<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep II Cp 119/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.119.2018
Evidenčna številka:VSL00015051
Datum odločbe:12.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Suzana Ivanič Lovrin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:rubež in prenos terjatve v izterjavo - cesija - izvršilno sredstvo - tiha družba - simuliran (navidezni) pravni posel - družbena pogodba - posojilna pogodba - oderuške pogodbene obresti - pogodbene obresti - pravni in ekonomski interes - stranska udeleženka - intervencijski interes - pravni interes - stranski udeleženec

Jedro

S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje.

Sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.691.635,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov. Z izpodbijanim sklepom pa je dopustilo stransko intervencijo F. Z. na strani tožeče stranke.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V tej pravdni ni stvarne legitimacije tožnika, saj je bil izdan sklep o prenosu terjatve na stransko intervenientko, to je tožnikovo mater. Sodišče je v 37. točki nerazumljivo obrazloži, zakaj ta ugovor ni utemeljen. Sodbe ni mogoče preizkusiti v tem delu. Po izdaji sklepa o prenosu na F. Z. tožnik ni več legitimiran. To potrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča v zadevah III Ips 104/2008 in II Ip 261/2013. Do prenosa terjatve na F. Z. je prišlo še pred vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka sklep o prenosu prejela decembra 2015, tožbo v tej pravdi pa marca 2016. Za isto terjatev bi tako imel toženec dva upnika iz dveh različnih pravd in šlo bi tudi za visečo pravdo oziroma litispendenco. Toženec je dal ugovor neustreznega tožbenega zahtevka, ki zajema znesek zamudnih obresti od glavnice terjatve F. Z. do tožeče stranke, kar se je nateklo od vložitve tožbe do konca glavne obravnave. Po relevančni teoriji, ko pride do spremembe zahtevka med pravdo oziroma do odtujitve pravice, mora tožeča stranka spremeniti zahtevek tako, da toži v korist pridobitelja. Za te zakonite zamudne obresti bi moral tožnik tožiti ob vložitvi tožbe do konca glavne obravnave v izpolnitev F. Z. Sodišče neutemeljeno zavrne ugovor oderuških obresti, ki so znašale 18 %. Gre za posojilne pogodbe in zakonita zamudna obrestna mera je od 1. 1. 2009 dalje ves čas nižja od 12 %. Tožeča stranka oderuških obresti ni spremenila tudi kasneje, ko je sklepala anekse. Tožeča stranka ni nič navajala, da bi izpodbijala domnevo oderuških obresti. Tudi če bi posojilo obstalo, so nična vsaj določila o preseganju obrestne mere predpisanih obresti, povečane za polovico. Sodišče meni, da je tožena stranka dala ta ugovor le pavšalno. V odgovoru na tožbo je podala jasen in konkreten ugovor o ničnih oderuških obrestih. Sicer bi to moralo paziti tudi sodišče po uradni dolžnosti. Ker sodišče ni spoštovalo ugovorov o neobstoju stvarne legitimacije, gre za kršitev pravice do enakega varstva po 22. členu Ustave. Sodišče tudi ni odgovorilo na navedbe o judikatu III Ips 104/2008. Sodišče je zmotno presodilo izvedene dokaze, zlasti zaslišanje prič in tožene stranke. Ni se opredelilo do izpovedb toženca in prič P., B., Đ. in A., ki so vsi potrdili navedbe toženca, da je tožnik vlagal denar z namenom nakupa družbe I. d.d. - v stečaju in je bil vsebovan z deležem koristi ob nadaljnji prodaji. Priča Đ. in A. sta izpovedala, da je poslovni delež toženca vseboval tudi delež tožnika in je bil zato toženčev delež 30 %. Sodišče pa se do tega ne opredeli. Zmotno meni sodišče, da se je tožnik pred izročitvijo denarja dejansko dogovarjal le s tožencem. Toženec, priča B. in P. so potrdili, da so se pred izročitvijo denarja srečali na skupnem sestanku, na katerem so tožniku predstavili vse okoliščine nakupa družbe in pogoje, pod katerimi je tožnik zagotovil finančna sredstva. Tožnik je vedel, kaj se kupuje, kako in kakšno premoženje je zajeto. Tožnik je ta sestanek zamolčal. Sodišče zmotno presodi izpovedbo priče Đ. in iztrga samo to, ko pove, da je toženec zagotovil sredstva, kako pa jih je zagotovil, pa da ne ve. Đ. je potrdil, da posojilna pogodba ne odraža prave vsebine dejanskih dogovorov. Sodišče se ne opredeli do verodostojnosti izpovedbe tožnika. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik posredno skušal prikazati, da poslovnih partnerjev ne pozna. Pet prič pa je pritrdilo tožencu, kako so bila zagotovljena sredstva in so potrdili, da posojilne pogodbe ne odražajo prave vsebine pravnega razmerja med strankami. Ker dogovori niso bili izraženi v pisni obliki, so njihove izpovedbe v delih nekoliko različne. Iz izpovedbe prič P. in B. izhaja, zakaj je tožnik predlagal, da se podpiše navidezna pogodba. Vsi trije so s tožnikom neposredno komunicirali o zagotovitvi finančnih sredstev. Sodišče ni dokazov tožene stranke ocenilo celovito, natančno in skupaj. Sodišče se je postavilo na napačno pravno stališče, da bi tožena stranka morala s stopnjo prepričanja izkazati obstoj družbene pogodbe. To je večje dokazno breme, kot je dopustno. 50. člen OZ pove dovolj. Dovolj je, da je posojilna pogodba navidezna oziroma ne odraža prave volje pogodbenikov. Ni potrebno hkrati dokazati obstoja veljavno sklenjene prikrite pogodbe. S tem je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Za podpisane posojilne pogodbe pa je sodišče uporabilo prenizek dokazni standard in verjelo predloženi listinski dokumentaciji. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpovedbo tožene stranke in pet prič. Zato denarne terjatve tožnika niso zapadle, saj bodo zapadle šele ob uspešni nadaljnji prodaji kupljenega premoženja v Srbiji. To niso visoki dokazni standardi s stopnjo prepričanja.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo proti sklepu, s katerim je sodišče dovolilo intervencijo na strani tožeče stranke. Meni, da F. Z. ni izkazala intervencijskega interesa v tej pravdi. Mogoče ima ekonomski interes, da si zagotovi premoženje, vendar to ni dovolj. Mora imeti tudi interes v pravnem razmerju in bi neugodna odločba vplivala na pravno razmerje med njima. Ti dve razmerji morata biti soodvisni. V razmerju, v katerem je F. Z. proti tožniku uvedla izvršilno postopek in je bil izdan sklep o izvršbi in sklep o prenosu terjatve, ni soodvisnosti. Gre za ločena pravna razmerja. F. Z. ni zatrjevala, na katero materialnopravno razmerje med njo in tožečo stranko bi vplivala izdaja odločbe v predmetni zadevi. Izrek sklepa je v nasprotju z obrazložitvijo.

5. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti sklepu:

7. Pritožnik zmotno meni, da F. Z. nima pravne koristi oziroma intervencijskega interesa, da se pridruži tožniku v tej pravdi. V izvršilnem postopku je upnica F. Z. proti dolžniku R. P. Z. zaradi izterjave 296.150,23 EUR pridobila sklep o prenosu zarubljene terjatve in sicer terjatve, ki je predmet te pravde do višine njene terjatve v izterjavo (priloga B6). S prenosom v izterjavo upnik pridobi procesno aktivno legitimacijo za vložitev tožbe proti dolžnikovemu dolžniku. Ker taka pravda že teče, ima F. Z. pravni interes, da se pridruži v pravdi, ki jo vodi njen dolžnik, to je R. P. Z. V primeru, da bi tožena stranka uspela dokazati, da je pogodba navidezna, bi bila lahko tudi izterjava terjatve upnice F. Z. ogrožena. Zato ima interes, da tožnik v tej pravdi zmaga. Zmotno meni pritožba, da je tožnik izgubil aktivno legitimacijo v tej pravdi do tiste višine terjatve, katero je s sklepom o prenosu zarubljene terjatve pridobila v izterjavo tudi F. Z. Rubež je procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami. Z vložitvijo tožbe na plačilo denarne obveznosti, ki jo uveljavlja od svojega dolžnika, pa R. P. Z. še ni razpolagal z zarubljeno terjatvijo, ampak šele odpira možnost, da to terjatev izterja1.

8. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da ima F. Z. pravni interes za vstop v pravdo (199. in 200. člen ZPP). Sklep je pravilno obrazložen in tudi je odločitev pravilna. Tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre le za drugačno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje, kot ga vidi pritožba. Nestrinjanje z materialnim pravom (kar je v tem primeru določba ZPP o intervenciji), ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 365. člena ZPP.

O pritožbi proti sodbi:

9. Tožena stranka je med postopkom in tudi v pritožbi uveljavljala pomanjkanje aktivne legitimacije tožnika za predmetno pravdo. Pritožnik meni, da je zaradi pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve VL 17250/2015 z dne 11. 11. 2015 na upnico, tožnikovo mater F. Z., prenehala aktivna legitimacija tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo pod točko 37 obrazložitve. Odgovor je konsistenten in materialnopravno pravilen. Zato je neutemeljen očitek pritožbe, da sodba o tem nima razlogov in da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Pritožba se sklicuje na določbe ZIZ (104 do 117). Sedež materije v zvezi s prenosom terjatve v izterjavo je določba 120. S prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik pravico zahtevati od dolžnikovega dolžnika izplačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta znesek zapadel ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljavljati pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje. V delu, ki ureja prenos v izterjavo (členi 120 do 126) ni najti določbe, ki bi utemeljila stališče pritožnika, da tožnik oziroma dolžnik ne more več izterjati od svojega dolžnika posojilo oziroma terjatev. Z rubežem in prenosom terjatev upnik dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno, če obstoji in v obsegu kot obstoji. Sklep o prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi strani. Gre za nekakšno prisilno cesijo2.

10. Pritožba opozarja na določbo III Ips 104/2008 Vrhovnega sodišča RS. Pritožniku je treba odgovoriti, da se odločba nanaša na davčno izvršbo, ko gre za rubež terjatve v davčnem postopku. Rubež je procesno dejanje v izvršilnem postopku, ki služi zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti na način, da se dolžniku prepove razpolagati z zarubljenimi terjatvami, da se onemogoči takšno dolžnikovo razpolaganje, ki bi onemogočili prednostno poplačilo davčnih obveznosti. Vendar je treba opozoriti, da cit. judikat ugotavlja, da z vložitvijo tožbe na plačilo denarne obveznosti, ki jo uveljavlja od svojega dolžnika, davčni dolžnik še ni razpolagal z zarubljeno terjatvijo. Torej tudi v tem primeru dolžnik obdrži pravico vložiti tožbo zaradi izterjave svoje terjatve, pa čeprav je v izvršilnem postopku zarubljena oziroma v ZIZ celo prenesena v izterjavo. Tako se izkaže, da judikat, katerega je citirala tožena stranka (III Ips 104/2008), ni v prid pritožnikovi argumentaciji. Ker tudi ne gre za identično zadevo, sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej odgovarjati na te navedbe. Določba 120. člena ZIZ je torej specifična in ne gre za primer odtujitve predmeta med pravdo po 190. členu ZPP. Zato tudi ni bilo treba tožeči stranki spreminjati tožbenega zahtevka v smeri, da do višine zarubljene terjatve toženec plača svojo obveznost na račun stranske intervenientke. Upnica F. Z. je obveščena o pravdi in tožnik jo je celo v pravdo povabil. S tem je izpolnil svojo dolžnost iz 123. člena ZIZ. Po sodni praksi tako dolžnik ostane primarno aktivno legitimiran za izterjavo svoje terjatve. Dolžnik in njegov upnik le pridobi možnost, da sam vloži tožbo, če je dolžnik ne bi vložil, proti dolžnikovemu dolžniku in s tem doseže poplačilo svoje terjatve. Teorija celo opozarja, da upnik lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju z dolžnikom3. Zlasti to velja za primere, ko je upnik pridobil pogojno terjatev, ki na dan glavne obravnave še ni zapadla.

11. Pritožba trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor, da so pogodbene obresti oderuške, ker znašajo 18 %. Opozarja, da je bila obrestna mere zakonitih zamudnih obresti od 1. 1. 2009 dalje nižje od 12 %. Sodišče prve stopnje je na ta ugovor odgovorilo pod točko 36 obrazložitve tako, da je ugotovilo, da je v obdobju, ko so bile sklenjene sporno posojilne pogodbe (od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2008) predpisana obrestna mera zamudnih obresti 12 % (Ur. l. RS, št. 1/07). To pa je glede na določbo 377. člena OZ bila še dopustna obrestna mera. Sodišče je še ugotovilo in tega pritožba ne prereka, da je bila tožena stranka tista, ki je iskala posojilodajalca in se z višino pogodbenih obresti ob podpisu pogodbe strinjala. Pritožbi pa je treba še odgovoriti, da (po 377. členu OZ) nobena izmed pogodbenih strank ni ne zatrjevala niti se branila v smeri, da bi tožnik izkoristil gmotno stanje dolžnika, da bi bil dolžnik nezadosti izkušen, lahkomiselen ali odvisen ali da je korist, ki jo je izgovoril zase v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti4. Toženec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje bil zaposlen v banki, bil zainteresiran za posojilo in ob sklepanju pogodbe sklenil dopustno posojilno pogodbo z dopustno pogodbeno obrestno mero. Pritožba meni, da bi pozneje stranki morali prilagoditi obrestno mero. Vendar nobena izmed pogodbenih stranki ni zatrjevala okoliščin iz 377. člena OZ. Ni mogoče slediti v pritožbi izraženemu stališču, da bi se pogodbene obrestne mere, ki so bile ob sklenitvi pogodbe dovoljene, morale avtomatično spreminjati pozneje med izvrševanjem pogodbe, če bi višina obresti padla (tako trdi pritožba). Pritožnik bi moral to uveljavljati med izvajanjem pogodbe oziroma takrat, ko se je obrestna mera spremenila in zatrjevati, da zaradi težkega gmotnega stanja dolžnika tega bremena ne zmore več. Gre za kreditno pogodbo med dvema fizičnima osebama, podpisala sta jo kot poslovneža in zato takšen ugovor v tožbi na izpolnitev pogodbe, ne more biti relevanten v danih okoliščinah.

12. Pritožba nadalje uveljavlja kršitev temeljnih pravic iz 22. člena Ustave RS. Meni, da ker sodišče ni odgovorilo na po stališču pritožbe relevantne navedbe, tega ni argumentiralo in gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic. Katere navedbe so relevantne, pove materialno pravo. Sodišče prve stopnje mora odgovoriti na navedbe strank, ki jih šteje za sestavni del zakonskega dejanskega stanu tistega predpisa, ki je pravna podlaga za rešitev tega spora. Nato opravi primerjavo opravljenega dokaznega postopka in ugotavlja ter argumentira, zakaj šteje, da je izpolnjen zakonski dejanski stan v primerjavi z rezultati dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, kaj šteje za pravno odločilno dejstvo v konkretnem sporu in o ugovoru tožene stranke v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi, odpravilo. Samo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej odgovarjalo na sklicevanje pritožnika na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 104/2008, v danih okoliščinah, ko ta odločba ni relevantna za toženčev primer, ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. Pritožbeno sodišče pa je pojasnilo v odgovoru na pritožbene navedbe, da ta odločba ne potrdi tistega, kar tožnik navaja v zvezi z ugovorom aktivne legitimacije tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je na ugovor o aktivni legitimaciji odgovorilo. Zato ni podana uveljavljena kršitev ustavne pravice.

13. Bistvo obrambe tožene stranke proti zahtevku tožeče stranke, ki zahteva izpolnitev posojilne pogodbe je, da je pogodba nična. Tožena stranka ves čas trdi, da zapisana pogodba ne predstavlja prave volje pogodbenih strank, ampak da je tožnik, toženec in poslovni partnerji A. , P., B. in Đ. sklenili družbeno pogodbo za ustanovitev družbe A. d.o.o. za nakup gospodarske družbe I. d.d. v Srbiji ter da je bil tožnik na lastno željo tihi družbenik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da bi šlo za ustanovitev tihe družbe oziroma da posojilna pogodba prikriva drugo pravno razmerje. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje prestrogo obravnavalo ugovor tožene stranke in da ni treba po 50. členu OZ dokazati vseh elementov druge pogodbe, ki jo je prva pogodba prikrila. Vendar je treba odgovoriti pritožniku, da mora dokazati svoje trditve v pravdi in obramba tožene stranke je bila, da je bila navidezna posojilna pogodba sklenjena zato, da se prikrije tožnikov položaj v tihi družbi zaradi nakupa družbe I. d.d. v Srbiji. Ugovarjala je, da je tožnik bil udeležen kot tihi družbenik in da je bil njegov dobiček skrit v deležu tožene stranke kot imetnika poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. V času, ko je bila sklenjena posojilna pogodba, je ZGD še poznal določbe o tihi družbi (158. člen in naslednji ZGD, vse do spremembe v Uradnem listu RS, št. 57/2012). Vendar je treba opozoriti, da je tedanji ZGD določal v 158. členu, da tiha družba nastane s pogodbo, na podlagi katere tihi družbenik s premoženjskim vložkom v podjetje koga drugega pridobi pravico do udeležbe pri njegovem dobičku. To, kar je dokazala tožena stranka, pa ni vložitev premoženjskega vložka v družbo in gospodarski subjekt ni bil nosilec tihe družbe, zato tudi ni mogla nastati zatrjevana pogodbena obveznost, ki je povezana z domnevnim tožnikovim deležem kapitala v neobstoječi tihi družbi (primerjaj razloge sodbe II Ips 327/2013).

14. Pač pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožniku uspelo dokazati, da so se res pogovarjali najprej kot poslovni partnerji, nato pa si je tožnik premislil in le zagotovil posojilo tožencu. Pravilno sklepa sodišče tudi na podlagi izpovedbe prič P., B., Đ., A. in toženca, da ni prišlo do dogovora s tožnikom o ustanovitvi tihe družbe. Priče so predvsem povedale, kaj so izvedele od toženca. Sodišče ni trgalo posameznih besed zaslišanih prič, kot zmotno meni pritožba. Sodišče je v točki 16 do 19 ocenilo posamezne izpovedbe prič in nato naredilo sklep, da je bil tožnik seznanjen s poslom, posodil denar toženi stranki in vedel, da bo ta denar toženec porabil za nakup družbe I. d.d. Vendar to še ni dovolj za sklep, da je njuna pogodba nična. Sodišče ocenjuje izpovedbe prič kot premalo konkretne in neprepričljive glede zatrjevanih dogovorov s strani tožene stranke. Tako je priča Đ. izpovedala, da ve, da je denar zagotovil toženec, ni pa vedel povedati, kako je to zagotovil. Res so bili vsi skupaj na sestankih in tudi tožeči stranki predstavili posel glede nakupa družbe I. d.d. v stečaju, vendar je bil tožnik prisoten zato, ker je imel denar. Sodišče je sledilo izpovedbi tožnika, da se ni dogovarjal z zatrjevanimi poslovnimi partnerji tako, da postane družbenik gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo v Srbiji, ki bo nato izvedla nakup družbe I. d.d. v stečaju. Priča B. je izpovedal, da je tožnik želel imeti posojilno pogodbo samo s tožencem. Izrecno je tudi poudaril, da tožnik ni želel biti družbenik v družbah.

15. Tudi pritožnik sam opozarja, da so nekatere izpovedbe prič nejasne in nimajo neposrednih zaključkov (na primer pritožbene navedbe o izpovedbi priče A.). Pritožba sicer to pripiše oddaljenosti časa. Vendar ali je bil tožnik tihi družbenik v družbi A. d.o.o., ki je bila ustanovljena zato, da se kupi družba I. d.d. - v stečaju, ni nekaj nepomembnega, kar lahko človek pozabi. Res je, kar trdi pritožba, da je priča V. Đ. govoril, da je bil seznanjen, da bo tožnik tihi družbenik. Vendar priča ni izpovedala tako, da bi lahko sklepali, da je bila takšna pogodba dejansko sklenjena. Če so se srečali na skupnem sestanku in tožniku predstavili okoliščine nakupa družbe I. d.d. - v stečaju, še ne pomeni, da je bila sklenjena družbena pogodba za družbo A. d.o.o. Dejstvo, da je tožnik vedel, kam bo toženec plasiral denar, še ne pomeni, da ni šlo za posojilno pogodbo. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Pritožba iztrga iz izpovedb prič določene stavke in skuša prikazati, da so bili vsi na sestanku prisotni in se pogovarjali o tem, da naj bi se v toženčevem deležu skrival delež tožnika in da je zato šlo za dogovor o tihi družbi. Vendar sodišče prve stopnje pravilno oceni, da je toženec pričam povedal določena dejstva, da niso bili vsi na skupnem sestanku in sklenili družbeno pogodbo o ustanovitvi družbe, v kateri bi bil tožnik tihi družbenik. Kaj takega iz izpovedb ni mogoče razbrati, zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Samo vedenje, kam bo toženec naložil prejeti denar, še ne pomeni, da je posojilna pogodba navidezna.

16. Pritožba meni, da sodišče ni ovrednotilo verodostojnosti izpovedbe tožnika. Meni, da je tožnik najprej trdil, da poslovnih partnerjev skorajda ne pozna. Pri tem spregleda, da je v pripravljalni vlogi tožeča stranka navajala, da nikogar v družbi A. d.o.o. ne pozna in se ni telefonsko pogovarjal ali dopisoval. Nato pa je bil zaslišan kot stranka in pojasnil, kako so se sestajali in koga pozna. Vendar gre za posamezne družbenike in ne za družbo A. d.o.o. kot tako. Sam zapis v pripravljalnem spisu zato še ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče ni sledilo izpovedbi toženca, da naj bi tožnik sam predlagal in vedel, da podpisuje navidezne posojilne pogodbe. Tudi iz izpovedb prič ne izhaja, da naj bi tožnik želel skleniti navidezno posojilno pogodbo in biti družbenik v družbi A. d.o.o. Po določbi 50. člena OZ res toženi stranki ni treba dokazati obstoja (navidezne) zatrjevane družbene pogodbe. Vendar mora dokazati svoja pravnorelevantna dejstva v zvezi z obrambo, ko se na zahtevek na izpolnitev posojilne pogodbe odziva z ugovorom ničnosti po 50. členu OZ. Navedbe tožene stranke so bile konkretne, vendar jih ni uspela dokazati. Na drugi strani pa je tožeča stranka s svojo izpovedbo prepričala sodišče in tudi predložila pisno posojilno pogodbo z aneksi. Pravilno je sodišče tudi ovrednotilo dejstvo, da je toženec bil zaposlen v banki in ni bil laik glede sklepanja posojilne pogodbe. Samo dejstvo, da je tekel pogovor v smeri, da bi bil tudi tožnik družbenik družbe, pa se je nato premislil in le posodil tožencu denar, pa ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje.

17. Pritožbi je treba še odgovoriti, da spregleda tiste ugotovitve sodišča prve stopnje, ko potrjujejo tožnikove navedbe. Tako je toženec v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki je potekal proti tožniku, podal izjavo o nakazilih, ki jih je prejel od tožnika in potrdil, da gre za izplačilo zneskov posojilne pogodbe. Toženec je sicer navajal, da je šlo za uslugo tožniku. Vendar je toliko bolj presenetljivo dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje kot nesporno, da je toženec tožniku vrnil 76.000,00 EUR prejetega posojila. To pomeni, da se je toženec trudil poravnati posojilo in to je tudi smiselno potrdil priča J. A. Če je nakup družbe v stečaju bil finančno zgrešen in če bi bil tožnik družbenik, ne bi toženec plačal 76.000,00 EUR tožniku, ampak bi vsi nosili breme izgube. Vsa ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo in sklepalo, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.

18. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, dokazna ocena in argumentacija so skladni, zato niso podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ne kršitev temeljne pravice iz 22. člena Ustave.

19. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 156. členom. Pritožnik s pritožbama ni uspel, navedbe iz odgovora na tožbo pa so povzemanje ugotovitev sodišča prve stopnje in torej niso pripomogle k rešitvi te zadeve. Odločitev pritožbenega sodišča o pritožbi proti sodbi temelji na 353. členu ZPP.

-------------------------------
1 Primerjaj razloge sodbe III Ips 104/2008 Vrhovnega sodišča RS.
2 Primerjaj odločbo VSL II Ip 3698/2015, I Ip 697/2016.
3 Primerjaj Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, 1. knjiga, Narodne novine, stran 533 in naslednje.
4 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 289/2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 50, 377
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 120, 123, 125, 127
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 199, 200
Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 158

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzNjI4