VSL Sklep Cst 457/2018

Jedro

Res je, kot opozarja pritožnik, da bi bila vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vendar po oceni višjega sodišča to ne velja za konkretni primer. Dolžnik je namreč že 22. 3. 2018 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, šele 24. 5. 2018 pa je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Že pojmovno tako dolžniku ni mogoče očitati, da je s svojim predlogom oviral upnika v zvezi z njegovim (kasnejšim) predlogom za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nad dolžnikom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik L., d.o.o., Ljubljana, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ter dolžnikov predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zavrže oziroma ga zavrne.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbena navedba, da je dolžnik v Dopolnitvi predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave sicer navedel, da spada med mikro družbe, vendar je v dokaz predložil izpise iz AJPES, ki se ne nanašajo na njegovo družbo. Ne glede na to pa višje sodišče ugotavlja, da to zatrjevano dejstvo izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (prva alineja 221.a člena ZFPPIPP). Podatke, pomembne za to presojo, ali je dolžnik mikro oziroma majhna družba, vključuje dolžnikovo zadnje objavljeno letno poročilo (prvi odstavek 51. člena ZGD-1 (p.d. 14)). Ti podatki imajo značilnost splošno znanega dejstva, ki ga lahko in mora ugotoviti sodišče samo z vpogledom v objavo na javnem spletu AJPES (tako tudi Nina Plavšak, Uvodna pojasnila ZFPPIPP z novelo E, GV Založba, Ljubljana, 2013, stran 59).

6. Sodišče v postopku poenostavljene prisilne poravnave odloči o predlogu za začetek postopka zunaj naroka in opravi samo formalni preizkus predloga (smiselno prvi in drugi odstavek 153. člena ZFPPIPP v zvezi z 10. alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP). V postopku poenostavljene prisilne poravnave sodišče preverja zgolj obstoj ovir za vodenje tega postopka iz 221.c člena ZFPPIPP in ali je dolžnik predložil vse potrebne listine iz 1. odstavka 221.d člena ZFPPIP.

7. Ker gre za predlagalni postopek, v fazi odločanja o začetku postopka pred sodiščem prve stopnje še ni vzpostavljena kontradiktornost postopka z drugimi udeleženci (upniki), na katere bi poenostavljena prisilna poravnava lahko vplivala. Ob odločanju o predlogu za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave zato sodišče ni bilo dolžno vsebinsko presojati posameznih dejanskih predpostavk iz predloga in prilog. Do teh predpostavk se je dolžno opredeliti samo v primeru konkretiziranih in dokazno podprtih ugovorov upnika o tem, da dolžnik zlorablja svoje pravice (primerjaj: VSL Cst 123/2018).

8. Res je, kot opozarja pritožnik, da bi bila vložitev predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi katerega ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja, ki zato ne more uživati pravnega varstva, saj lahko pomeni zlorabo postopka poenostavljene prisilne poravnave. Vendar po oceni višjega sodišča to ne velja za konkretni primer. Dolžnik je namreč že 22.3.2018 vložil predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo, šele 24.5.2018 pa je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Že pojmovno tako dolžniku ni mogoče očitati, da je s svojim predlogom oviral upnika v zvezi z njegovim (kasnejšim) predlogom za začetek stečajnega postopka.

9. Pritožnik trdi, da iz dolžnikovega Načrta finančnega prestrukturiranja (NFP) izhaja, da je predlog poenostavljene prisilne poravnave povsem nerealen in očitno namenjen zgolj zavlačevanju ter da predstavlja poskus izigravanja upnikov. Opozarja, da je predlagano poplačilo upnikov nižje in odloženo na daljše obdobje (brezobrestno), kot bi bilo to v okviru stečajnega postopka nad dolžnikom.

10. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik pri izračunu poplačil ni upošteval prednostnih upnikov, ki jih je prav tako potrebno poplačati iz stečajne mase. Višino njihovih terjatev je dolžnik ocenil na 63.881,49 EUR. Glede na to, da pritožnik ne nasprotuje višini stroškov stečajnega postopka, kot jo je ocenil dolžnik (30.000,00 EUR), ostane za poplačilo upnikov v morebitnem stečajnem postopku le še 29.921,50 EUR (123.806,00 EUR - 63.881,49 EUR - 30.000,00 EUR), kar je manj od poplačila, ponujenega v predlogu poenostavljene prisilne poravnave (10% od 773.839,39: 77.389,90 EUR). Pritožnikov izračun tako ne potrjuje njegovih trditev o višjem poplačilu upnikov v primeru stečajnega postopka kot v primeru uspešno izpeljane poenostavljene prisilne poravnave in s tem zatrjevanemu namenu zavlačevanja postopkov in oškodovanja upnikov. Ne le ob zatrjevani, temveč tudi izkazani možnosti boljšega poplačila v stečajnem postopku bi bilo mogoče sklepati na neskladje z namenom postopka poenostavljene prisilne poravnave (primerjaj: III Ips 112/2016).

11. Prav tako niso utemeljene pritožbene trditve o tem, da je dolžnik v Seznamu navadnih upnikov navedel več oseb, ki so z dolžnikom povezane, dolžnik pa tega naj ne bi označil. Iz Posodobljenega seznama upnikov namreč izhaja (p.d.10), da ima družba šest upnikov, ki so označeni kot povezane osebe.

12. Pritožnik opozarja, da je dolžnikov NFP v delu, v katerem je predvideno povečanje prihodkov od prodaje, povsem nerealen, saj dolžnik za svoje projekcije ni podal nobenega stvarnega zagotovila. Višje sodišče ocenjuje, da pritožnik s tem ne utemeljuje zlorabe, temveč le „smiselnost postopka poenostavljene prisilne poravnave“. Sodišče se v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne spušča v vsebinsko presojo ekonomske smotrnosti predlaganih ukrepov in možnosti za njihovo uspešnost, saj o tem presojajo upniki takrat, ko glasujejo o predlogu za sklenitev poenostavljene prisilne poravnave.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 323/2014
• VSL sklep II Ip 3588/2016
• VSL sklep Cst 528/2015