila uspešna in bi učinkovito zavarovala pravice prizadetega, ne sme biti oprta na zgolj že izvršen poseg. Bistvo zahtevka je namreč v prepovedi bodočega nedopustnega ravnanja, katerega izvršilna oblika v trenutku prepovedi ni znana. Zato je v določenem delu prepoved lahko tudi abstraktna, če je to potrebno zaradi učinkovitega zavarovanja osebnostnih pravic. Z ozirom na to naj bi bilo ravnanje, ki se v zahtevku prepoveduje, povsem dovolj individualizirano (pritožba pojasnjuje, kaj se z njim prepoveduje). Tožniki niso predlagali vseobsegajoče prepovedi objavljanja podatkov iz njihovega življenja, pri čemer je jasno, da v tem trenutku ne morejo že vnaprej predvideti in konkretizirati, kaj točno naj bi toženka o njih objavila v bodoče. V zvezi z mnenjem sodišča prve stopnje, da niso izkazali, da bo toženka nadaljevala s podobnim načinom poročanja, kot bistveno izpostavljajo, da razlog, zaradi katerega slednja od februarja 2018 dalje o njih ni več poročala, ni v tem, ker ne bi imela interesa, pač pa v tem, ker tema kasneje ni bila več medijsko aktualna. To pa ne omogoča zaključka, da v primeru, ko bo tema ponovno postala aktualna, o tem ne bo več poročala na takšen način. Dejstvo je, da je toženka o tej temi ter glede istih oseb v relativno kratkem obdobju objavila kar tri sporne članke, v katerih je objavljala vsebine na povsem način. V zvezi z odločitvijo o izrečeni višini denarne kazni pojasnjujejo, kakšen je namen določbe 226. člena ZIZ. Denarna kazen v višini zgolj 2.000,00 EUR, kot jo je sodišče določilo za primer, da toženka ne bo ravnala skladno z začasno odredbo, je ob dejstvu, da slednja letno posluje z več kot 18.000.000,00 EUR dobička, nedvomno prenizka, saj je ne more učinkovito prisiliti k temu, da izpolni svojo obveznosti. Potrebno naj bi se bilo zavedati, da ima toženka kljub obveznosti plačila relativno nizke kazni dobiček in korist zaradi povečane naklade.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker sodišče prve stopnje predlogov tožnikov za izdajo začasne odredbe v II. in III. točki izreka izpodbijanega sklepa ni zavrnilo iz razloga, ker bi menilo, da je pravica do svobodnega izražanja (in informiranja) absolutna in neomejena z drugimi pravicami (oziroma pravicami drugih subjektov), je pritožbeno omenjanje teh pravic (svoboščin) in pojasnjevanje razmerij med njimi, nebistveno. Predlog je v delu, s katerim so tožniki zahtevali spremembo naslova članka, zavrnilo iz razlogov, ker naj iz njega ne bi bilo razvidno, kaj točno mora toženka storiti, in ker¹ ni razvidna (pravna/zakonska) podlaga, v skladu s katero bi bilo moč mediju (novinarju) naložiti spremembo besedila.² Tožniki predvsem zoper ta drugo navedeni (bistveni) razlog v pritožbi ustreznih odgovorov ne navedejo. Njihovo vztrajanje, da naj bi toženka z naslovom članka kršila domnevo dolžnosti tretje tožnika (in da naj bi šlo za poseg v osebnostno pravico slednjega), pojasnjevanje, zakaj so v predlogu zaobsegli le naslov članka (objavljenega na toženkini spletni strani) in zakaj naj bi toženka tak naslov članka oblikovala namenoma,³ se namreč omenjenega razloga sodišča prve stopnje ustrezno ne dotaknejo. Povsem enako velja za (hkrati presplošno) pritožbeno navajanje, da toženka za tak način poročanja ni imela pravnega interesa, poudarjanje, da bi morala biti slednja pri izbiri in oblikovanju naslova bolj previdna, ter pojasnjevanje pomena naslova člankov. V tem okviru sicer zatrjujejo tudi, da naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje glede neobstoja zakonske podlage za zahtevo po spremembi besedila materialno-pravno zmotno, a se v zvezi s tem sklicujejo „le“ na vsebino določbe prvega odstavka 134. člena OZ,⁴ ki predstavlja splošni materialno-pravni temelj za vložitev zahteve na prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic. Obstoj le-tega pa seveda ne pomeni, da lahko prizadeti zaradi odprave kršitve svojih osebnostnih pravic uspe s kakršnim koli (oziroma vsakim) zahtevkom.

6. V zvezi z zavrnitvijo predloga na prepoved toženki nadaljnjega objavljanja nepreverjenih podatkov (točka III izreka izpodbijanega sklepa) je sodišče prve stopnje⁵ utemeljeno zaključilo, da je ta formuliran preširoko in da iz njega ni jasno razvidno, katerih ravnanj ali načinov poročanja se mora toženka vzdržati. Poleg tega, da je tak predlog (kot je pojasnilo sodišče prve stopnje) vprašljiv z vidika omejevanja pravice do svobodnega izražanja in informiranja (to je cenzure⁶), pa je enako pomembno, da je lahko sodna odločba (s katero je takemu predlogu/zahtevku ugodeno) prav zato neizvršljiva. Argumentu pritožbe, da je zahtevana prepoved (v delu) lahko tudi abstraktna, če je to potrebno zaradi učinkovitega zavarovanja osebnostnih pravic, ni moč slediti. Tudi v tem primeru zgolj obstoj upravičenega (pravno legitimnega) cilja sredstvu, ki ni (pravno) utemeljeno oziroma ustrezno, te njegove bistvene karakteristike ne more spremeniti oziroma jo narediti za (pravno) nerelevantno.

7. Da je uveljavljena prepoved preširoka, jasno izhaja tudi iz povzemanja njene vsebine s strani pritožbe, ki ob tem določenim pojmom doda razlago („konkretizacijo)“, ki iz same zahteve ne izhaja.⁷ Tudi to naknadno pritožbeno opredeljevanje „točnega“ pomena posameznim besedam očitno izkazuje pravilnost izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje. Tožniki resda niso predlagali vseobsegajoče prepovedi objavljanja podatkov iz njihovega življenja (kot to navajajo v pritožbi), a so postavili predlog z zahtevo, ki je bistveno premalo jasna (konkretna).⁸ Pojasnjevanje, da ne morejo vnaprej predvideti, kaj točno bo toženka o njih objavila v bodoče, pa je v tem oziru nebistveno. Zatrjevana okoliščina namreč ne more predstavljati sprejemljivega opravičila za podajo presplošnega oziroma premalo jasnega predloga, ugoditev kateremu bi (glej predhodno točko obrazložitve te odločbe) lahko nedvomno pomenila pomembno omejitev toženkine pravice do svobodnega izražanja (in informiranja).

8. Tožniki ne uspejo izpodbiti niti zaključka sodišča prve stopnje (glej 18. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa), da svoje bojazni o tem, da bo toženka o njih poročala vse do izdaje pravnomočne sodbe odločbe, niso uspeli izkazati. Posredno podana pritožbena trditev, da bo toženka ponovno poročala na takšen način, ko bo postala tema spet medijsko aktualna (npr. v času sojenja tretje tožniku), je ne le nova (prvi odstavek 337. člena ZPP⁹ v zvezi s 15. členom ZIZ¹⁰), ampak hkrati tudi presplošna¹¹ in neizkazana. Zgolj omenjanje, da naj bi jo dokazoval obstoj treh (spornih) člankov iz meseca januarja in februarja letos, v to ne prepriča.

9. Pritožbeno nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine toženki izrečene (točneje zagrožene) denarne kazni temelji na pojasnjevanju, zakaj je ta zaradi njenega letnega dobička prenizka in zakaj ima slednja ob (tako) nizkih denarnih kaznih dobiček in korist. Vendar pa to (obširno) pojasnjevanje v celoti predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar ga ni moč upoštevati.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni (upoštevni) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

11. V skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Slednje pomeni, da bo o stroških pritožbenega postopka (ki so odvisni od uspeha v pravdi) sodišče prve stopnje odločilo v končni odločbi.

-------------------------------
¹ Zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje verjetnost terjatve ni izkazana (glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).
² Saj bi to pomenilo poseg v njegovo avtorsko pravico (glej 16. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).
³ Kar je (tudi sicer) neizkazano (pritožbeno sklicevanje na tržno naravnanost medijev pa v tem oziru bistveno premalo).
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Glej 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁶ Glej Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 30.
⁷ In sicer glede objektivnega poročanja o dogodku družinskega nasilja, ki ga pritožba (dodatno) opredeljuje kot konkreten dogodek družinskega nasilja, ki je predmet spornih člankov in s katerim (v predlogu je „katerimi“) se posega v njihovo zasebnost in družinsko življenje.
⁸ In v tem smislu preširoka.
⁹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹⁰ Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Tako npr. ni konkretizirano pojasnjeno, na „kakšen način“ naj bi toženka (v bodoče) poročala.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1857/2017
• UPRS Sklep IV U 162/2019-17
• VSL sklep II Cp 3511/2014