VSL Sodba I Cp 1328/2018

Jedro

Okoliščina, da naj bi tožniku o imenu in priimku napadalca povedali prijatelji, ki niso bili na kraju škodnega dogodka, sama za sebe resničnosti njegove izjave ne izključuje. Razen očividcev (neposrednih prič) poznamo tudi posredne priče, torej priče, ki so o nekem dogajanju izvedele od drugih. Tudi sicer je to zgolj ena izmed okoliščin, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje in krog katerih skupaj utemeljuje sprejeto odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 1. 2018:

- odločilo, da je dolžan toženec tožniku v petnajstih dneh plačati znesek 12.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila (točka I izreka),

- tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2013 dalje do plačila ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 850,00 EUR od 7. 4. 2012 do 19. 11. 2013 (točka II izreka),

- odločilo, da je dolžan toženec tožniku v petnajstih dneh plačati stroške postopka v višini 1.534,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo v I. in III. točki izreka se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Navaja, kaj naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo. Poudarja, da so zaključki sodišča neutemeljeni, predvsem pa v nasprotju z izvedenimi dokazi. O tem, ali je toženec zavrnil srečanje s tožnikom, lahko izpovesta le on sam in priča A. A., ki sta bila v razgovoru udeležena. Oba sta jasno izpovedala, da je toženec zavrnil srečanje po spremembi lokacije. Sodišče ne poda nobenega razloga o tem, zakaj ne bi sprejelo toženčeve izpovedi in priče v tem delu, saj sta bili le-ti skladni. Povsem jasno in življenjsko naj bi bilo, da si posamezniki v izrečenem stavku bolj zapomnijo kletvice, zaradi česar ni nič nenavadnega, da sta se tako toženec kot priča spomnila le takšnih besed. Ob tem pritožnik opozarja, da se negativnih dejstev ne more dokazovati in je tako dokazno breme o obstoju nekega dejstva na strani stranke, ki tovrstno dejstvo zatrjuje. Izpostavlja, da tožnik sam ni vedel, kako in na kakšen način je prišel do podatka, da je bil toženec na kraju škodnega dogodka. V sam opis prodajalca, to je, da je visok in močnejše postave, spada visok odstotek moške populacije. Sama informacija, da se je toženec dogovarjal za srečanje s tožnikom, pa ne omogoča zadostne verjetnosti za zaključek, da je bil toženec napadalec, sploh upoštevaje dejstvo, da se slednji srečanja sploh ni udeležil. Tudi obrazložitev, da se tožnik po samem dogodku ni spomnil, kdo naj bi ga napadel, ker naj bi bil hudo poškodovan in naj bi večkrat izgubil zavest tudi po napadu, ne vzdrži resne presoje upoštevajoč dejstvo, da je sam izpovedal, da se je po dogodku z vozilom odpeljal do prijatelja, kar kaže na to, da je bil priseben. Zato ni nobenega razloga, da se napadalca ne bi spomnil. Ker neposredno po škodnem dogodku ni prišel do zaključka, da naj bi ga napadla znana oseba, ni logično, da bi se kaj takega spomnil šele mesec dni po tem. Vse to kaže na to, da je okrivil toženca za škodni dogodek zgolj na podlagi neutemeljenih informacij svojih prijateljev in ne na podlagi samega spomina. Zaključki sodišča, da naj bi toženec napadel tožnika, so zato neutemeljeni in nimajo podlage v dejanskem stanju. Glede višine odškodnine toženec opozarja na dejstvo, da je sodišče glede pretrpljenih telesnih bolečin ugotovilo, da izvedenec v svojem mnenju ni v celoti potrdil tožnikovih trditev zlasti glede časa trajanja hudih telesnih poškodb¹, kot tudi časa trajanja srednjih in lažjih bolečin. Vendar je sodišče tožniku iz tega naslova v celoti priznalo vtoževano škodo, in sicer v višini 6.000,00 EUR. V zvezi z škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče pravilno povzame tožnikovo izpoved, da z izjemo ščitničnih težav drugih težav nima. Čeprav je izvedenec izključil vzročno zvezo med boleznijo ščitnice in samim škodnim dogodkom, je tožniku iz tega naslova nato kljub temu prisodilo 2.000,00 EUR odškodnine. Sodišče je spregledalo, da je bila odškodnina za lažje telesne bolečine zajeta že v naslovu pretrpljenih telesnih bolečin, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati tudi pri odškodnini zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi odškodnina prisojena za strah naj bi bila pretirana. Glede odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice pritožba izpostavlja, da tožnik v zvezi z zatrjevano škodo niti ni imel trditvene podlage. Prav tako pa je bila tožnikova izpoved v tem delu skopa, kot to ugotavlja sodišče samo. Sam pretep še ne utemeljuje odškodnine za poseg v osebnostno pravico, temveč mora biti ta poseg zatrjevan in izkazan, do česar v konkretnem primeru ni prišlo. Ne strinja se niti z odškodnino iz naslova materialne škode, saj naj bi bila neizkazana. Ne glede na izrecen ugovor tožene stranke, je dolžno sodišče po uradni dolžnosti samo presoditi obstoj določene škode, ki v konkretnem primeru ni bila izkazana. Tožnik je pavšalno zahteval povrnitev materialne škode v višini 500,00 EUR. Ni pa z ničemer izkazal, kako je prišel do vtoževanega zneska. Pritožba ugovarja tudi priznanim stroškom v višini 598,50 EUR po tarifni številki 2200 ZOdvt, saj je odmerjena nagrada že zajeta v nagradi za postopek po tarifni številki 3100 omenjenega zakona.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je bil toženec ena od dveh oseb, ki sta dne 7. 4. 2012 napadli tožnika, pri tem pa ga poškodovali in mu odtujili osebne predmete, dokazno natančno (obširno) in prepričljivo obrazložilo. To v celoti velja tudi za pojasnilo, zakaj izpovedbama toženca in priče A. A. o tem, da naj bi toženec omenjeni priči tistega dne ob telefonskem pogovoru dejal, da na sestanek s tožnikom, ki ga je (toženec) sam predlagal, ne bo šel, ni bilo moč slediti. Pritožbena trditev, da v tem oziru ni podalo nobenega razloga, je očitno neutemeljena (glej obrazložitev na 7. strani izpodbijane sodbe od „V zvezi s tem, kako je toženec na predlog reagiral, pa sta bila....... “ do konca iste strani). Pri tem seveda ni šlo zgolj za omenjanje iste kletvice s strani obeh, kar poskuša pritožba neprepričljivo² prikazati kot življenjsko, ampak tudi druge okoliščine, ki jih je hkrati izpostavilo in ki skupaj kažejo na neverodostojnost obeh izpovedb (v tem delu). Zakaj ni bilo moč slediti toženčevi trditvi, da je bil takrat preveč vinjen in zadet, da bi lahko vozil in da ga je iz tega razloga znanec peljal dom, je sodišče prve stopnje (prav tako) argumentirano pojasnilo v drugem odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe. Kar se toženca tiče, v tem okviru ni šlo za dokazovanje negativnega dejstva, kot to zmotno zatrjuje v pritožbi. Šle je za (njegovo) „pozitivno“ trditev o tem, da ga je tistega dne (ker sam tega ni bil sposoben) nekdo odpeljal domov, česar pa že na trditveni ravni ni uspel ustrezno opredeliti in še manj izkazati. Dejstvo, da v tem ni bil uspešen, pa je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo kot eno od relevantnih okoliščin, ki so bile podlaga za sprejete (izpodbijane) zaključke.

6. Okoliščina, da naj bi tožniku (kot je to izpovedal) o imenu in priimku toženca (po vsej verjetnosti) povedali prijatelji, ki (kot poudarja pritožba) niso bili na kraju škodnega dogodka, sama za sebe resničnosti njegove izjave ne izključuje. Razen očividcev (neposrednih prič)³ poznamo tudi posredne priče, torej priče, ki so o nekem dogajanju izvedele od drugih. Tudi sicer je to zgolj ena od okoliščin (enako velja za pritožbeno izpostavljanje, da v tožnikov opis napadalca - ki naj bi bil visok in močnejše postave - sodi visok odstotek moške populacije⁴), ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja in krog katerih⁵ skupaj utemeljuje sprejeto odločitev. Zakaj na bi se okoliščini, da je tožnik v posledici hudih poškodb verjetno večkrat izgubil zavest, obležal pod nekim avtom, potem pa (ko ga je zbudil dež) zmogel sesti v avto in se zapeljati do prijatelja, ki je živel v bližini (glej ugotovitve sodišča prve stopnje podane v okviru tretjega odstavka na 8. strani in v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), medsebojno izključevali, ni razvidno. Pritožnik to sicer (smiselno) zatrjuje, a ne uspe konkretneje obrazložiti. Zato je neprepričljiv tudi zaključek, ki ga posledično naredi, to je, da je bil tožnik (takrat) priseben.

7. Da je bil za tožnika dogodek izjemno stresen, je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav tako je izpostavilo (in pritožba tega ne izpodbija), da je bil slednji (četudi ni poznal natančne identitete napadalcev) od samega začetka dosleden v izjavah o tem, da je bil eden od napadalcev debelejše (močnejše) postave in da bi ga prepoznal, če bi ga videl⁶ (glej 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato pritožbenemu izpostavljanju domnevnih časovnih „zamikov“ na strani tožnika kot tudi trditvi, da naj bi le-ta toženca okrivil zgolj na podlagi (po mnenju pritožbe neutemeljenih) informacij svojih prijateljev (kot tudi da zaključki sodišča prve stopnje nimajo podlage v dejanskem stanju), ni moč pritrditi.

8. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki ga je zaradi dogodka utrpel tožnik, prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ⁷), svojo odločitev pa je tudi konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike (to je iz naslova nevšečnosti tekom zdravljenja in telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic) nepremoženjske škode, upoštevaje skupno prisojeni znesek pa tudi glede na celoten obseg utrpljene omenjene škode.

9. Kot je razvidno iz točk 23. – 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje⁸ v celoti upoštevalo ugotovitve v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki jih je v posledici škodnega dogodka utrpel tožnik. Drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju zato ni moč slediti. Ob tem pa je tudi „zgolj“ upoštevaje (v tem oziru) podane ugotovitve izvedenca višina iz tega naslova prisojene odškodnine v celoti ustrezna.

10. Okoliščina, da se tožnik sedaj s športom ukvarja več, ker se po lastnih besedah mora, ni v nobenem nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da naj bi se pri njem ob soncu oziroma ob telesnih naporih pojavljali občasni glavoboli, ki naj bi ga občasno ovirali tudi pri fizičnih naporih ter športnih aktivnostih (glej 28. in 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega, da naj bi šlo za občasne glavobole (občasno oviro), je enako pomembno, da je stopnja napora zmeraj odvisna od vrste športne vadbe, intenzivnosti njenega izvajanja kot tudi telesne pripravljenosti posamezne osebe. Trditev, da, četudi bi tožnik še vedno čutil lažje bolečine, te očitno ne vplivajo na zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti, pa je neizkazana. Ker gre pri tej vrsti škode za duševne in ne telesne bolečine, je neutemeljeno tudi pritožnikovo navajanje, da sodišče prve stopnje duševnih bolečin lažje intenzitete pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bi smelo upoštevati iz razloga, ker je bila odškodnina za lažje telesne bolečine zajeta že v okviru pretrpljenih telesnih bolečin.

11. Pritožba nobenega pomisleka ne vzbudi niti glede odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo iz naslova strahu (in sicer 2.500,00 EUR). Primarni strah, ki ga je slednji utrpel, res ni bil dolgotrajen, a je bil (kot to v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) visoko intenziven (in je trajal ves čas napada, z izjemo časa, ko je bil tožnik v nezavesti). Prav tako je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil zaradi poškodb glave, sepse, težav s srcem itd. tožnik v precejšnjem strahu tudi v času zdravljenja. Ker je slednji konkretne (ustrezne) trditve glede duševnih bolečin, ki naj bi jih utrpel zaradi okrnitve osebnostne pravice podal že v tožbi (glej zadnji odstavek na 4. strani oziroma prvi odstavek na 5. strani tožbe),⁹ pritožbenemu navajanju o neobstoju trditvene podlage ni moč pritrditi. Čeprav v tem oziru tožnik ob zaslišanju ni veliko izpovedal, pa je bilo tisto, kar je (in je izpostavljeno v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), povsem dovolj, da je lahko sodišče prve stopnje presodilo, da je škoda iz tega naslova izkazana in da mu je zanjo prisodilo odškodnino.

12. Tožnik je v tožbi jasno opredelil tudi, zakaj naj bi mu nastala premoženjska škoda in koliko naj bi ta znašala. Vse to so bile trditve dejanske narave, ki jim toženec v postopku na prvi stopnji, kot je to v 47. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, nikoli ni ustrezno ugovarjal. Zato jih je v skladu z 214. členom ZPP¹⁰ utemeljeno štelo za priznane. Posledično je pritožnikovo zatrjevanje, da ta škoda ni izkazana, brezpredmetno, ugovor, da naj bi bila tožnikova zahteva v tem oziru pavšalna, ne le neutemeljen, ampak prvenstveno tudi sicer nedopustno nov (prvi odstavek 337. člena ZPP), njegovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti presoditi obstoj določene škode, pa zmotno.¹¹ Enako velja tudi za (sicer neobrazloženo) pritožbeno navajanje, da naj bi bila nagrada, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo po tar. št. 2200 ZOdvt,¹² zajeta že v nagradi za postopek po tar. št. 3100 ZOdvt. Če bi bilo temu res tako, potem ni jasno, zakaj vsebuje prej omenjeni zakon (v tar. št. 2200) posebno vrednotenje izvensodnih opravil.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Verjetno mišljeno bolečin.
² Sploh upoštevaje čas, ki je minil od dogodka do zaslišanja obeh v tem postopku.
³ Torej subjektov, ki so nek dogodek sami zaznali.
⁴ Česar pritožba prav tako natančneje ne pojasni.
⁵ Vključno z okoliščino, da se je toženec dogovarjal za srečanje s tožnikom.
⁶ In ga v okviru prepoznave izvedene po fotografijah tudi je (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁷ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁸ Pri čemer je tudi izrecno ugotovilo, da izvedenec zlasti glede trajanja telesnih bolečin ni v celoti potrdil tožnikovih trditev.
⁹ V tem okviru še zdaleč kot podlage za zahtevek še zdaleč ni omenjal zgolj fizičnega napada nanj, ampak jasno obrazložil, kako se je ta odrazil v njegovi osebnostni (duševni) sferi.
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami
¹¹ Pravdno sodišče razen v primerih iz drugega odstavka 7. člena ZPP (da bi bil tak razlog podan tudi v konkretnem primeru, pritožba ne zatrjuje) nikoli samo ne ugotavlja dejstev, ki jih stranke niso navajale, oziroma ne izvaja dokazov, ki jih stranke niso predlagale.
¹² Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami (katerega določbe je potrebno v konkretnem primeru uporabiti v skladu z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife, Uradni list RS, št. 2/2015, s kasnejšimi spremembami).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 56178/2018
• VSL Sodba I Cp 2208/2018
• VSC Sodba Cp 416/2019