VSL Sodba II Cp 2912/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS in vseh nespornih okoliščin primera presodilo, da je najbolj primerno in ustrezno nadomestilo za sporno obdobje tâko, kot ga je toženka plačevala tožniku pred odpovedjo pogodbe, torej v skladu z njo, to pa je 3,85 % od ustvarjenega prihodka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v tč. II izreka odločbe prisojeni znesek zniža na 14.041,89 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi od toženke zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za radiodifuzno oddajanje glasbenih del, za katere kolektivno zastopa avtorje, za leto 2008 in 2009.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 41.031,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo, kot tudi zahtevek za posredovanje seznamov vseh uporabljenih glasbenih del za leto 2008 in 2009 ter tožniku naložilo, da toženki plača 3403,14 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z obrestmi.

3. Toženka vlaga pritožbo zoper tč. II. (ugodilni del sodbe), in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev tega dela sodbe oz. spremembo ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni očitek pritožbe je nasprotovanje uporabi Tarife 2007, ki po mnenju pritožnice ni veljavna, pri čemer se sklicuje na sodbo VS RS 160/2011 in sodbo Sodišča EU C 395/87, po kateri imajo tarife kolektivnih organizacij, ki so znatno višje od tarif v drugih državah članicah, znake zlorabe prevladujočega položaja. Omenja tudi zadevo C-523/07, iz obeh sodb SEU pa naj bi sledilo, da so lahko razlike med tarifami le iz objektivnih razlogov. Nato še podrobneje utemeljuje, zakaj Tarifa 2007 ni veljavna (sprejeta je bila nezakonito) in nima učinka skupnega sporazuma. Po mnenju pritožbe tudi ne more biti uporabljiva, ker določa plačilo 7 % nadomestila od prihodkov, primerljive države pa imajo tarifo v višini 2,57 %. Opozarja, da tožnik od RTV zahteva le 1,37 %, sama se je zavzemala za 3,85 %, kot je bilo to v njuni pogodbi. Opozarja na neenotno prakso tukajšnjega pritožbenega sodišča in delno povzema tiste odločbe, ki so zavračale uporabo Tarife 2007.

4. Na pritožbo je tožnik odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter opredeljuje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Meni, da si pritožnica napačno razlaga pravo, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 325/2016.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka (katere naj bi, pritožba niti ne pove), pravilno in v zadostni meri je ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva (katerih naj ne bi, pritožba tudi ne pove), glede na najnovejša stališča Vrhovnega sodišča RS pa delno napačno uporabilo materialno pravo.

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik pogodbo, po kateri mu je toženka plačevala za avtorske pravice na glasbenih delih, 27. 10. 2007 odpovedal in je v l. 2008 in l. 2009 toženka tako glasbo priobčala brez pogodbene podlage. Nesporno je za l. 2008 toženka tožniku plačala 6383,27 EUR, za l. 2009 pa 1953 EUR. Sporno je, koliko je bila dolžna plačati oz. po katerem predpisu, če je ta obstajal oz. po katerih kriterijih, če ni.

8. V sodni praksi je že razčiščeno vprašanje, da Tarifa iz l. 2007 ni bila sprejeta po ustreznem postopku, zato ni bila veljavna in tudi ni predstavljala veljavnega skupnega sporazuma. Vrhovno sodišče je v judikatu II Ips 325/2016 jasno in izrecno potrdilo obstoj pravne praznine glede (cene) pravic radiodifuznega oddajanja glasbenih del. Ob tem pa je navedlo, da pa lahko (Tarifa 2007) vendarle predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B.

9. Prvostopenjsko sodišče je temu sledilo in izračunalo znesek nadomestila po kriterijih iz te Tarife, ki temelji na tem, da se plača avtorsko nadomestilo v višini 10 % od prihodkov, če uporabnik 100 % danega časa uporablja glasbena dela. Kot nesporno je ugotovilo, da je toženka glasbo uporabljala 70 % časa, in da je imela v letu 2008 303.155 EUR dohodkov, v letu 2009 pa 278.096 EUR. Od obeh zneskov je sodišče prve stopnje izračunalo 7 %, nato pa temu prištelo še obresti.

10. Vendar pa je Vrhovno sodišče svoje stališče iz sklepa II Ips 325/2016 nadgradilo, najprej v sodbi II Ips 43/2018 z dne 9. aprila 2018, potem pa enaka stališča ponovilo še v zadevi II Ips 219/2018 z dne 18. aprila ter vseh kasnejših. To stališče pa je, da je treba upoštevati dejanska dolgotrajna pogodbena razmerja, čeprav so pretekla. Vrhovno sodišče nalaga sodiščem, da praznino zapolnijo, daje pa tudi smernice oz. zgled, kako: „Zaradi uveljavljenega načela odplačnosti v avtorskem pravu namreč sodišče zahtevka zgolj zaradi neobstoja veljavne tarife ne sme zavrniti, temveč mora odločiti o višini tarife za konkreten primer. Pri tem ima zaradi narave stvari široko polje proste presoje, lahko uporabi tudi pravno literaturo, podatke iz primerljivih razmerij v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic.“¹ V konkretnih primerih² se je Vrhovno sodišče „[...] moralo zateči k uporabi določene miselne poti za izračun primerne tarife, katere končni rezultat ustreza zbranemu procesnemu gradivu in v spornem obdobju uveljavljenim razmerjem pri kolektivnem upravljanju pravic. Pri tem se je zavedalo, da sicer lahko obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da bi posamezne postavke, ki jih je uporabilo, lahko tudi nekoliko variirale.“

11. Ob teh splošnih in širokih izhodiščih oz. navodilih VS RS je pritožbeno sodišče upoštevalo še napotek VS RS iz sklepa II Ips 325/2016, da se plačilo nadomestilo določi ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Te določbe se glasijo: „(3. odst.) Podlaga za izračun višine nadomestila je denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. (4. odst.) Pri določanju višine nadomestila se upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika. (5. odst.) Za oceno denarne koristi se praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije. Če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije.“ Nadalje je pritožbeno sodišče upoštevalo nesporno dejstvo, da je v letu 2007 odpovedana pogodba med pravdnima strankama določala višino nadomestila v višini 3,85 % od prihodkov.

12. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju navedenih stališč VS RS in vseh nespornih okoliščin primera presodilo, da je najbolj primerno in ustrezno nadomestilo za sporno obdobje tâko, kot ga je toženka plačevala tožniku pred odpovedjo pogodbe, torej v skladu z njo, to pa je 3,85 % od ustvarjenega prihodka.

13. Vsota ugotovljenih (in s pritožbo neizpodbijanih) prihodkov v l. 2008 in 2009 je 581.251,00 EUR, 3,85 % od tega je 22.378,16 EUR. Od tega je treba odšteti že plačano, torej 6383,27 EUR in 1953 EUR, kar pomeni, da je toženka dolžna še 14.041,89 EUR.

14. Pritožbeno zavzemanje, da bi bila toženka dolžna kvečjemu 1,37 %, kolikor je tožnik zahteval od RTV, je brez podlage in je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (na str. 14 in 15 svoje sodbe), namreč da gre za individualna sporna razmerja, v katerih so stranke upoštevajoč specifiko uporabnika v pogajanjih dosegle sodno poravnavo, ki velja le zanju, inter partes. Nadomestilo v višini 3,85 % tudi ne odstopa tako bistveno od nadomestil v drugih državah članicah EU, ki jih kot primerljive zatrjuje (čeravno ne konkretno imenuje) pritožnica (2,57 %).

15. Materialnopravno napačno je pa sodišče prve stopnje ugotovljenemu znesku dolžnega nadomestila prištelo še zakonske zamudne obresti, natekle do vložitve tožbe. Procesne obresti gredo upniku po 1. odst. 375. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) le v primeru zapadlih in neplačanih obresti. Za obresti v konkretnem primeru ni mogoče reči, da so zapadle, saj niso bile še niti dogovorjene niti določene. Obresti gredo tožniku po splošnem pravilu 1. odst. 299. čl. OZ, torej od vložitve tožbe dalje.

16. Po povedanem je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek nadomestila ustrezno znižalo, sicer pa je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

17. Ker je pritožnica s pritožbo delno uspela, je na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------
¹ Tč. 45 in 46 sodbe II Ips 43/2018 in 40 in 41. sodbe VS RS II Ips 219/2017.
² II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 325/2016
• VSL Sklep II Cp 2566/2017
• VSL Sodba II Cp 2577/2018