VSL Sodba in sklep II Cp 599/2018

Jedro

Pravica do pritožbe je ustavna kategorija. ZPP za njeno izvrševanje postavlja dodatne pogoje, vendar mora sodišče ob pretresanju, ali so ti izpolnjeni ali ne, zakonsko besedilo razlagati tako, da dejanske okoliščine primera ne pripeljejo do formalizma, ki je sam sebi namen in ne predstavlja drugega kot (grob) poseg v navedeno ustavno pravico. Toženec pritožbe res ni podpisal, je pa pritožbi priložil (k njej spel) novo pooblastilo odvetniku, ki ga je zastopal že pred sodiščem prve stopnje, na pooblastilu pa sta toženčev in odvetnikov podpis. V taki situaciji je treba šteti, da je pritožba podpisana.

Izrek

I. Pritožbi proti sklepu se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Pritožba proti sodbi se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencu naložilo, da tožnici plača 7.700 EUR ter 132,93 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnica proti zavrnilnemu delu sodbe ni vložila pritožbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu pravnomočna. Proti ugodilnemu delu sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo, ki pa jo je sodišče prve stopnje zavrglo s sklepom, češ da je nepopolna.

3. Tudi proti tej odločitvi je toženec vložil pritožbo. Kot bistveno navaja, da pritožbe res ni podpisal, vendar je bilo ob pritožbi speto njegovo pooblastilo odvetniku, na pooblastilu pa so vsi potrebni podpisi. Opozarja, da gre za prehud poseg v njegovo pravico do sodnega varstva, zadevo primerja z odločbo III Ips 14/2013 ter predlaga razveljavitev sklepa.

4. V pritožbi proti sodbi toženec kot bistveno navaja, da se je tudi tožnica nedostojno vedla in je s svojim provokativnim vedenjem povzročala posamezne spore, ki sedaj bremenijo le toženca. Tožencu se očita le eno konkretizirano dejanje (ko naj bi v avtu prišlo do udarca), pa še v zvezi s tem ni nobene medicinske dokumentacije, vse temelji le na tožničini izpovedi. Tožnica ni bila ne v odvisnosti ne v strahu ne v podrejenosti, sicer niti slučajno ne bi uporabljala takega izrazoslovja, kot ga je. Ob zaslišanju je tudi sama priznala, da sta se kregala in je bil proces dvostranski. Prav tako je potrdila, da je tožencu psovala „srbsko mater“ in da je sama uporabljala iste izraze. Toženec na to opozarja, ker se je vselej le bralo izrek kazenske sodbe, ki je preveč abstrakten. Tožnica je soprispevala, in to bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti. V nadaljevanju sodišču očita, da je kopičilo odškodninske kategorije, da ni imelo podlage, da samo ugotavlja obseg škode, da tožnica ni bila v strahu in je bila v prepirih enakovreden partner. Prereka tudi prisojeno višino odškodnine in predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

5. Obe pritožbi sta bili vročeni tožnici, ki nanju ni odgovorila.

6. Pritožba proti sklepu je, proti sodbi pa ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu

7. Pravica do pritožbe je ustavna kategorija (25. člen URS). ZPP za njeno izvrševanje postavlja dodatne pogoje (355. člen), vendar mora sodišče ob pretresanju, ali so ti izpolnjeni ali ne, zakonsko besedilo razlagati tako, da dejanske okoliščine primera ne pripeljejo do formalizma, ki je sam sebi namen in ne predstavlja drugega kot (grob) poseg v navedeno ustavno pravico.

8. V 4. točki 355. člena ZPP zahteva, da mora vložnik pritožbo (med drugim) podpisati. ZPP v 366. členu določa, da se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. To pomeni, da sodišče nepodpisano pritožbo, ki je kot taka nepopolna, brez nadaljnjega zavrže in do vsebinske obravnave pritožbe pred višjim sodiščem ne pride.

9. V obravnavani zadevni ni sporno, da pritožba ni (bila) podpisana – ne s strani toženca samega ne s strani njegovega pooblaščenca. Vendar je bilo pritožbi pripeto novo pooblastilo¹ toženca (istemu) odvetniku z navedbo, da je to priloženo.²

10. Obravnavana zadeva sicer ni povsem primerljiva z zadevo, na katero se sklicuje pritožnik (VS RS III Ips 14/2013). V tisti zadevi je šlo za izredno pravno sredstvo (pravice do izrednega pravnega sredstva pa URS ne pozna), pri čemer ZPP izrecno zahteva predložitev novega pooblastila ob vložitvi izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 95. člena). V primeru rednega pravnega sredstva (pritožbe) ZPP take zahteve sicer ne pozna, zahteva pa podpis na pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejstvo, da je toženec s predložitvijo novega pooblastila, na katerem sta tako njegov kot odvetnikov podpis, zadostil zakonski zahtevi, da mora biti pritožba podpisana. Če bi po zakonski zahtevi zadoščal že podpis toženčevega pooblaščenca na pritožbi, toženec pa je k temu (resda na posebnem listu, ki pa je bil vložen sočasno in spet k pritožbi z izrecno navedbo, da se prilaga) dodal še svoj podpis, je storil kvečjemu več, kot zahteva zakon.

11. Ob izhodišču, da gre za ustavno pravico, je višje sodišče pretehtalo, da izpodbijana odločitev predstavlja prestrog poseg v toženčevo ustavno varovano pravico, zato je njegovi pritožbi proti sklepu ugodilo in ga razveljavilo (3. točka 365. člen ZPP).

O pritožbi proti sodbi

12. Toženec³ je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 94777/2010 s 7. 6. 2012 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, in sicer je kriv, da je v družinski skupnosti z drugim grdo ravnal, ga pretepal, z njim še drugače ponižujoče ravnal in ga tako z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj, s tem ko je v točno neugotovljenih dneh v času od leta 2008 do 17. 5. 2010 v L. na svojo tedanjo izvenzakonsko partnerico (tožnico, op. pritožbenega sodišča) pogosto vpil, jo žalil, da je nesposobna, da je glupača, jo ob eni priliki, ko sta se sprla, s komolcem udaril v zadnji del glave, za tem pa še z roko v predel obraza, da je krvavela iz nosu in je imela podpluto oko, kasneje jo je tudi večkrat klofnil po obrazu, ob prilikah, ko je bil jezen pa ji je tudi pljunil v obraz, tako da se je oškodovanka nekajkrat zaradi strahu umaknila za nekaj dni k svojim staršem, potem pa se ponovno vrnila k njemu, ves čas jo je tudi psihično maltretiral in ji ni dovolil druženja s starši niti s prijateljicami, vse je moralo biti po njegovem, sicer je vpil nanjo, v vsem mu je morala takoj ustreči, kljub svojemu slabemu počutju, po 17. 5. 2010, ko ga je zapustila, pa ji je še grozil, da bo še videla, prav tako ji grozi z ubojem ter da jo bo pretepel.⁴

13. Ne drži, da iz kazenske sodbe, na katero je pravdno sodišče vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (tj. toženca), izhaja zgolj en dogodek, pa še je preveč abstraktno opisan. Toženec je obsojen za vse, kar je tožnici počel oziroma ji storil v obdobju od leta 2008 do 17. 5. 2010 in kasneje. Iz izreka kazenske sodbe najprej izhaja abstrakten opis zakonske norme (da je toženec s tožnico grdo in ponižujoče ravnal ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v skupnosti v podrejen položaj), v nadaljevanju izreka pa je tudi konkretizirano opisan: toženec je na tožnico pogosto vpil, jo žalil (da je nesposobna, da je glupača), fizično obračunaval z njo, jo klofutal po obrazu, pljuval, psihično maltretiral in ji grozil. Strah in podrejenost tožnice v odnosu do toženca sta zajeta v izreku kazenske obsodilne sodbe kot konkretizacija abstraktnega zakonskega stanu.⁵ Pravdno sodišče je na to ugotovitev vezano, kar izključuje pritožbeno trditev, da je šlo za partnersko enakovreden odnos.⁶

14. Pritožnik ima sicer prav, da pravnomočna obsodilna sodba kazenskega sodišča pravdnemu sodišču ne preprečuje, da bi ugotovilo morebiten soprispevek oškodovanca. Vendar je sodišče prve stopnje toženčevim očitkom v tej smeri posvetilo veliko pozornosti ter je pri tem oblikovalo prepričljivo dokazno oceno, da tožnici ni mogoče ničesar očitati.⁷ Čeprav je tožnica aktivno sodelovala v prepiru, njena ravnanja praviloma niso presegla verbalnega konflikta,⁸ medtem ko se je toženec redoma posluževal fizičnega nasilja (udarcev, klofut) ter skrajno nedostojnih in obče žaljivih oziroma vulgarnih načinov obnašanja, kot je zlasti pljuvanje tožnice v obraz. Najsi je bilo tožničino ravnanje res provokativno, kot pravi pritožnik (pa iz razlogov izpodbijane sodbe, ki jim pritožbeno sodišče sledi, kaj takega ne izhaja), to tožencu ne dovoljuje, da bi se nanj odzval s fizičnim nasiljem, niti to ne zmanjšuje njegove odgovornosti za škodo, ki je nastala tožnici.

15. Tožnica ima pravico vtoževati vse oblike škode, ki jih pozna zakonodaja. Drugo vprašanje pa je, ali toženčevo (kaznivo) dejanje rezultiralo v vseh vtoževanih oziroma prisojenih oblikah škode oziroma ali ni mogoče tožnici prisoditi enotne odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožnica poleg odškodnine iz naslova posega v čast in dobro ime ločeno utemeljeno terjala še povrnitev škode iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu, ker gre za dodatno/drugo škodo. Na absurdne pritožbene navedbe v drugačni smeri pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Dejstva je v pravdnem postopku mogoče dokazovati z različnimi dokazili, zato ne drži, da je le z izvedencem mogoče dokazovati obstoj/obseg škode. Ravno zato, ker tožnica, ki nosi dokazno breme, ni založila za izvedenca medicinske stroke, ji je sodišče iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo zgolj 700 od vtoževanih 4.000 EUR. Že za obseg škode, ki je izhajal iz kazenske sodbe (krvavitev iz nosu, podpluto oko) je 700 EUR po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina.

17. Sodišče prve stopnje je v 15. do 22. točki obrazložitve sodbe nanizalo dejstva, ki utemeljujejo odškodnino iz naslova strahu v višini 2.500 EUR. Da je bil tožničin stran dolgotrajen in posledica njenega podrejenega odnosa do toženca izhaja že iz kazenske sodbe: od leta 2008 do 17. 5. 2010 (okrog leto in pol), pri čemer je bil strah ves čas srednje intenziven, nekajkrat pa tako močan, da se je tožnica umaknila k staršem. Nadalje je toženec tudi še po tem obdobju tožnici grozil z ubojem in da jo bo pretepel, kar je pri tožnici glede na pretekla toženčeva dejanja povzročilo dodaten strah.

18. Glede na opisano ravnanje toženca, ki izhaja iz kazenske sodbe in vključuje udarjanje, klofutanje, žaljenje in pljuvanje tožnice, ni dvoma, da je toženec grobo posegel v njeno čast, zato ji tudi iz tega naslova pripada odškodnina. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojeni znesek (4.500 EUR), ki ga pritožnik pavšalno izpodbija kot previsokega, v okviru odškodnin, ki jih v primerljivih zadevah priznava sodišče.

19. Končno višje sodišče odgovarja še na pritožbeno navedbo, ki si odgovora pravzaprav niti ne zasluži. Glasi se: „Če bi sodišče torej res brez privilegiranja le tožnice kot ženske ustrezno upoštevalo vse navedbe strank in dejanske dokaze seveda sodba ne bi mogla biti takšna, kot je. Očitno pa je feminizacija sodstva, ki v sestavi ni več uravnoteženo po obeh spolih, pripeljala tudi do tovrstnih odločitev.“⁹ Temelj obravnavane odškodninske pravde je družinsko nasilje moškega nad žensko, za katerega je bil moški (tj. toženec) pravnomočno obsojen. V pritožbi izpostavljeni argument ima v tem kontekstu le navidezno večjo težo, v bistvu pa prav nobene. Žalostno je, da odvetnik¹⁰ ocenjuje, da „nefeminizirano sodstvo“ taistega dejanja ne bi zmoglo enako obravnavati ter izreči enakih pravnih posledic.

20. Pritožba tako ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

21. Pritožnik je s pritožbo proti sklepu sicer uspel,¹¹ s pritožbo proti sodbi pa je v celoti propadel. Pritožbeno sodišče je zato sklenilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Prvo pooblastilo toženčevemu odvetniku se nahaja v prilogi B 11.
² Glej prvo stran pritožbo (list. št. 53 v spisu) in označbo, da se pooblastilo v spisu nahaja pod B 20.
³ Iz razlogov izpodbijane sodbe (27. točka) izhaja, da je bilo pri tožencu zaznati patološko ljubosumje in zmanjšane sposobnosti obvladovanja impulzov (zapisnik CSD – priloga B 4) ter je človek z globoko osebnostno motenostjo paranoidnega tipa, zato se pri njem pojavljajo hitra nihanja razpoloženja, občasna sumničavost in paranoidnost (dopolnitev psihiatričnega mnenja – priloga B 11). Pritožbeno sodišče na tem mestu pripominja, da bil toženec v kazenskem postopku spoznan za krivega, kar pomeni, da je bil prišteven (24. člen KZ-1) in pravdno sodišče je na to vezano (14. člen ZPP).
⁴ Višje sodišče je povzelo vsebino izreka, kot izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer pritožnik ne trdi, da izrek kazenske sodbe ne bi obsegal tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povzetek sodišča skladen s kazensko sodbo – priloga A 2.
⁵ Pri opisanem ravnanju je oškodovanka postala objekt izvajanja nasilja, kar predstavlja spravljanje v podrejen položaj, zato dodatno opisovanje oškodovankine podrejenosti ni potrebno. Primerjaj sodbo VS RS I Ips 3280/2014 z 11. 1. 2018.
⁶ Vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo pomeni vezanost na konkretna dejstva, navedena v samem izreku kazenske sodbe, oziroma vezanost na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2241/2014 z 19. 11. 2014. Primerjaj sodbi VSL I Cp 2726/2014 z 11. 12. 2014 in I Cp 540/2015 s 13. 5. 2015.
⁷ Ni res, da ta temelji zgolj na izpovedi tožnice, saj pritožnik spregleda, da so tožničine poškodbe ugotovljene ter zajete v izreku in obrazložitvi kazenske sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (priloga A 3). Enako velja za zapisnik iz kazenske zadeve (priloga A 4).
⁸ Prepričljiva je dokazna ocena v 29. točki obrazložitve, zakaj in kako je prišlo do enega udarca tožnice proti tožencu, pri čemer je ta udarec take narave, da izključuje kakršen koli soprispevek tožnice.
⁹ Gre za prepis dela pritožbe/citat, s slovničnimi popravki pritožbenega sodišča.
¹⁰ Odvetništvo je del pravosodja – 137. člen URS.
¹¹ Pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnik ni navedel, koliko točk zahteva za sestavo pritožbe proti sklepu niti ni navedel denarnega zneska, ki ga terja kot povračilo teh stroškov (glej priglasitev stroškov na hrbtni strani list. št. 167 v spisu).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 417/2015
• VSL Sklep II Cp 1665/2019
• VSC Sklep II Ip 278/2020