VSL Sklep Cst 422/2018

Jedro

V skladu s 3. točko devetega odstavka 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 226. člena ZFPPIPP je za razčlenjenost stroškov, ki dejansko omogoča preizkus tako upniku kot višjemu sodišču, potrebno, da so posamezni stroški, ki naj bi bremenili posebno stečajno maso na podlagi 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, razčlenjeni po vrstah stroškov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v 1. točki izreka, v 2. točki izreka pa se razveljavi glede delitve sklopa 1 ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor upnika – pritožnika in (2.) odločilo, da se razdelitev posebne razdelitvene mase opravi na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 6. 7. 2018, ki je sestavni del izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik, ki bo poplačan v sklopu 1, pravočasno pritožil. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da se pritožuje zgolj v delu, ki se nanaša nanj, ne pa tudi zoper delitev po sklopu 2. Navaja, da stališče sodišča prve stopnje, da ga bremeni delež vseh stroškov stečajnega postopka, ni pravilno in je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. Sorazmerni del katerih stroškov se poravna iz posebne stečajne mase, je v zakonu določno naštet, drugih stroškov med te stroške ni mogoče šteti. Posebne stečajne mase ni dovoljeno bremeniti za stroške preizkusa terjatev. O ugovornih navedbah, tudi glede tega, da upnik ne more preizkusiti, kateri del stroškov odpade na unovčenje te posebne stečajne mase, se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Ni tudi razumljiv zaključek, da je stečajni upravitelj "podal specifikacijo stroškov, kot to določa čl. 371/9 tč. 3 ZFPPIPP, saj je določno navedel vse vrste stroškov, kot jih določa čl. 226/4 ZFPPIPP, zato ugovor ni utemeljen". Ob delitvi po končnem načrtu razdelitve z dne 21. 12. 2015 je realizirana vrednost predstavljala 14,177 % deleža posebnih stečajnih mas, sorazmerni del stroškov pa je znašal 4.663,01 EUR. Delež stečajne mase po sedanjem sklopu 1 pa znaša 11,369 %, delež stroškov pa 5.077,89. Vendar pa upnik ne more preizkusiti, na kaj se nanaša sorazmerni del drugih stroškov.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil in se z njo ne strinja. Upnik namreč v smislu vrstnega reda poplačila postavlja poplačevanje upnikov v stečajnem postopku v prednostni položaj glede na poplačilo določenih stroškov. V obravnavani zadevi pa splošne stečajne mase sploh ni, zato vsi stroški tega postopka predstavljajo stroške končanja stečajnega postopka. Upravitelj namreč mora izvesti vsa opravila, ki mu jih nalaga zakon, stroške teh opravil pa mora plačati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede na pritožbene navedbe so za pritožnika sporni stroški v znesku 5.077,89 EUR, torej stroški, ki so v načrtu razdelitve opredeljeni kot sorazmerni del drugih stroškov – nagrada za preizkus terjatev, sodne takse, računovodske in administrativne storitve, bančni stroški itd, torej stroški, ki naj bi predstavljali stroške arhiviranja in druge stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka iz 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP.

6. Iz specifikacije, kot je bila podana v načrtu razdelitve in nato še v končnem načrtu razdelitve glede spornega dela stroškov, tudi višje sodišče ne more razbrati, kolikšen je celoten znesek posameznih stroškov, ki naj bi v deležu bremenili posebno stečajno maso po sklopu 1, in kolikšen je nato znesek deleža teh stroškov. Specifikacija, ki jo je upravitelj podal šele v izjavi o pritožbi, na odločanje sodišča prve stopnje niti ni mogla vplivati, prav tako izjava o upraviteljevih navedbah ni bila omogočena pritožniku, saj je bila podana šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Pritožbene navedbe so v tem delu tako utemeljene. V skladu s 3. točko devetega odstavka 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 226. člena ZFPPIPP je za razčlenjenost stroškov, ki dejansko omogoča preizkus tako upniku kot višjemu sodišču, potrebno, da so posamezni stroški, ki naj bi bremenili posebno stečajno maso na podlagi 3. alineje 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, razčlenjeni po vrstah stroškov.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa prišlo samo s sabo v nasprotje, ko najprej trdi, da nagrada za preizkus terjatev, sodne takse, administrativne storitve ter bančni stroški „niso zajeti v čl. 226/4 tč. 5 ZFPPIPP“, še v istem stavku pa trdi, da je to določbo treba uporabiti glede na neobstoj splošne mase. Zakaj pa naj bi navedeni stroški predstavljali stroške v zvezi s končanjem stečajnega postopka, pa sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo.

8. Ker je tako izpodbijani sklep (skupaj s končnim načrtom razdelitve) obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ga je višje sodišče glede sklopa 1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi z odločitvijo strankam odvzelo pravico do pritožbe, izpodbijani sklep in načrta razdelitve pa tudi ne vsebujejo zadostne specifikacije stroškov in sklep sodišča ne vsebuje nobenih razlogov za stališče, da gre pri tem za stroške končanja stečajnega postopka.

9. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upravitelja pozove k dopolnitvi načrta razdelitve, zoper katerega je treba upnikom ponovno omogočiti pravico do ugovora. V novem sklepu o razdelitvi pa mora sodišče prve stopnje tudi konkretizirano razložiti, kateri stroški in zakaj predstavljajo stroške končanja stečajnega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 63/2019
• VSL sklep Cst 109/2022
• VSL Sklep Cst 479/2019