VSL Sodba II Cp 453/2018

Jedro

Pritožnik je bil poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je poškodbi levega kolena in palca desnice, in sicer na levem kolenu raztrganino sprednje križne vezi, delno raztrganino notranje kolateralne vezi in delno raztrganino zadnje križne vezi, na desni roki pa zvin sklepa.

Tožnik je za poškodbo, ki jo je mogoče uvrstiti v III. kategorijo glede na Fischerjevo razvrstitev intenzivnosti poškodb (srednje hudi primeri), prejel 25,6 povprečnih plač. Ob primerjavi odškodninskih primerov, se pokaže, da tožniku prisojena odškodnina ni previsoka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku razliko odškodnine v znesku 25.090,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2013 do plačila. V presežku za 6.280,25 EUR s pripadajočimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku 2.003,28 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje glede prisojene odškodnine nad 13.090,17 EUR ter predlaga, da se zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da pritožbeno sodišče odškodnino zniža za 12.000,00 EUR ter ustrezno spremeni tudi izrek sodbe o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na oceno izvedenca medicinske stroke o trajanju in jakosti tožnikovih telesnih bolečin, tudi ob upoštevanju številnih fizikalnih terapij ter drugih nevšečnosti, odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati 6.000,00 EUR. Ugotovljene funkcionalne posledice poškodbe kolenskih vezi pri tožniku nesporno predstavljajo zanj zmanjšanje življenjskih aktivnosti, vendar očitno še vedno lahko izvaja veliko večino običajnih aktivnosti in je le pri posameznih udejstvovanjih, ki jih povprečni človek izvaja le občasno, pomembnejše oviran ali pa jih sploh ne zmore več. Zato je odmerjena odškodnina pretirana in neskladna z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih poškodb. Ob upoštevanju vseh posledic, ki jih navaja izvedenec medicinske stroke, primerna satisfakcija zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smela presegati 10.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna in nasprotuje pritožbenim navedbam o zmotni uporabi materialnega prava. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik je bil 26. 1. 2012 poškodovan v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Utrpel je poškodbi levega kolena in palca desnice, in sicer na levem kolenu raztrganino sprednje križne vezi, delno raztrganino notranje kolateralne vezi in delno raztrganino zadnje križne vezi, na desni roki pa zvin sklepa. Tožena stranka priznava pravni temelj svoje odškodninske odgovornosti, med strankama tudi ni sporen obseg tožnikove škode. Tožena stranka v pritožbi očita sodbi le napačno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker meni, da je prisojena odškodnina za navedeni vrsti škode pretirana in neskladna z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih poškodb kolena. Posameznih primerov iz sodne prakse, ki naj bi kazali na takšno neskladje, pritožba ne omenja.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 8.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 20.000,00 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za strah 1.500,00 EUR, ki v pritožbenem postopku ni sporna, 29500,00 EUR, kar je preračunano na čas izdaje sodbe 25,6 povprečnih neto plač.

7. Pri odločanju o višini odškodnine je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Obligacijski zakonik (OZ) v 179. členu določa, da pripada oškodovancu med ostalim za pretrpljene telesne bolečine in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravična denarna odškodnina, pri čemer je višina odškodnine odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8. Prvostopenjsko sodišče je ob pomoči izvedenca medicinske stroke v celoti in pravilno ugotovilo ter utemeljilo vse okoliščine, ki se nanašajo na subjektivni kriterij pri odmeri odškodnine (individualizacija višine odškodnine glede na konkretnega oškodovanca). Pravilno pa je upoštevalo tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki se odraža v skladnosti sodne prakse v podobnih primerih. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ni previsoka, saj je treba poleg trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, ki jih je natančno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe, upoštevati tudi številne neugodnosti, ki jih je tožnik trpel tekom zdravljenja, med ostalim predvsem dvakratna hospitalizacija z operacijskim posegom. Obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti je, glede na starost tožnika ob poškodbi (38 let), po oceni pritožbenega sodišča prav tako pravilno ovrednoten in ni mogoče slediti pritožbi, da naj bi bil tožnik pomembneje oviran le pri tistih posameznih aktivnostih, ki jih povprečni človek izvaja le občasno. Po ugotovitvah izvedenca tožnik ni zgolj pomembno oviran oziroma se ne more ukvarjati rekreativno z določenimi športnimi aktivnostmi, ampak je oviran tudi pri teku, skokih, hoji po neravnem terenu, stopnicah in lestvah, kar niso tako nevsakdanje aktivnosti. Posledice omejene gibljivosti levega kolena pa se kažejo tudi pri hoji (šepanje in uporabe ortoze). Ob primerjavi prisojenih odškodnin za nepremoženjsko škodo v primerih iz sodne prakse se pokaže, da tožniku prisojena odškodnina ni pretirano visoka. Tožnik je za poškodbo, ki jo je mogoče uvrstiti v III. kategorijo glede na Fischerjevo razvrstitev intenzivnosti poškodb (srednje hudi primeri), prejel 25,6 povprečnih plač. Ob primerjavi odškodninskih primerov, kjer so sodišča oškodovancem prisojala odškodnino za podobne poškodbe, se pokaže, da tožniku prisojena odškodnina nikakor ni previsoka.¹

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. ter 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške, enako tudi tožeča stranka, saj stroški za sestavo odgovora na pritožbo glede na vsebino te vloge niso potrebni stroški postopka.

-------------------------------
¹ Od 26 do 29 povprečnih neto plač, torej več kot znaša tožnikova odškodnina, je bilo oškodovancem prisojeno v sledečih primerljivih odškodninskih primerih: VS RS II Ips 375/2001, II Ips 363/2001, II Ips 275/2004, II Ips 756/2005, II Ips 570/2006, II Ips 802/2009.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1905/2019
• VSL Sodba II Cp 1371/2018
• VSL sodba II Cp 1401/2009