VSL Sodba II Kp 58554/2012

Jedro

V konkretni zadevi je obtožnica obtožencem očitala storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, v tem opisu pa so bili že vsebovani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko je samo poseglo v opis dejanja, nato pa ravnanje obtožencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, obtožencev ni obsodilo za dejanje, ki ni bilo zaobseženo z obtožbo.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre za izkoriščanje prostitucije v primerih, ko storilec sodeluje pri prostituiranju drugih oseb na način, da ustvarja zaslužek, pri čemer gre za kontinuirano izvrševanje, ki predstavlja utečen in donosen posel ter za vodenje in nadziranje izvrševanja prostitucije oziroma, da zakonski znak "zaradi izkoriščanja" pomeni, da ima storilec korist od prostituiranja in prejema denar.

Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja bistven zaslužek deklet.

Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije je trajajoče in tudi kolektivno kaznivo dejanje, ki sta, po ustaljenih stališčih kazenskopravne teorije in sodne prakse, dokončani takrat, ko protipravno stanje preneha, oziroma, ko je storjeno zadnje dejanje. Posledično je, če se je dejanje začelo v veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, potrebno uporabiti nov zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši.

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da imata določbi 113. člena KZ-1 in 175. člena KZ-1 vsebinsko podoben zakonski znak, prva "zaradi izkoriščanja prostitucije", druga "zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe". Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi opis dejanja dopolnjuje z zahtevo, da se z osebo na določen način razpolaga ali se jo novači, menjava, prenaša nadzor nad njo ali pri teh dejanjih posreduje. To kaznivo dejanje torej določa dodaten zakonski znak, vendar si tudi "izkoriščanja zaradi sodelovanja pri prostituciji", kot zakonskega znaka iz 175. člena KZ-1, ni mogoče zamisliti brez vsaj minimalne podrejenosti oškodovanke, ki izvaja prostitucijo, storilcu, ki zaradi izkoriščanja pri tem sodeluje, s tem pa storilec v določeni meri tudi razpolaga z oškodovanko. Razmejitev med tema dvema kaznivima dejanjema je torej odvisna od vprašanja, ali je storilec pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije z oškodovanko razpolagal na takšen način, da njegovo ravnanje že izpolnjuje objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kar pa je odvisno od dejanskih ugotovitev v vsaki posamični obravnavani zadevi.

V razlogih sodbe izpostavljene okoliščine utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da ekonomsko socialni položaj deklet v matičnih državah ter intenziteta posegov v njihove osebnostne pravice nista bili takšni, da bi bilo mogoče protipravno ravnanje obtožencev opredeliti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi.

Izrek

Pritožbam obtoženega A. A. njegove zagovornice, zagovornikov obtoženih B. B., C. C. in D. D. ter višje državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, vštetju pripora, odvzemu premoženjske koristi in varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremeni tako, da se:

I. v opisu dejanja pod točko I. izreka izpodbijane sodbe:

a.) izpusti besedilo:

- v tretjem odstavku: „pri čemer je del denarja, ki je bil zaslužen s prostituiranjem deklet v vseh treh nočnih lokalih A. A. v gotovini izročil B. B.“;

- v petem odstavku: „za čiščenje lokala“ in „zaradi česar je dekletom od opravljenih spolnih dejanj ostal bistveno nižji znesek, kot pa so ga dejansko zaslužile z nudenjem spolnih storitev, nekatere od njih pa so bile zaradi vseh zahtevanih obveznosti članov združbe tudi zadolžene“;

- v šestem odstavku: „dekleta so bila finančno kaznovana, če niso hotele nuditi spolnih dejanj posameznim strankam“;

b.) v petem odstavku za besednima zvezama „neto plače“ doda besedilo: „v letu 2012 tudi z dodatkom za prehrano“;

c.) sedmi odstavek v celoti nadomesti z besedilom: „z opisanim ravnanjem pa si je B. B. iz naslova vračanja neto plač z dodatki za prehrano pridobil 351.588,73 EUR premoženjske koristi“;

II. dejanje opisano pod točko I. izreka izpodbijane sodbe pravno opredeli kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1B.

III. obtožencem izrečejo:

- B. B. na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B ter drugega in četrtega odstavka 44. člena KZ-1B, drugega odstavka 45. člena KZ-1B in 47. člena KZ-1B

kazen 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora

in

500 (petsto) dnevnih zneskov,

tako, da dnevni znesek znaša 80,00 (osemdeset) EUR,

to je 40.000,00 (štirideset tisoč) EUR stranske denarne kazni.

Obtoženec je dolžan stransko denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 160,00 EUR, določilo en dan zapora.

- A. A. na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B

kazen 2 (dve) leti zapora;

- C. C. na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B

kazen 1 (eno) leto zapora;

- D. D. na podlagi 58. člena KZ-1B

pogojna obsodba,

v kateri se ji na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B ter drugega in četrtega odstavka 44. člena KZ-1B, drugega odstavka 45. člena KZ-1B in 47. člena KZ-1B določita

kazen 1 (eno) leto zapora

in

100 (sto) dnevnih zneskov,

tako, da dnevni znesek znaša 20,00 (dvajset) EUR,

to je 2.000,00 (dva tisoč) EUR stranske denarne kazni,

pri čemer kazen zapora ne bo izrečena, če obtoženka v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storila novega kaznivega dejanja, stranska denarna kazen pa se izvrši.

Obtoženka je dolžna stransko denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 40,00 EUR, določilo en dan zapora.

IV. na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B se obtoženim B. B., A. A. in C. C. v izrečeno kazen vštejejo čas pridržanja, hišnega pripora in pripora, in sicer:

- obtoženemu B. B. od 17. 11. 2012 do 20. 2. 2013 in od 8. 3. 2013 do 22. 3. 2013

- obtoženemu A. A. od 17. 11. 2012 do 20. 2. 2013 in od 7. 3. 2013 do 22. 3. 2013

- obtoženemu C. C. od 17. 11. 2012 do 28. 3. 2013.

V. na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1B obtoženemu B. B. odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 351.588,73 EUR;

VI. na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1B obtoženima B. B. in C. C. vzamejo:

- B. B. mobilni telefon znamke N., IMEI št. ... s pripadajočo SIM kartico in baterijo, mobilni telefon znamke N., IMEI št. ... s pripadajočo baterijo in mobilni telefon znamke N., IMEI št. ... s pripadajočo baterijo;

- C. C. mobilni telefon znamke G., IMEI št. ... , serijska št. ... z vstavljeno micro SIM kartico operaterja Mobitel, št. ... z etuijem in mobilni telefon znamke N., IMEI št. ... z vstavljeno SIM kartico operaterja Mobitel;

V ostalem se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih (v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka obtožene B. B., A. A., C. C. in D. D. spoznalo za krive storitve „vsakega enega“ kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 175. člena KZ-1.

Na podlagi prvega in drugega odstavka 175. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. izreklo kazen pet let zapora, obtoženemu A. A. kazen tri leta in šest mesecev zapora, obtoženemu C. C. pa kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega in četrtega odstavka 44. člena KZ-1, drugega odstavka 45. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obtoženima B. B. in A. A. izreklo denarni kazni, in sicer B. B. tisoč dnevnih zneskov tako, da en dnevni znesek znaša 34,10 EUR, torej 34.100,00 EUR denarne kazni, A. A. pa tristo dnevnih zneskov tako, da en dnevni znesek znaša 34,10 EUR, torej 10.230,00 EUR denarne kazni. Odločilo je, da sta obtoženca izrečeni denarni kazni dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se denarni kazni ne bosta dali niti prisilno izterjati, ju bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni, to je 68,20 EUR, določilo en dan zapora. Obtoženi D. D. pa je na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega in drugega odstavka 175. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo štiri leta.

Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencem v izrečene zaporne kazni vštelo čas pridržanja in hišnega pripora oziroma pripora in sicer B. B. od 17. 11. 2012 do 20. 2. 2013 in od 8. 3. 2013 do 22. 3. 2013, A. A. od 17. 11. 2012 do 20. 2. 2013 in od 7. 3. 2013 do 22. 3. 2013, C. C. pa od 17. 11. 2012 do 28. 3. 2013.

Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je obtoženima B. B. in A. A. odvzelo denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, in sicer B. B. v višini 23.915,00 EUR in 50,00 HRK, A. A. pa v višini 2.780,00 EUR. Na podlagi iste zakonske določbe je obtoženemu B. B. odvzelo še s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 828.150,59 EUR, kar ustreza razliki med s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko koristjo v višini 852.072,23 EUR in obtožencu vzeto gotovino v višini 23.915,00 EUR in 50,00 HRK.

Na podlagi 73. člena KZ-1 je obtoženemu B. B. odvzelo dva stacionarna računalnika in tri mobilne telefone, obtoženemu C. C. dva mobilna telefona, pravni osebi Z. d.o.o. pa deset računalnikov, dva video nadzorna sistema ter komponento za video nadzorni sistem z daljinskim upravljalnikom in pripadajočim napajalnikom, na katerega je bilo priklopljenih pet video nadzornih kamer in povezava v lokalno omrežje; vrste računalnikov ter znamke oziroma IMEI ali serijske številke posamičnih odvzetih predmetov so določno navedene v izreku izpodbijane sodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), odločilo, da je obtoženi B. B. dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa tudi potrebne izdatke in nagrado zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti odvetnika ... v znesku 240,00 EUR. Obtožene A. A., C. C. in D. D. je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da nagrada in potrebni izdatki njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da pravna oseba Z. d.o.o. na podlagi 358. člena ZKP v zvezi z 42. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb (v nadaljevanju ZOPOKD) ni odgovorna za storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 4. člena in 14. točko prvega odstavka 25. člena ZOPOKD. Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zastopnika obtožene pravne osebe odvetnika ... v tem delu bremenijo proračun. Zoper to odločitev sodišča prve stopnje upravičenci do pritožbe pritožbe niso napovedali, zato je v tem delu izpodbijana sodba že pravnomočna.

2. Zoper navedeno sodbo so se pravočasno pritožili:

- obtoženi A. A. brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, po vsebini pritožbe pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagal, da „mu izreče oprostilno sodbo“, podrejeno pa, da mu namesto kazni zapora izreče pogojno obsodbo;

- zagovornik obtoženega B. B. zaradi kršitve 23. in 28. člena Ustave, zaradi zmotne, podrejeno nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s tem v zvezi tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP; podrejeno tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; podrejeno zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ter „s tem v zvezi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi in odvzemu predmetov ter stroških kazenskega postopka“; podrejeno in smiselno pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Višjemu sodišču je predlagal, da ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 380. člena ZKP samo opravi obravnavo, na kateri naj izvede oziroma ponovi izvedbo tistih dokazov, na katere je opozorjeno v pritožbi in pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtoženca (ce) oprosti obtožbe; podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zagovornik se je pritožil tudi zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 5.5.2016, s katerim je le-ta zavrnil zagovornikovo zahtevo za izločitev predsednice razpravljajočega senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP;

- zagovornica obtoženega A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenskih sankcijah ter višjemu sodišču predlagala, da „obtoženca obtožbe v celoti oprosti“;

- zagovornik obtoženega C. C. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter „zmotne uporabe materialnega prava“. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom;

- zagovornik obtožene D. D. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče oprostilno sodbo; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- državna tožilka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 4. in 5. točke 372. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločb o kazenskih sankcijah, odvzemu premoženjske koristi in premoženjskopravnem zahtevku. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremeni tako, da obtožence spozna za krive kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (KZ-1B) po obtožbi SDT z dne 25. 7. 2014, modificirani dne 14. 4. 2015 in 22. 11. 2016 ter izreče obtoženemu B. B. kazen dvanajst let zapora in stransko denarno kazen v višini 1.500 dnevnih zneskov, obtoženemu A. A. kazen deset let zapora in stransko denarno kazen v višini 1.400 dnevnih zneskov, obtoženi D. D. kazen šest let zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000 dnevnih zneskov ter obtoženemu C. C. kazen pet let in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 700 dnevnih zneskov; da naj na podlagi 75. člena KZ-1 obtoženemu B. B. odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist v višini 1.400.543,38 EUR, kar ustreza razliki med s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko koristjo v višini 1.424.834,43 EUR ter obtožencu odvzeto gotovino v višini 23.915,00 EUR in 50,00 HRK; da naj oškodovanki E. E. prizna premoženjskopravni zahtevek, pri čemer naj ustrezno zmanjša znesek pridobljene in odvzete premoženjske koristi.

3. Na pritožbo državne tožilke je zagovornik obtoženega B. B. podal odgovor, da je pritožba v celoti neutemeljena, državna tožilka pa je odgovorila na pritožbe obtoženega A. A., njegove zagovornice in zagovornikov ostalih obtožencev ter predlagala, da jih višje sodišče zavrne kot neutemeljene.

4. Sodišče druge stopnje je o seji senata obvestilo vse obtožence, njihove zagovornike in SDT, seje so se udeležili vsi obveščeni.

5. Pritožbe so delno utemeljene.

K pritožbi in dopolnitvi pritožbe zagovornika obtoženega B. B.:

Pritožba zoper sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 29/2016 z dne 5.5.2016:

6. Po preizkusu razlogov sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornik v pritožbi izrecno, s konkretnimi razlogi, izpostavlja zgolj okoliščino, da je dvom v nepristranskost predsednice senata sodišča prve stopnje (v nadaljevanju sodnica) vzbudilo tudi dejstvo, da je na predobravnavnem naroku sprejela sporazum o priznanju krivde, ki ga je z državnim tožilstvom sklenil takrat soobtoženi F. F., do česar pa se, kljub takšnim navedbam in opozorilu obrambe na ustavno spornost zakonske ureditve sprejema priznanja krivde v zahtevi za izločitev sodnice, predsednik sodišča v izpodbijanem sklepu ni opredelil. V zvezi s sprejetim sporazumom o priznanju krivde se pritožnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017 in zaključuje, da je bila s tem, ko je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde sklenjen med obtoženim F. F. in SDT, nato pa je sodila preostalim obtožencem, ki krivde po obtožbi niso priznali, le-tem kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po oceni zagovornika namreč sodnik, ki je v izločenem postopku izrekel obsodilno sodbo zoper enega obtoženca, ki je priznal, da je storil kaznivo dejanje z drugimi obtoženci, v drugem postopku soobtožencem, ki krivde ne priznajo, ne more nepristransko soditi.

7. V preostalem pa ta del pritožbe obsega zgolj povzetek bistvenih zaključkov izpodbijanega sklepa, pavšalne navedbe, da je, glede na vsebino zahteve za izločitev sodnice, odločitev predsednika sodišča zmotna, da se v izpodbijanem sklepu ni opredelil do vseh ključnih navedb obrambe v zahtevi za izločitev sodnice, v nadaljevanju pa pritožba vsebuje dobeseden prepis te zahteve. Ker sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusi le v okviru razlogov, ki se v pritožbi izrecno uveljavljajo, po uradni dolžnosti pa preizkuša le stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča, ki je sklep izdalo, torej ni dolžno samo iskati razloge za, po oceni pritožnika, zmotno odločitev predsednika sodišča, in do katerih navedb obrambe v zahtevi za izločitev se ni opredelil. Zato se je v pritožbenem preizkusu osredotočilo le na pritožbene navedbe v zvezi s sprejetim sporazumom o priznanju krivde, saj ostalih pritožbenih očitkov, kot navedeno, zagovornik ni konkretiziral.

8. Zagovornik je v zahtevi za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP z dne 25. 4. 2016 (list. št. 7476-7478) izrecno izpostavil določene dele obrazložitve sklepa X K 58554/2012-1922 z dne 4. 4. 2016 (s katerim je sodnica odločila o zaščitnih ukrepih za zaščito priče z delovnim imenom TD 8002), ki naj bi po njegovi oceni vzbujali dvom o njeni nepristranskosti, saj naj bi z njimi izrazila negativno vrednostno oceno o obtoženem B. B. in vnaprejšnje prepričanje o krivdi obtožencev. V opombi št. 10 zahteve pa je navedel, da je sodnica na predobravnavnem naroku sprejela sporazum o priznanju krivde, ki ga je z državnim tožilstvom sklenil takrat soobtoženi F. F. in pojasnil svojo oceno, da je z vidika nepristranskosti sodnika takšna ureditev instituta priznanja krivde v ZKP neustavna.

9. Pritožnik sicer pravilno navaja, da se predsednik sodišča v izpodbijanem sklepu ni opredelil do navedb obrambe v zvezi s sprejetim sporazumom o priznanju krivde. Vendar pa sodišče druge stopnje po proučitvi zahteve za izločitev ugotavlja, da zagovornik dejstva, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde, v obrazložitvi oziroma zaključku zahteve ni izrecno uveljavljal kot še dodatno okoliščino, ki bi narekovala njeno izločitev iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Že v uvodu obrazložitve zahteve za izločitev, ko je utemeljeval njeno pravočasnost, je izpostavil le čas prejema sklepa X K 58554/2012-1922 z dne 4. 4. 2016, v nadaljevanju pa je kot izrecen razlog za izločitev sodnice izpostavil le določene dele obrazložitve tega sklepa; njeno sprejetje sporazuma o priznanju krivde pa je, kot že navedeno, omenil le v opombah ter pojasnil lastno stališče o neustavnosti zakonske ureditve instituta sprejema priznanja krivde, izrecno pa ta razlog uveljavlja šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep. Posledično pa se predsednik sodišča do teh navedb ni bil dolžan opredeliti.

10. Ne glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bila zahteva za izločitev sodnice iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, zaradi sprejetja sporazuma o priznanju krivde, tudi v kolikor bi jo zagovornik v zahtevi izrecno uveljavljal, prepozna. ZKP v drugem odstavku 41. člena določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo sme zahtevati izločitev sodnika iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave; če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Iz podatkov spisa je razvidno, da so bili zagovorniki vseh obtožencev, torej tudi pritožnik, navzoči na predobravnavnem naroku 20. 1. 2015, ki je bil opravljen za obtoženega F. F. in na katerem je državna tožilka sodišču prve stopnje predložila sporazum o priznanju krivde sklenjen s tem obtožencem. Sodnica je sporazum sprejela na nadaljevanju naroka dne 6. 2. 2015 ter istega dne, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, obtožencu izrekla obsodilno sodbo.

11. Na predobravnavnem naroku opravljenem za obtoženega B. B. (dne 13.2.2015), na katerem je bil obtoženec navzoč, je njegov zagovornik (med drugimi) podal tudi dokazni predlog, da naj se obtoženi F. F., v kolikor je bil glede na poročanje medijev, že pravnomočno obsojen za očitke, ki so predmet obtožbe, zasliši kot priča. Okoliščina, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde sklenjen med obtoženim F. F. in SDT je bila, glede na podan dokazni predlog za zaslišanje F. F. kot priče, obtoženemu B. B. in njegovemu zagovorniku očitno znana že 13. 2. 2015; brez dvoma pa jima je bila znana najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 4. 2015 (na katerem so bili navzoči vsi obtoženci in njihovi zagovorniki), ko je državna tožilka, pred predstavitvijo obtožnice, s katero se začne glavna obravnava, zaradi, kot je pojasnila, pravnomočno končanega kazenskega postopka zoper F. F., opis dejanja v obtožnem aktu spremenila. Okoliščina, ki je po oceni pritožnika razlog za izločitev sodnice po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je torej nastala pred začetkom glavne obravnave, obtožencu in njegovemu zagovorniku je bila očitno znana že 13. 2. 2015, vsekakor pa 14. 4. 2015, zato bi morala zahtevati izločitev sodnice takoj, ko sta zanj izvedela oziroma najkasneje do začetka glavne obravnave.

12. Glede na vse navedeno se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb o pristranskosti sodnice zaradi njenega sprejema sporazuma o priznanju krivde podrobneje vsebinsko ne opredeljuje, izpostavlja pa v sodni praksi¹ sprejeta stališča, da ravnanje sodnika, ki je bilo skladno z določbami ZKP (sprejem priznanja krivde na podlagi presoje, ali so podani pogoji za sprejem in presoja sporazuma o priznanju krivde), ne more biti okoliščina, ki bi vzbujala dvom v sodnikovo nepristranskost iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in zato tudi ne more vplivati na zakonitost sodbe; da odločitve v drugih kazenskih zadevah same po sebi ne morejo biti razlog za dvom v nepristranskost sodnika, četudi se v okviru njihovega obravnavanja seznani z dogodkom, ki je predmet konkretne kazenske zadeve; da bi bilo stališče, da bi sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih že sam po sebi pomenil razlog za njegovo izločitev, v nasprotju z namenom izvedbe predobravnavnega naroka, ki je v pospešitvi postopka in racionalizaciji nadaljnjih procesnih dejanj.

13. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo, da obtoženčevo tikanje prič (bivših sodelavcev) na glavni obravnavi ni bila posledica medsebojnega poznavanja, temveč izkazuje, da so bili vsi ostali, vključno s soobtoženci, mnogo pod njim, zavzelo negativno vrednostno sodbo o obtožencu, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje si na glavni obravnavi pri neposrednem izvajanju dokazov med drugim tudi ustvari vtis o obnašanju obtožencev, oškodovancev, prič in drugih udeležencev. S tem, ko je na objektivno zaznavo o obtoženčevem obnašanju na glavni obravnavi, poleg številnih drugih (bolj tehtnih) okoliščin, delno oprlo dokazne zaključke o njegovi vlogi v hudodelski združbi, pa še ni zavzelo subjektivne, negativne vrednostne sodbe v smislu pristranskega sojenja. Tudi pasivnost predsednice senata, ko je državna tožilka na naroku za glavno obravnavo 18. 10. 2016 pričo E. E. dvakrat omenila le z imenom, ne vnaša dvoma v enako obravnavanje strank s strani sodišča prve stopnje oziroma v nepristranskost sojenja, kot to zatrjuje pritožnik. Povsem neutemeljena in iztrgana iz konteksta pa je pritožnikova interpretacija dokazne ocene sodišča prve stopnje na str. 58 razlogov sodbe, da je „več kot očitno, da oškodovanke (razen E. E. in G. G.) s svojim pričanjem niso želele obremeniti obtožencev“, saj je v nadaljnji obrazložitvi, ki jo zagovornik prezre, takšno svojo dokazno presojo argumentirano in prepričljivo pojasnilo. Posledično pa so pritožbeni zaključki, da je bilo za sodišče prve stopnje moteče predvsem to, da je bila izmed številnih zaslišanih oškodovank E. E. edina obremenilna priča, povsem neutemeljeni in tudi zavajajoči, pri čemer zagovornik spregleda obremenilne izpovedbe prič G. G., F. F. in določenih gostov lokalov, obremenilne izsledke prikritih ukrepov ter listinsko dokumentacijo v spisu, ki krivdo obtožencev brez dvoma potrjujejo.

Pritožba zoper sodbo:

14. Zagovornik v dopolnitvi pritožbe zatrjuje, da je bila obtožencu, ker mu sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 22. 11. 2016 ni omogočilo ustrezne proučitve spremenjene obtožnice, s tem pa tudi zagovora in predlaganja dodatnih dokazov v zvezi s spremembo obtožnice, kršena pravica do obrambe.

15. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 22. 11. 2016, katerega vsebino pravilno povzema tudi pritožnik, je razvidno, da je predsednica senata potem, ko je državna tožilka sodišču prve stopnje predložila spremenjeno obtožnico v pisni obliki in razloge za modifikacijo tudi ustno obrazložila, glavno obravnavo „zaradi priprave na spremenjeno obtožnico“ prekinila od približno 9.40 ure do 10.30 ure. Obtoženi B. B. je v nadaljevanju glavne obravnave pojasnil, da se „danes“ v zvezi s spremenjeno obtožnico ne more izjasniti, ker mora preveriti določene zadeve. Predsednica senata je ugotovila, da drugih pripomb na spremembo obtožbe ni, in ker navzoči tudi niso imeli predlogov za dopolnitev postopka, se je glavna obravnava nadaljevala z besedo strank.

16. Sodišče druge stopnje po primerjavi opisov dejanj v točki 1 vložene obtožnice (z dne 25. 7. 2014, spremenjene dne 14. 4. 2015) in v točki 1 dne 22. 11. 2016 spremenjene obtožnice ugotavlja, da je državna tožilka prvotni očitek „najmanj 49 deklet“ nadomestila z „najmanj 51 deklet“ in še dodala imena deklet, ki so bila zaslišana kot priče, nadalje je besedo „denar“ nadomestila z „del denarja“, spremenila zneska „150 EUR“ v „109,30 EUR“ in „371,79 EUR“ v „377,49 EUR“ ter znižala že v vloženi obtožnici obtoženemu B. B. očitane zneske pridobljene premoženjske koristi. V obrazložitvi razlogov za modifikacijo obtožnice je državna tožilka pojasnila, da sprememba števila deklet in zneskov temelji na izračunih izvedenca ekonomske stroke H. H. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo pisno izvedensko mnenje tega izvedenca obtožencu in njegovemu zagovorniku vročeno ter, da je bil izvedenec na narokih za glavno obravnavo dne 24. 10. in dne 9. 11. 2016 tudi zaslišan. Na drugem naroku je pretežno odgovarjal na vprašanja obtoženca in njegovega zagovornika ter jima svoje ugotovitve iz pisnega izvedenskega mnenja (o številu deklet, o višini dekletom izplačanih plač in dodatka za prehrano, njihovih plačil iz naslova nedosežene norme konzumacij, plačanih odškodnin za koriščenje dopusta, nakazil preko sistema Western Union, o „zaslužku“ družbe Z. d.o.o. iz naslova storitev „X“ in dobičku družbe v obravnavanem obdobju) še dodatno pojasnjeval. Nadalje je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 11. 2016 razvidno, da je obtoženec podal številne pripombe na izvedensko mnenje ter sodišču prve stopnje tudi predložil lastne pisne izračune in pojasnila v zvezi s posamičnimi postavkami, ki naj jih izvedenec upošteva pri izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja, vendar pa je prvostopenjsko sodišče ta dokazni predlog na naroku 22. 11. 2016, pred spremembo obtožnice, zavrnilo.

17. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v obtožnici spremenjena dejstva predmet dokazovanja že pred njeno modifikacijo dne 22. 11. 2016, obtoženec se je o njih izjasnil in tudi podal konkretne pripombe v zvezi s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kljub temu, da obseg in vsebina sprememb nista bila takšna, da bi bilo z njimi bistveno poseženo v prvotno obtožnico, je sodišče prve stopnje prekinilo glavno obravnavo in obtožencu ter njegovemu zagovorniku omogočilo potreben čas za seznanitev z modificirano obtožbo, s takšnim postopanjem pa je po oceni pritožbenega sodišča spoštovalo obtoženčevo pravico do učinkovite obrambe.

18. Obtoženec dne 22. 11. 2016 ni navedel nobenega konkretnega razloga, zakaj se ne more izjasniti v zvezi s spremenjeno obtožnico, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje sploh lahko presojalo, ali bi bila preložitev glavne obravnave z vidika njegove pravice do učinkovite obrambe upravičena, temveč je zgolj izjavil, „ker mora preveriti določene zadeve“. Preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe in morebitnih dodatnih dokaznih predlogov v zvezi s spremenjeno obtožnico ni predlagal niti njegov zagovornik; tega, kaj naj bi moral obtoženec še preveriti, pa pritožnik s konkretnimi okoliščinami ne obrazloži niti v pritožbi, temveč zgolj posplošeno zatrjuje, da bi opisano postopanje sodišča prve stopnje lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj bi bila ta, če bi bilo obtožencu dano, da določene stvari v zvezi s spremenjeno obtožnico v zagovoru dodatno pojasni oziroma se do teh sprememb opredeli in svoja pojasnila tudi podkrepi z dodatnimi dokazi, morda drugačna. Takšnih vsebinsko nezapolnjenih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje niti ne more preizkusiti.

19. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje, na način kot je samo poseglo v opis dejanja v izreku obtožnice in spremenilo pravno opredelitev dejanja iz kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, ravnalo v škodo obtožencev in posledično prekoračilo obtožbo oziroma zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljeni.

20. Sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da so bili v obtožbenem opisu kaznivega dejanja trgovine z ljudmi z navedbami, da so dekleta v lokalih A., B. in C. nudila spolne storitve za plačilo, da je bilo plačilo dveh dražjih pijač „lady drink“ pogoj za koriščenje spolnih storitev, z opisom finančnih obveznosti deklet in dela preko delovnega časa ter z opredelitvijo vlog, ki so jih imeli obtoženci v hudodelski združbi, s čimer je tudi izkazan način in intenzivnost njihovega sodelovanja pri izkoriščanju prostitucije, vsebovani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

21. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje, ker je v konkretnem opisu dejanja v obtožnici nadomestilo besedi „spolni odnos“ v „spolno dejanje“, besedno zvezo „pri čemer je bila organizacija nudenja spolnih odnosov organizirana, kontrolirana in nadzirana“ v „njihovo prostituiranje organizirano in nadzirano“, ceno spolnega dejanja „150,00 EUR“ v „100,00 EUR do 150,00 EUR“ oziroma ceno spremstva „150,00 EUR“ v „od 50,00 EUR do 150,00 EUR“, obtožbo prekoračilo oziroma s prilagojenim opisom nadomestilo nedokazane obtožbene očitke, kot to zatrjuje pritožnik. Stališče zagovornika, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor posameznega dejstva ni ugotovilo tako, kot ga je v obtožbi opisal tožilec, obtožence enostavno oprostiti obtožbe, ni pravilno. V procesni teoriji in sodni praksi namreč ni sprejeta absolutna vezanost sodbe na obtožbo. Posledično pa lahko sodišče prve stopnje nedokazane trditve v opisu dejanja v obtožnici ali iz opisa izpusti ali pa jih z lastnimi posegi v opis prilagodi v dokaznem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, pri čemer pa s spremembami v opisu dejanja ne sme povečati obsega kriminalne količine ali teže kaznivega dejanja, oziroma dopustne so takšne spremembe, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivde obtožencev.

22. Pojem prostitucije poleg nudenja spolnih odnosov zajema tudi nudenje drugih spolnih dejanj za plačilo, zato nadomestitev besed „spolni odnos“ s „spolnim dejanjem“ ne pomeni kršitve objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Z nadomestitvijo besedne zveze „pri čemer je bila organizacija nudenja spolnih odnosov organizirana, kontrolirana in nadzirana“ v „pri čemer je bilo njihovo prostituiranje organizirano in kontrolirano“, je sodišče prve stopnje opravilo zgolj jezikovne in stilistične izboljšave v opisu. Z nadomestitvijo cen spolnega dejanja iz „150,00 EUR“ v „100,00 EUR do 150,00 EUR“ oziroma spremstva iz „150,00 EUR“ v „od 50,00 EUR do 150,00 EUR“,, pa je opis dejanja spremenilo v korist obtožencem, saj je z opredelitvijo cen v razponu, dejansko določilo nižjo ceno nudenja spolnih storitev in spremstva, kot je bila navedena v obtožbenih očitkih.

23. Sodišče prve stopnje je iz opisa dejanja izpustilo besedilo, da je bil obtoženi A. A. „zadolžen za organizacijo in ureditev prihoda tujih deklet v Republiko Slovenijo, da jih je pričakal na letališču in postajah ter jih nato nastanil“ ter, da je obtoženi C. C. „uredil in organiziral stranke, katerim so morale nuditi spolne odnose, jih nadziral, usmerjal, vodil in kontroliral“. Res je glede obtoženega A. A. izpuščeno besedilo nadomestilo z besedilom, da je bil „zadolžen za razporeditev posameznega dekleta na delo v enega od treh lokalov“ in da je „določena dekleta po potrebi nastanil ...“ vendar ta, kot navaja pritožba „blažji opis“ ni „bolj ustrezal zakonskim znakom kaznivega dejanja zlorabe prostitucije“. Vloga obtoženega A. A. je bila že v opisu dejanja v obtožnici, ki ga je sodišče prve stopnje (delno) povzelo v opis dejanja v izreku sodbe, opredeljena z navedbami, da je dekleta nastanil v lokale, in da je neposredno vodil, organiziral in nadziral prostituiranje deklet, zato ta poseg v opis dejanja na obstoj bistvenih elementov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije „sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja“ ni imel nikakršnega vpliva, temveč pomeni le natančnejšo konkretizacijo opisa obtoženčevega ravnanja.

24. Nadalje je sodišče prve stopnje obtožbeni očitek „da so (dekleta) od opravljenega spolnega odnosa smele zadržati le 2/3 cene in sicer 100 EUR“ nadomestilo z besedilom „od denarja, ki so ga prejele za opravljeno spolno dejanje“ ter izpustilo v obtožnici zatrjevana povprečna mesečna zneska „109,30 EUR“ (kot plačilo zaradi nedoseganja postavljene norme) in „377,49 EUR“ (iz naslova vračanja neto plače z dodatkom za prehrano). Sodišče druge stopnje iz že pojasnjenih razlogov ne sprejema stališča pritožnika, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, če je ugotovilo, da te trditve obtožbe niso dokazane, obtožencem izreči oprostilno sodbo, ne pa, da jih je nadomestilo z bolj splošnimi trditvami, ki naj bi zadoščale ugotovljenemu dejanskemu stanju in izreku obsodilne sodbe za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Že obtožnica je namreč v zvezi z zakonskim znakom izkoriščanja vsebovala (za obtožence bolj obremenilen) očitek, da so dekleta smela od opravljenega spolnega odnosa zadržati le 2/3 cene in so morala od tega zneska obtožencem plačevati določene obveznosti. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z navedbami „od denarja, ki so ga prejele za opravljeno spolno dejanje“ v opis dejanja ni vneslo zakonskih znakov kaznivega dejanja prostitucije, kot to zatrjuje pritožnik, temveč je opis le prilagodilo v dokaznem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, da so dekleta sicer zadržala celoten (in ne le 2/3) zaslužek iz opravljenih spolnih storitev, vendar pa so morala iz tega zneska plačevati določene finančne obveznosti, zato tudi v tem delu obtožbe ni prekoračilo.

25. Pritožnik pravilno navaja, da je kaznivo dejanje trgovine z ljudmi v kazenskem zakonu uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper človečnost, kaznivo dejanje zlorabe prostitucije pa v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost ter da je objekt kazenskopravnega varstva pri navedenih dejanjih različen. Vendar pa presoja, ali je sodišče obtoženca obsodilo za povsem drugo ali drugačno dejanje, ni odvisna od tega, v katero poglavje kazenskega zakona je določeno kaznivo dejanje uvrščeno, temveč je za takšno presojo bistven opis dejanja. Kot je bilo že pojasnjeno, je v konkretni zadevi obtožnica obtožencem očitala storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, v tem opisu pa so bili že vsebovani tudi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je samo poseglo v opis dejanja, nato pa ravnanje obtožencev pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, obtožencev ni obsodilo za dejanje, ki ni bilo zaobseženo z obtožbo, na kar v pritožbi nakazuje zagovornik.

26. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da izrek izpodbijane sodbe, ker je v konkretnem opisu dejanja pod točko I. izreka v prvem odstavku navedeno „pri čemer je bilo njihovo prostituiranje organizirano in nadzirano, saj so smela dekleta spolna dejanja po vnaprej določeni ceni…nuditi…, v drugem odstavku pa je navedeno,...da so strankam v lokalu pa tudi izven lokala morala nuditi spolna dejanja..., sam s seboj v nasprotju. Zagovornik sicer pravilno povzema razlago obeh nedoločnikov (smeti, morati) v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, vendar pa v pritožbi izpostavlja le posamezne, iz opisa dejanja iztrgane besedne zveze, ne upošteva pa, da je opis dejanja potrebno presojati v celoti in tudi v povezavi z obrazložitvijo sodbe. Posledično je potrebno besedilo, da „so ... smela dekleta spolna dejanja ... nuditi ...“ presojati v povezavi z nadaljnjim besedilom v opisu dejanja „šele potem, ko so o tem obvestila vodje lokalov in po tem, ko je stranka za spolno dejanje vodji lokala plačala ...“, torej, da so spolna dejanja lahko nudila strankam šele z dovoljenjem oziroma soglasjem vodij lokalov, kar izkazuje organiziranost in nadzor prostitucije. Besedilo v opisu dejanja, da so dekleta „... morala nuditi spolna dejanja ...“ pa je potrebno presojati v zvezi s pravilnimi dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da je bil edini zaslužek deklet le denar, ki so ga dobile z nudenjem spolnih storitev ter so bile tudi po oceni pritožbenega sodišča na ta način v prostitucijo primorane. Pritožbeni očitki v zvezi z besedilom, da so bila „dekleta finančno kaznovana, če niso hotela nuditi spolnih dejanj posameznim strankam“ pa so brezpredmetni, ker je sodišče druge stopnje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to besedno zvezo iz opisa dejanja izpustilo.

27. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, da je obtoženi B. B. že samo s tem, ko je družbi Z. d.o.o. oddal lastni nepremičnini za izredno visoki najemnini, izkazoval določen namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist (str. 108 razlogov sodbe). Pritožnik pravilno izpostavlja, da bi lahko prvostopenjsko sodišče dokazno presojo o primernosti višine najemnin sprejelo šele, ko bi v ta namen angažiralo ustreznega izvedenca oziroma cenilca, opredeliti pa bi se moralo tudi do izračunov, ki jih je predložil obtoženec. Neutemeljeno pa je pritožbeno zatrjevanje, da je zagovornik dokazni predlog za postavitev izvedenca zaradi ugotovitve primernosti višine najemnin za lokale, ki jih je obtoženi B. B. oddajal družbi Z. d.o.o., podal na predobravnavnem naroku dne 13. 2. 2015 v točki C pisnih dokaznih predlogov in o katerem sodišče prve stopnje naj ne bi odločilo. Iz podatkov spisa je razvidno, da je zagovornik ta dokazni predlog v resnici podal tekom preiskave, in sicer dne 24. 2. 2014 (točka C predloga, list. št. 4429), vendar pa je, po nestrinjanju preiskovalnega sodnika, senat sodišča prve stopnje s sklepom I Ks 58554/2012-1131 z dne 6. 5. 2014 ta dokazni predlog zavrnil kot neutemeljen. V pisnih dokaznih predlogih z dne 13. 2. 2015 (list. št. 4990-4994), ki točke C niti ne vsebujejo, pa zagovornik postavitve izvedenca v zvezi s primernostjo višine najemnin ni ponovno predlagal. Sodišče prve stopnje torej o dokaznem predlogu, ki ni bil podan, ni moglo odločati. Pritožnik nadalje navaja, da se obtožencu v izreku sodbe ne očita, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist (tudi) iz naslova „izredno visokih najemnin“, vendar pa je napačno stališče pritožbe, da je zato podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe. Ta bistvena kršitev določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) je namreč podana samo, če se nanaša na neko pravno relevantno dejstvo, kar pa pridobitev premoženjske koristi, ker ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, ni, zato kršitev, ki jo zatrjuje pritožnik, ni podana. Sicer pa sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne zatrjuje, da si je obtoženec iz naslova najemnin pridobil premoženjsko korist, temveč je višino najemnin upoštevalo le pri dokaznem zaključku o obtoženčevem namenu pridobiti si protipravno premoženjsko korist oz. o njegovi koristoljubnosti.

28. Sodna praksa je že zavzela stališče, da gre za izkoriščanje prostitucije v primerih, ko storilec sodeluje pri prostituiranju drugih oseb na način, da ustvarja zaslužek, pri čemer gre za kontinuirano izvrševanje, ki predstavlja utečen in donosen posel ter za vodenje in nadziranje izvrševanja prostitucije² oziroma, da zakonski znak „zaradi izkoriščanja“ pomeni, da ima storilec korist od prostituiranja in prejema denar³. To, da je potrebno zakonski znak „zaradi izkoriščanja“ presojati z vidika t.i. ekonomskega izkoriščanja potrjuje tudi okoliščina, da je bil v prvotnem predlogu zakonskega besedila kaznivega dejanja zlorabe prostitucije naveden zakonski znak „zaradi koristoljubja“⁴. Za izkoriščanje prostitucije gre torej vedno, ko ima storilec od kontinuiranega in utečenega nudenja spolnih storitev drugih oseb proti plačilu, določen zaslužek oziroma finančno korist. Izkoriščanje se lahko izvaja na način, da storilec od osebe, ki se prostituira izrecno zahteva ves ali del zaslužka od nudenja spolnih storitev ali pa zaslužek iz prostitucije ustvarja na bolj premišljen in tudi navzven težje razpoznaven način, kot v predmetni kazenski zadevi. Glede na navedena stališča slovenske sodne prakse pritožnik neutemeljeno izpostavlja definicijo „izkoriščanja (odiranja)“ v nemškem BGH⁵. Navsezadnje Nemčija sodi med države, ki prostitucijsko zaposlovanje pravno ne le dovoljuje, ampak tudi ureja s posebno zakonodajo, zato nemška ureditev in sodna praksa s slovensko, po kateri je kaznivo vsakršno kontinuirano in utečeno sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja, ni primerljiva.

29. Pritožbene trditve zagovornika, da so imela dekleta z družbo Z. d.o.o. sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delo barskih plesalk, da so imela urejena dovoljenja za delo in bivanje v naši državi, da jim je družba v letu 2012 na transakcijske račune redno nakazovala plače, plačevala vse prispevke, ki izvirajo iz delovnega razmerja ter bonitete za brezplačno bivanje so sicer točne. Vendar pa sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja bistven zaslužek deklet.

30. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je družba Z. d.o.o., pod okriljem katere so obratovali lokali A., C. in B., v obravnavanem obdobju pridobivala prihodke tudi iz naslova prostitucije deklet, in sicer s prodajo t.i. „lady company drink oziroma konzumacij“, saj je bilo plačilo dveh bistveno dražjih pijač dekletu, pogoj za odhod v sobo, kjer je dekle nato gostu nudilo spolna dejanja, kot tudi z gostovim plačilom spremstva dekleta vodji lokala; izkoriščanje pa potrjujejo tudi finančne obveznosti deklet, da so morala vračati nakazane plače, plačevati nedoseženo mesečno normo konzumacij in koriščenje dopusta. Ekonomsko izkoriščanje prostitucije pa je posredno izkazano tudi z dejstvom, da so dekleta, če so se skrivoma družila z gosti lokalov v svojem prostem času (kar je lahko vplivalo na njihov obisk lokalov v delovnem času deklet), morala plačati kazen in z njihovim delom preko v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa. Sodelovanje obtožencev pri prostituciji deklet pa je potrjeno z v opisu dejanja v izreku sodbe in v njenih razlogih opredeljenimi vlogami in zadolžitvami obtožencev v hudodelski združbi. Pritožnik sicer pravilno povzema mnenje izvedenca ekonomske stroke, da dekletom plačevanje finančnih obveznosti praviloma ni predstavljalo problema, ker so razpolagala z večjimi zneski lastne gotovine, vendar pa, upoštevaje že opisani pomen zakonskega znaka „zaradi izkoriščanja“, na katerega višina zaslužkov deklet nima vpliva, takšne ugotovitve izvedenca pravilne presoje sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje strinja z zaključki izpodbijane sodbe (str. 95), da so dekleta sicer imela določena denarna sredstva, s katerimi so lahko prosto razpolagala (jih hranila, pošiljala domačim preko plačilnega sistema Western Union ali jih odnašala domov, ko so šla na dopust), vendar pa to ne izključuje dejstva, da so bila izkoriščana oziroma to ne izključuje izkoriščanja prostitucije kot dejavnosti.

31. Pritožbeni očitki zagovornika (in enaki pritožbeni očitki zagovornika obtoženega C. C.), da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri izračuna višine vseh prihodkov deklet, niso utemeljeni. Kot je bilo že izpostavljeno, višina njihovega zaslužka za presojo izkoriščanja prostitucije ni odločilna, kot to zatrjuje pritožnik, zato v pritožbenih navedbah (enako tudi zagovornik obtoženega C. C.) brezpredmetno izpostavlja povprečni znesek 2.143,73 EUR, ki ga je v tujino mesečno nakazalo dekle „T.“ (I. I.). Navsezadnje je iz podatkov spisa, ki jih delno povzema tudi pritožba, razvidno, da je izvedenec ekonomske stroke glede na razpoložljive podatke dejansko podal mnenje tudi o približnem povprečju zaslužkov deklet. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da je (upoštevaje povprečje spolnih dejanj na dan, povprečno število deklet, časovno obdobje in ceno storitve „X“ 100,00 EUR), posamezno dekle v celotnem obravnavanem obdobju iz naslova nudenja spolnih dejanj za plačilo zaslužilo povprečno 38.959,20 EUR, da je glede na računovodske podatke družbe Z. d.o.o. o izplačanih plačah prejelo povprečno 260,00 EUR neto plače mesečno, v pisnem izvedenskem mnenju pa je tudi ugotovil, koliko denarnih sredstev so dekleta s svojih transakcijskih računov preko sistema Western Union nakazala svojim družinam.

32. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2016 utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog zagovornika po zaslišanju prič J. J. in K. K. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da sta bila o okoliščinah zasega denarja pri teh dveh dekletih kot priči zaslišana policista L. L. in M. M. ter da zagovornik v dokaznem predlogu niti ni pojasnil, o čem naj bi priči sploh izpovedali v zvezi z njunim zaslužkom v času zaposlitve v družbi Z. d.o.o. Teh razlogov pritožnik ne izpodbija, prav tako pa ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi lahko, upoštevaje njune zaslužke, predlagani priči ovrgli očitke o izkoriščanju. Kot je bilo že izpostavljeno, višina zaslužka deklet za presojo izkoriščanja prostitucije ni odločilna, kot to zatrjuje pritožnik. Posledično pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog zagovornika po ponovnem vpogledu zaseženih beležk, v katere so dekleta beležila tudi podatke o dnevnih zaslužkih oziroma o prejemkih in izdatkih ter izpodbijana sodba, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do teh podatkov, ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na obstoj zakonskega znaka „zaradi izkoriščanja“.

33. Posledično sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča (ki ga izpostavlja tudi zagovornik obtoženega C. C.), da v opisu dejanja, ker v njem ni določno navedeno, kolikšen znesek od tistega, ki so ga dejansko zaslužila, je dekletom, po plačilu zatrjevanih obveznosti, ostal, ni konkretiziran bistveni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije – obstoj ekonomskega izkoriščanja. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do v opisu dejanja zatrjevanega dejstva „zaradi česar je dekletom od opravljenih spolnih dejanj ostal bistveno nižji znesek, kot pa so ga dejansko zaslužile z nudenjem spolnih storitev“. Vendar pa ta pomanjkljivost nima za posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj višina zaslužka deklet z opravljanjem spolnih dejanj in preostanek zaslužka po plačilu obveznosti, ni odločilno dejstvo in ne vpliva na presojo, ali je podan zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije „zaradi izkoriščanja“. Ker pa v opisu dejanja zatrjevano dejstvo „zaradi česar je dekletom od opravljenih spolnih dejanj ostal bistveno nižji znesek, kot pa so ga dejansko zaslužile z nudenjem spolnih storitev“ sploh ni bilo predmet dokazovanja in posledično tudi ne dokazne presoje sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje to besedilo iz opisa dejanja izpustilo.

34. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pri pojasnjevanju dokaznih zaključkov glede objektivnih in subjektivnih znakov obravnavanega kaznivega dejanja (str. 80, 95, 106, 107) izrecno izpostavilo, da so obtoženci s tem, ko so od deklet zahtevali vračilo nakazanih plač ter, da iz zaslužka pridobljenega z nudenjem spolnih storitev, plačujejo nedoseženo normo konzumacij, odškodnino za dopust ter kazni, dekleta oziroma njihovo dejavnost prostitucije izkoriščali. Zato so povsem neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje, ker je v obrazložitev sodbe povzelo opredelitev prostitucije, kot je navedena v komentarju⁶ h kaznivemu dejanju posredovanja pri prostituciji po 186. členu Kazenskega zakonika, ki še ni vseboval kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, zavzelo stališče, da je protipravno in kaznivo vsakršno sodelovanje pri prostituciji in ne le sodelovanje pri prostituciji zaradi izkoriščanja.

35. Pritožbene navedbe (enako navaja tudi zagovornik obtoženega C. C.), da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da so bila nekatera dekleta zaradi finančnih obveznosti do članov hudodelske združbe tudi zadolžena, so utemeljene. Sodišče prve stopnje je presojo o zadolženosti nekaterih deklet sprejelo na podlagi poročil o tajnem delovanju tajnega delavca št. 8003 z dne 2. 3., 16. 3. in 4. 4. 2012 iz katerih izhaja, da mu je dekle N. N. (R.) povedala, da je zadolžena, delno v znesku 700,00 EUR zaradi uporabe mobilnega telefona v Dominikanski Republiki, za preostali del dolga pa ni želela povedati kolikšen je in kako je nastal. V razloge sodbe je sodišče prve stopnje nadalje povzelo vsebino telefonskega pogovora med obtoženima B. B. in D. D. (Ktt M.-1 št. 444). Pravilno je sicer ugotovilo, da sta se obtoženca pogovarjala (tudi) o dolgovih navedenih na konzumacijskem listu lokala B., glede katerih je obtoženi B. B. zahteval, da se poravnajo v naslednjem mesecu, in o dolgovih v lokalu C., vendar pa, kot je napačno sklepalo, ne o dolgovih deklet, temveč, kot je v pripombah na poslušani telefonski prisluh utemeljeno zatrjeval tudi obtoženi B. B., o dolgovih gostov lokalov. To dejstvo namreč potrjuje vsebina naslednjega telefonskega pogovora med obtoženima D. D. in A. A. (Ktt V.-1 št. 22296), iz katerega nedvomno izhaja, da govorita o dolgovih gostov, oziroma se ne strinjata z zahtevo obtoženega B. B., ker gre za dobre goste, ki v lokalih zapravijo veliko denarja. Iz omenjenih poročil tajnega delavca št. 8003 torej izhaja le, da je bilo dekle R. zadolženo zaradi pretirane uporabe mobilnega telefona, pogovor Ktt M.-1 št. 444 pa dolgov deklet niti ne potrjuje. Zagovornik nadalje utemeljeno izpostavlja ugotovitve izvedenca ekonomske stroke o prometu denarnih sredstev in saldih na transakcijskih računih deklet (da so razpolagala z večjimi zneski gotovine) in o obsegu nakazanih sredstev preko sistema Western Union ter izpovedbi prič F. F., da si je od deklet izposojal denar in O. O., da si je od njih izposojal denar tudi varnostnik P. P., kar je ta v svoji izpovedbi tudi potrdil. Glede na navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbam, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da naj bi bila nekatera dekleta zaradi vseh zahtevanih obveznosti članov združbe tudi zadolžena, zato je to besedilo iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo.

36. Sodišče druge stopnje se strinja z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, da so bila dekleta pri odločitvi o tem, kje, kdaj, kako in koliko časa bodo nudila spolna dejanja, omejena. Pritožnik (enako zagovornik obtoženega C. C.) sicer pravilno izpostavlja, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da obtoženci deklet v prostitucijo niso prisiljevali oziroma, da je bila odločitev o tem, ali bodo v sobi nudila spolna dejanja, prepuščena dekletom in gostom lokala. Vendar pa takšne izpovedbe deklet potrjujejo le, da jih obtoženci niso fizično ali psihično prisiljevali v prostitucijo, za kar pa niti ni bilo potrebe. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi poročil o tajnem delovanju in izpovedb tajnih delavcev, ki jih je ocenilo kot verodostojne, pravilno ugotovilo, da je bilo plačilo iz naslova spolnih dejanj edini vir zaslužka deklet, od katerega so morala plačevati razliko med mesečno določeno in nedoseženo normo konzumacij, odškodnino za koriščenje dopusta in kazni. S tem pa se kot neutemeljeno izkaže tudi večkratno pritožbeno zatrjevanje, da so dekleta zaslužek iz naslova nudenja spolnih dejanj v celoti zadržale zase. Tak način organizacije in vodenja dejavnosti prostitucije je dekleta, zaradi finančne odvisnosti od te dejavnosti, dejansko prisilil v prostitucijo, pri čemer so spolne storitve lahko nudila po predhodnem obveščanju natakarjev v lokalih, le strankam lokalov v svojih sobah, ob predhodno izpolnjenem pogoju plačila dveh dražjih pijač (oziroma izven lokala plačilu spremstva natakarju v lokalu) in časovno omejeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tajnih delavcev, priče E. E. in izsledkov telefonskih prisluhov, ki jih je povzelo v razloge izpodbijane sodbe, utemeljeno zaključilo, da so morala dekleta, v kolikor so v prostem času odšla na spremstvo oziroma se družila s strankami brez vednosti vodij lokalov, ali so se s spremstva prepozno vrnila, plačati kazen, s čimer je izkazano, da so obtoženci prostitucijo deklet ne le vodili, temveč so jo, izključno zaradi izkoriščanja, tudi nadzirali.

37. Pritožbeno nestrinjanje (enako navaja zagovornik obtoženega C. C.) z v opisu dejanja navedeno trditvijo o finančnem kaznovanju deklet, če posameznim strankam niso hotela nuditi spolnih dejanj, je utemeljeno. Pritožnik, glede na vsebino poročila o tajnem delovanju z dne 5. 7. 2012, upravičeno izpostavlja, da dekle D. (R. R.) tajnemu delavcu št. 8001 ni povedala, da ji je vodja lokala (F. F.) zagrozil s kaznijo, ker gostu lokala ne bi hotela nuditi spolnih dejanj, temveč, ker se z njim ni hotela družiti, kar je tajni delavec potrdil tudi v svoji izpovedbi. Ker drugih dokazov, ki bi potrjevali navedbe v opisu dejanja v izreku sodbe, „da so bila dekleta finančno kaznovana, če niso hotela nuditi spolnih dejanj posameznim strankam“, ni niti v razlogih sodbe niti v podatkih spisa, je pritožbeno sodišče to besedilo iz opisa dejanja izpustilo.

38. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb (in poročil) tajnih delavcev, E. E. in G. G. ter izsledkov telefonskih prisluhov (str. 85 – 87 razlogov sodbe) utemeljeno zaključilo, da so dekleta plačevala kazni (tudi v obliki odbitka konzumacij) v primerih, če so se v svojem prostem času družila s strankami brez vednosti vodje lokala, tudi za takšno druženje je namreč stranka morala plačati spremstvo, če so s takšnih spremstev zamujala, če se niso hotela družiti z gosti lokalov, če so se neprimerno obnašala do natakarjev in zaradi medsebojnih sporov. Zagovornik v pritožbi navaja, da je iz zaseženih evidenc razvidno, da v časovnem obdobju od 28. 9. do 28. 10. 2012 v lokalih B. in C. ni bilo zabeležene nobene, v lokalu A. pa le dve kazni, ter da je bila priča E. E. v petih letih, kolikor je bila zaposlena v družbi Z. d.o.o., kaznovana le enkrat, kar pa so le selektivno izpostavljeni podatki spisa, ki pravilne dokazne presoje sodišča prve stopnje o kaznovanju deklet, ne morejo omajati.

39. Pritožbene navedbe, da časa, ko so dekleta gostom v sobah nudila spolna dejanja, ker so bila takrat odsotna z delovnega mesta v lokalu, predvsem pa, ker so plačilo za opravljeno spolno storitev v celoti zadržala zase, ni mogoče šteti v njihov delovni čas, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo in logično pojasnilo, da obiskovalci lokalov A., B. in C., ki so bili izključno moškega spola, dragih pijač dekletom niso plačevali zgolj za druženje in pogovarjanje z njimi, temveč so v lokale v večernem in nočnem času zahajali ravno zato, ker se je v njih izvajala prostitucija. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tudi utemeljeno zaključilo, da so gostje lokala, preden so odšli z določenim dekletom v sobo, kjer jim je za plačilo nudilo spolna dejanja, morali natakarju v lokalu plačati dve dražji pijači, v primeru spremstva dekleta izven lokala (v delovnem času) pa znesek 150,00 EUR. Vse navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je bila prostitucija deklet bistveni del ponudbe vseh treh lokalov oziroma, sicer navzven prikriti, poglavitni del dejavnosti družbe Z. d.o.o. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da je po mnenju izvedenca ekonomske stroke promet družbe iz naslova storitev “X“ predstavljal približno 30 % njenega celotnega prometa. Vendar pa zagovornik ne upošteva ugotovitev izvedenca, da družba Z. d.o.o. brez prihodkov iz naslova storitev »X« ne bi mogla poravnavati vseh svojih obveznosti, vsaj ne v takšni višini. V tej luči pa se ti prihodki pokažejo kot poglavitni za nemoteno in uspešno poslovanje gospodarske družbe. Sodišče druge stopnje se tudi strinja z zaključki izpodbijane sodbe, da je bilo ravno nudenje spolnih storitev za plačilo tisto, ki je odločilno vplivalo na promet lokalov, saj so bili gostje prav zaradi koriščenja spolnih dejanj sploh pripravljeni plačevati drage pijače, ki so jih naročala dekleta oziroma plačati njihovo spremstvo izven lokalov, te okoliščine pa so nedvomno vplivale tudi na promet iz naslova prodaje ostalega blaga in storitev, ki so bili navedeni na cenikih lokalov. Zato časa, ki so ga dekleta, zaradi nudenja spolnih dejanj gostu preživela v sobah, ni mogoče obravnavati ločeno od dejavnosti, ki se je izvajala v prostorih lokalov in od delovnega časa deklet, kot to zatrjuje zagovornik. Navsezadnje se dekleta izven delovnega časa brez vednosti vodij lokalov niso smela družiti z gosti lokalov oziroma jim nuditi spolnih storitev proti plačilu, sicer so bila kaznovana, kar še dodatno potrjuje, da je bila dejavnost prostitucije sestavni del dejavnosti lokalov oziroma družbe Z. d.o.o. in je bila posledično tudi vključena v delovni čas deklet. Netočno pa je pritožbeno zatrjevanje, da so dekleta celoten zaslužek iz prostitucije obdržala zase, saj so iz teh prihodkov plačevala že navedene obveznosti.

40. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbeno tezo (enako navaja tudi zagovornik obtoženega C. C.), da so bila dekleta zato, da so lažje dosegla določeno mesečno normo konzumacij in, ker so tako več zaslužila zase, izključno sama zainteresirana, da so bila v lokalu prisotna daljši čas od njihovega v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa. Ni namreč mogoče spregledati izpovedb prič E. E. in F. F., da sta bili vsak dan dve dekleti od 16.00 do 22.00 ure dežurni, ob 22.00 uri pa so vsa dekleta (razen tistih, ki so bila prosta) morala biti v lokalu, torej o svojem delovnem času niso odločala sama oziroma ni šlo le za avtonomno in sporazumno urejanje odnosov med zaposlenimi in delodajalci, kot to zatrjuje zagovornik. Izpovedbe in poročila tajnih delavcev ter izpovedbe gostov lokalov sicer potrjujejo pritožbene navedbe (enako zagovornik obtoženega C. C.), da so dekleta imela velik interes za delo, vendar pa druge izbire niti niso imela, saj so bila v to prisiljena zaradi že izpostavljenega dejstva, da je bila prostitucija edini vir njihovega zaslužka. Iz teh edinih prihodkov, pa so morala, kot izhaja iz evidenc obračunov konzumacij za meseca september in oktober 2012, skorajda vsa dekleta plačevati razliko med določeno in doseženo mesečno normo konzumacij, kar kaže, da so normo težko dosegala, odškodnine za koriščenje dopusta in kazni. Posledično pa je povsem razumljivo in logično, da je bila za dekleta kazen tudi prepoved dela, saj so s takšno prepovedjo izgubila del edinega vira svojega zaslužka.

41. S pritožbenimi navedbami, da izpovedba priče E. E. in evidence popitih pijač „lady drink“ ne potrjujejo, da je plačilo dveh konzumacij lokalu za dekle predstavljalo obveznost nudenja spolnih storitev gostu, zagovornik nepravilno tolmači dokazne zaključke izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje namreč takšne dokazne presoje ni sprejelo, temveč je na podlagi izpovedb (in poročil) tajnih delavcev, obsojenega F. F., E. E., G. G., S. S. in gostov lokalov (O. O., Š. Š., T. T., U. U., V. V.), da je moral gost pred odhodom z dekletom v sobo natakarju lokala plačati dve pijači „lady drink“, utemeljeno in pravilno zaključilo, da je bilo plačilo dveh pijač pogoj za nudenje spolnih storitev dekleta gostu (in ne njena obveznost, kot zatrjuje zagovornik). Posledično pa izpovedba E. E., da je kakšen dan lahko spila tudi dvanajst konzumacij, pa ni šla niti enkrat v sobo, pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne more omajati. Ta izpovedba namreč le izkazuje, da je bila odločitev, ali bo koristil spolne storitve, prepuščena gostu, vendar pa jih brez dveh dekletu predhodno plačanih pijač „lady drink“ ni mogel koristiti. E. E. je tudi izpovedala, da je v 98 % v sobi gostom nudila spolne storitve, zato del njene izpovedbe, ki jo izpostavlja pritožnik, da se je včasih z njimi le pogovarjala ali poslušala glasbo, na pravilnost dokaznih zaključkov, da je bilo plačilo dveh pijač „lady drink“ pogoj, da so dekleta gostom lahko nudila spolna dejanja za plačilo, ne more vplivati.

42. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni ovrednotilo v dokaznem postopku prebranih evidenc konzumacij (in spolnih dejanj). Na strani 65 razlogov sodbe je namreč povzelo izpovedbo obsojenega F. F., ki je podrobno pojasnil način vodenja t.i. dnevnih konzumacijskih listov ter obračunavanje konzumacij, na straneh 107 in 108 pa je pravilno zaključilo, da so se v teh evidencah, z oznako „X“ beležile tudi spolne storitve, ki so jih dekleta nudila gostom lokalov. Ravno dejstvo, da se je v družbi Z. d.o.o. vodila natančna dnevna in tudi mesečna evidenca nudenja spolnih storitev deklet v posameznem lokalu (kar je ob predočenju evidenc za meseca maj in junij 2012 pojasnila in potrdila E. E.), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je bila dejavnost družbe tudi prostitucija deklet.

43. Iz izpovedbe priče F. F. je razvidno, da mu je pravilo, da morajo dekleta pred odhodom z gostom v sobo „imeti vsaj dve konzumaciji“, povedal obtoženi A. A. (str. 65 razlogov sodbe). Sodišče prve stopnje je njegovo izpovedbo ocenilo kot verodostojno, česar pritožba ne izpodbija, zato zagovornik (enako zagovornik obtoženega C. C.) ne more uspeti z lastnimi, tudi sicer s podatki spisa povsem nepodprtimi, dokaznimi zaključki, da so dekleta, zaradi lažjega doseganja norme popitih pijač, gostom to pravilo navajala sama od sebe, oziroma od njih zahtevala, da jim pred odhodom v sobo plačajo dve pijači lady drink. Res je, kot navaja pritožba, da iz izpovedb in poročil tajnih delavcev izhaja, da so bila dekleta (in ne natakarji v lokalu) tista, ki so jim ob dogovarjanju za spolne storitve navajala, da jim pred tem morajo plačati dve pijači. Vendar pa, kot navedeno, si takšnega pravila niso izmislila sama, temveč je šlo za premišljeno načrtovan in utečen sistem poslovanja lokalov, s katerim so bila dekleta ob zaposlitvi vnaprej seznanjena. Zagovornik sicer utemeljeno zatrjuje, da takšnih navodil dekletom neposredno nikoli ni dal obtoženi B. B. Vendar pa pritožbeno sodišče sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je imel obtoženec pregled nad celotnim poslovanjem oziroma, da je bil podrobno seznanjen s poslovanjem vseh treh lokalov oziroma družbe Z. d.o.o. Na podlagi izsledkov telefonskih pogovorov obtoženca s soobtoženima A. A. in D. D. je utemeljeno presodilo, da je bil dnevno seznanjen z izkupički lokalov, številom popitih pijač lady drink, številom doseženih konzumacij deklet, z dnevnimi in mesečnimi evidencami konzumacij ter spolnih dejanj, dolgovi strank, zaposlovanjem deklet, pridobitvijo potrebnih dokumentov za njihovo zaposlitev in bivanje, da je zahteval popravo nepravilnih podatkov ter zaradi nadzora tudi osebno prihajal v lokale. Navedene okoliščine pa potrjujejo dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je bil obtoženec tisti, ki je dejansko vodil in nadziral vso dejavnost, da so mu bili ostali soobtoženci podrejeni, glede na takšno vlogo pa je bil nedvomno tudi on tisti, ki si je zamislil celoten sistem poslovanja, torej tudi mesečno normo konzumacij in pravilo, da je bilo pogoj za koriščenje spolnih storitev predhodno plačilo dveh pijač lady drink.

44. Sodišče druge stopnje ne sprejema dokaznih zaključkov zagovornika, da so bila dekleta večinoma zainteresirana delati za svoj žep in je bila prostitucija njihova prosta odločitev, pri čemer se sklicuje na telefonski pogovor Ktt M.-1 št. 47 med F. F. in natakarico Z. Z., da dekleta premalo konzumirajo in preveč delajo za svoj žep. Dejstvo je, da dekleta brez dveh predhodno plačanih pijač „lady drink“ spolnih storitev gostom sploh niso mogla nuditi, na ta način pa je imel od vsakega spolnega dejanja prihodek tudi lokal oziroma družba Z. d.o.o..

45. Pritožbene navedbe, da so morali gostje eno konzumacijo v višini 20,00 EUR plačati kot vstopnino v nočni klub, se navezujejo na pripombo obtoženega B. B. ob ogledu videoposnetka lokala C. na naroku za glavno obravnavo 26. 9. 2016, da se na vhodnih vratih lokala nahaja napis „za night club obvezna konzumacija“, vendar niso povsem točne. Iz poročil o tajnem delovanju tajnih delavcev št. 8001 in št. 8005 z dne 24. 5., 7. 6., 21. 6. in 28. 6. 2012 izhaja, da je ob vstopu v lokal B. varnostnik od vsakega zahteval plačilo konzumacije 20,00 EUR le ob prvih dveh obiskih s pojasnilom, da je bilo veliko gostov, ki v lokalu niso hoteli ničesar spiti, temveč so dekleta le opazovali. Pri zadnjih dveh obiskih pa ob vstopu, ker ju je varnostnik poznal kot stalni stranki, konzumacije nista več plačala. Čeprav je tajni delavec št. 8001 večkrat obiskal tudi lokal C. (2. 3., 26. 4., 15. 5., 25. 5. in 9. 6. 2012), v poročilih nikoli ni omenil, da bi ob vstopu plačal konzumacijo, niti tega niso navedli drugi tajni delavci, ki so obiskali ta lokal. Navedeni dokazi pa izkazujejo, da plačilo konzumacije ob vstopu v lokal ni bilo pravilo, temveč so jo plačevale le nove stranke lokala B. Sicer pa okoliščina, ali je gost konzumacijo plačal že pri vstopu v lokal ali pa šele, ko je dekle naročilo pijačo lady drink, na pravilnost dokaznega zaključka, da je bil pogoj za odhod v sobo plačilo dveh pijač nima prav nikakršnega vpliva, saj je bila, kot navaja pritožnik, tudi t.i. vstopnina kasneje dejansko unovčena kot plačilo pijače lady drink.

46. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da so bile pijače in storitve, ki so se dekletom štele v normo konzumacij (alkoholne in brezalkoholne pijače, peneča vina, spremstvo, vstopnina jakuzzi sauna, private dance, erotic show) navedene v veljavnih cenikih, ob njihovem plačilu pa so gostje prejeli račun. Vendar pa je glede na pravilo, da je bilo plačilo dveh konzumacij pogoj za koriščenje spolnih storitev, v primerih, ko so dekleta z gosti dejansko odšla v sobo in jim nudila spolna dejanja, plačilo dveh konzumacij hkrati pomenilo prihodek družbe iz izkoriščanja prostitucije. Pritožnik pravilno navaja, da je bila na cenikih določena cena za t.i. „kompanijo lady drink“ (za 20 minut) 20,00 EUR, dveh pa 40,00 EUR. Niso pa utemeljene pritožbene trditve, da zato izvedeni dokazi ne potrjujejo navedbe v opisu dejanja v izreku sodbe, da je stranka vodji lokala za dve pijači lady drink plačala 50,00 EUR. Cena 20,00 EUR namreč predstavlja le druženje z dekletom, v znesku 50,00 EUR pa je všteta še cena dveh pijač, ki ju je naročilo dekle. Pritožbeno sodišče se načeloma strinja s pritožbenimi navedbami, da pri opravljanju gospodarske dejavnosti ni prepovedano, da delodajalec zaposlenim določi pričakovani obseg dela in nanj veže določene pravice in obveznosti. Seveda pa to velja le v primeru, če delodajalec opravlja izključno zakonito dejavnost, ko torej del prihodkov iz dejavnosti ne izvira iz izvrševanja kaznivega dejanja, če zaposlenim ni potrebno vračati nakaznih plač in, če plačila zaradi nedoseganja norme, ki so jih dekleta zagotovila izključno iz denarja, ki so ga prejela za nudenje spolnih storitev, ne predstavljajo izkoriščanja prostitucije.

47. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da so morala dekleta izplačane plače vračati. Takšno dokazno presojo potrjujejo izpovedbe (in poročila) tajnih delavcev o navedbah deklet, da je njihov edini zaslužek denar, ki ga dobijo s prostitucijo, o vračanju plač pa so izpovedali tudi F. F., E. E. in G. G. Sodišče prve stopnje je na straneh od 80 do 84 in 89 obrazložitve sodbe povzelo telefonske pogovore, ki so med obtoženim A. A., natakarji lokalov in tudi dekleti potekali dne 6. 6. in 7. 6. 2012, 11. 7. 2012, 7. 8. 2012 in 10. 9. 2012 (iz transakcijskih računov deklet izhaja, da so jim bile plače nakazane dne 6. 6., 10. 7., 6. 8. in 10. 9. 2012), ki potrjujejo, da so dekleta še istega, najkasneje pa naslednjega dne po nakazilu, plače vračala natakarjem, ti pa so zneske izročali obtoženemu A. A. Dejstvo, da so dekleta vračala nakazane plače, pa je, na podlagi podatkov o dvigih gotovine s transakcijskih računov deklet v roku do pet dni po nakazilih plač, potrdil tudi izvedenec ekonomske stroke. Glede na odstotek takšnih dvigov (50,2 %) je podal mnenje, da so nekatera dekleta vračilo plač zagotovila iz lastnih sredstev, v tem primeru so nakazana sredstva plač (in nadomestil) ostala na njihovem transakcijskem računu, kar je v svoji izpovedbi potrdila tudi priča E. E. Obveznost vračanja plač torej potrjujejo različni, medsebojno neodvisni in tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojni dokazni viri, zato sodišče prve stopnje izpovedb ostalih deklet, ki so zatrjevala, da nakazanih plač niso vračala, upravičeno ni sprejelo.

48. Zagovornik pravilne ocene sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedbe priče E. E. ne more omajati s pritožbenim zatrjevanjem, da se je „prepoznala kot žrtev“ in postala „ključna obremenilna priča“ le zato, da je lahko ostala v Sloveniji, ker ji je, kot je pojasnila državna tožilka, v času policijske akcije že iztekla viza, za njeno podaljšanje pa je nato poskrbela država oziroma nevladne organizacije. Pritožnik namreč povsem prezre, da je njena izpovedba potrjena tudi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem z izpovedbami (in poročili) tajnih delavcev, prič G. G. in že obsojenega F. F., nadalje z izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov in listinsko dokumentacijo v spisu, in sicer z evidencami o vodenju števila doseženih konzumacij in števila opravljenih spolnih dejanj deklet za plačilo, katerih verodostojnosti v pritožbi ne izpodbija.

49. Pritožnik, za razliko od obtoženega B. B., ki je tudi na pritožbeni javni seji zatrjeval, da dekleta plač niso vračala, tem dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje izrecno niti ne oporeka, temveč s konkretnimi pritožbenimi navedbami izpodbija le dokazno presojo, da je obtoženi A. A. gotovino, ki so jo natakarji pobrali od deklet iz naslova obveznosti vračanja plač, v nadaljevanju izročil obtoženemu B. B. Sodišče druge stopnje se sicer strinja z zagovornikom, da tega dejstva poročila o tajnem delovanju, izpovedbe prič in listinska dokumentacija ter večina izsledkov telefonskih prisluhov, neposredno ne potrjujejo; ne sprejema pa pritožbenega zatrjevanja, da sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku za zaključek, da je gotovino iz naslova vrnjenih plač prejemal obtoženi B. B., sploh ni imelo podlage oziroma, da temelji zgolj na izsledkih telefonskih prisluhov Ktt V.-1 št. 9989 in 9990.

50. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, da SMS sporočilo št. 9989 in telefonski pogovor št. 9990 z dne 11. 7. 2012 potrjujeta dogovarjanje v zvezi z gotovino, ki jo mora obtoženi A. A. tega dne izročiti obtoženemu B. B. (točka 37 razlogov te sodbe). Iz nadaljnjih telefonskih pogovorov z istega dne izhaja, da sta, na zahtevo obtoženega A. A., natakarja v lokalih C. in B. obtoženi C. C. in Z. Z. od deklet zahtevala vračilo dne 10. 7. 2012 nakazanih plač. Dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta gotovina namenjena ravno obtoženemu B. B., pa potrjujejo telefonski pogovori Ktt V.-1 št. 10151, ko obtoženi A. A. obsojenemu F. F. pove, da mora biti »uno urejeno«, ker se bo ustavil pri B. (obt. B. B.), št. 10199 v katerem obtoženi A. A. prosi obtoženega C. C., da se čez petnajst minut dobita na ..., kjer živi obtoženi B. B. in št. 10200, ko obtoženi A. A. obtoženemu B. B. sporoči, da se dobita čez deset minut. Iz izsledkov tajnega opazovanja dne 11. 7. 2012 izhaja, da je obtoženi A. A. tega dne dvakrat, in sicer ob 15.55 uri približno za eno uro, ob 19.33 uri pa za manj kot deset minut, obiskal obtoženega B. B. na naslovu v Ljubljani. Pred drugim obiskom se je v lokalu G., ki je v neposredni bližini, za kratek čas (manj kot deset minut) srečal z obtoženim C. C., kar kaže na to, da mu je le-ta prinesel denar oziroma plače, ki so jih pred tem dekleta vrnila v lokalu C. V razlogih sodbe je izpostavljen tudi telefonski pogovor Ktt V.-1 št. 78 z dne 18. 5. 2012, v katerem obtoženi A. A. sogovornici med drugim pove, da je obtoženi B. B. tisti, ki „pobira“. Pritožbene navedbe zagovornika, da kaj je mislil s tem »pobiranjem« ve le obtoženi A. A. sam, ne morejo omajati utemeljene dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da gre dejansko za gotovino, ki jo je obtoženi A. A. izročal obtoženemu B. B. Nadalje tudi ni mogoče spregledati telefonskega pogovora Ktt M.-1, št. 2518 z dne 7. 8. 2012 v katerem se obtoženi A. A. jezi, ker plače od deklet še niso pobrane, čeprav so bile nakazane že prejšnjega dne, obsojenemu F. F. pove, da bo rekel B. (obtoženemu B. B.), naj on rešuje, in v nadaljevanju »da mora biti vse danes, petkrat me je klical danes dopoldan, kdaj bo in če je vse«. Izsledka telefonskih prisluhov Ktt V.-1, št. 9990 z dne 11. 7. 2012 in Ktt M.-1, št. 2518 z dne 7. 8. 2012 pa potrjujeta, da je obtoženi B. B. zahteval, da dekleta nakazane plače vrnejo takoj, da je potek pobiranja denarja tudi preverjal oziroma v tej smeri vršil pritisk na obtoženega A. A., ta pa na natakarje, kar je še dodatna okoliščina, ki potrjuje, da je gotovino iz tega naslova prejemal prav obtoženi B. B., saj v nasprotnem primeru takšnega interesa za takojšnje vračilo plač ne bi imel. Kot izhaja iz poročila o tajnem opazovanju, se je obtoženi A. A. na domu obtoženega B. B. zglasil tudi dne 8. 8. 2012, torej dva dni po nakazilu plač, ki so jih natakarji od deklet pobirali dne 7. 8. 2012. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izpostavilo tudi telefonski pogovor Ktt V.-1 št. 22077 z dne 11. 9. 2012 (str. 35) na podlagi katerega je utemeljeno zaključilo, da se izjava obtoženega A. A., da je v ... in da je „prišel uno uredit te stvari pobrat“ nanaša na pobiranje plač od deklet, v nadaljevanju pogovora pa se z obtoženim B. B. dogovorita, da se bo pri njem oglasil v četrtek (13. 9. 2012) zjutraj, ko bo na poti v Celje. Tudi sicer v izvedenem dokaznem postopku ni bila ugotovljena niti ena okoliščina, ki bi vsaj nakazovala na možnost, da bi se denarna sredstva iz naslova vrnjenih plač stekala h kakšnemu od soobtožencev, ali bi bila porabljena na drug način. Pritožbena teza zagovornika, da je bil ta denar namenjen izplačilu 10 % stimulacije natakarjem, je namreč izpodbita z izpovedbo F. F., da je plačo delno prejemal na transakcijski račun delno pa v gotovini, da mu je denar prinesel obtoženi A. A., vendar pa to ni bila gotovina, ki jo je pobral od deklet, saj mu ga je dal nekaj dni kasneje. Upoštevaje vse navedeno pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da obtoženima A. A. in B. B. pri hišnih preiskavah dne 17. 11. 2012 (čeprav naj bi se po dne 11. 11. 2012 nakazanih plačah prvič srečala dne 16. 11. 2012) gotovina v višini zneska vrnjenih plač ni bila zasežena.

51. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da so zaradi navedbe na strani 84 obrazložitve sodbe »da so dekleta vračala denar družbi Z. d.o.o.«, razlogi sodbe o odločilnem dejstvu (prejemniku premoženjske koristi) v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je na straneh 80 in 83 obrazložitve sodbe izrecno izpostavilo, da je obtoženi A. A. denar, ki so ga od deklet pobirali natakarji, izročil obtoženemu B. B., navsezadnje je temu obtožencu iz naslova vračanja plač tudi odvzelo premoženjsko korist. Posledično pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da gre v razlogih sodbe na strani 84, ki jih izpostavlja pritožnik, le za pomoto. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zagovornikom, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do obtoženčeve razlage vsebine telefonskih pogovorov Ktt V.-1, št. 9989 in 9990, niti do pojasnil obtožencev v zvezi z drugimi na glavni obravnavi poslušanimi pogovori. Določneje pa se sodišče druge stopnje o teh pritožbenih navedbah ne more izjasniti, oziroma vsebine in posledično relevantnosti razlag in pojasnil obtožencev niti ne more preizkusiti, saj jih pritožnik v pritožbi vsebinsko ni predstavil, temveč se je le skliceval na datume prepisov zvočnih posnetkov posameznih narokov za glavno obravnavo, s čimer pa zahtevi po obrazloženi pritožbi ni zadostil.

52. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno presojo o obstoju hudodelske združbe in vlogah obtožencev ustrezno pojasnilo v posebnem poglavju izpodbijane sodbe z naslovom „Obstoj hudodelske združbe“, v nadaljevanju pa še na več mestih, in sicer v razlogih sodbe v katerih je predstavilo vsebino izvedenih dokazov, kot tudi v posameznih dokaznih zaključkih. Zagovornik v pritožbi selektivno navaja le razloge na straneh 26, 37, 38, 92 ter 107 izpodbijane sodbe ter zatrjuje, da so, glede na ugotovitve izvedenca ekonomske stroke, da je promet iz naslova spolnih dejanj predstavljal le 27,19 % celotnega prometa družbe Z. d.o.o. v obravnavanem obdobju, zaključki sodišča prve stopnje, da je bila poglavitna dejavnost lokalov izvajanje prostitucije ter, da je bil največji dohodek družbe posledica prostituiranja oškodovank, zmotni; ostalih razlogov sodbe o obstoju hudodelske združbe pa pritožnik ne izpodbija. Sodišče druge stopnje je že v točki 39 razlogov te sodbe pojasnilo, da pomembnosti dejavnosti prostitucije za poslovanje družbe Z. d.o.o. ni mogoče ocenjevati le na podlagi podatkov o višini prometa družbe iz tega naslova, temveč je bistvena ugotovitev izvedenca, da družba brez prihodkov iz naslova storitev »X« ne bi mogla poravnavati vseh svojih obveznosti, kar potrjuje, da so bili ti prihodki poglavitni za nemoteno in uspešno poslovanje družbe. Pritožnik sicer utemeljeno zatrjuje, da prihodki iz naslova dejavnosti prostitucije sami po sebi niso bili največji prihodki družbe Z. d.o.o., vendar pa je bila, kot je sodišče druge stopnje že poudarilo (točka 39), dejavnost prostitucije nedvomno ključna tudi za pridobivanje spremljajočega dohodka, torej prihodkov iz gostinskih in drugih storitev navedenih na cenikih lokalov. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega stališča, da je bila zaradi policijske akcije dne 17. 11. 2012 družba Z. d.o.o. primorana prenehati s poslovanjem in odpovedati pogodbe o zaposlitvi vsem zaposlenim. Družba bi namreč lahko nemoteno nadaljevala s poslovanjem z legalno dejavnostjo družbe. V tej luči pa je potrebno razumeti razloge sodbe, da je družbi Z. d.o.o. promet v letu 2013 popolnoma upadel, s čimer je sodišče prve stopnje le poudarilo pomembnost dejavnosti prostitucije za njeno poslovanje.

53. Pritožnik se v zvezi z obstojem zavestne sestavine direktnega naklepa pri obtoženem B. B. neutemeljeno sklicuje na obrazložitev oprostilne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 130/2008 z dne 27. 11. 2009, ki je bila izrečena Ž. Ž. zaradi kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem in prvem odstavku 185. člena KZ (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 42255/2010 z dne 9. 11. 2011) oziroma na obtoženčev zagovor, da je bil, ko se je seznanil s to sodbo, prepričan, da delo deklet, kot je bilo organizirano v nočnih klubih, ki so obratovali v okviru družbe Z. d.o.o., ne more pomeniti njihovega izkoriščanja oziroma sodelovanja pri izkoriščanju prostitucije. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o krivdi obtožencev utemeljeno gradilo na okoliščinah: da se je za navzven zakonito sklenjenimi delovnimi razmerji izvajala premišljeno in prikrito organizirana ter vodena prostitucija deklet na način, da je bil pogoj za nudenje spolnih dejanj plačilo dveh pijač „lady drink“ ali plačilo spremstva, po ceni, ki je bila navedena na cenikih lokalov; na izsledkih telefonskih prisluhov iz katerih je razvidno, da so bili obtoženci pri dogovarjanju o pobiranju plač od deklet, o plačevanju odškodnin za dopust ter v zvezi z vprašanji deklet, ki jih je zanimala zaposlitev v družbi Z. d.o.o. in strank, ali se v lokalih nudijo spolne storitve, izredno previdni, saj so se pogovarjali v šifrah („uno“, „tisto“) oziroma na postavljena vprašanja deklet in strank po telefonu niso odgovarjali; na načinu vodenja evidence spolnih dejanj deklet, ki so se ob odhodu s stranko v sobo označevala z oznako „X“; izobrazbeni strukturi, pričakovani življenjski zrelosti in izkušnjah obtožencev; daljšem časovnem obdobju izvrševanja kaznivega dejanja. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo predlog zagovornika, da se v dokazne namene prebere oprostilna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 130/2008 z dne 27. 11. 2009 in kot priča zasliši Ž. Ž. Vse navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (večkrat) določno izpostavilo in, ki so bile kot vodji in organizatorju dejavnosti prostitucije seveda poznane tudi obtoženemu B. B., namreč ravno nasprotno, kot zatrjuje pritožnik, tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo prepričljiv dokazni zaključek o zavedanju obtožencev, da sodelujejo pri izkoriščanju prostitucije, da je takšno ravnanje protipravno in kaznivo, kljub temu pa so kaznivo dejanje hoteli storiti.

54. Sodišče druge stopnje sprejema pritožbene navedbe, da je bil obtoženi B. B., kot lastnik 100 % poslovnega deleža družbe Z. d.o.o., zainteresiran za uspešno poslovanje družbe oziroma ustvarjanje dobička. Obtoženčev interes za zakonito poslovanje družbe, ki ga izpostavlja zagovornik, pa je bil osredotočen le na tista področja, ki so bila podvržena občasnim inšpekcijskim pregledom, torej na tržno in davčno področje ter nadzore v zvezi z zakonitostjo zaposlitve deklet in varovanja. Ker vprašanje zakonitosti poslovanja družbe Z. d.o.o. na teh področjih ni bilo predmet obravnave v predmetnem kazenskem postopku, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo branje listinske dokumentacije o ugotovitvah inšpekcijskih pregledov v lokalih (priloge B308-B328) in je nasprotno pritožbeno zatrjevanje zagovornika neutemeljeno. Pritožbeno sodišče pa se strinja z dokazno presojo izpodbijane sodbe, da je bil z navzven zakonitim poslovanjem družbe Z. d.o.o. prikrit nezakoniti del njene dejavnosti, to je izkoriščanje prostitucije, ki jo je v hudodelski združbi vodil, organiziral in nadziral prav obtoženi B. B.

55. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje vsebino telefonskih prisluhov Ktt M.-1 št. 101, 103, 128 in 156 razlagalo napačno, niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno presojo izpodbijane sodbe (str. 29, 30, 31 in 32 razlogov), da navedeni telefonski pogovori med obtoženima B. B. in D. D. (v povezavi s pogovoroma med obtoženima A. A. in natakarico A. B. Ktt G.-2 št. 996 ter med obtoženim A. A. in obsojenim F. F. Ktt M.-2 št. 833) potrjujejo njuno dogovarjanje o tem, kako zaobiti spremenjeno delovnopravno zakonodajo glede delovnega časa in odmorov deklet oziroma, na kakšen način bi bilo mogoče v primeru inšpekcijskega nadzora prikriti, da dekleta delajo preko v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa. Zagovornik v pritožbi izpostavlja zgolj telefonski pogovor na strani 29 razlogov sodbe (Ktt M.-1 št. 101) in zatrjuje, da sta obtoženca le iskala način, kako zadostiti stalnim spremembam zakonodaje, vendar pa s takšnim posplošenim ponujanjem lastne dokazne ocene, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi vnašale dvom v dokazne zaključke sodbe, pravilne presoje sodišča prve stopnje ne more omajati.

56. Sodišče prve stopnje dokazne presoje, da je imel obtoženi B. B. v hudodelski združbi vodilno vlogo, ni gradilo le na telefonskem pogovoru Ktt V.-1 št. 22077 (str. 35-36 razlogov sodbe), ki ga selektivno izpostavlja pritožnik, temveč je v obrazložitev sodbe povzelo še številne druge izsledke telefonskih prisluhov (Ktt M.-1 št. 101, 103, 128, 156, 578 in 579 (str. 29-31), nadalje Ktt V.-1 št. 1221 (str. 32), Ktt M.-1 št. 444 in 52, V.-1 št. 22296, prestrežena telefax sporočila Ktt V.-6T, V.-7T in M.-2T (str. 83), V.-1 št. 57, 101, 102, 106, 111 (str. 85), V.-1 št. 8389 in 8409 ter M.-1 1028 in 1060 (str. 88), M.-2 št. 728, G.-1 št. 8507 in 8664 (str. 89), V.-1 št. 12723 in 12724 (str. 90-91)), ki potrjujejo, da je imel obtoženec popoln nadzor nad celotnim poslovanjem družbe Z. d.o.o. in lokalov, zaposlovanjem deklet ter vodenjem evidenc o številu konzumacij in spolnih dejanj posameznega dekleta. Posledično pa zagovornik ne more uspeti s pritožbenimi očitki o nelogičnih zaključkih prvostopenjskega sodišča, da je obtoženčeva vodilna vloga v hudodelski združbi izkazana z dajanjem napotkov o organizaciji dela in o tem, kako naj uredi zadeve v lokalih, da bodo v skladu z veljavno zakonodajo. Dejstvo, da je bil obtoženec obveščen o vsaki najmanjši podrobnosti v zvezi s poslovanjem in urejenostjo lokalov, zaposlovanjem deklet in evidencami ter podrobni napotki, ki jih je dajal obtoženima A. A. in D. D., namreč presegajo odnos edinega družbenika z direktorjem in prokuristko družbe, kakršen je sicer vzpostavljen v poslovnem svetu.

57. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je pritožba ne izpodbija, da so bili obtoženci v telefonskih pogovorih izredno previdni in v tej luči je potrebno presojati tudi SMS sporočilo Ktt V.-1 št. 603, v katerem je obtoženi A. A. dekletu B. C., ki se je zanimala za zaposlitev, odgovoril, da lahko dobi delo plesalke in konzumerke, glede prostitucije pa je to njena stvar. Prav zaradi z dokazi potrjene previdnosti obtožencev v telefonskih pogovorih je povsem logično, da obtoženi B. B. obtoženima A. A. in D. D. ni dajal napotkov v zvezi z izvajanjem dejavnosti prostitucije po telefonu, temveč so se njihovi telefonski pogovori nanašali predvsem na organizacijo poslovanja, zaposlovanje deklet ter problematiko prometa v lokalih in njihove urejenosti. Vendar pa takšna vsebina pogovorov ne potrjuje nadaljnjih pritožbenih navedb zagovornika, da je obtoženca zanimal le promet blaga in storitev, ki so bili na ceniku, ni pa se ukvarjal z zaposlitvijo deklet in s prostitucijo na katero, ker je bilo nudenje spolnih dejanj proti plačilu njihov „lastni aranžma“, niti ni imel nikakršnega vpliva. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da so se na dnevnih in mesečnih evidencah o doseženih konzumacijah posameznega dekleta beležili tudi podatki o t.i. storitvah „X“ oziroma o številu nudenja spolnih dejanj. Evidence iz vseh treh lokalov so bile obvezno vsak dan poslane tudi obtoženemu B. B., torej je bil seznanjen ne le z dejstvom, da se v lokalih izvaja prostitucija, temveč tudi s točnim številom spolnih dejanj, ki jih je dnevno in mesečno opravilo posamezno dekle. Ta podatek pa ne potrjuje pritožbenega zatrjevanja, da je obtoženca zanimal le promet blaga in storitev navedenih na cenikih in, da je bila prostitucija izključno „lasten aranžma“ deklet, saj v tem primeru razlogov za vodenje evidenc o opravljenih spolnih dejanjih deklet niti ne bi bilo. Glede na dejstvo, da je bila dejavnost prostitucije organizirana tako, da je bilo nudenje spolnih dejanj za plačilo edini zaslužek deklet, pa so tudi povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da obtoženec na izvajanje prostitucije ni imel nikakršnega vpliva.

58. Pravilnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o ključni vlogi obtoženega B. B. pri vodenju in nadzoru celotne organizacije dejavnosti izkoriščanja prostitucije pritožba ne more izpodbiti z izpostavljanjem telefonskih prisluhov Ktt M.-Z št. 830 in 832 in Ktt M.-1 št. 596, 597 in 598. V pogovorih št. 830 in 832 je obtoženec C. Č. iz Zagreba, ki ga je poklicala v zvezi z zaposlitvijo deklet in ga spraševala, ali bi dekleta lahko delala v ..., torej v lokalu B., napotil na obtoženega A. A. Pritožnikove navedbe, da to potrjuje, da se obtoženec ni (neposredno) ukvarjal z zaposlovanjem deklet, so za presojo vloge obtoženega B. B. povsem irelevantne, saj je v opisu dejanja navedeno, da sta bila za neposredno urejanje zaposlitve deklet zadolžena obtožena A. A. in D. D. V telefonskih pogovorih št. 596, 597 in 598 pa je obtoženec moškemu po imenu Č. D. (ki je obtoženca dejansko pozdravil z nazivom „sosed“, zato so pritožbeni očitki o napačnem tolmačenju vsebine pogovora neutemeljeni), ki je želel svojemu gostu urediti spremstvo dekleta, sicer res navedel, da sam teh stvari ne ureja, da ima malo stikov z lokalom, da deklet ne pozna in ne ve kaj in kako delajo, da lahko le pokliče v lokal, da bo nekdo prišel, več kot to pa se „noče vtikati“, vendar pa je takšno njegovo ravnanje logično. Obtoženi B. B. je namreč za neposredni nadzor, vodenje in organizacijo prostitucije angažiral obtoženega A. A., ta pa je imel v lokalih C. in B. nastavljeni vodji obtoženega C. C. in obsojenega F. F. Zato pritožbene navedbe, da ta komunikacija potrjuje, da obtoženec z izvajanjem spolnih dejanj ni imel nič, niso utemeljene, saj je glede na takšno organizacijo izkoriščanja prostitucije povsem razumljivo, da je obtoženec po pogovoru s Č. D. poklical obtoženega C. C., ki mu je povedal, da je najboljše, da gost pride „direktno“ v lokal.

59. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornika, da naj se v dokaznem postopku poslušajo in preberejo telefonski pogovori in SMS sporočila v katerih je, kot navaja pritožnik, obtoženec D. E. povedal, da mu ne more urediti nobenih popustov pri dekletih, ker s tem nima nič, temveč mu lahko uredi le popust pri vstopu v lokal. Razlogi izpodbijane sodbe, da je zagovornik dokazni predlog, ker je bila izvedba tega dokaza predlagana šele tekom glavne obravnave, podal prepozno, so pravilni. Pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo glede na veliko količino prisluhov iluzorno pričakovati, da bi obramba uspela vse poslušati do predobravnavnega naroka, namreč ni okoliščina, ki bi izkazovala, da je imel zagovornik utemeljen razlog, zakaj tega dokaznega predloga ni podal že na predobravnavnem naroku. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenim stališčem, da prekluzija po določbah kazenskega postopka ni absolutna, ker je sodišče pri presoji, ali naj dokaz izvede ali ne, vezano na načelo materialne resnice (17. člen ZKP), torej je dolžno po uradni dolžnosti izvesti tudi dokaze, glede katerih je stranka morebiti prekludirana. Vendar pa je ta dolžnost sodišča podana le, v kolikor oceni, da gre za materialnopravno relevantne dokaze. Takšne teže pa po oceni sodišča druge stopnje v pritožbi predstavljena vsebina telefonskih pogovorov in SMS sporočil med obtožencem in D. E. nima, saj v ničemer ne zmanjšuje obtoženčeve vloge pri izkoriščanju prostitucije, ki se je, kot že navedeno, izražala z nadzorom in vodenjem celotne organizacije te dejavnosti, ki sta potekala v ozadju (preko komunikacije s soobtoženima A. A. in D. D.), ne pa z neposrednimi stiki z lokali, natakarji ali dekleti. Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za branje stalnih napotnic Študentskega servisa M. za leti 2012 in 2013 za E. F. Pravilno je ugotovilo, da je v napotnicah navedeno delo „pomoč v strežbi“, kar pa ni predmet obravnave v predmetni kazenski zadevi, teh razlogov sodbe pa pritožnik niti ne izpodbija, zato s pritožbenim zatrjevanjem o neupravičeni zavrnitvi tega dokaznega predloga ne more uspeti.

60. Sodišče prve stopnje je na več mestih v obrazložitvi sodbe izpostavilo, da je vso protipravno premoženjsko korist pridobil obtoženi B. B., bodisi preko prilivov na transakcijski račun družbe Z. d.o.o., bodisi preko gotovine, ki mu jo je izročal obtoženi A. A. oziroma, da je pridobil vso finančno korist iz poslovanja lokalov (str. 27, 81, 83, 85 in 106). Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da si je obtoženec iz naslova spolnih dejanj pridobil 624.975,50 EUR premoženjske koristi. Takšno dokazno presojo pa zagovornik utemeljeno izpodbija z ugotovitvami oziroma mnenjem izvedenca ekonomske stroke (ki ga je sodišče prve stopnje povzelo na straneh od 97 do 101 obrazložitve sodbe ter ga v celoti sprejelo, torej ga je ocenilo kot strokovnega, objektivnega in verodostojnega), da je prihodke lokalov (zaslužek) iz naslova storitev „X“ pridobila družba Z. d.o.o. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da je izvedenec v zvezi z izračunom prihodkov družbe Z. d.o.o. iz naslova storitev „X“ ugotovil, da so v družbi dohodke v blagajnah pravilno evidentirali in, da zgolj 5% odstopanje potrjuje realnost doseženih tedenskih prihodkov ter njihovo skladnost s podatki v računovodskih izkazih družbe. V mnenju je izrecno izpostavil, da je bilo pravilno evidentiranje prihodkov v blagajnah splošni interes vseh zaposlenih v družbi Z. d.o.o. in tudi lastnika (obtoženega B. B.), ki je tako imel pregled nad prihodki družbe, natakarji so glede na realizirane prihodke prejemali 10% provizijo, doseženi prihodki pa so bili tudi osnova za obračune doseganja zahtevanih konzumacij deklet. Izrecno je zavrnil očitke obtožnice, da naj bi družba Z. d.o.o. izkazovala veliko prenizke prihodke, in ne le 10 % iz naslova provizij natakarjem neevidentiranih prihodkov, ki so v celotnem obdobju znašali 229.796,70 EUR. Te ugotovitve izvedenca pa, kar utemeljeno izpostavlja pritožnik, potrjujejo, da je bila tudi gotovina, s katero so gostje dekletom v lokalih plačali pijače „lady drink“ oziroma spremstva deklet, položena na transakcijski račun družbe Z. d.o.o. in ne, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, izročena obtoženemu B. B. Periodični pologi gotovine – inkaso na račun družbe, pa so razvidni tudi iz obvestil o prometu in stanju na transakcijskem računu družbe Z. d.o.o., odprtem pri Banki ... d.d. Pravilno in skladno s sodno prakso je tudi pritožbeno stališče, da je potrebno, kljub temu, da je imel obtoženi B. B. v pravni osebi Z. d.o.o. 100 % poslovni delež, premoženje družbe obravnavati ločeno od premoženja edinega družbenika. Premoženje družbe z omejeno odgovornostjo je namreč ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje⁷. Pritožbene navedbe, da s transakcijskega računa družbe Z. d.o.o. ni bilo večjih gotovinskih dvigov pa so potrjene tudi z izpovedbo priče računovodkinje družbe F. G. (ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno), da gotovinskega poslovanja niti ni bilo oziroma, da obtoženi B. B. z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu družbe ni razpolagal.

61. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje dokazni zaključek, da naj bi obtoženi B. B. prejemal tudi gotovino iz naslova iztržkov lokalov, oprlo na vsebino SMS sporočila Ktt V.-1 št. 9989 in telefonskega pogovora št. 9990 z dne 11. 7. 2012 med obtoženima B. B. in A. A. (str. 81) in na telefonski pogovor Ktt V.-1 št. 78 z dne 18. 5. 2012 (str. 85).

62. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izsledki prisluhov Ktt V.-1 št. 9989 in 9990 pravilno ugotovilo, da se njuna vsebina nanaša na gotovino, ki jo obtoženi A. A. že ima za obtoženega B. B., preostanek pa mora še „zbrati“ v lokalih B. in C., vendar pa je napačno sklepalo, da gre za izkupičke lokalov. Nadaljnji pogovori (Ktt V.-1 št. 10151, 10159, 10164, 10171, 10186, 10199, 10200; Ktt M.-3 št. 132; G.-1 št. 3030) namreč izkazujejo, da je obtoženi A. A. obtoženemu C. C. in F. F. (ta pa natakarici Z. Z.) naročil, naj pobereta denar od deklet. V pogovoru Ktt V.-1 št. 1151 tako obtoženi A. A. F. F. naroči, „da mora biti uno urejeno, ker se bo ustavil pri B (obtoženi B. B.)“ ter „da naj preveri tam (v lokalu B.), če je, kar ni, naj se pokliče, dokler jaz ne pridem“. F. F. obtoženemu A. A. v pogovoru Ktt V.-1 št. 10164 pove, „samo G. H., pa še ona je šla iskat, vse ostale je že zrihtan“, obtoženi C. C. pa mu v pogovoru Ktt V.-1 št. 10186 pove, da „čaka še G. H., da mu prinese“. Prestrežena sta bila tudi pogovora, ko F. F. natakarico Z. Z. sprašuje „pride A (obtoženi A. A.), a si ti zrihtala z babami vse“, natakarica pa mu odgovori „samo G. H. … meni se zdi, da je zdaj šla na banko“ (Ktt M.-3 št. 132), obtoženi C. C. pa dekle G. H. „če bi lahko na banki dvignila denar“ (Ktt G.-1 št. 3030). Upoštevaje takšno vsebino telefonskih pogovorov in dejstvo, da iz podatkov o prometu na transakcijskih računih deklet izhaja, da so jim bile plače nakazane 10. 7 .2012, je edino možno in pravilno sklepanje, da sta natakarja v lokalih B. in C. od deklet pobirala gotovino iz naslova vračanja nakazanih plač, denar nato izročila obtoženemu A. A., ta pa v nadaljevanju obtoženemu B. B., kar je bilo že pojasnjeno v točki 50 te sodbe. Posledično pa tudi telefonski pogovor Ktt V.-1 št. 78 z dne 18. 5. 2012, v katerem obtoženi A. A. sogovornici med drugim reče, da je obtoženi B. B. tisti, ki „pobira“, sam po sebi ne potrjuje, da naj bi šlo za „pobiranje“ gotovine iz naslova izkupičkov lokalov, kot je to napačno sklepalo sodišče prve stopnje.

63. Državna tožilka sicer v odgovoru na pritožbo zagovornika izpostavlja še izsledke telefonskih prisluhov Ktt M.-1 št. 1028 in št. 1060, M.-2 št. 1098 in V.-1 št. 12588 iz katerih izhajajo navedbe F. F. in A. A., da „ima obtoženi B. B. milijone, ki so mu jih naredili zaposleni“ oziroma „da ima med 12 in 15 milijoni EUR gotovine“, vendar pa ta dokazno nepodprta ugibanja zaposlenih v družbi Z. d.o.o. o premoženju obtoženca (pri čemer je F. F. zaslišan kot priča izpovedal, da je pretiraval), ne morejo ovreči mnenja izvedenca ekonomske stroke in verodostojnih računovodskih podatkov družbe Z. d.o.o., ki izkazujejo, da obtoženec gotovine iz iztržkov lokalov ni prejemal.

64. Upoštevaje vse navedeno se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da si je premoženjsko korist iz naslova spolnih dejanj pridobil obtoženi B. B., kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, temveč si jo je pridobila družba Z. d.o.o. Zato je izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe v tretjem odstavku izpustilo besedilo „pri čemer je del denarja, ki je bil zaslužen s prostituiranjem deklet v vseh treh nočnih lokalih A. A. v gotovini izročil B. B.“ in obtožencu premoženjske koristi iz naslova spolnih dejanj ni odvzelo. Posledično pa so nadaljnji pritožbeni očitki v zvezi z višino obtožencu odvzete premoženjske iz naslova spolnih dejanj, brezpredmetni, zato se do tega dela pritožbe sodišče druge stopnje ni opredelilo. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov (pridobitev podatkov o gibanju denarnih sredstev na vseh računih obtoženca in podatkov iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1349/2015, zaslišanje davčne inšpektorice ... ter dopolnitev izvedenskega mnenja ekonomske stroke), s katerimi bi obtoženec dodatno dokazoval, da ni prejemal gotovine iz naslova iztržkov lokalov, kršilo njegovo pravico do obrambe. Ker sodišče druge stopnje ni sprejelo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da je obtoženec prejemal tudi del gotovine iz naslova dnevnih iztržkov lokalov oziroma iz spolnih dejanj, so pritožbeni očitki o neupravičenosti zavrnitve dokaznih predlogov v zvezi s tem vprašanjem irelevantni, zato se pritožbeno sodišče tudi do teh očitkov ni opredelilo.

65. Pritožnik utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odvzema premoženjske koristi obtožencu v znesku 23.915,00 EUR in 50,00 HRK. Kot pravilno navaja, gre delno za denar, ki je bil obtoženecu zasežen pri hišnih preiskavah njegovega stanovanja in osebnega vozila (580,00 EUR in 50 HRK), delno pa za denarna sredstva, ki so bila zasežena pri hišnih preiskavah v lokalih C., B. in A. (v skupni višini 23.335,00 EUR). Zapisniki o dne 17. 11. 2012 opravljenih hišnih preiskavah v lokalih potrjujejo pritožbene navedbe, da navedena gotovina predstavlja iztržke lokalov, saj so bili posamični zneski shranjeni v različnih kuvertah opremljenih z datumi od 11. 11. 2012 oziroma 12. 11. 2012 do 16. 11. 2012, priložena pa je bila tudi ustrezna dokumentacija, ki je izkazovala promet posameznega lokala na navedene dneve. Kot je bilo že pojasnjeno, izvedeni dokazi ne potrjujejo, da bi gotovino iz naslova prometa lokalov v celoti ali deloma prejemal obtoženi B. B., temveč je bila glede na ugotovitve izvedenca ekonomske stroke položena na transakcijski račun družbe Z. d.o.o. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi lahko sodišče prve stopnje denarna sredstva v višini 23.335,00 EUR kot protipravno pridobljeno premoženjsko korist odvzelo kvečjemu družbi Z. d.o.o., pa še to le v višini, ki bi obsegala le gotovinski promet lokala iz naslova plačanih pijač lady drink oziroma spremstva, in ne obtoženemu B. B. Upoštevaje navedeno in, ker sodišče prve stopnje v dokaznem postopku niti ni ugotavljalo, ali je obtoženec zaseženo in odvzeto gotovino 580,00 EUR in 50 HRK dejansko pridobil z obravnavanim kaznivim dejanjem, sodišče druge stopnje obtožencu ni odvzelo gotovine v skupnem znesku 23.915,00 EUR in 50 HRK. Glede na zmotne dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je obtoženi A. A. obtoženemu B. B. izročal del gotovine iz naslova iztržkov lokalov (str. 127) in dejstvo, da sodišče prve stopnje tudi v zvezi z obtoženemu A. A. pri osebni in hišnih preiskavah stanovanja ter osebnega vozila zaseženim in odvzetim denarjem ni ugotavljalo, ali je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, sodišče druge stopnje premoženjske koristi v znesku 2.780,00 EUR obtoženemu A. A. ni odvzelo.

66. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje obtožencu neupravičeno vzelo v izreku sodbe navedene mobilne telefone, niso utemeljeni. Obtoženec je preko telefonske komunikacije s soobtoženima A. A. in D. D. vodil in nadziral celotno organizacijo dejavnosti prostitucije, z obtoženim A. A. pa se je tudi dogovarjal glede pobiranja in izročanja gotovine iz naslova vračanja plač (in tudi plačil iz naslova nedoseganja mesečne norme konzumacij), torej so bili mobilni telefoni uporabljeni za kaznivo dejanje. Glede na navedeno zagovornik neuspešno zatrjuje, da obtoženec po telefonih ni dajal nobenih navodil v zvezi z izvajanjem kriminalne dejavnosti, kakšnih drugih okoliščin, ki bi lahko vzbudile dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa ne navaja.

67. Utemeljene so pritožbene navedbe, da izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da je imel obtoženi B. B. preko svojih domačih stacionarnih računalnikov neposreden dostop do video nadzora, ki se je izvajal v lokalih, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje (str. 27 razlogov sodbe). Iz telefonskega pogovora Ktt V.-1 št. 26131 z dne 1. 10. 2012 sicer res izhaja, da je obtoženi A. A. F. F. omenil, da se „na kamere priklaplja tudi obtoženi B. B“. Vendar pa očitno ni govoril resnice; v pogovoru Ktt M.-1 št. 835 z dne 4. 10. 2012 (o tem, da je obtoženi C. C. nepopolno izpolnil konzumacijski list) je namreč obtoženi A. A. obtoženemu B. B. povedal, da je „pogledal na kamerah, kaj je bilo, da ima od včeraj sliko, ki mu jo bo pokazal“, kar kaže, da obtoženi B. B. neposrednega dostopa ni imel. Dejstvo, da je imel neposreden dostop do video nadzora v lokalih le obtoženi A. A. pa potrjujejo tudi izpovedbi prič E. E. in F. F. ter izsledki telefonskih prisluhov Ktt V.-1 št. 1280 in Ktt M.-1 št. 12588. Ni sicer izključeno, da je tudi B. B. preko mobilnega telefona ali računalnika obtoženega A. A. izvajal nadzor preko kamer v lokalih, vendar pa je imel s svojega računalnika le dostop do blagajniškega računalnika v lokalu A. (pogovor Ktt V.-1 št. 12588) preko katerega je nadzoroval promet tega lokala. Glede na navedeno sodišče druge stopnje obtožencu zaseženih stacionarnih računalnikov ni odvzelo.

68. KZ-1B v določbi 73. člena določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek) ter, da se predmeti iz prejšnjega odstavka smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek). Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v točki II. izreka izpodbijane sodbe odločilo, da pravna oseba Z. d.o.o. ni odgovorna za storitev kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 4. člena in 14. točko prvega odstavka 25. člena ZOPOKD, torej gospodarska družba ni storilec kaznivega dejanja. Posledično pa bi lahko sodišče prve stopnje družbi Z. d.o.o. izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov le v primeru, če bi to zahtevala splošna varnost ali moralni razlogi, česar pa v dokaznem postopku ni ugotavljalo, niti se do teh okoliščin ni opredelilo v razlogih izpodbijane sodbe. Zato sodišče druge stopnje pravni osebi Z. d.o.o. varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1B ni izreklo. Posledično pa so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za branje zapisnikov Inšpektorata za notranje zadeve z dne 3. 6. 2011 in izjave nadzorovane osebe z dne 7. 6. 2011, s čimer bi obramba dokazovala zakonitost izvajanja video nadzora v lokalih, postale brezpredmetne.

69. Pritožnik se neutemeljeno zavzema, da se obtoženec oprosti plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (str. 129-130 sodbe), da je obtoženec sicer nezaposlen, vendar je lastnik dveh osebnih vozil visokega cenovnega razreda in več nepremičnin ter ima znatna denarna sredstva v denarnih skladih. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo izpodbijane sodbe, da glede na izkazano premoženje, s plačilom stroškov kazenskega postopka obtoženčevo lastno vzdrževanje ne bo ogroženo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je precejšnji del njegovega premoženja predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v tem postopku (in tudi po določbah ZOPNI-1) obremenjenega, pa sodišče druge stopnje izpostavlja, da gre le za začasni ukrep, ki pa še ne pomeni, da bo obtožencu zavarovano premoženje v celoti ali deloma tudi dejansko odvzeto, zato ta okoliščina ne upravičuje oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka.

K pritožbama obtoženega A. A. in njegove zagovornice:

70. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb gostov lokalov prič O. O., H. I., I. J., Š. Š., T. T., J. K., U. U., V. V. in K. L., tajnih delavcev (in njihovih poročil), E. E., G. G. in F. F. ter izsledkov telefonskih prisluhov, ki jih je ocenilo kot verodostojne, česar pritožnik ne izpodbija, utemeljeno zaključilo, da so dekleta v sobah nad lokali nudila spolna dejanja za plačilo, s čimer so bili seznanjeni vsi obtoženci in tudi drugi zaposleni v lokalih. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je tudi pravilno ugotovilo, da so natakarji odhode posameznih deklet z gosti v sobe beležili na t. i. konzumacijskih listih, ki so jih morali, kot je izpovedal F. F., dnevno pošiljati obtoženima B. B. in A. A., o spolnih dejanjih pa se je vodila tudi mesečna evidenca, kar je po pregledu listin zaslišana kot priča pojasnila E. E. Dejstvo, da so se v sobah nad lokali dekleta prostituirala pa je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, potrjeno tudi z zasegom številnih kondomov, lubrikantov in spolnih pripomočkov, ki so bili najdeni pri hišnih preiskavah teh sob.

71. Sodišče druge stopnje je že v točki 36 te sodbe izpostavilo, da izvedeni dokazi potrjujejo, da obtoženci deklet v prostitucijo niso prisiljevali s psihičnimi pritiski ali s fizičnim nasiljem, za kar pa niti ni bilo potrebe. Plačilo iz naslova spolnih dejanj je bilo namreč njihov edini vir zaslužka, od katerega je morala večina plačevati razliko med mesečno določeno in nedoseženo normo konzumacij, odškodnino za koriščenje dopusta in kazni, ta denar pa so natakarji izročali prav obtoženemu A. A. Tak način organizacije in vodenja protipravne dejavnosti, ki jo je neposredno kot direktor družbe Z. d.o.o. vodil in nadziral obtoženi A. A., pa je dekleta dejansko prisilil v prostitucijo, pri čemer so spolne storitve lahko nudila le strankam lokalov v svojih sobah, o tem so morala obvestiti vodje lokalov, ob predhodno izpolnjenem pogoju plačila dveh dražjih pijač (oziroma izven lokala ob plačilu spremstva natakarju v lokalu) in časovno omejeno ter natakarje in obtoženega A. A. obveščati o spremstvih izven delovnega časa, sicer so plačala kazni, o katerih je odločal in jih tudi določal prav ta obtoženec. Posledično pa je povsem neutemeljeno njegovo pritožbeno zatrjevanje, da na prostituiranje deklet, tudi v kolikor je dejansko obstajalo, ni imel nobenega vpliva, da ga ni zanimalo komu in kaj so nudila ter, da niti ni smel posredovati, saj so spolne storitve nudila v svojih sobah.

72. Pritožbene navedbe pritožnikov, da dekleta glede na njihove zaslužke niso bila izkoriščana, niso utemeljene. Sodišče druge stopnje se je glede obstoja zakonskega znaka „izkoriščanje prostitucije“ v povezavi z zaslužki deklet, o interesu deklet, da gostje spijejo čim več pijač „lady drink“ oziroma „konzumacij“ ter glede zavrnitve dokaznega predloga, da se v tej smeri dopolni izvedensko mnenje ekonomske stroke že opredelilo v točkah 28, 29, 30, 31 in 40 te sodbe, ko je odgovarjalo na smiselno enake pritožbene navedbe zagovornika obtoženega B. B., zato se v izogib ponavljanju na te razloge tudi v celoti sklicuje.

73. Čeprav zaslužki deklet, ne glede na njihovo višino, nimajo vpliva na presojo izkoriščanja prostitucije, pa sodišče druge stopnje ne more prezreti dokazno nepodprtega pritožbenega zatrjevanja obtoženca, da so dekleta zaslužila od 4.000,00 do 15.000,00 EUR na mesec ter da so v enem letu „domov“ poslala 400.000,00 EUR. Kot je bilo že izpostavljeno, je izvedenec na glavni obravnavi izračunal, da je posamezno dekle v inkriminiranem časovnem obdobju (24 mesecev) iz naslova spolnih storitev zaslužilo povprečno 38.959,20 EUR, torej 1.623,00 EUR na mesec, iz pisnega izvedenskega mnenja pa je razvidno, da so v letu 2012 preko sistema Western Union s svojih transakcijskih računov nakazala 133.457,00 EUR, v celotnem obdobju pa 248.383,25 EUR, pri čemer so po višini nakazil izstopala zgolj tri dekleta.

74. Pritožnica nadalje zatrjuje, da v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni zaslužki obtožencev, vendar pa teh pritožbenih navedb ne obrazloži oziroma ne pojasni materialno pravne relevantnosti tega dejstva, zato se pritožbeno sodišče do njih ne more opredeliti. Neutemeljeno je tudi njeno zatrjevanje, da izpodbijana sodba nima razlogov o izkoriščanju prostitucije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino izpovedb prič in izsledkov telefonskih prisluhov, ki potrjujejo, da je bilo pogoj za koriščenje spolnih storitev plačilo dveh pijač „lady drink“, da so dekleta vračala nakazane plače, plačevala nedoseženo normo konzumacij, koriščenje dopustov in kazni ter na več mestih (str. 80, 95, 106, 107), izpostavilo, da so obtoženci s takšnimi pravili dekleta oziroma njihovo dejavnost prostitucije izkoriščali.

75. Pravilne dokazne presoje sodišča prve stopnje zagovornica ne more omajati s posplošenim in tudi netočnim navajanjem, „da so vse zaslišane priče izpovedale, tudi stranke lokalov, da niso vedno plačale dveh dragih pijač, temveč včasih le eno ter, da niso vedno koristile spolnih storitev deklet“. Priče O. O., Š. Š., T. T., J. K., U. U., V. V., tajni delavci, E. E. in F. F. so v svojih izpovedbah potrdili, da so morali gostje dekletu pred odhodom v sobo plačati dve pijači lady drink, sodišče prve stopnje je njihove izpovedbe ocenilo kot verodostojne, teh zaključkov izpodbijane sodbe pa pritožnica ne izpodbija. Kot je bilo že pojasnjeno v točki 41 te sodbe okoliščina, da dekleta v sobi ali na spremstvu strankam niso prav vsakokrat nudila spolnih storitev, pravilne dokazne presoje prvostopenjskega sodišča ne more omajati.

76. Pritožbene navedbe, da obtoženci z dekleti niso organizirano in nadzirano razpolagali, kažejo na napačno razumevanje ali tolmačenje razlogov sodbe, saj sodišče prve stopnje tega dejstva niti v opisu dejanja niti v obrazložitvi sodbe, ne zatrjuje. Utemeljeno in pravilno pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da so obtoženci organizirali in nadzirali prostitucijo deklet, kar je potrjeno z dejstvi, da je bilo nudenje spolnih storitev pogojeno s plačilom dveh dragih pijač, z vodenjem dnevnih in mesečnih evidenc o spolnih dejanjih deklet, z dejstvom, da so morala vračati plače, zaradi česar je bilo prostituiranje njihov edini vir zaslužka, od katerega so morala plačevati obveznosti, s čimer so bila dejansko v nudenje spolnih odnosov prisiljena, da so lahko spolna dejanja nudila le gostom lokalov oziroma so morale stranke, tudi v prostem času deklet, v kolikor so si zaželele njihovo družbo, takšno spremstvo plačati. Posledično pa je nadaljnje pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da so dekleta nudila spolne storitve za plačilo izključno po svoji lastni volji, da so tako zasluženi denar v celoti obdržala zase, da obtoženec kot direktor družbe za njihovo obnašanje v prostem času in za to, da so zlorabljale delovno razmerje za osebne interese, ne more prevzeti odgovornosti, oziroma, da je dekletom prav zaradi preprečitve takšnih zlorab prepovedal druženje s strankami lokalov v prostem času, povsem neutemeljeno.

77. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožnikov, da dokazni postopek ni potrdil, da so dekleta vračala plače, se sodišče druge stopnje sklicuje na točko 47 te sodbe, v kateri je dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe o tej obveznosti deklet že pritrdilo. Pritožbeno navajanje obtoženca, da večina ljudi dvigne plačo v treh dneh, ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje namreč dokazne presoje o vračanju izplačanih plač ni gradilo zgolj na ugotovitvah in mnenju izvedenca ekonomske stroke, temveč, kot je bilo že pojasnjeno, predvsem na izpovedbah (in poročilih) tajnih delavcev, F. F., E. E. in G. G. ter na izsledkih telefonskih prisluhov, ki jih je ocenilo kot verodostojne, čemur obtoženec v pritožbi ne nasprotuje. Posledično pa je netočno pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da je obveznost vračanja plač potrdila le priča E. E., drugih dokazov, ki bi potrjevali to dejstvo, pa ni. Pritožnica tudi izpostavlja, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da so dekleta vračala enake zneske, kot so jim bili nakazani kot neto plače, vendar pa svojih trditev (ki so sicer, kot bo pojasnjeno v obrazložitvi k pritožbi državne tožilke, neutemeljene) ni podkrepila s konkretnimi podatki o nakazanih in vrnjenih zneskih, zato jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, niti se do njih opredeliti. Zato v zvezi s tem zgolj izpostavlja mnenje izvedenca ekonomske stroke, da so bili zneski upoštevani v dvigih do pet dni po prejemu nakazila v višini nakazanih sredstev družbe Z. d.o.o. ali manjši, le v izjemnih primerih višji. Pritožbene navedbe obtoženca, da bi imel, če bi se plače dejansko vračale, hišo in avto so irelevantne, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si je protipravno premoženjsko korist iz tega naslova pridobil obtoženi B. B. Tudi sicer obtoženec v pritožbi večkrat izpostavlja, da si ni pridobil prav nobene premoženjske koristi, kar pa upoštevaje, da pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, na pravilnost zaključkov izpodbijane sodbe o obstoju njegove krivde nima nikakršnega vpliva.

78. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tajnih delavcev, F. F., oškodovank in vsebine telefonskih pogovorov obtoženega A. A. s soobtoženci, F. F., natakarji v lokalih, oškodovankami in drugimi osebami, katerih vsebino je povzelo v razloge sodbe, pravilno ugotovilo vlogo obtoženca pri izvajanju kriminalne dejavnosti, kot je opredeljena v opisu dejanja v izreku sodbe. Sodišče druge stopnje na načelni ravni pritrjuje zagovornici, da so zaposlovanje in razporejanje deklet v lokale, urejanje njihove dokumentacije, poročanje o dogajanju v lokalih obtoženemu B. B. kot edinemu družbeniku družbe Z. d.o.o. in skrb za red ter nemoteno poslovanje lokalov, običajne zadolžitve, ki sodijo v obseg dela direktorja gospodarske družbe, seveda pa le v primeru, če ta družba opravlja izključno zakonito dejavnost oziroma, v kolikor bi bila dekleta dejansko zaposlena le kot barske plesalke, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. V konkretnem primeru je obtoženec, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, dekleta zaposloval predvsem za izvajanje dejavnosti prostitucije, ki je bila bistvena za nemoteno poslovanje družbe Z. d.o.o., njegovo delo, ki je (poleg zadolžitev, ki jih izpostavlja pritožba) obsegalo še nadziranje števila spolnih dejanj za plačilo (in ne le vrste in števila konzumacij, kot navaja zagovornica) na dnevni in mesečni ravni, navodila natakarjem v zvezi s finančnimi obveznostmi deklet, določanje plačil za nedoseganje norme konzumacij, nadziranje, ali se dekleta v prostem času srečujejo s strankami lokalov, odločanje o plačilih koriščenja dopustov ter o višinah in plačilih kazni, kar dejansko predstavlja neposredno organizacijo, vodenje in nadzor dejavnosti prostitucije. S takšnim ravnanjem pa je v okviru hudodelske združbe izvrševal zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije in ne, kot navajata oba pritožnika, le opravljal delo v okviru svoje zaposlitve. Vprašanje obtoženčeve avtoritete med drugimi zaposlenimi in dekleti pa za presojo njegove vloge oz. sodelovanja pri izkoriščanju prostitucije ni bistveno.

79. V nadaljevanju pritožbe zagovornica izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je imel obtoženec za samo neposredno izvršitev (prostituiranja deklet) v posameznih lokalih nastanjene osebe, ki so delale po njegovih navodilih in ki jim je zaupal, da sta F. F. in obtoženi C. C. izvajala nadzor in organizacijo deklet in da sta morala A. A. vsako jutro poročati o višini dnevnega zaslužka. V podkrepitev teh pritožbenih trditev se sklicuje na izpovedbe deklet, da so delala le kot barske plesalke, da gostom niso nudila spolnih storitev v delovnem času, temveč le v svojem prostem času, da o tem nikogar niso obveščala, da so prejemala mesečne plače oziroma jih niso vračala, da niso delala preko delovnega časa, ki pa jih je sodišče prve stopnje, glede na ostale izvedene dokaze, utemeljeno ocenilo kot neverodostojne in svojo presojo pojasnilo z ustreznimi razlogi (str. 58-60), ki jih pritožnica ne izpodbija. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ne zatrjuje, da bi bil dekletom pobran denar, ki so ga osebno pridobile z nudenjem spolnih storitev strankam lokalov in vsako jutro kot dnevni zaslužek predan obtoženemu A. A., ki ga je nato izročil obtoženemu B. B., kot to navaja pritožnica, temveč je (sicer zmotno) ocenilo, da je obtoženi A. A. obtoženemu B. B. izročal gotovino iz naslova dnevnih iztržkov lokalov, v katerih pa so bila tudi plačila pijač „lady drink“ in spremstev. Ob dejstvu, da je bilo plačilo dveh dražjih pijač pogoj za nudenje spolnih storitev v sobi nad lokalom, plačljivo pa je bilo tudi spremstvo deklet izven lokala, je del iztržka lokalov dejansko predstavljal izkoriščanje prostitucije oziroma premoženjsko korist iz naslova spolnih dejanj, ki pa jo je, kot je bilo že pojasnjeno, pridobila družba Z. d.o.o. in ne obtoženi B. B. Posledično pa je netočno pritožbeno zatrjevanje, da izvedenec ni našel korelacije med prihodki družbe in nudenjem spolnih dejanj deklet, saj je podal mnenje, da so prihodki družbe iz naslova storitev „X“ predstavljali približno 30 % njenih celotnih prihodkov, glede pomembnosti teh prihodkov za poslovanje družbe pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo v točki 39 te sodbe. Sicer pa je besedilo „pri čemer je del denarja, ki je bil zaslužen s prostituiranjem deklet v vseh treh nočnih lokalih A. A. v gotovini izročil B. B.“, iz opisa dejanja izpustilo.

80. Pritožnica pravilno navaja, da so si dekleta v družbi Z. d.o.o. zaposlitev poiskala sama, da so že pred tem opravljala enako delo pri drugih delodajalcih v Sloveniji in v tujini, da so lahko neovirano odšla, nekatera pa so se nato vračala, da so razpolagala s svojimi osebnimi dokumenti ter imela prost dostop do vseh komunikacijskih sredstev. Te okoliščine je v razlogih sodbe, v katerih je pojasnilo, zakaj ravnanje obtožencev ne izpolnjuje zakonskih znakov v obtožnici očitanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, izpostavilo tudi sodišče prve stopnje, kar pa ne izključuje ekonomskega izkoriščanja deklet, ki je bistveno za obstoj kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

81. Utemeljeno je pritožbeno stališče zagovornice, da med okoliščine, ki izkazujejo izkoriščanje deklet oziroma prostitucije ni mogoče šteti njihovega prispevka za čistilko. Priča F. F. je izpovedal, da sta z natakarico Z. Z. lokal B. čistila sama, za lokal A. pa plačevanje snažilke z izvedenimi dokazi ni izkazano. Za čiščenje so torej denarno prispevala le dekleta nastanjena v lokalu C., ki pa so, kot je izpovedala priča A. B., plačevala za čiščenje skupnih prostorov, ki so jih uporabljala tudi sama. Sodišče druge stopnje se strinja z zagovornico, da ta plačila ne predstavljajo izkoriščanja deklet oziroma prostitucije, zato je iz opisa dejanja besedilo „plačevati za čiščenje lokala“ izpustilo.

82. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb E. E. in G. G., poročil tajnih delavcev in izsledkov telefonskih prisluhov utemeljeno zaključilo, da so morala dekleta plačevati odškodnino za (vsakršno) koriščenje dopusta ter plačevati kazni zaradi morebitnega kršenja pravil. Zato zagovornica s povsem posplošenimi pritožbenimi navedbami, da dekleta, kljub morebitnim izrečenim grožnjam, kazni dejansko niso plačevala, koriščenje dopusta pa so plačevala le, v kolikor so želela koristiti več dopusta, kot jim ga je pripadalo po pogodbi o zaposlitvi, pravilne presoje sodišča prve stopnje ne more omajati.

83. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da so tajni delavci prikriti ukrep tajnega delovanja (155.a člen ZKP) izvrševali zakonito. Obtoženec sicer navaja da ga je tajna delavka št. 8006 v pogovorih napeljevala k omenjanju prostitucije, s čimer ji smiselno očita, da je pri izvrševanju prikritega ukrepa izzivala kriminalno dejavnost, vendar pa v podkrepitev svojih trditev ne navede prav nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko vzbudila dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Enako velja za pritožbeno zatrjevanje zagovornice, da je zapis tajne delavke št. 8006 v delu, da ji je obtoženec na osebnem srečanju povedal, da z delom v lokalu zaključi po petih urah, potem je prosta in gre lahko z gosti v sobo ali v hotel ter da dekleta s takšnim poslom zaslužijo od 5.000,00 do 8.000,00 EUR, neresničen, navsezadnje tega v pritožbi ne zatrjuje niti obtoženec sam.

84. Tudi pritožbene navedbe obtoženca, da je tajni delavec št. 8005 potrdil, da mu (obtoženec) ni nič povedal ali svetoval o delu, da je bila predsednica razpravljajočega senata pristranska zaradi njegovega telefonskega pogovora z erotično vsebino z dekletom, s katerim je bil po razvezi s soobtoženo D. D. ter, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal v svojo korist, so povsem nekonkretizirane, zato jih pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti in se do njih opredeliti.

85. Sodišče prve stopnje je poročila o tajnem delovanju in izpovedbe tajnih delavcev ocenilo kot verodostojne in v izpodbijani sodbi svojo presojo tudi obrazložilo (str. 75-76); izpovedbe tistih deklet, ki so bile v lokalih v osebnih stikih s tajnimi delavci, zaslišane kot priče pa so zanikale (ali se niso spominjale) vsebino poročil o tajnem delovanju, da so tajnim delavcem ponujale in tudi nudile spolne storitve in jim pripovedovale o prostituciji, o pravilu, da je za koriščenje spolnih storitev potrebno najprej plačati dve pijači „lady drink“, da je to njihov edini vir dohodka in o kaznih, pa je ocenilo kot neverodostojne (str. 79-80). Pritožnica te dokazne presoje sodišča prve stopnje ne izpodbija, temveč s selektivnim navajanjem določenih delov poročil o tajnem delovanju ponuja lastne dokazne zaključke ter lastno presojo njihove verodostojnosti. V zvezi s tajnim delavcem št. 8001 izpostavlja njegove navedbe o zainteresiranosti deklet, da jim gostje plačajo čim več pijač lady drink, do česar se je sodišče druge stopnje že opredelilo ter njegovo oceno (ne trditev), da so kazni znašale od 150,00 do 500,00 EUR, kar pa na presojo prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti njegovih poročil o tajnem delovanju, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, ne more vplivati. Pritožbeni pomisleki zagovornice glede števila spolnih dejanj, ki jih je v okviru izvajanja prikritega ukrepa koristil tajni delavec št. 8003 (na pritožbeni seji je sicer pojasnila, da je mišljeno število 3 in ne 30) ne vzdržijo kritične presoje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kontradiktornosti njegovega zapisa, ko je najprej navedel, da dekletom niso bile nakazane plače, oziroma da je bila njihova plača to, kar so zaslužila s spolnimi dejanji, v nadaljevanju pa, da se jim je nedosežena norma konzumacij odbila od plače. Nobenega dvoma ni, da so morala dekleta izplačane plače najkasneje naslednjega dne vrniti, torej je zapis tajnega delavca št. 8003, da je bila edina „plača“ deklet zaslužek iz naslova prostitucije, vendarle pravilen ter netočnost v poročilu, ki jo izpostavlja zagovornica, njegove verodostojnosti ne more izpodbiti.

86. Pritožbene navedbe, v katerih zagovornica izpostavlja očitke iz modificirane obtožbe, niso predmet presoje v tem pritožbenem postopku, saj se v njem preizkuša le izpodbijana sodba, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ne opredeljuje.

K pritožbi zagovornika obtoženega C. C.:

87. Do pritožbenih navedb (stran od 2 do 5 pritožbe), ki so po vsebini enake določenim delom pritožbe (stran od 3 do 11) zagovornika obtoženega B. B., se je sodišče druge stopnje že opredelilo, ko je odgovarjalo na pritožbene navedbe tega zagovornika.

88. S pritožbenimi navedbami, da je bila obtožencu kršena ustavna pravica do nepristranskega sojenja, ker je senat (pravilno predsednica senata) sprejel sporazum o priznanju krivde, sklenjen med obtoženim F. F. in SDT, zagovornik smiselno uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ob upoštevanju določbe drugega odstavka 41. člena ZKP, ki je citirana v točki 10 obrazložitve te sodbe, ugotavlja, da je predlog za izločitev predsednice senata prepozen. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil tudi zagovornik obtoženega C. C. navzoč na predobravnavnem naroku dne 20. 1. 2015, ki je bil opravljen za obtoženega F. F., in na katerem je državna tožilka sodišču prve stopnje predložila sporazum o priznanju krivde sklenjen s tem obtožencem. Kot je bilo že pojasnjeno, je predsednica senata sporazum sprejela na nadaljevanju naroka dne 6. 2. 2015 ter istega dne, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, obtožencu izrekla obsodilno sodbo. Na predobravnavnem naroku za obtoženega C. C. opravljenem dne 19. 2. 2015, na katerem je bil obtoženec navzoč, je njegov zagovornik izjavil, da se v celoti pridružuje dokaznim predlogom, ki sta jih podala zagovornika soobtoženih B. B. in A. A., v katerih je bilo predlagano tudi zaslišanje obtoženega F. F. kot priče. Glede na navedeno sta bila obtoženi C. C. in njegov zagovornik že 19. 2. 2015 seznanjena, da je predsednica senata sprejela sporazum o priznanju krivde sklenjen med obtoženim F. F. in SDT. Najkasneje pa jima je bilo to znano na prvem naroku za glavno obravnavo 14. 4. 2015 (na katerem so bili navzoči vsi obtoženci in njihovi zagovorniki), ko je državna tožilka, pred predstavitvijo obtožnice, s katero se začne glavna obravnava, izrecno izpostavila, da je kazenski postopek zoper obtoženega F. F. pravnomočno zaključen ter posledično opis dejanja v obtožnici spremenila. Kljub temu obtoženi C. C. in njegov zagovornik predloga za izločitev predsednice senata iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP do začetka glavne obravnave (niti kasneje) nista podala. Okoliščina, ki je po oceni pritožnika razlog za izločitev sodnice po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, je torej nastala pred začetkom glavne obravnave, obtožencu in njegovemu zagovorniku je bila očitno znana že 19. 2. 2015, vsekakor pa 14. 4. 2015, zato bi morala zahtevati izločitev sodnice takoj, ko sta zanj izvedela oziroma najkasneje do začetka glavne obravnave. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje tudi na tem mestu izpostavlja stališča sodne prakse, predstavljena v točki 12 te sodbe.

89. Pritožnik zatrjuje, da v opisu dejanja zatrjevano dejstvo, da je bil obtoženec zadolžen za nadzor nad dekleti, ni izkazano, saj je iz videoposnetkov nadzornih kamer v lokalu C. razvidno, da so se dekleta prosto sprehajala po lokalu in si točila pijačo, obtoženec pa je z njimi poležaval na sedežni garnituri. Sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ne sprejema. Opis dejanja predstavlja celoto med seboj povezanih odločilnih dejstev, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo kaznivo dejanje. Zato dejstev navedenih v opisu dejanja ni mogoče obravnavati posamično oziroma iztrgano iz konteksta celotnega besedila, temveč v povezavi z ostalimi dejstvi. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je med drugim navedeno …“A. A. je tudi neposredno vodil, organiziral in nadziral prostituiranje deklet v vseh treh nočnih lokalih ter po naročilu tudi izven lokalov, za samo neposredno izvršitev pa je imel po posameznih lokalih nastanjene osebe, ki so delale po njegovih navodilih in ki jim je zaupal, v lokalu C. na ... je bila takšna oseba vodja lokala natakar C. C., v lokalu B. v ... je bila takšna oseba vodja lokala natakar F. F. … oba sta bila po navodilih A. A., vsak za svoj lokal, zadolžena za nadzor deklet … pri čemer so strankam v lokalu pa tudi izven lokala morala nuditi spolna dejanja ...“. V povezavi z v opisu dejanja navedeno vlogo obtoženega A. A., da je neposredno vodil, organiziral in nadziral prostituiranje deklet, za neposredno izvršitev nadzora nad dekleti pa je bil v lokalu C. zadolžen obtoženi C. C., je torej povsem jasno, da gre za nadzor deklet v zvezi z njihovim prostituiranjem in ne za nadzor nad dekleti oziroma nad njihovim gibanjem v lokalu in izven njega, kot to razlaga pritožnik. Navedeno pa je potrjeno tudi z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih je sodišče prve stopnje, na podlagi poročil o tajnem delovanju, izpovedb tajnih delavcev, E. E. in F. F. ter izsledkov telefonskih prisluhov, vlogo obtoženega C. C. prepričljivo obrazložilo. Utemeljeno je zaključilo, da je skrbel za red v lokalu, nadziral dekleta, za obtoženega A. A. od njih pobiral denar iz naslova vračanja plač, plačevanja nedosežene norme konzumacij in kazni, odločal o dopustih deklet in višini zneskov za koriščenje dopusta, predlagal njihovo kaznovanje, naročal dekletom, kako naj bodo oblečena ter vodil dnevno evidenco števila doseženih konzumacij in odhodov deklet z gosti v sobe (str. 28, 43, 65, 80, 85 in 88 razlogov sodbe), kar vse potrjuje, da je bil v okviru hudodelske združbe zadolžen tudi za nadzor izvajanja dejavnosti prostitucije. Posledično pa zagovornik pravilne presoje sodišča prve stopnje o vlogi obtoženca ne more izpodbiti z izpostavljanjem telefonskih pogovorov Ktt G.-1 št. 11778 in št. 11788 ter zatrjevanjem, da je obtoženec stregel stranke, jim zaračunaval storitve po ceniku in izdajal račune, torej je opravljal le delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi oziroma le delo natakarja. Pritožbene navedbe, da se dekleta obtoženca niso bala, temveč so se z njim družila so brezpredmetne, saj se obtoženčevo ustrahovanje deklet niti v opisu dejanja niti v razlogih sodbe ne zatrjuje. S strani pritožnika zatrjevane ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi bil obtoženec nastanjen na ... oziroma, da je tam prespal, pa sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni zasledilo, sicer pa je ta okoliščina za presojo njegove krivde nebistvena.

90. Sodišče druge stopnje se strinja s prepričljivimi razlogi sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje pojasnilo okoliščine, na katere je oprlo svojo presojo o neverodostojnosti izpovedb prič L. M., S. S., M. N., N. O. in O. P. (str. 58-60 sodbe). Glede na navedeno zagovornikovo nestrinjanje s takšno oceno sodišča prve stopnje, ki jo utemeljuje s posplošenim in selektivnim izpostavljanjem zgolj določenih razlogov sodbe in z netočnim povzemanjem razlogov, da so priče neverodostojne, ker jih je za zaslišanje predlagal obtoženec, ni utemeljeno.

91. Pritožnikovo zatrjevanje, da obtoženec ni prejemal odstotkov od zaslužka deklet nima podlage v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč, upoštevaje izpovedbo F. F., da so natakarji prejemali plačo in 10 % od prodane pijače, kar potrjujejo tudi konzumacijski listi, pravilno zaključilo, da je obtoženec poleg redne plače prejemal tudi 10 % iz dnevnega izkupička lokala, in torej ne od zaslužka deklet, kot to zatrjuje pritožnik.

K pritožbi zagovornika obtožene D. D.:

92. Sodišče druge stopnje je že v točki 85 obrazložitve te sodbe pojasnilo, da je predmet presoje v tem pritožbenem postopku izpodbijana sodba sodišča prve stopnje, zato se do tistih delov pritožbe, v katerih zagovornik izraža nestrinjanje z navedbami državne tožilke v obrazložitvi obtožnice, kar ni predmet pritožbenega preizkusa, ne opredeljuje.

93. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi vsebine njenih telefonskih pogovorov s soobtoženima B. B. in A. A., pravilno zaključilo, da je tudi obtoženka v okviru hudodelske združbe sodelovala pri prostituciji deklet zaradi izkoriščanja ter njeno vlogo pri izvrševanju kaznivega dejanja obrazložilo z ustreznimi razlogi (str. 29-32, 37, 81 in 87 sodbe), ki jih pritožbeno sodišče sprejema.

94. Zagovornik v pritožbenih navedbah zatrjuje, da opis dejanja v izreku sodbe glede prispevka obtoženke pri izvrševanju kaznivega dejanja obsega njene povsem legalne zadolžitve, ki jih je potrebno izvajati v vsaki gospodarski družbi oziroma gostinskem lokalu in nezakonite zadolžitve (spremljanje in vodenje števila opravljenih spolnih odnosov ter vračanje mesečnih neto plač z dodatki), ki pa niso dokazane. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da spremljanje in urejanje obračunov prometa za lokale, priprava obračuna konzumacij tj. popitih pijač deklet s strankami ter urejanje dokumentov za delovna dovoljenja in dovoljenja za prebivanje deklet v Republiki Sloveniji spadajo med običajne zadolžitve prokurista, vendar le v primeru, če gospodarska družba opravlja izključno zakonito dejavnost. Kot je bilo že pojasnjeno so bila dekleta v družbi Z. d.o.o. zaposlena predvsem zaradi nudenja spolnih dejanj za plačilo, ekonomsko izkoriščanje prostitucije pa je izkazano z dejstvom, da je družba iz tega naslova pridobivala prihodke, ki so bili navzven prikazani kot plačilo dveh pijač „lady drink“ ali spremstva in s finančnimi obveznostmi deklet (vračanje plač, plačila za nedoseženo mesečno normo konzumacij, koriščenje dopustov in kazni). S tem pa so tudi zadolžitve obtoženke, da je prav za ta dekleta urejala dokumente v zvezi z njihovo zaposlitvijo in obračunavala promet v lokalih, ki je izviral tudi iz dejavnosti prostitucije, s čimer je bila, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, te dokazne presoje pa pritožnik niti ne izpodbija, nedvomno seznanjena, postale protipravne oziroma je s takšnim ravnanjem sodelovala pri prostituciji zaradi izkoriščanja in torej izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Posledično sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih navedb, v katerih pritožnik povzema le razloge izpodbijane sodbe o vlogi obtoženke na straneh 31, 83 in 87 ter zatrjuje, da je sodelovala le pri legalnem delu dejavnosti družbe Z. d.o.o..

95. Pritožbeno zatrjevanje, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da konzumacije oziroma popite pijače deklet s strankami niso avtomatično vodile k spolnim dejanjem so irelevantne, saj sodišče prve stopnje takšnega dokaznega zaključka ni sprejelo, niti ta okoliščina ne izhaja iz opisa dejanja v izreku sodbe. Pravilna pa je z izpovedbami (in poročili) tajnih delavcev, F. F., E. E., G. G., S. S. in gostov lokalov (O. O., Š. Š., T. T., U. U., V. V.) podprta dokazna presoja izpodbijane sodbe, da je bilo plačilo dveh pijač pogoj za nudenje spolnih storitev dekleta gostu. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da so bile konzumacije del legalnega izvajanja dejavnosti družbe Z. d.o.o. oziroma, da vodenje evidence konzumacij in njihovo obračunavanje ni imelo zveze s prostitucijo deklet. Upoštevaje pravilne zaključke izpodbijane sodbe, da so gostje obiskovali lokale A., B. in C. predvsem zaradi koriščenja spolnih dejanj deklet ter izpovedbo priče E. E., da je pri odhodih v sobo v 98 % gostom nudila spolna dejanja, je pritožbena teza zagovornika, da v večini primerov spolnih dejanj ni bilo, netočna. S pritožbenimi navedbami, da je bilo število konzumacij normirano zato, ker je prihodek iz tega naslova omogočil izplačilo plač dekletom, njihovo nastanitev in kritje vseh stroškov, kritje stroškov družbe Z. d.o.o. ter dobiček pa zagovornik ponuja lastne dokazne zaključke, pri čemer ne navede prav nobene konkretne okoliščine, ki bi lahko omajala pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je bila mesečno določena norma konzumacij le eden izmed načinov izkoriščanja prostitucije.

96. Pravilno presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženka vodila evidenco o številu spolnih dejanj deklet, potrjuje izpovedba E. E., da je bilo v mesečni evidenci konzumacij (v kateri je bilo tudi določeno, kolikšen znesek je posamezno dekle dolžno plačati zaradi nedosežene norme, o čemer je odločal obtoženi A. A.), ki jih je obračunavala obtoženka, navedeno tudi število spolnih dejanj, ki jih je posamično dekle opravilo v tistem mesecu. V zvezi z njeno zadolžitvijo za izplačevanje in vračanje plač pa je izpostavilo njen telefonski pogovor z obtoženim A. A. (Ktt Vl-1 št. 13507 z dne 2. 8. 2012). Pritožbene navedbe, da za navedeni zadolžitvi obtoženke ni podlage v dokaznem postopku, torej niso točne. Neutemeljeno pa je tudi pritožnikovo zatrjevanje, da obtoženka ni imela nič z odrejanjem delovnega časa deklet, saj to potrjujejo njeni že omenjeni telefonski pogovori s soobtoženim B. B. Ktt M.-1 101, 103, 128 in 156 (v povezavi s pogovoroma med obtoženima A. A. in natakarico A. B. Ktt G.-2 št. 996 ter med obtoženim A. A. in obsojenim F. F. M.-2 št. 833), v katerih sta se dogovarjala, kako zaobiti spremenjeno delovnopravno zakonodajo glede delovnega časa in odmorov deklet oziroma na kakšen način bi bilo mogoče v primeru inšpekcijskega nadzora prikriti, da dekleta delajo preko v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa. Pritožbene trditve, da obtoženka ni sodelovala pri kaznovanju in novačenju deklet, pri vodenju obratovanja lokalov, odločanju in oblikovanju pravil, kar izpostavlja zagovornik, pa so brezpredmetne, saj nimajo podlage niti v opisu dejanja niti v razlogih izpodbijane sodbe.

97. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje, da družba Z. d.o.o. iz dejavnosti prostitucije ni imela nobenih prihodkov. Kot je bilo že pojasnjeno so bili prihodki družbe iz tega naslova navzven prikazani kot plačilo dveh pijač „lady drink“ ali spremstva ter so po mnenju izvedenca ekonomske stroke, ki ga pritožba ne izpodbija, znašali približno 30 % celotnega prometa družbe v obravnavanem obdobju. S tem pa so izpodbite tudi pritožbene trditve o povsem legalnih dohodkih obtoženke, sicer pa je ta okoliščine irelevantna za presojo obstoja njene krivde, saj pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

98. V zvezi s pritožbenimi očitki, da v opisu dejanja v izreku sodbe izkoriščanje prostitucije ni konkretizirano, ker niso navedeni zaslužki deklet ter posplošenimi pritožbenimi pomisleki glede dokazanosti vračanja plač pa se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge v točkah 28, 29, 30 in 47 te sodbe, v katerih se je do teh vprašanj že opredelilo.

K pritožbi višje državne tožilke:

99. Zagovornik obtoženega B. B. v odgovoru na pritožbo izraža pomisleke o pravočasnosti pritožbe državne tožilke, ki pa niso utemeljeni. Iz podatkov spisa je razvidno, da je SDT izpodbijano sodbo prejelo 13. 1. 2017, državna tožilka pa je pritožbo vložila dne 30. 1. 2017 (list. št. 8396). Petnajst dnevni rok za vložitev pritožbe zoper sodbo je sicer iztekel 28. 1. 2017, ker pa je bila ta dan sobota, se je, skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZKP, iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je v ponedeljek 30. 1. 2017. Sodišče prve stopnje je sicer državno tožilko z dopisom dne 1. 2. 2017 pozvalo, naj dostavi dodatne izvode pritožbe, kar je dne 2. 2. 2017 tudi storila, vendar pa ta okoliščina na pravočasnost vložene pritožbe nima nikakršnega vpliva.

100. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je, upoštevaje časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, uporabilo kazenski zakon KZ-1 (Uradni list RS št. 55/2008 in 39/2009) in ne KZ-1B (Uradni list RS št. 91/2011), zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, torej, da je glede kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti, so utemeljeni. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz razlogov na strani 105 obrazložitve sodbe, sicer ni spregledalo, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije določeno v 175. členu KZ-1 z novelo KZ-1B, ki je pričela veljati 15. 5. 2012, spremenjeno tako, da je bila za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, kot je opisana v izreku izpodbijane sodbe, v tretjem odstavku 175. člena KZ-1B predpisana strožja kazen od enega do dvanajstih let zapora (v drugem odstavku 175. člena KZ-1 je bila za kvalificirano obliko predpisana kazen o enega do desetih let zapora). Vendar pa je ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 7. člena KZ-1 (povsem enako zakonsko besedilo vsebujeta tudi določbi prvega in drugega odstavka 7. člena KZ-1B) presodilo, da je KZ-1, zaradi nižje predpisane kazni, za obtožence milejši zakon.

101. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje pa se pritožnica utemeljeno ne strinja. Pravilno zatrjuje, da so obtoženci kaznivo dejanje izvrševali v časovnem obdobju od novembra 2010 do 17. 11. 2012, torej v času veljavnosti dveh kazenskih zakonov, to je KZ-1 in KZ-1B (oziroma KZ-1-UPB2, Uradni list RS, št. 50/2012 – popravek uradnega prečiščenega besedila) in, da je kaznivo dejanje zlorabe prostitucije trajajoče in tudi kolektivno kaznivo dejanje, ki sta, po ustaljenih stališčih kazenskopravne teorije⁸ in sodne prakse⁹, dokončani takrat, ko protipravno stanje preneha oziroma, ko je storjeno zadnje dejanje. Posledično pa je, če se je dejanje začelo v veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, potrebno uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. KZ-1B v 7. členu določa, da se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek); če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek). Ker je novela KZ-1B pričela veljati med izvrševanjem obravnavanega kaznivega dejanja, je zatrjevanje zagovornika obtoženega B. B. (v odgovoru na pritožbo državne tožilke), da bi pravna opredelitev dejanja po KZ-1B predstavljala nedopustno retroaktivno uporabo kazenskega zakona, neutemeljeno. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je v izreku sodbe opisano dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem in prvem odstavku 175. člena KZ-1B. Posledično pa je, ob delni ugoditvi pritožbam pritožnikov, moralo uporabiti določbe KZ-1B tudi pri odločitvah v zvezi z izrečenimi kazenskimi sankcijami, vštetjem pripora, odvzemom premoženjske koristi in varnostnim ukrepom odvzema predmetov, razloge zanje pa je pojasnilo v obrazložitvi te sodbe.

102. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenega zatrjevanja, da so obtoženci s svojim ravnanjem izpolnili objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in ne „le“ kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da imata določbi 113. člena KZ-1 in 175. člena KZ-1 vsebinsko podoben zakonski znak, prva „zaradi izkoriščanja prostitucije“, druga „zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe“. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi opis dejanja dopolnjuje z zahtevo, da se z osebo na določen način razpolaga ali se jo novači, menjava, prenaša nadzor nad njo ali pri teh dejanjih posreduje. To kaznivo dejanje torej določa dodaten zakonski znak, vendar si tudi „izkoriščanja zaradi sodelovanja pri prostituciji“, kot zakonskega znaka iz 175. člena KZ-1, ni mogoče zamisliti brez vsaj minimalne podrejenosti oškodovanke, ki izvaja prostitucijo, storilcu, ki zaradi izkoriščanja pri tem sodeluje, s tem pa storilec v določeni meri tudi razpolaga z oškodovanko¹⁰. Razmejitev med tema dvema kaznivima dejanjema je torej odvisna od vprašanja, ali je storilec pri izvrševanju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije z oškodovanko razpolagal na takšen način, da njegovo ravnanje že izpolnjuje objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kar pa je odvisno od dejanskih ugotovitev v vsaki posamični obravnavani zadevi.

103. Sodišče prve stopnje je svojo, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presojo, da so obtoženci storili kaznivo dejanje zlorabe prostitucije in ne kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, kot jim je očitala obtožnica, gradilo na naslednjih okoliščinah: da so se dekleta v družbi Z. d.o.o. zaposlila prostovoljno; da je večina od njih pred tem pri drugih delodajalcih opravljala enako delo; da so vedela, da bodo strankam lokalov nudila spolna dejanja za plačilo; da je bila večina deklet pred prihodom v Slovenijo v matičnih državah zaposlena ter, da glede na svojo izobrazbo niso bila neuka in neizobražena; da bi lahko zaposlitev v družbi Z. d.o.o. kadarkoli prekinila in našla ustreznejšo zaposlitev, vendar je niti niso iskala; da niso bila primorana vztrajati pri takšni zaposlitvi; da so koristila dopust in se vračala; da so si nekatera v naši državi ustvarila družine, kljub temu pa so še vedno opravljala isto delo; da v svojem prostem času v gibanju niso bila omejena, saj so hodila po trgovinah in lokalih; da so imela ključe objekta v katerem so bivala in so ga lahko kadarkoli zapustila; da so imela ves čas pri sebi osebne dokumente, mobilne telefone ter prost dostop do interneta; da je bilo po policijski akciji vsem dekletom ponujeno, da so lahko nameščena v varno hišo, vendar so tovrstno pomoč skorajda vsa odklonila in nadaljevala z opravljanjem istovrstnega dela (str. 112-116 razlogov sodbe). Pri tem tudi ni prezrlo, da so dekleta prihajala iz gospodarsko manj razvitih držav, v katerih so prejemala znatno nižjo plačo. Pritožnica sicer utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi navedlo, da dekleta v Slovenijo niso prišla z zvijačo, grožnjo ali pod prisilo, kar ni bilo predmet obtožbenih očitkov. Vendar pa ta pomanjkljivost na siceršnjo pravilnost dokazne presoje ne more vplivati, saj že ostale v razlogih sodbe izpostavljene okoliščine utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da ekonomsko socialni položaj deklet v matičnih državah ter intenziteta posegov v njihove osebnostne pravice nista bili takšni, da bi bilo mogoče protipravno ravnanje obtožencev opredeliti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi.

104. Pravilne presoje sodišča prve stopnje pritožnica ne more omajati z obširnim povzemanjem vsebine izvedenih dokazov in ponujanjem lastnih dokaznih zaključkov, nadalje z zatrjevanjem dejstev, ki sploh niso bila zajeta v opisu dejanja dne 22. 11. 2016 spremenjene obtožnice (v nadaljevanju obtožnica) in z vztrajanjem pri obtožbenih očitkih, ki jih je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo. Pritožnica posegov prvostopenjskega sodišča v obtožbeni opis dejanja in razlogov, s katerimi je takšno svoje postopanje pojasnilo (str. 110-112 obrazložitve sodbe), ne izpodbija, temveč v odgovoru na pritožbo in dopolnitev pritožbe zagovornika obtoženega B. B. (str. 12) celo zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izreku opravilo zgolj manjše spremembe, ki so bolj gramatikalne, kot vsebinske narave. Glede na navedeno pritožnica neuspešno zatrjuje, da je z izvedenimi dokazi izkazan zakonski znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi »novačenje« deklet, saj te izvršitvene oblike obtožencem v opisu dejanja v obtožnici ni očitala, obtožbene očitke, da je organizacija dejavnosti prostitucije zajemala tudi „pridobivanje deklet in njihovo nastanitev“ ter, da je bil obtoženi A. A. zadolžen za „organizacijo in ureditev prihoda tujih deklet v Republiko Slovenijo … dekleta pa tudi pričakal na letališčih in postajah“ pa je sodišče prve stopnje, ker je ta dejstva štelo za nedokazana, iz opisa dejanja izpustilo. Predmet obtožbenih očitkov prav tako ni bilo pritožbeno zatrjevanje o grdem ravnanju (zmerjanje, zahteve, da shujšajo, omejevanje prehranjevanja) in nasilju obtoženega Vukomanoviča nad oškodovankami, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

105. Sodišče druge stopnje je v točkah 35 in 37 te sodbe pritrdilo pritožbenim pomislekom zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. glede utemeljenosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da so bila dekleta kaznovana, če strankam niso hotela nuditi spolnih storitev in da so imela, zaradi naloženih jim obveznosti, dolgove ter ta dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo, zato je pritožbeno zatrjevanje teh okoliščin neutemeljeno. Pritožnica izpostavlja telefonski pogovor Ktt V.-1 št. 484 v katerem obtoženi A. A. dekletu P. R. pove, da ne bo mogla oditi, dokler ne poravna dolga, kar po njeni oceni potrjuje, da dekleta niso mogla prosto oditi, temveč so morala najprej odplačati dolgove do obtoženih. Vendar pa pri tem prezre, da je to edini telefonski prisluh, ki izkazuje dolg dekleta, kot tudi, da je bil obtoženec s tem dekletom v intimnem razmerju, torej je šlo očitno za njen osebni dolg do obtoženca, in ne za dolg, ki bi izviral iz njene zaposlitve ali neporavnanih obveznosti do hudodelske združbe, drugih dokazov, ki bi potrjevali, da naj bi imela dekleta dolgove do obtožencev, pa ni.

106. Državna tožilka nadalje z obširnim povzemanjem vsebine dokazov zatrjuje, da so dekleta vračala plače z dodatki za prehrano, plačevala zaradi nedoseganja norme konzumacij, odškodnine za izrabo dopusta in kazni zaradi kršitev pravil, vendar pa navedene finančne obveznosti deklet tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo le (ekonomsko) izkoriščanje prostitucije, ne pa tudi razpolaganja z dekleti v smislu zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Sodišče prve stopnje je te obtožbene očitke (razen vračanja dodatkov za prehrano, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju), sprejelo in jih povzelo v opis dejanja v izreku sodbe, kar navsezadnje ugotavlja tudi pritožnica. V zvezi z izkoriščanjem prostitucije pritožba nadalje zatrjuje, da so bila dekleta dolžna plačevati za čiščenje lokalov, vendar pa se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožbo zagovornice obtoženega A. A. (točka 80 te sodbe), da te obveznosti deklet, ki so stanovale v lokalu C., ni mogoče šteti za izkoriščanje prostitucije, zato jo je iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo, obveznost plačevanja dostopa do interneta pa v obtožbenem opisu dejanja ni bila zatrjevana.

107. Pritožnica ranljivost deklet, ki jo Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta št. 2011/36 z dne 5. 4. 2011 definira kot položaj, v katerem zadevna oseba nima druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da pristane na zlorabo, utemeljuje z njihovim ekonomskim položajem v matičnih državah, z zatrjevanjem, da so obtoženci ta položaj zlorabili na način, da so dekleta na različne načine zvabili in novačili iz tujine ter jih nastanili v enem izmed lokalov, z odvisnostjo deklet od dela zaradi dovoljenj za zaposlitev, z njihovim strahom pred izgubo službe, z delom preko v pogodbi za zaposlitev določenega delovnega časa oziroma, da so morala biti na razpolago ves čas ter zatrjuje, da dekleta niso imela druge izbire, kot da so v dane razmere pristala, v njih vztrajala ter se v nekaterih primerih tudi vračala. Izkoriščanje osebnosti in dostojanstva deklet pa je po zatrjevanju pritožbe izkazano z okoliščinami, da niso imela izbire komu, kje in kdaj bodo nudila spolna dejanja za plačilo ter, da so bila s strani obtožencev neprestano nadzorovana.

108. Kot je bilo že pojasnjeno, je povsem neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da so obtoženci v tujini vabili in novačili dekleta, saj te trditve niso bile predmet obtožbenih očitkov, v obtožnici sicer zatrjevano organizirano pridobivanje in nastanitev deklet, pa je sodišče prve stopnje iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo, česar pritožnica ne izpodbija. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da je, kot izhaja iz njihovih izpovedb, večina deklet v Slovenijo prišla zaradi finančne stiske, v kateri so se v svojih matičnih državah znašla iz različnih razlogov; ne sprejema pa pritožbenega zatrjevanja, da so se zaradi takšnih ekonomskih razmer znašla v brezizhodnem položaju, oziroma v položaju, ki jim ni nudil prav nobene druge resnične ali sprejemljive možnosti, kot da vztrajajo pri zaposlitvi v družbi Z. d.o.o. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je večina deklet pred to zaposlitvijo enako delo opravljala pri drugih delodajalcih v Sloveniji in v tujini (pri tem ne gre zgolj za tri dekleta, kot zatrjuje pritožba, temveč za šestnajst od triindvajsetih zaslišanih deklet), tri dekleta so si v naši državi ustvarila družino in kljub temu z nudenjem spolnih storitev za plačilo nadaljevala, določena so z zaslužkom iz naslova prostitucije v svojih državah kupila nepremičnine, večina je z njim vzdrževala svoje družine. Vse te okoliščine pa potrjujejo, da razlog za vztrajanje pri prostituiranju ni bila njihova ranljivost oziroma brezizhoden položaj, ki jim ni ponujal nobene druge možnosti kot le vztrajanje pri prostituciji, temveč predvsem ekonomski interes, ki se ni odražal zgolj v potrebi po „golem preživetju“. V tej luči pa je potrebno presojati tudi njihov strah pred izgubo zaposlitve. Navedeno potrjujejo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je večina deklet imela srednješolsko ali univerzitetno izobrazbo in, da so (razen tistih iz Dominikanske Republike) vsaj pogovorno govorila slovenski jezik, kljub temu pa druge zaposlitve v naši državi niti niso iskala. Pritožbeno zatrjevanje, da dekleta zaposlitve ne bi dobila, saj je v obravnavanem časovnem obdobju v svetu vladala največja gospodarska kriza, je glede na dejstvo, da dekleta drugega dela niso niti poskušala poiskati, na ravni ugibanja, neprepričljive pa so tudi pritožbene navedbe, da bi morala dekleta, če bi se želela zaposliti, svoje „izobrazbe“ in diplome v Sloveniji nostrificirati, saj bi si lahko poiskala delo, ki njihovi izobrazbi ne ustreza. Navsezadnje je bila, kot je na podlagi njihovih izpovedb pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, po policijski akciji vsem dekletom ponujena pomoč z namestitvijo v varne hiše in ureditvijo zaposlitve, vendar pa so jo praktično vsa dekleta zavrnila, se vrnila v lokale in nadaljevala z opravljanjem istega dela. Posledično pa so tudi neutemeljene pritožbene trditve, da je dekletom zgolj delo, ki so ga ponujali obtoženci zagotavljalo preživetje, pri čemer tudi ne drži, da so dekleta izbirali obtoženci, temveč so se za zaposlitev v družbi Z. d.o.o. predvsem zanimala in tudi odločala sama. Državna tožilka tudi netočno povzema izpovedbo priče E. E., da ji je obtoženi A. A. prepovedal zaposlitev pri drugem delodajalcu na območju petdeset kilometrov okrog njihovih lokalov, saj se ta prepoved ni nanašala na vsakršno drugo zaposlitev, temveč le na opravljanje enakega dela v drugih tovrstnih lokalih. Glede na navedeno pritožbene trditve o absolutni odvisnosti deklet od dela za obtožence in s tem povezanih dovoljenj niso utemeljene, temveč so pravilni dokazni zaključki izpodbijane sodbe, da so lahko dekleta zaposlitev v družbi Z. d.o.o. kadarkoli prekinila.

109. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da dekleta, ker je bila njihova dejavnost prostitucije omejena na goste lokalov, ki so predhodno plačali dve pijači „lady drink“ oziroma na stranke ki so natakarjem v lokalih plačale njihovo spremstvo, niso mogla prosto izbirati, komu, kdaj in kje bodo za plačilo nudile spolne storitve. Vendar pa ne sprejema pritožbenih navedb, da je razpolaganje z dekleti v smislu kaznivega dejanja trgovine z ljudmi izkazano z dejstvom, da so bile stranke lokalov tiste, ki so izbirale dekleta za plačljivo nudenje spolnih dejanj. Upoštevaje njeno specifično naravo, vsebino in namen, se dejavnost prostitucije praviloma izvaja na način, da je stranka tista, ki izbere osebo, ki ji bo za plačilo nudila spolne storitve in ne obratno, kar pa še ne pomeni, da je ta oseba zato obravnavana kot blago ali predmet oziroma, da se z njo razpolaga tako, da je to moč razumeti kot trgovino z ljudmi. S takšnim razlogovanjem, kot ga ponuja pritožnica, bi namreč prav vsako koriščenje spolnih storitev za plačilo že samo po sebi pomenilo trgovino z ljudmi in posledično izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

110. Državna tožilka razpolaganje z dekleti utemeljuje tudi z nadzorom deklet, pri čemer po oceni sodišča druge stopnje pripisuje pretiran pomen okoliščini, da so bile v lokalih nameščene video nadzorne kamere. Ni namreč mogoče prezreti, da so bili lokali A., B. in C. nočni lokali, ki so imeli največ obiskovalcev od 22.00 do 4.00 ure, specifično ponudbo, ki je zajemala tudi dejavnost prostitucije, kar je privabljalo določeno vrsto gostov iz Slovenije in tujine, ki so skupaj z dekleti uživali pretežno alkoholne pijače. Vse te okoliščine pa seveda pomenijo večje tveganje glede ogrožanja varnosti zaposlenih v lokalih (torej tudi deklet), gostov in premoženja. Nobenega dvoma ni, da je imel obtoženi A. A. preko video nadzornih kamer neposreden vpogled v dogajanje v lokalih in je nadziral, ali se dekleta dejansko nahajajo v lokalih, če plešejo, vendar pa takšnega nadzora ni mogoče razlagati kot trgovanja z dekleti, temveč bolj v smislu nadziranja poslovanja lokalov, v katerih so dekleta opravljala tudi delo barskih plesalk, ki je obsegalo ples in konzumiranje pijač z gosti. To potrjuje tudi dejstvo, da so bile video nadzorne kamere nameščene le v poslovnih prostorih objektov, ne pa tudi v sobah nad lokali, v katerih so določena zaposlena dekleta bivala in nudila spolne storitve za plačilo. Navsezadnje obtoženi A. A. preko video nadzornih kamer, v njihovem delovnem času, ni nadziral le obnašanja deklet, temveč tudi delo natakarjev (Ktt G.-2 št. 1265), kar je le še dodatna potrditev, da video nadzorni sistem ni bil namenjen neprestanemu spremljanju in nadzorovanju deklet, kot to zatrjuje pritožnica.

111. Glede pritožbenih trditev, da je imel neposreden dostop do video nadzornega sistema tudi obtoženi B. B. se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge v točki 66 te sodbe, v kateri se je do tega vprašanja že opredelilo. Državna tožilka sicer pravilno izpostavlja vsebino Zapisnika o preiskavi elektronske naprave tega obtoženca, da je na svojem osebnem računalniku imel nameščeno programsko opremo za oddaljeni dostop in upravljanje z napravo video nadzor, oziroma za dostop do oddaljenih računalnikov, vendar pa je bilo z izvedenim dokaznim postopkom ugotovljeno le obtoženčevo dejansko povezovanje z računalniško blagajno v lokalu A., ne pa tudi z v lokalih nameščeno video nadzorno opremo.

112. Pritožbeno zatrjevanje, da so bila dekleta pod neprestanim nadzorom obtoženih ni točno. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnico, da so natakarji in obtoženi A. A. izvajali nadzor nad dekleti tudi v njihovem prostem času, vendar pa je bil ta osredotočen le na morebitne kršitve pravil, da se izven delovnega časa niso smela sestajati z gosti lokalov oziroma le pod pogojem, če je stranka za takšno srečanje predhodno plačala ceno spremstva ter da s takšnih spremstev niso zamujala. Pritožničino povzemanje pisne izjave obsojenega F. F., da so dekleta v prostem času morala povedati, kam gredo, on pa je o tem obvestil obtoženega A. A., ni točno. Priča je namreč izjavil, da je v lokalu B., na zahtevo obtoženega A. A., veljal dogovor, da je dekle pred izhodom povedala, kdaj in kam gre, vendar pa to ni veljalo za obiske trgovine, frizerja, lekarne ali zdravnika, temveč le za daljše izhode ob prostih dnevih ali nameravanih obiskih. Zaslišan na glavni obravnavi je še povedal, da jih dekleta niso bila dolžna obveščati o svojih odhodih v bližnje ..., izpostavil pa je tudi primer, ko se je neko dekle izgubilo in niti ni znalo povedati, kje se nahaja. Tudi izpovedbe priče E. E. in ostalih deklet potrjujejo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da so se v svojem prostem času dekleta lahko svobodno gibala, imela so ključe od objekta v katerem so bivala, osebne dokumente, mobilni telefon, prost dostop do interneta, stike z družinami, hodila so v Ljubljano in Gorico po nakupih, po lokalih, te okoliščine pa izpodbijajo pritožbeno tezo državne tožilke o njihovem neprestanem spremljanju in nadziranju s strani obtožencev. Dolžnost deklet, da so morala biti prisotna na sestankih z natakarji ali z obtoženim A. A., pa v ničemer ne odstopa od zahtev drugih delodajalcev do svojih zaposlenih.

113. Glede na vse navedeno sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da okoliščine, da so dekleta prihajala iz ekonomsko šibkih držav, da so delala preko s pogodbo o zaposlitvi določenega delovnega časa, da so bila nadzirana v zvezi s svojim delom barskih plesalk in kršitvami pravila, da se v prostem času ne smejo sestajati s strankami, da so se posameznim izrekle kazni, ne pomenijo tako intenzivnega razpolaganja oziroma posega v njihove osebnostne pravice in dostojanstvo, da bi bilo mogoče zaključiti, da so bile obravnavane kot blago in protipravno ravnanje obtožencev opredeliti kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Res je, kot navaja pritožnica, da so obtoženci dejavnost prostitucije deklet organizirano in načrtovano finančno izkoriščali, vendar pa način in intenziteta razpolaganja z dekleti nista bila takšna, da bi bilo potrjeno pritožbeno zatrjevanje, da so bila v brezizhodnem, podrejenem položaju in, da so se v razmerju do obtožencev znašla v takšnem finančnem primežu, da so se zato, da bi izpolnila vse zahtevane obveznosti do združbe, čimbolj intenzivno prostituirala, saj gre za lastne, pretirane dokazne zaključke pritožnice, ki pa v izvedenih dokazih nimajo podpore. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje so dekleta, kljub naloženim finančnim obveznostim, razpolagala z določenim zaslužkom, s katerim so tudi preživljala družine v matičnih državah, kupovala nepremičnine, odhajala na daljše dopuste, po nakupih in v lokale. Način izvajanja dejavnosti prostitucije, določene finančne obveznosti deklet, nadzor nad njimi, ki je bil osredotočen predvsem na kršitev prepovedi druženja s strankami v njihovem prostem času, delo preko v pogodbi o zaposlitvi določenega delovnega časa ter svobodno gibanje deklet, razpolaganje z dokumenti in prost dostop do komunikacijskih sredstev potrjujejo, da je bilo ravnanje obtožencev objektivno in subjektivno usmerjeno v izkoriščanje prostitucije oziroma v finančno izkoriščanje deklet in ne v trgovanje z dekleti kot s predmeti oziroma z blagom. Izkoriščanje prostitucije sicer že samo po sebi pomeni kršitev pravice do osebnega dostojanstva deklet in ima za posledico tudi določeno razpolaganje z njimi, ki pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ni bilo takšno, da bi izpolnjevalo objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.

114. Navedenih zaključkov državna tožilka ne more omajati s sicer točnimi pritožbenimi navedbami, da je v predmetni kazenski zadevi sodišče druge stopnje s sklepom II Kp 58554/2012 z dne 15. 2. 2013 ugodilo pritožbi SDT in uvedlo preiskavo za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Sklep o uvedbi preiskave je namreč temeljil na dokaznem standardu utemeljenega suma, da naj bi obtoženci (takrat osumljenci) storili kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, ki je podan, če je stopnja verjetnosti, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil in je bil s podatki ter dokazi zbranimi v predkazenskem postopku brez dvoma izkazan. Za izrek obsodilne sodbe pa je potrebno prepričanje o obdolženčevi krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), za katero pa v na glavni obravnavi izvedenih dokazih ni bilo podlage.

115. V zvezi s pritožbenimi očitki glede višine premoženjske koristi odvzete obtoženemu B. B. iz naslova spolnih dejanj se sodišče druge stopnje sklicuje na točke 60, 61, 62 in 63 obrazložitve te sodbe, v katerih je pritrdilo pritožbenim navedbam njegovega zagovornika, da v izvedenskem mnenju izvedenca ekonomske stroke in drugih dokazih ni podlage za dokazni zaključek, da bi si to premoženjsko korist pridobil obtoženec, temveč jo je pridobila družba Z. d.o.o. Posledično pa se do pritožbenih navedb državne tožilke, v katerih izraža nestrinjanje z določenimi izračuni izvedenca in z višino obtožencu odvzete premoženjske koristi, ni opredelilo.

116. Presoja sodišča prve stopnje, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče ugotoviti višine premoženjske koristi, ki si jo je iz plačil za nedoseženo normo konzumacij pridobil obtoženi B. B., zato mu je iz tega naslova ni mogoče odvzeti, je utemeljena. Sodišče druge stopnje sprejema razloge izpodbijane sodbe (str. 102), da je izvedenec sicer izračunal, da naj bi dekleta zaradi nedoseženih konzumacij v letih 2011 in 2012 plačala 124.492,70 EUR, vendar pa je v izvedenskem mnenju poudaril, da je to zgolj ocena, saj zaradi pomanjkljivih podatkov natančnejši izračuni niso mogoči. Upoštevaje, da je izvedenec višino zneska iz naslova nedosežene norme konzumacij ugotovil le na podlagi podatkov za meseca september in oktober 2012 ter dejstvo, da so, kot je razvidno iz mesečnih obračunov, dekleta plačevala zneske v razponu od 40,00 EUR do 200,00 EUR, pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da zaradi pomanjkljive dokumentacije in tudi različnih izpovedb oškodovank, višine premoženjske koristi iz tega naslova ni mogoče ugotoviti. Navsezadnje je izvedenec, kot je razvidno iz mnenja, pri obračunu upošteval tudi "Nova pravila od 30. 7. 2012", ki pa se glede na zagovor obtoženega B. B., ki ga je v tem delu potrdil priča F. F. (katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo in jo ocenilo kot verodostojno), v resnici niso uporabljala. Posledično pa se pritožbeno zatrjevanje državne tožilke, da znesek 124.492,70 EUR predstavlja zgolj minimalni znesek, ki ni podkrepljeno z navedbo konkretnih podatkov, ki bi to oceno pritožnice potrjevali, izkaže kot neutemeljeno. Do ostalih pritožbenih navedb pa se sodišče druge stopnje ne opredeljuje, saj so z utemeljenim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da višine premoženjske koristi (ki ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja) iz tega naslova ni mogoče ugotoviti, postale irelevantne.

117. Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe, da v izvedenih dokazih tudi ni podlage za izračun višine plačanih odškodnin zaradi koriščenja dopustov. Čeprav je izvedenec podal mnenje, da so plačila za koriščenje letnega dopusta v letih 2011 in 2012 znašala skupno 31.200,00 EUR, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo njegovo izrecno pripombo v pisnem mnenju, da je lahko zaradi pomanjkljivosti podatkov o dejanskem koriščenju dopusta deklet, o višini zneska podal le oceno. Izvedenec je namreč navedeni znesek izračunal le na podlagi podatkov o stalno zaposlenih dekletih v celem letu 2011 in 2012, medtem ko s podatki, ali so ta dekleta v navedenih letih dopust tudi dejansko koristila, ni razpolagal. Zaslišan na glavni obravnavi je izrecno poudaril, da je pri izračunu plačil za koriščenje dopustov poglavitni problem, da podatkov ni, zato ne gre za ekonomski izračun, temveč za izračun, ki temelji le na predpostavkah. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema razloge sodbe, da ob neugotovljenem številu deklet, ki so koristila dopust in trajanju dopusta, višina premoženjske koristi iz tega naslova ni izkazana (str. 102). Posledično pa državna tožilka ne more uspeti s pritožbenim zatrjevanjem, da znesek 31.200,00 EUR predstavlja le minimalni izračun ter da bi bilo potrebno upoštevati, da so dekleta iz Dominikanske Republike koristila več kot mesec dni dopusta, saj gre za predpostavke, ki v izvedenih dokazih nimajo opore.

118. Delno pa so utemeljeni pritožbeni očitki s katerimi pritožnica izpodbija dokazne zaključke sodišča prve stopnje o višini protipravne premoženjske koristi, ki jo je obtoženi B. B. pridobil iz naslova vračanja neto plač z dodatkom za prehrano. V pritožbi pravilno izpostavlja ugotovitve izvedenca ekonomske stroke, ki so, sicer nekoliko pomanjkljivo in tudi netočno, povzete na straneh 99 in 101 razlogov sodbe, da je upoštevaje računovodske podatke družbe Z. d.o.o. skupni znesek vračil v časovnem obdobju od novembra 2010 do novembra 2012 znašal 351.588,73 EUR, in sicer 305.902,21 EUR iz naslova izplačanih neto plač (v celotnem navedenem obdobju) ter 45.686,52 EUR iz naslova dodatkov za prehrano (le v letu 2012). Z višino ugotovljenih zneskov (ne pa tudi s trditvijo, da so dekleta plače vračala) se je obtoženi B. B. strinjal. Državna tožilka nadalje upravičeno zatrjuje, da je izvedenec v znesku 351.588,73 EUR nepravilno upošteval tudi znesek 124.492,70 EUR, ki ga je izračunal kot plačila iz naslova nedosežene norme konzumacij, kar je očitno sprejelo tudi sodišče prve stopnje in obtožencu iz naslova vračanja neto plač neutemeljeno odvzelo le znesek 227.96,73 EUR (351.588,73 – 124.492,70). Sodišče druge stopnje se namreč strinja s pritožbenimi navedbami, da je iz vsebine izsledkov telefonskih prisluhov, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo na straneh od 80 do 84 razlogov sodbe, povsem jasno razvidno, da je pobiranje gotovine od deklet iz naslova vračanja plač potekalo ločeno od pobiranja gotovine iz naslova nedosežene norme konzumacij oziroma, da je šlo za ločeni postavki. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v letu 2012 dekleta, poleg nakazanih neto plač, niso vračala tudi dodatkov za prehrano. To dejstvo je, kot pravilno zatrjuje pritožnica, izkazano s seznamoma z umetniškimi imeni deklet, številkama 6 in 8 ter v kolonah navedenimi ročno napisanimi zneski (ki sta bila na glavni obravnavi dne 15. 12. 2015 predočena priči F. F. in je potrdil, da gre za seznam vračanja plač) in s podatki o dekletom nakazanih neto plačah z dodatki za prehrano na njihovih transakcijskih računih (dokaz je bil izveden na naroku za glavno obravnavo dne 3. 10. 2016 – priloga A13). Z navedenimi listinami so potrjene pritožbene navedbe pritožnice, da so dekleta N. N., R. S., S. Š., Š. T., T. U. in N. O. za meseca junij in avgust 2012 iz naslova nakazanih plač in dodatkov za prehrano dejansko prejela enake zneske, kot so navedeni na seznamih za vračilo označenih s številkama 6 in 8, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da so dekleta v letu 2012 dejansko vračala nakazane neto plače in dodatke za prehrano.

119. Utemeljeno pa sodišče prve stopnje obtoženemu B. B. ni odvzelo premoženjske koristi iz naslova dodatkov za prehrano za meseca november in december 2010 in za leto 2011. Izvedenec ekonomske stroke je namreč pojasnil, da nadomestil za to časovno obdobje ni upošteval, saj točnih podatkov o njihovem izplačilu ni. Takšnih ugotovitev izvedenca pa državna tožilka ne more omajati z zatrjevanjem, da so dekleta dodatke za prehrano vračala v celotnem obravnavanem obdobju, kar z izvedenimi dokazi ni potrjeno, in s ponujanjem lastnega zneska višine pridobljene premoženjske koristi, ki temelji na povprečju podatkov o višini dodatka za prehrano za meseca januar in oktober 2012.

120. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje, ker gre za že ugotovljena dejstva, ki jih je potrebno le drugače presoditi (peti odstavek 392. člena ZKP), pritožbi državne tožilke zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe v petem odstavku za besednima zvezama „neto plače“ dodalo besedilo „v letu 2012 tudi z dodatkom za prehrano“, sedmi odstavek pa v celoti nadomestilo z besedilom: „z opisanim ravnanjem pa si je B. B. iz naslova vračanja neto plač z dodatkom za prehrano pridobil najmanj 351.588,73 EUR premoženjske koristi“ ter obtožencu na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1B odvzelo protipravno premoženjsko korist v tej višini.

121. ZKP v 101. členu določa, da je za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku aktivno legitimiran tisti, ki je upravičen tak zahtevek uveljavljati v pravdi. Ker državni tožilec takšnega upravičenja nima, odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ne more izpodbijati, zato pritožba državne tožilke v delu, v katerem sodišču prve stopnje sicer utemeljeno očita, da o premoženjskopravnem zahtevku E. E. ni odločilo, ni dovoljena. V procesni teoriji sicer obstoji razlaga, da se državni tožilec lahko, vsaj posredno, pritoži tudi zoper odločbo o premoženjskopravnem zahtevku, s tem, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če je sodišče prve stopnje oškodovanca napotilo na pravdo, kljub temu, da je opis dejanja v izreku sodbe vseboval višino škode. Vendar pa v obravnavani kazenski zadevi ne gre za takšen primer, saj sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku sploh ni odločalo, s čimer je sicer zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je državna tožilka s pritožbo ne more uveljavljati.

K pritožbam glede odločbe o kazenskih sankcijah:

122. Zoper odločbo o kazenskih sankcijah so se iz pritožbenih razlogov določenih v določbi prvega odstavka 374. člena ZKP izrecno pritožili obtoženi A. A., njegova zagovornica, zagovornik obtoženega B. B. ter državna tožilka. Čeprav zagovornika obtoženih C. C. in D. D. odločbe o obtožencema izrečenih kazenskih sankcijah izrecno ne izpodbijata, je sodišče druge stopnje, na podlagi določbe 386. člena ZKP¹¹, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede teh obtožencev.

123. Sodišče druge stopnje se glede izbire kazenske sankcije strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je obtoženim B. B., A. A. in C. C., kljub njihovi nekaznovanosti, dejstvu, da sta obtožena A. A. in C. C. očeta mladoletnih otrok ter zdravstvenem stanju obtoženega B. B., ob upoštevanju obteževalnih okoliščin in njihovih vlog pri izvrševanju kaznivega dejanja, ki jih je v sodbi določno pojasnilo, mogoče izreči edino zaporne kazni, za obtoženo D. D. pa, predvsem zaradi pozitivne prognoze njenega bodočega ravnanja, zadostuje izrek pogojne obsodbe.

124. Pritožbeni očitki zagovornika obtoženega B. B., da je sodišče prve stopnje bodisi prezrlo ali pa v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je obtoženec pri svoji starosti (58 let) nekaznovan in slabega zdravja niso utemeljeni. V razlogih sodbe je obtoženčevo nekaznovanost izrecno izpostavilo, opredelilo pa se je tudi do njegovega zdravstvenega stanja in po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo, da dejstvo, da je obtoženec prebolel težjo bolezen ni olajševalna okoliščina, da bi lahko bistveno vplivala na izbiro kazenske sankcije, saj ga slabo zdravstveno stanje od izvrševanja obravnavanega kaznivega dejanja ni odvrnilo. Res je, kot navaja zagovornik, da so dekleta sama iskala zaposlitev v družbi Z. d.o.o., se vračala, da jim je družba redno plačevala vse prispevke, da so imela zaslužke, si ustvarila prihranke in kupila nepremičnine. Vendar pa zagovornik s temi pritožbenimi navedbami ne more omajati tehtnosti in teže obteževalnih okoliščin, ki jih je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, in sicer daljše časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, število deklet, dobro organizacijo kriminalne dejavnosti in vodilno vlogo obtoženca v hudodelski združbi, ki narekujejo izrek zaporne kazni. Glede na navedeno pritožbeno zavzemanje zagovornika obtoženega B. B. za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave ni utemeljeno.

125. Tudi obtoženi A. A. se v pritožbi zavzema za izrek pogojne obsodbe, pri čemer izpostavlja, da preživlja dva mladoletna otroka in nezaposleno ženo ter da nima premoženja. Glede na že izpostavljene obteževalne okoliščine in vlogo obtoženega, ki je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v hierarhiji hudodelske združbe takoj za obtoženim B. B. ter zadolžen za neposredno organizacijo in izkoriščanje prostitucije, torej za operativni del kriminalne dejavnosti, preživljanje otrok, česar sodišče prve stopnje ni prezrlo, in žene ter premoženjsko stanje niso tako tehtne olajševalne okoliščine, da bi narekovale izrek pogojne obsodbe, temveč lahko vplivajo le na odmero izrečene zaporne kazni ter na presojo utemeljenosti izrečene stranske denarne kazni, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

126. Sodišče druge stopnje se strinja z državno tožilko, da je sodišče prve stopnje vlogi obtožene D. D. pripisalo premajhen pomen. Pritožnica sicer neutemeljeno zatrjuje, da je bila obtoženka ključna članica hudodelske združbe, vsekakor pa so bile njene zadolžitve, torej urejanje celotne dokumentacije v zvezi z zaposlitvijo deklet, spremljanje in obračunavanje prometa lokalov, spremljanje in vodenje evidenc o številu spolnih dejanj, obračunavanje konzumacij in zadolžitve v zvezi z vračanjem plač, zelo pomembne za navzven prikrito izkoriščanje prostitucije. Zato presoja sodišča prve stopnje, da je imela v hudodelski združbi občutno manjšo vlogo oziroma popolnoma drugačen položaj, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni sprejemljiva. Ne glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče, ki navedenih zadolžitev obtoženke ni prezrlo, utemeljeno upoštevalo, da obtoženka ni imela neposrednega stika z dekleti (na način, kot soobtožena A. A. in C. C.), izpostavilo pa je tudi, da je nekaznovana in med vsemi obtoženci najbolj urejena oseba ter ocenilo, da bo že izrek pogojne obsodbe nanjo vplival v tolikšni meri, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala oziroma zaupanja ne bo izkoristila. Dokazne presoje o pozitivni prognozi obtoženkinega obnašanja, ki je bistvena za utemeljenost izreka kazenske sankcije opozorilne narave, pa pritožnica ne izpodbija, zato z zavzemanjem za izrek zaporne kazni ne more uspeti.

127. V zvezi s preizkusom primernosti višine obtoženim B. B., A. A. in C. C. izrečenih zapornih kazni oziroma za obtoženo D. D. v pogojni obsodbi določene zaporne kazni je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je kaznivo dejanje zlorabe prostitucije pravno opredelilo po določbah KZ-1B, ki je v tretjem odstavku 175. člena predpisoval kazen od enega do dvanajstih let zapora, torej strožjo kazen kot drugi odstavek 175. člena KZ-1 (od enega do desetih let zapora), ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje. Vendar pa je ocenilo, da imajo posegi v opis dejanja v izreku sodbe, s katerimi je pritožbeno sodišče zmanjšalo obseg kriminalne količine, večjo težo, kot strožje predpisana kazen in to okoliščino upoštevalo pri odmeri kazni vsem obtožencem. Nadalje je sodišče druge stopnje v večji meri upoštevalo s strani sodišča prve stopnje ugotovljene olajševalne okoliščine, medtem, ko nekaterih okoliščin, ki jih je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot obteževalne, ni upoštevalo.

128. Sodišče prve stopnje je pri obtoženemu B. B. kot pomembno obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo njegovo vodilno vlogo v hudodelski združbi. Iz razlogov sodbe je nadalje razvidno, da je kot tehtno obteževalno okoliščino upoštevalo tudi višino premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obtoženec (852.072,23 EUR), izpostavilo pa je še, da je družbi Z. d.o.o. oddal v najem lastni nepremičnini, v katerih sta obratovala lokala A. in B. Pritožbeno sodišče je občutno poseglo v višino pridobljene premoženjske koristi (351.588,73 EUR), ki je sicer nedvomno še vedno visoka, in jo je zato še vedno mogoče šteti kot obteževalno okoliščino, kljub temu pa je potrebno ta poseg sodišča druge stopnje v odločbo o krivdi pri odmeri kazni upoštevati. Nadalje pritožbeno sodišče ocenjuje, da oddajanje lastnih prostorov v najem družbi Z. d.o.o. ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, v večji meri pa je pri odmeri kazni, glede na obtoženčevo starost, upoštevalo njegovo nekaznovanost, kot tudi njegovo zdravstveno stanje. Posledično je obtožencu na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora.

129. Sodišče prve stopnje je tudi pri obtoženemu A. A. kot tehtno obteževalno okoliščino utemeljeno upoštevalo obtoženčevo vlogo v hudodelski združbi. Utemeljeni pa so pritožbeni očitki obtoženca in njegove zagovornice o zmotnih zaključkih sodišča prve stopnje, da je obtoženec v kriminalno dejavnost vpeljal svojo takratno ženo soobtoženo D. D. (kar je prav tako štelo kot obteževalno okoliščino), saj za takšno presojo tudi po oceni pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih ni ustrezne podlage. Navsezadnje iz podatkov Zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra za družbo Z. d.o.o. izhaja, da je bila obtožena D. D. od 6. 10. 2006 do 4. 2. 2008 skupaj z obtoženim B. B. celo družbenica te družbe z 49 % poslovnim deležem, kar potrjuje pritožbene navedbe obtoženca, da se je obtoženka o delu za družbo Z. d.o.o. z obtoženim B. B. dogovarjala sama. Upoštevaje navedeno ter olajševalni okoliščini, da je nekaznovan in da je oče dveh mladoletnih otrok, je sodišče druge stopnje, na podlagi tretjega odstavka 175. člen KZ-1B, obtoženemu A. A. izreklo kazen dve leti zapora.

130. Sodišče prve stopnje je glede obtoženega C. C. sicer pravilno ocenilo, da je imel v hudodelski združbi manjšo vlogo kot soobtožena B. B. in A. A., vendar pa je njegov prispevek h kriminalni dejavnosti utemeljeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino. Ker sta tudi na strani tega obtoženca izkazani olajševalni okoliščini, da je nekaznovan in oče mladoletnega otroka, mu je sodišče druge stopnje, na podlagi tretjega odstavka 175. člena KZ-1B izreklo kazen eno leto zapora.

131. Pri obtoženi D. D. je sodišče druge stopnje kot obteževalno okoliščino upoštevalo pomembnost njene vloge v hudodelski združbi, kot olajševalne okoliščine pa njeno nekaznovanost in osebnostno urejenost ter ji v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo treh let, ki je dovolj dolga, da bo obtoženka lahko upravičila zaupanje, ki ji je bilo dano z izrekom kazenske sankcije opominjevalne narave.

132. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da so obtoženim B. B., A. A. in C. C. izrečene zaporne kazni ter obtoženi D. D. v okviru izrečene pogojne obsodbe določena zaporna kazen, primerne teži in okoliščinam izvršitve kaznivega dejanja, vlogam obtožencev, njihovim osebnostim in časovni odmaknjenosti storitve kaznivega dejanja.

133. S tem, ko je sodišče druge stopnje iz že pojasnjenih razlogov, obtoženim B. B., A. A. in C. C. izreklo nižje zaporne kazni kot prvostopenjsko sodišče, se pritožbene navedbe državne tožilke, ki se zavzema za izrek bistveno višjih zapornih kazni tem obtožencem (kot jih je izreklo prvostopenjsko sodišče), kar utemeljuje s težo in okoliščinami izvršitve kaznivega dejanja, predvsem pa s poudarjanjem vlog obtožencev v hudodelski združbi, ki jim po oceni pritožbenega sodišča vendarle pripisuje preveliko težo, pri obtoženemu B. B. pa tudi z višino pridobljene premoženjske koristi, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izkažejo kot neutemeljene.

134. Državna tožilka se v pritožbi zavzema za izrek stranske denarne kazni vsem obtožencem ter za izrek bistveno višjih stranskih denarnih kazni obtoženima B. B. in A. A., kot jima jih je izreklo sodišče prve stopnje. Utemeljeno zatrjuje, da uporaba kazenskega zakona KZ-1B narekuje drugačen izračun denarne kazni, po oceni sodišča druge stopnje pa tudi drugačno oceno primernosti izreka denarne kazni obtožencem. Z novelo KZ-1B je zakonodajalec s spremembo 47. člena občutno posegel v dotedanji način izrekanja denarnih kazni, ki z nadaljnjimi novelami Kazenskega zakonika ni bil spremenjen. Denarna kazen se izreka tako, da se v sodbi določeno število dnevnih zneskov, ki jih mora storilec plačati, pomnoži z višino dnevnega zneska, ki ga sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca (prvi odstavek). V določbi drugega odstavka je določeno, da število dnevnih zneskov ne more biti manjše od deset in ne večje od tristo šestdeset, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večje od tisoč petsto. Sodišče ga določi z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, razen okoliščin, ki se nanašajo na premoženjske razmere storilca. Višino dnevnega zneska sodišče določi glede na premoženjske razmere storilca na podlagi podatkov o njegovem zaslužku, drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in njegovih družinskih obveznosti. Dnevni znesek ne more biti višji od 1.000 EUR (tretji odstavek). V določbi četrtega odstavka pa je določeno, da pri določanju višine dnevnega zneska sodišče upošteva podatke, ki ob izrekanju niso stari več kot eno leto. Če sodišče podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo ali če gre za izdajo kaznovalnega naloga, višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in drugih ugotovljenih okoliščinah o premoženjskih razmerah storilca.

135. Sodišče druge stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so obravnavano kaznivo dejanje vsi obtoženci storili iz koristoljubnosti (str. 108). Pri obtoženem B. B. je sicer, kot je bilo že pojasnjeno v točki 27 te sodbe, brez podlage v izvedenem dokaznem postopku upoštevalo, da naj bi bila njegova koristoljubnost izkazana tudi s tem, da je lastni nepremičnini družbi Z. d.o.o. oddajal za izredno visoki najemnini. Vendar pa ta zaključek sodbe, glede na naravo storjenega kaznivega dejanja in okoliščine izvršitve, nenazadnje pa tudi obtožencu dokazano pridobitev premoženjske koristi, na pravilnost ugotovitve, da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti, ne more vplivati.

136. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje, pred zaključkom glavne obravnave, zaradi ugotovitve premoženjskih razmer obtožencev pridobilo podatke Geodetske uprave Republike Slovenije, Banke Slovenije iz sistema SISBON, Centrov za socialno delo ... in ..., Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Finančne uprave Republike Slovenije, Centralne Klirinško Depotne družbe, podatke o lastništvu vozil, glede obtoženega B. B. je razpolagalo tudi s podatki o njegovih naložbah v različne denarne sklade, saj so ta sredstva predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, upoštevalo pa je še lastne navedbe obtožencev (str. 125).

137. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami zagovornika obtoženega B. B., da je obtoženec nezaposlen, da zaradi starosti in bolezni zaposlitve ne more več dobiti ter, da je njegovo premoženje praktično v celoti „blokirano“. Vendar pa te okoliščine same po sebi ne potrjujejo, da stranske denarne kazni ni zmožen plačati, kot to zatrjuje pritožnik. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi v tem postopku le začasni ukrep, ki pa še ne pomeni, da bo zavarovano premoženje obtožencu v celoti ali deloma tudi dejansko odvzeto. Navsezadnje je s to sodbo obtožencu odvzet bistveno nižji znesek pridobljene premoženjske koristi (351.588,73 EUR), kot znaša vrednost premoženja, ki je predmet ukrepa začasnega zavarovanja (828.150,59 EUR). Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje pri določitvi števila dnevnih zneskov sklicevalo na obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izreku in odmeri zaporne kazni (str. 125 sodbe), zato je pritožbeni očitek zagovornika, da pri izreku stranske denarne kazni ni upoštevalo splošnih pravil o odmeri kazni, neutemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je navedlo v točkah 124, 127, 128 in 132 te sodbe, določilo, da je obtoženi B. B. dolžan plačati 500 dnevnih zneskov stranske denarne kazni. Posledično je pritožbeno zavzemanje državne tožilke za izrek 1.500 dnevnih zneskov stranske denarne kazni neutemeljeno. Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče druge stopnje upoštevalo premoženjske razmere obtoženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je lastnik treh nepremičnin, dveh osebnih vozil, ima pa tudi izdatna v denarne sklade naložena denarna sredstva (str. 125 razlogov sodbe) in določilo dnevni znesek v višini 80,00 EUR ter obtožencu izreklo 40.000,00 EUR stranske denarne kazni.

138. Pritožbeni očitki državne tožilke, da prvostopenjsko sodišče ni natančneje pojasnilo, zakaj obtoženi D. D. ni izreklo predlagane stranske denarne kazni, niso utemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (str. 125) je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti izreka stranske denarne kazni obtožencem upoštevalo predvsem njihove vloge v hudodelski združbi. Vlogo obtožene D. D. je obširno pojasnilo (str. 29-32, 37, 81, 83 in 89) in (sicer neutemeljeno) ocenilo, da je imela v hudodelski združbi občutno manjšo vlogo oziroma popolnoma drugačen položaj, zato ji stranske denarne kazni ni izreklo. Kot je bilo že obrazloženo, se sodišče druge stopnje strinja s pritožbenimi navedbami državne tožilke, da je imela obtožena D. D. v hudodelski združbi bistveno pomembnejšo vlogo, kot jo je ovrednotilo sodišče prve stopnje, posledično pa se pritožnica utemeljeno zavzema, da se obtoženki izreče tudi stranska denarna kazen. Pri določitvi števila dnevnih zneskov je sodišče druge stopnje upoštevalo okoliščine, ki jih je navedlo v točkah 126, 127, 131 in 132 ter obtoženki določilo 100 dnevnih zneskov stranske denarne kazni, s tem pa je tudi zavrnilo pritožbeno zavzemanje državne tožilke za izrek višje stranske denarne kazni (1.000 dnevnih zneskov). Pri določitvi višine dnevnega zneska pa je upoštevalo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženka zaposlena, prejema plačo 600,00 EUR, je lastnica nepremičnine, živi v izven zakonski skupnosti in je brez otrok. Upoštevaje navedene premoženjske razmere obtoženke je določilo dnevni znesek v višini 20,00 EUR in ji izreklo 2.000,00 EUR stranske denarne kazni.

139. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam obtoženega A. A. in njegove zagovornice, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje njegove premoženjske razmere, obtožencu neupravičeno izreklo stransko denarno kazen. Pri izreku (stranske) denarne kazni in določitvi višine dnevnega zneska mora sodišče skladno z določbo 47. člena KZ-1B upoštevati premoženjske razmere obtoženca. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil obtoženec v času izreka sodbe nezaposlen, prejemnik socialnih transferjev v višini 240,00 EUR, oče dveh mladoletnih otrok in lastnik osebnega vozila Audi A3, letnik 1999, ki je bilo 21. 11. 2016 zarubljeno s strani Banke ..., in brez premoženja. Takšne premoženjske razmere pa po oceni sodišča druge stopnje ne upravičujejo izreka stranske denarne kazni, saj je bil obtoženec ob izreku sodbe brez zaposlitve, brez dohodkov, kot izhaja iz dopisa CSD ... le prejemnik otroškega dodatka in brez premoženja, z obveznostjo preživljanja dveh mladoletnih otrok in nezaposlene žene. Zato bi izrek stranske denarne kazni dejansko pomenil izrek zaporne kazni, kar pa ni smisel in cilj zakonske ureditve, saj izrek stranske denarne kazni za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti ni obvezen (drugi odstavek 45. člena KZ-1B). Zato je sodišče druge stopnje pritožbama obtoženca in njegove zagovornice v tem delu ugodilo in obtožencu stranske denarne kazni ni izreklo. Posledično pa se državna tožilka neuspešno zavzema za izrek višje stranske denarne kazni temu obtožencu. Iz enakih razlogov je neutemeljen pritožbeni predlog državne tožilke, da naj sodišče druge stopnje stransko denarno kazen izreče obtoženemu C. C. Tudi ta obtoženec je bil namreč ob izreku izpodbijane sodbe nezaposlen, brez dohodkov, brez premoženja in oče enega mladoletnega otroka.

140. Ker je moralo sodišče druge stopnje zaradi uporabe določb KZ-1B obtožencem na novo izreči kazenske sankcije, je moralo glede obtoženih B. B., A. A. in C. C., na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B, tudi ponovno odločiti o vštetju pridržanja, hišnega pripora in pripora, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

141. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbam delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, vštetju pripora, odvzemu premoženjske koristi in varnostnem ukrepu odvzema predmetov spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in, ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), v nespremenjenih delih (v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------------------------
¹ Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 14015/2013 z dne 6.11.2014, I Ips 5961/2013 z dne 14.4.2016 in I Ips 26166/2010 z dne 27.10.2017
² Odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 79651/2010 z dne 27.3.2014 in I Ips 84746/2010 z dne 11.12.2014
³ Odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 6021/2010 z dne 5.3.2015
⁴ Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-B) in Poročilo Odbora za notranjo politiko k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-B), Poročevalec Državnega zbora RS, št. EPA 1042-III z dne 13.11.2003 in 15.3.2004
⁵ Korošec, D.: Spolnost in kazensko pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 334-335
⁶ Deisinger, M.: Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2002, str. 271-272
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 35999-165 z dne 23.3.2017
⁸ Bavcon, L., idr.: Kazensko pravo splošni del, Šesta izdaja, Uradni list, Ljubljana 2013 str. 198
⁹ Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 223/2004 z dne 10.11.2005, I Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013, I Ips 21275/2012 z dne 24.7.2014
¹⁰ Odločba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 11586/2015-241 z dne 24. 4. 2015
¹¹ Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (374. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 11523/2016
• Sodba I Ips 378/2005
• VSM Sklep IV Kp 29823/2014