<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 624/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.624.2018
Evidenčna številka:VSL00015043
Datum odločbe:22.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Brigita Markovič
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:padec v trgovini - padec na mokrih in spolzkih tleh - krivdna odgovornost - opustitev dolžne profesionalne skrbnosti - skrbnost strokovnjaka - neskrbno čiščenje - vzdrževanje pohodne poti - objektivna odgovornost - nesrečno naključje

Jedro

Ena od strank prve toženke je v njeni trgovini z živili pred škodnim dogodkom polila del svojega že nabranega blaga. Tožnici je na tako razliti tekočini spodrsnilo, zaradi česar je padla in se poškodovala.

Dejanske ugotovitve ne zadoščajo za zaključek o krivdnem protipravnem ravnanju prve toženke. Odločilno je, da je prva toženka v skladu z razumnimi pričakovanji redno skrbela za čiščenje tal tudi na spornem delu. Res je sicer, da s takim načinom ni bilo zagotovljeno, da bodo tla v vsakem trenutku popolnoma čista, vendar pa od prve toženke tega, tudi ob upoštevanju večje skrbnosti, ki velja za strokovnjaka, ni mogoče zahtevati. Povedano drugače: med vsakim politjem in čiščenjem je nujno neka časovna enota, v kateri se lahko zgodi nesrečen slučaj. Tako niti skrajna skrbnost ne bi v celoti odpravila možnost nesreč, kakršna je obravnavana. Ob odsotnosti krivca za škodo je šlo kvečjemu za nesrečno naključje, ki bremeni tistega, kateremu se je pripetilo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki plačati 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2014 dalje do plačila."

zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti toženi stranki 165 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi naslednji dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženki. Menita, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je prva toženka krivdno odgovorna za škodni dogodek, saj ni poskrbela za varnost svojih obiskovalcev, ker ni imela ustrezno organizirane čistilne službe in ni izvajala rednega čiščenja tal tako, da bi omogočila varnost kupcev. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga pritožba povzema, menita, da je prva toženka primerno poskrbela za varnost svojih obiskovalcev, saj je imela organizirano redno čiščenje tal. Čiščenje se je opravljalo po pogodbi s čistilnim servisom trikrat na dan, v vmesnem času pa se je za primere, ko se je kaj polilo, poklicalo dežurno čistilko po mobitelu. Čistilka je bila ves čas prisotna in je delo, kadar je šlo za čiščenje zaradi izrednih dogodkov, opravljala na poziv. Na strani prve toženke ni bilo nobene opustitve dolžnega ravnanja. Noben predpis ji ne nalaga, da mora v vsakem trenutku čistiti za obiskovalci. Neživljenjsko je zahtevati in pričakovati, da bi ves čas pazila na nastanek morebitnih madežev na tleh. Takšna skrbnost je neizvedljiva. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi (VSL II Cp 864/2016, II Cp 778/2010). Pravilo, da se opravlja neprestan nadzor pohodne površine v prehrambeni trgovini in da se mora takoj, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi izenačevalo objektivno in krivdno odgovornost. V primeru, ko je organizacija čistilne službe pri toženki v skladu z razumnimi pričakovanji, ni podana predpostavka protipravnosti. Tla v trgovini niso bila mokra, temveč je bil na tleh madež neznane snovi, ki se je lahko na tleh znašel neposredno pred samim dogodkom. Prva toženka sicer lahko pričakuje, da se v trgovini kaj polije ali odvrže, a takih ravnanj ni mogoče povsem preprečiti oziroma od nje zahtevati, da organizira čiščenje na način, da hodi za kupci. Očitek o protipravnosti ravnanja, ki je vzrok za nastanek škode mora biti tak, da je iz njega razvidno, da so bile razmere neobičajne in nenavadne. V konkretnem primeru ni šlo za takšne razmere, pač pa za premajhno pozornost tožnice, ki ni gledala na tla, ali pa za naključje, ki ga mora trpeti tožnica sama. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da ni podana soodgovornost tožnice. Ugotovljeno je, da tožnica madeža pred padcem ni videla, ker je gledala na police in ne na tla. Res je pozornost ljudi v trgovinah bolj usmerjena na police, kjer so prodajni artikli, a mora tudi povprečno skrben človek biti pozoren na tla, po katerih stopa. To velja toliko bolj v trgovini z živilskimi izdelki. Vsak mora v prvi vrsti poskrbeti za svojo varnost. Madež tekočine na tleh v živilski trgovini predstavlja običajen rizik, ki ga je tožnica lahko pričakovala, zato je zaključek sodišča, da ni mogla pričakovati mokrih in spolzkih tal v trgovini, materialnopravno zmoten. Napačen je tudi zaključek, da tožnica ni z ničemer prispevala k nastanku škode, saj bi lahko dogodek preprečila z običajno in povprečno skrbnostjo, če bi pri hoji gledala tudi na tla. Tožnica je v bistvenem deležu soodgovorna za nastanek škodnega dogodka. Tako tudi sodna praksa (VSL II Cp 2579/2014, II Cp 864/2016). Višje sodišče naj zato spremeni vmesno sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica na pritožbo toženk ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero se konča spor v tovrstnem postopku, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ravno slednje pa pritožba utemeljeno uveljavlja.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katera je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je ena od strank prve toženke v njeni trgovini z živili pred škodnim dogodkom polila del svojega že nabranega blaga. Tožnici je na tako razliti tekočini spodrsnilo, zaradi česar je padla in se poškodovala. Pred padcem madeža ni videla, saj ni gledala po tleh, temveč na police. Obuta je bila v primerno obutev. Kakšna je bila velikost madeža pred padcem ni bilo ugotovljeno, razmazan madež po padcu pa je meril 20 do 50 cm. Do razlitja je lahko prišlo pol ure ali nekaj več pred škodnim dogodkom, lahko pa tik pred tem. Čiščenje trgovine se je opravljalo trikrat dnevno: zjutraj (generalno čiščenje), popoldne in zvečer (s pomočjo stroja), ves čas pa je bila prisotna tudi čistilka, ki je delala na poziv. Ker je trgovina velika, so na madeže pazili ne le čistilka, pač pa tudi poslovodje, prodajalke pri policah, direktorica trgovine in upravnik objekta trgovskega centra, ki so dežurno čistilko obvestili, če je bilo čiščenje potrebno. V trgovini je do razlitja prihajalo večkrat, včasih tudi večkrat na dan. Podobni škodni dogodki kot obravnavani so trije na leto.

7. Po presoji pritožbenega sodišča zgoraj opisane dejanske ugotovitve ne zadoščajo za zaključek krivdnem protipravnem ravnanju prve toženke. Odločilno je, da je prva toženka v skladu z razumnimi pričakovanji redno (trikrat dnevno in dodatno še na poziv) skrbela za čiščenje tal tudi na spornem delu. Res je sicer, da s takim načinom ni bilo zagotovljeno, da bodo tla v vsakem trenutku popolnoma čista, vendar pa od prve toženke tega, tudi ob upoštevanju večje skrbnosti, ki velja za strokovnjaka, ni mogoče zahtevati. Hipotetično gledano je namreč mogoče, da pride do razlitja neposredno pred škodnim dogodkom in delavci prve toženke tega niti ne morejo opaziti. Že običajna in življenjsko razumna presoja pokaže, da morebitnega padca na tako nastalem madežu ne bi mogel preprečiti nihče ob še tako visoki skrbnosti. Drugačna presoja bi, kot pritožnici pravilno izpostavljata v pritožbi, pomenila izenačenje krivdne z objektivno odgovornostjo. Vse povedano velja tudi za konkreten primer, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tla polita dlje časa ali da bi nanj že opozorili kupci, pa prva toženka ne bi reagirala, ampak je sodišče ugotovilo, da je mogoče, da je do razlitja prišlo neposredno pred padcem. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnicama, da bi bilo prestrogo od prve toženke zahtevati, da bi morala v vsakem trenutku in na vseh delih trgovine zagotavljati prisotnost osebe, ki bi pazila, ali je morda v določenem trenutku prišlo do razlitja tekočine in so tla mokra ali umazana in zato bolj nevarna. Še posebej to velja za dele med prodajnimi policami, kjer madeži, mokrota in podobno niso nekaj povsem nepričakovanega1. Povedano drugače: med vsakim politjem in čiščenjem je nujno neka časovna enota, v kateri se lahko zgodi nesrečen slučaj. Tako niti skrajna skrbnost ne bi v celoti odpravila možnost nesreč, kakršna je obravnavana. Po presoji pritožbenega sodišča je bila organizacija čistilne službe pri prvi toženki v skladu z razumnimi pričakovanji. Prva toženka po pravilih o krivdni odgovornosti glede na pojasnjeno ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici. Ob odsotnosti krivca za škodo je šlo kvečjemu za nesrečno naključje, ki bremeni tistega, kateremu se je pripetilo.

8. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo (to je prvi odstavek 131. člena OZ), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo škode v skupnem znesku 2.000 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (358. člen ZPP).

9. Zaradi spremenjene odločitve, ki predstavlja končno odločbo o tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Odločitev temelji na 154., 163. in 165. členu ZPP. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom in pritožbo ni uspela, je dolžna toženkama povrniti pravdne stroške, ki so jima nastali pred sodiščem prve in druge stopnje. Pritožbeno sodišče jima je priznalo strošek plačane takse za pritožbo, to je 165 EUR, ne pa tudi materialnih stroškov (to je stroškov kopiranja in poštnine), saj niso bili dovolj specificirani (drugi odstavek 163. člena ZPP). Tako ni bilo mogoče v skupnem priglašenem znesku razmejiti, koliko stroškov sta zahtevali iz posameznega naslova (ob tem, da na pisemskih ovojnicah niso vidni zneski poštnine), toženki pa tudi ne navedeta števila kopij.

-------------------------------
1 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 10/2015, VSL II Cp 864/2016, II Cp 3674/2012, II Cp 2328/2017, II Cp 1254/2017, II Cp 2284/2197 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzk1